Pomisleki: Kako dvignjena glava meša kemikalije

V tisočletju velike zaljubljenosti vase, ko vsi verjamemo, da si zaslužimo najlepše in najdražje, ko drug drugega ves čas hvalimo in mislimo, da smo v vsem najboljši, se zdi, da je absurdno govoriti o samospoštovanju ali samozavesti. Kot da bi človeku, ki se baše z veliko slastno torto, razlagal o rženem kruhu. Še iz hollywoodskih filmov so močne in hladne superženske izrinile zabavne junakinje, kot je recimo bila Annie Hall, ki je negotovost prekrivala z nevrotičnostjo in obsesijami ter bila zato zabavna in posebna. Ženska.

A v resnici je to sodobno zadovoljstvo s sabo le optična prevara, tako kot filter za fotografije na pametnem telefonu, s pomočjo katerega je naš selfi sicer lep in popoln, a na njem več nismo mi.

Samospoštovanje ima toliko plasti in je vedno nekaj organskega; če je pravo, pade, se pobere, se razvija. Tudi samozavest ima svoj čas in rast ter letne čase. Tisti, ki so samozavestni že od nekdaj, se mi zdijo dolgočasni, raven srčni utrip. Občasni dvom o sebi je zdravilna rastlina.

Dvainosemdesetletna ameriška feministka Gloria Steinem (akademske feministke je niso nikoli marale, ker je bila preveč lepa) je v knjigi Revolucija od znotraj zapisala, da je v življenju srečala veliko pametnih, posebnih in pogumnih žensk, ki o sebi nikoli niso razmišljale kot o pametnih, posebnih in pogumnih ženskah. Zakaj ne vidijo svojih najboljših lastnosti, se je spraševala. Želela je najti knjigo, ki bi ji razložila kaj o samospoštovanju, a je naletela le na newageevsko literaturo, v kateri so bralcem svetovali, naj se vsako jutro pogledajo v ogledalo in ponavljajo besede, da so najboljši in najlepši, in bodo kmalu postali tudi samozavestnejši. Res? Steinemova se je odločila, da bo napisala knjigo o tej temi. V njej je zbrala zgodbe o ljudeh, ki so v sebi počasi odkrivali samospoštovanje in so včasih morali odpotovati globoko v svojo preteklost, da bi se soočili z otrokom, ki ga je bilo ves čas strah in je dvomil o sebi. Ne piše le o ženskah, ampak tudi o moških; konec koncev so prav nesamozavestni moški tisti, ki so najbolj nevarni in ki največkrat grdo ravnajo z ženskami.

A ne gre le za ljudi, temveč tudi za države. Nekdanji češki predsednik Václav Havel je v enem od prvih govorov državljanom povedal, da je dovolj nacionalne pa tudi osebne negotovosti, ki vodita v represijo. Le oseba in narod, ki sta dovolj samozavestna, v najboljšem pomenu besede, sta sposobna slišati tudi glas drugih in udejanjiti enakopravnost.

Slovencem samozavesti vsekakor primanjkuje. Hkrati se poveličujemo in podcenjujemo. Dokaj shizofrena pozicija. Najboljša metafora je recimo nogometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu. Dobro nam gre, potem pa se tik pred koncem ustavimo, kot da se ustrašimo nenadne moči, kot da mislimo, da si zmage ne zaslužimo dovolj. Ponavadi je tako. Razen pri Tini Maze, ona vedno zmaga. Ona je moč in odločnost.

Kje v sebi najti to moč? V daljnih 60. letih, ko je bila Gloria Steinem še novinarka, je imela v newyorškem hotelu Plaza intervju z nekim slavnim igralcem. Zmenjena sta bila, da se dobita v preddverju, a ko je vstopila, jo je receptor vrgel ven, češ da se ženska brez spremstva ne sme potikati po Plazi. Bilo je poniževalno. Ali sem res videti kot prostitutka, se je spraševala. Intervju je odpadel in skoraj je ostala brez službe. Čez nekaj mesecev je v istem hotelu spet imela intervju, vendar se je tokrat z intervjuvancem dogovorila kar v njegovi sobi. Na poti do dvigala jo je spet ustavil že znani receptor, a se mu je tokrat uprla. Povzdignila je glas in mu povedala, da je to javni prostor, zato ima pravico biti tukaj, in da je v lobiju ogromno moških brez spremstva, zakaj njih ne vrže ven. Receptor se je opravičil in umaknil. Vse je bilo tako kot prvič – le njen strah se je spremenil v jezo in ta je, kot kemična reakcija, eksplodirala v samozavest. In od tistega trenutka je bila v življenju odločnejša.

V eseju z naslovom Revolucija poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuściński opisuje demonstracije, na katerih so policaji s solzivcem in palicami pregnali protestnike, a v nekem trenutku se je moški, ki je sicer stal na obrobju množice, kljubovalno obrnil, ustavil in se pogumno zazrl v oči do zob oboroženega policaja ter stopil proti njemu. Policaj se je zbal njegovega pogleda. To je trenutek, piše Kapuściński, ko se rodi upor. Vse knjige o revoluciji se ponavadi začnejo z zgodbami o krutih vladarjih in lačnem ljudstvu, morale pa bi se začeti z zgodbo o zatiranem in prestrašenem človeku, ki nekega dne premaga strah, se počuti neznansko svobodnega in se upre. »Brez takšnega trenutka ni revolucije.«

Tudi Gloria je, ko se je v lobiju uprla receptorju, spoznala, da v njej obstaja bolj zdrav in manj prestrašen jaz, ki samo čaka na spodbudo, da se pojavi. Spoznala je, da ima v sebi neverjetno moč. V romanu Rdeče in črno Stendhal temu notranjemu jazu reče »moj mali prijatelj«. Meditacija, molitev, kreativnost, vse to so stanja, piše Gloria, s pomočjo katerih na svobodo spustimo svoj notranji glas. Šele ko spoznamo in odkrijemo sami sebe, se cenimo. Včasih je dovolj čisto malo: ko učiteljica v šoli pohvali nesamozavestnega otroka, ker je dobro opravil nalogo, se bo njegov učni uspeh čez noč izboljšal.

O slabi samopodobi in samospoštovanju je v poetičnem eseju, ki je vključen v zbirko Približevanje Betlehemu, v 60. letih pisala tudi vedno anksiozna, negotova, introvertirana in nevrotična pisateljica Joan Didion, ki je danes, pri dvainosemdesetih letih, obraz modne hiše Céline. Članek o samospoštovanju je napisala za Vogue. Obožujem njene eseje, ki so pravzaprav novinarski članki, v katerih je na primer pisala o tem, zakaj ima s sabo ves čas beležnico (»Zapisujem si, da si zapomnim. A kaj natančno si želim zapomniti?«), o ženskah (»Ženska, ki smo jo ustvarile v svoji glavi, spreminja tok našega življenja prav tako kot tista ženska, katera smo.«), o večnem kavboju (»John Wayne je jahal skozi moje otroštvo, bil je popoln moški, ki je živel svobodno in po svojih pravilih.«).

V eseju analizira svojo dušo. Tisti, ki nimajo samospoštovanja, pravi, ves čas vidijo le svoje napake, drugim ne znajo reči ne, ponoči ležijo v postelji in ne morejo zaspati, ker se jim zdi, da so izdali zaupanje in da so prelomili obljube. »Če nimamo samospoštovanja, igramo tiste vloge, ki jih ljudje okoli nas, ki so močnejši, želijo videti.« A če se znamo ceniti, potem znamo razlikovati stvari, piše pisateljica, znamo ostati ravnodušni in znamo ljubiti. Samospoštovanja se lahko naučimo; to je disciplina, navada razuma, ki se ga ne da nikoli ponarediti. To je nekaj, za kar smo odgovorni sami, in nima nič opraviti s tem, kako nas vidijo drugi, nič nima opraviti z ugledom, ki je, kot je Rhett Butler povedal Scarlett O'Hara, nekaj, česar pogumni ljudje ne potrebujejo.

Človekova moč je v tem, da sprejmemo odgovornost za svoje življenje – in to je izvir, iz katerega priteče samospoštovanje.

A kot ugotavljajo nevrologi in evolucionarni biologi, naša samozavest ni le stvar duše, ampak, zanimivo, tudi našega telesa. Če hodimo pokonci, bomo samozavestnejši. Pride tak dan, ko se nam zdi, da gre vse narobe in da smo popolna ničla; takrat naokoli hodimo sključeni in postanemo manjši od makovega zrna. Le malo bi se zravnali in pogledali ljudem v oči in že bi se počutili bolje. Če bomo samozavestno vstopili v prostor, nas bodo vsi opazili, če bomo sključeni kot siva miš, bo na nas padla senca nevidnosti.

Na nekem testu so skupini ljudi z vprašanji, na katera niso poznali odgovorov, zbijali samozavest. Drugi skupini pa so jo z lahkimi vprašanji povečali. Ko so nesamozavestnežem predvajali posnete glasove, med katerimi je bil tudi njihov, ga niso prepoznali. Ko so isti posnetek predvajali samozavestnežem, so tudi za druge glasove s posnetka trdili, da so njihovi. Zdi se, kakor da se ob uspehu razširimo in se ob neuspehu spet zmanjšamo, vsega skupaj pa se ne zavedamo. To, da je drža našega telesa najboljši doping za samozavest, smo podedovali še od naših kosmatih prednikov, ki so se šopirili po drevesih.

V nekem drugem poskusu so skupino študentov prosili, naj se usedejo za mizo, pokonci dvignejo glavo (ni čudno, da v revolucionarnih pesmih to držo povezujemo z uporom) in dajo noge na mizo. Drugi skupini so naročili, naj sedijo na stolu z nogami skupaj, z rokami v naročju in naj gledajo v tla. Ko so po nekaj minutah pregledali njihovo kri, so ugotovili, da se je prvi skupini, ki je bila v dominantni pozi, povečala količina testosterona. Le drža telesa je občutno spremenila količino hormonov v njihovem telesu.

Kako jih šele lahko premešamo, če na kakšen slab dan pozabimo na vse, se zapremo v sobo, na pomoč pokličemo Aretho Franklin in do omaganosti plešemo na Respect.