Tiskane izdaje
Prihod beguncev je zasenčil pogajanja o reformi Evropske unije in druge teme, Veliko Britanijo, pobudnico sprememb, pa postavil v defenzivo. Državna sekretarka na britanskem ministrstvu za zunanje zadeve Joyce Anelay vztraja, da mora biti prvi odziv na krizo humanitaren, in razlaga, zakaj Združeno kraljestvo noče sodelovati v sistemu kvot.
Po besedah baronice Anelay, dolgoletne članice lordske zbornice, ki je v okviru Strateškega foruma na Bledu spregovorila o dosedanjih rezultatih britanske pobude za preprečitev uporabe spolnega nasilja v konfliktih (PSVI), evropske države potrebujejo pravičen sistem, ki vsem, ki bežijo pred nasiljem, omogoča azil. Za vse ostale, ki prihajajo iz ekonomskih razlogov, pa morajo veljati obstoječa pravila.
Dva dni po njenem obisku je britanska vlada sporočila, da bo iz Sirije sprejela več tisoč novih beguncev.
Premier David Cameron bo pred izvedbo referenduma o izstopu Velike Britanije iz EU poskušal izpogajati nove pogoje članstva za vašo državo. Vprašanje migracij postaja čedalje bolj pomemben del teh pogajanj.
Osrednji namen procesa je sprejeti reforme EU, ki bodo dobre za vse. Del procesa se nanaša na reformo socialne politike, ta pa je povezana z migracijami. Ne gre torej za preprečevanje ljudem, da bi odhajali na delo v Združeno kraljestvo. Mislim, da je pri vsem prišlo do rahlega nesporazuma in da bi svoja stališča morali razložiti bolje. Slovenija je država, ki ima svoj glas in ve, kako ga uporabiti za dober, pozitiven učinek. Natanko to želimo storiti tudi mi. Vse te zgodbe, ki jih spremljamo to poletje, o migracijah ljudi, ki bežijo pred konflikti in ki so se znašli v nemogočih razmerah, so se dotaknile naših src. Toda to ne spreminja naših stališč glede dostopa do socialnih ugodnosti znotraj Velike Britanije. Pri tem nočemo preprečiti ljudem iz ostalih članic EU, da pridejo delati v našo državo. Ti so vedno dobrodošli, navsezadnje smo imeli koristi od njih. Problem je, ker nam pravni okvir trenutno preprečuje, da preprečimo prihod ljudem, ki ne mislijo delati, a bi še vedno radi koristili razne ugodnosti.
Ne glede na to, ali vas ne skrbi, da bi lahko trenutne razmere v Sredozemlju in na Balkanu že vnaprej odločile izid referenduma in pomagale tistim, ki nasprotujejo nadaljnjemu članstvu vaše države v EU?
Mislim, da se bodo našle ekstremne stranke - britanska stranka neodvisnosti UKIP je ena takšnih -, ki bodo razmere poskušale izkoristiti kot argument za izstop iz EU. Njihov pogled je popolnoma napačen. Naloga naše vlade je, da zelo jasno pokažemo, da mora biti prvi odgovor na migracijsko krizo humanitaren. Obveznost vseh nas je, da pomagamo ljudem, ki so v težavah in ki so žrtve tihotapcev ljudi. Naša naloga je tudi, da investiramo v države, iz katerih te ljudje bežijo. Moramo jim dati upanje, da bodo okolja, iz katerih izvirajo, varna in da bodo lahko še naprej živeli tam. Seveda pa obstajajo tudi ljudje, ki svoje države zapuščajo izključno iz ekonomskih razlogov, zato da bi našli boljše življenje. Ti morajo upoštevati pravila, ki veljajo za vse, ki prihajajo izven EU. To niso iskalci azila in zato jih tudi ne moremo obravnavati tako. Podlaga vseh teh razprav o migracijah je problem varnosti vseh nas, pa naj gre za to regijo ali druge regije znotraj EU. Migracije imajo lahko destabilizacijski učinek, za nas pa je varnost vseh naših partneric v EU kritičnega pomena. Britanski javnosti moramo predstaviti, kako je reforma, ki jo bomo dosegli, v korist vseh. Gre za pozitivno sporočilo.
Notranja ministrica Theresa May je v mnenjskem članku za Sunday Times nedavno zapisala, kako evropska pravila o prostem pretoku ljudi in neobstoj mej med državami schengenskega območja predstavljata pomemben del problema povečanega priseljevanja. Ali je takšno tudi vaše stališče?
Stališče vlade je natanko takšno, kot ga je predstavila notranja ministrica. Njen namen je bil pokazati, kje prihaja do največjih težav. Ko imate sistem, v katerem meje ne obstajajo, potrebujete druge zakonodajne ukrepe, ki so dovolj robustni, da lahko ta sistem vzdržujejo. To je tisto, kar je želela povedati. Nikakor to ne pomeni, da bi morale države, ki so del schengenskega območja, nenadno znova vzpostaviti meje. O tem se morajo odločiti same, to ni naša stvar. Razumem pa, da o zunanjih mejah tečejo pogovori med državami, tudi Angela Merkel je nedavno dejala, da želi razmisliti o vplivih takšnega upravljanja meja. Premier Cameron in ministrica May želita zagotoviti, da je način, kako upravljamo z našimi mejami, pravičen in robusten. Razlikovati mora med iskalci azila, ekonomskimi migranti in tistimi, ki prihajajo iz EU. Nočemo diskriminirati ljudi, ki prihajajo iz EU in želijo delati.
Ravno tako je pomembno, da vrat naše države nikoli ne zapremo ljudem, ki iščejo azil. Imamo ponosno zgodovino podeljevanja azila. A zelo veliko vprašanj se postavlja, ko ljudje potujejo čez Makedonijo, Kosovo in nato v Avstrijo, za azil pa ne zaprosijo v Grčiji. Grčija je varna država. Če ste iskalec azila, bi morali zanj zaprositi v prvi varni državi, ki jo dosežete. Ta problem moramo nasloviti na ravni celotne EU.
Vaša teza je torej, da imajo nekateri od teh ljudi drugačne motive.
Da, nekateri. Mediji so intervjuvali osebe, ki so se uspele rešiti iz oklepa podlih tihotapcev ljudi, in jih vprašali, kam gredo. Odgovorili so jim, da v Avstrijo. In to so ljudje, ki so bili v Grčiji. Zakaj bi rad nekdo šel v Avstrijo, če je iskalec azila? Zapustil je vojno območje in imel je dober razlog, da je to storil. Če bi rad zaprosil za azil, zakaj tega ne stori v prvi varni državi, ki jo doseže? Recimo v Grčiji ali Italiji.
Če se vrneva še na kratko k predzadnjem vprašanju, Britanija torej ne zagovarja ponovne vzpostavitve mej med članicami schengenskega območja?
Ni naša stvar, da diktiramo tem državam, kako naj upravljajo svoje meje. Seveda igramo določeno vlogo pri razpravljanju o posledicah trenutnega stanja. Vsi imamo varnostni interes pri tem, kako schengensko območje funkcionira.
Ali obstaja zgornja meja števila beguncev, ki jih je Združeno kraljestvo pripravljeno sprejeti?
Če se držimo vnaprej določene kvote, recimo, da je ta postavljena pri 80.000 - ta številka mi je trenutno padla na pamet -, kaj se zgodi z vsako naslednjo osebo, ki preseže kvoto? Ali jo zavrnemo in rečemo, naj gre stran? Iz tega razloga kvote ne delujejo. To je na na Bledu jasno poudarila hrvaška predsednica: če uvedete kvote, škodite ljudem, ki se znajdejo na dnu seznama in ki morda prej niso imeli denarja, da bi si plačali pot v Evropo. Kar potrebujete, je pravičen sistem, ki vsem, ki bežijo pred nasiljem, omogoča azil. In še naprej bomo upravljali azilni sistem, ki ponuja pomoč ljudem, ki dosežejo Veliko Britanijo, zaprosijo za azil in so do njega upravičeni. Pridružijo se jim lahko tudi njihove družine. Toda te odločitve je treba sprejemati na individualni ravni, tako da ljudi ne obravnavate v skupini. Vsak od njih ima obraz in svoje razloge, zakaj se je podal na pot.
Omenili ste, kako mora biti naš prvi odziv na krizo humanitaren. Oktobra lani je britanska vlada podprla končanje iskalnih in reševalnih operacij v Sredozemlju, češ, da te privlačijo še več migrantov. Ali še vedno vztrajate pri tej razlagi?
To nikoli ni bilo stališče vlade. Ko so me vprašali o tej zadevi, sem odgovorila premalo natančno. Nikoli nismo sodelovali v operaciji Mare Nostrum, zato se iz operacije tudi nismo mogli umakniti. V njej so sodelovale države, ki mejijo na Sredozemlje. Naša prioriteta je vedno bila nuditi humanitarno pomoč vsem tistim, ki se znajdejo v težavah, drugače ne bi porabljali na stotine milijonov funtov za pomoč ljudem v Siriji, Libiji ali Iraku. Kar smo želeli povedati, je, da Mare Nostrum ni reševal problema, saj so se ljudje še vedno podajali na pot čez Sredozemlje. Podprli smo predlog Italije in ostalih držav, da mora EU spremeniti obstoječo politiko in poskusiti nekaj novega in dejali, da bomo pri tem sodelovali. Namesto Mare Nostrum smo dobili drugačen način iskanja in reševanja, ekipam se je pridružila tudi ena od naših ladij. Takrat tudi nismo dobro obrazložili, da mednarodno pomorsko pravo narekuje, da mora vsaka ladja pomagati ljudem, ki se znajdejo v težavah. Od tega se ni mogoče distancirati.
Premakniva se še k ostalim pomembnim temam vašega obiska. Vojna v Ukrajini, še eno krizno žarišče v neposredni bližini, bo verjetno vsaj še nekaj časa ostala zamrznjen konflikt. Ali vidite kakršno koli možnost za napredek v odnosih EU-Rusija?
Pomembno je, da znotraj EU delujemo enotno, da ohranimo sankcije in Rusiji demonstriramo, da se ne more igrati z mednarodnimi obveznostmi. Minsk II je nadgradil osnovni dogovor o premirju, Rusiji in separatistom v Ukrajini postavil časovni okvir za vzpostavitev lokalnih oblasti in nadzora, hkrati pa zagotovil, da Moskva spoštuje ukrajinsko suverenost. V sklopu EU moramo ohranjati solidarnost, sankcije so lahko ukinjene zgolj v primeru, če se Rusi držijo dogovora iz Minska. Občudujem način, kako se je Slovenija pridružila ostalim članicam v izražanju solidarnosti in jasno poudarila, da moramo z Rusijo še vedno sodelovati, a ne kot da se vmes ni nič zgodilo. Velika Britanija mora kot članica Varnostnega sveta OZN sodelovati z Rusijo, ko je to potrebno, denimo pri pogovorih o iranskem jedrskem programu in iskanju politične rešitve v Siriji. Toda hkrati moramo na ruske oblasti še naprej vršiti pritisk, da se držijo svojega dela dogovora.
Bi si želeli videti več enotnosti na strani evropskih držav, ko gre za soočanje z Rusijo?
Mislim, da je EU pokazala enotnost pri sprejemanju sankcij. Pojavljale so se skrbi zaradi morebitnih nezaželenih posledic za gospodarstva nekaterih posameznih članic, vendar so sankcije načrtno ozko usmerjene, tako da ne bi smele škoditi EU, bodo pa Rusijo prepričale, da je spoštovanje suverenosti Ukrajine edini način za rešitev nastale situacije.
Omenili ste Slovenijo, ki se včasih rada vidi kot most med Zahodom in Vzhodom. Medtem ko večina držav na vzhodu Evrope čuti nelagodje ob naraščanju ruske odločnosti v regiji, Slovenija poskuša okrepiti svoje odnose z Rusijo. Kako je to videti iz vaše perspektive?
Slovenija je srednjeevropska država z močnim glasom in kot veliko drugih držav želi ohraniti vezi z Rusijo. To me niti malo ne preseneča. Tudi Velika Britanija se desetletja pogaja z Rusijo o dobavah energije. Če Slovenija vidi, da ima zgodovina njenega sodelovanja z Rusijo tudi prihodnost, je to njena stvar. V njeno zunanjo politiko se nikoli ne bi spuščala, vsekakor pa je res, da se je Slovenija izkazala kot močna članica EU. Ko je Rusija napadla suverenost sosednje države, je delovala skladno z ostalo EU in pokazala, da se tako ne obnaša.
Ustaviva se še pri vaših zunanjepolitičnih prioritetah. Nekateri strokovnjaki trdijo, da britanski vpliv v svetu upada. To je nekaj, kar vaša vlada kategorično zanika. Kako bi vi opisali vlogo Združenega kraljestva v svetu?
Nekateri ljudje pravijo, da smo imeli zlato dobo britanskega vpliva in dosega. Kot nekdanja učiteljica zgodovine vam lahko povem, da je lahko vsaka doba zlata. Odvisno je, seveda, kako nanjo gledate. Zelo sem ponosna na delo, ki ga opravlja zunanje ministrstvo. Naši veleposlaniki so najmočnejše in najbolj potentno sredstvo vpliva. Drugim državam razlagajo, zakaj je pomembno imeti stabilno oblast, ki spoštuje svoje ljudi, in zakaj je pomembno imeti demokracijo, ki deluje. Letos praznujejo 800. obletnico Velike listine svoboščin in z njo parlamentarno demokracijo. Tu smo zato, da povemo, da demokracija deluje in omogoča trajnostno in trdno prihodnost. Tu vidimo tisti vpliv, v katerega vlagamo naš čas in denar.
Toda apetitov za bolj robustno zunanjo politiko, podobno tisti iz sredine prejšnjega desetletja, verjetno ni več.
Nekateri menijo, da robustno pomeni napadanje drugih držav. Mislim, da so politične rešitve edine, ki prinesejo dolgotrajno olajšanje. Včasih - za obrambo lastne varnosti - potrebujete vojaško posredovanje. Ampak to ne prinaša dolgotrajnih sprememb. Britanija si bo vedno pridrževala pravico, da tudi z vojsko brani varnost svojega prebivalstva. Toda resnično pomembno je iskanje političnih rešitev. Sirija je dober primer tega. Vojaško posredovanje bi morda prineslo kratkotrajne učinke, a bi verjetno hkrati imelo negativne posledice. Politična rešitev je dolgoročno edina stvar, ki lahko reši ta konflikt. In enako velja za druga konfliktna območja. Zunanje ministrstvo ima dolgo tradicijo diplomacije in to je tisto orožje, ki ga moramo uporabiti.
V zadnjih letih je Združeno kraljestvo postalo eden glavnih zagovornikov preprečevanja spolnega nasilja v konfliktih. To je morda nekoliko neobičajen, predvsem pa zahteven zunanjepolitični cilj. Kako ste se ga lotili?
Pomembno je bilo, da smo se lahko z drugimi državami iz celega sveta in civilno družbo strinjali, da želimo uničiti zlo, ki ga predstavlja spolno nasilje v konfliktih. Nekateri pravijo, da je to vedno obstajalo in jim ni jasno, zakaj bi se ga lotili sedaj? Tudi če nekaj obstaja že dolgo časa, to še ne pomeni, da lahko preprosto pustimo ljudem, da še naprej trpijo. Spolno nasilje se uporablja kot orožje, in sicer za strašenje posameznikov in skupnosti. Uporablja se ne le za namene etničnega čiščenja, ampak podrejanja celotnih populacij. Islamska država v Siriji in Boko Haram v Afriki sta jasen primer. Obstajajo seveda tudi drugi ljudje, ki želijo spolno nasilje uporabiti kot sredstvo vojskovanja. To ni le narobe, temveč nevarno za države, kjer do teh zločinov prihaja, saj uničuje njihovo prihodnost. Naši partnerji so se zavezali, da bodo v svojih lastnih državah poskrbeli, da bodo sprejeli ustrezno zakonodajo ali drugače pokazali, da nasprotujejo uporabi spolnega nasilja v vojskovanju.
Spolno nasilje je bilo kot orožje uporabljeno tudi v Bosni in nekaterih drugih delih nekdanje Jugoslavije. Kako uspešne so danes te države pri spopadanju s posledicami teh dejanj?
Stvari se odvijajo počasi in sicer iz različnih razlogov. Eden od teh je, da gre za tabu: o tem se namreč ne govori, če ste bili žrtev. Če spregovorite o tem, ljudje pravijo, da ste si bili sami krivi, temu pa sledi izključitev iz družbe. Razložiti moramo, da je storilec tisti, ki je kriv. Moramo najti način, kako spremeniti pogled ljudi o tej problematiki. Hkrati moramo zagotoviti, da storilci ne mislijo, da se lahko izognejo posledicam. Zelo pogosto se zgodi, da nekdo, ki je zagrešil to kaznivo dejanje, živi v neposredni bližini žrtve, ki se še dvajset let kasneje sooča s travmo, in misli, da se je izognil kazni za vedno. Mednarodni protokol PSVI pomagamo prevesti v različne jezike in jim pokazati, kako ga uporabiti. S tem delom spodbujamo zbiranje informacij, na podlagi katerih, bodo storilci teh dejanj kaznovani za svoje zločine. V vmesnem času moramo pomagati žrtvam. Nekatere države, kot je Hrvaška, so našle način, kako žrtvam izplačati kompenzacijo tudi brez sojenja. Edino na kar pomislim, ko spoznam žrtve, je, da jih ne smemo pustiti na cedilu. Moramo jim verjeti in pomagati preživeti. To je tudi dobro za same države, saj lahko na ta način ustvarijo stabilnejšo družbo.
Pri podobnih vprašanjih se pogosto zgodi, da ostrim besedam ne sledijo ukrepi. Kaj vas prepričuje, da lahko pobuda PSVI ostane relevantna v očeh odločevalcev?
Naloga politikov je, da ljudi vedno opozarjamo na te stvari. Zelo sem hvaležna slovenski vladi, da je pobudo PSVI uvrstila na prvi dan Strateškega foruma na Bledu. To je pokazalo njeno odločenost, da pomaga rešiti ta problem. Z različnimi sogovorniki smo razpravljali o tem, kako to vprašanje ohraniti pri življenju. Jaz imam svoj načrt dela. Moja naloga je, da tudi drugi opravijo svoje delo in da žrtev nikoli ne razočaramo.
