Tiskane izdaje
V času krize so vse slovenske vlade po letu 2011 zavzele tipičen neoliberalni pristop »roke proč« glede spodbujanja tehnološkega razvoja. Po eni strani so drastično zmanjšale javne izdatke za raziskave in razvoj (RR). Tako so se med letoma 2011 in 2016 javna sredstva za RR zmanjšala kar za 118 mio evrov oziroma za 42 odstotkov (z 282 na 164 mio evrov), kot delež v BDP pa z 0,76 odstotka na le še 0,41 odstotka. Na drugi strani so bile kot nadomestek uvedene olajšave za podjetja za vlaganja v RR, kar so podjetja pridno izkoristila in statistično so se vlaganja poslovnega sektorja v RR okrepila in so bila leta 2016 za 20 mio evrov višja kot v 2011. Hkrati se je okrepilo črpanje evropskih sredstev za RR, to je bilo leta 2016 tudi za 20 mio evrov višje kot v 2011. Toda oboje skupaj je nadomestilo zgolj tretjino izpada javnih sredstev za RR.
Na tretji strani pa je država zamočila glede institucionalnega spodbujanja tehnološkega razvoja. Slednje se je prek nekdanje tehnološke agencije TIA in skupaj z Japtijem, kot bi rekel nekdanji resorni minister Gregor Golobič, »utopilo v Špiritu«. Javno spodbujanje tehnološkega razvoja danes najdete razdrobljeno marsikje, prav gotovo pa ne v Spiritu, agenciji, ki je zanj pristojna.
Rezultat tega pristopa »roke proč« danes je, da je javno financirana raziskovalna sfera shirana do kosti in da na drugi strani ni prišlo do zasebno financiranega tehnološkega preboja. Če pogledate tehnološko intenzivnost našega paradnega konja – izvoza, se delež visokotehnološkega izvoza danes le za decimalko razlikuje od tistega pred desetimi ali petnajstimi leti. Mnoga majhna startup podjetja danes dobivajo zagonska financiranja na raznih kickstarterjih in drugih masovnih platformah zagonskega kapitala, toda njihovih rezultatov pri nas ni čutiti. In jih tudi ne more biti, ker so mikro majhna podjetja in ker je to šele čisto prva faza razvoja. V povprečju to začetno fazo razvoja preživi le četrtina podjetij, do faze komercializacije pa jih pride le eno na sto startup podjetij.
Zanašanje na stihijski ali avtonomni komercialno poganjan tehnološki razvoj brez usmerjanja in poganjanja s strani države v majhnih državah ne deluje. Ne pri nas, ne v skandinavskih državah, ne v Avstriji in ne v Singapurju. Nikjer. Za resen tehnološki preboj in posledično drastično povečanje dodane vrednosti (na zaposlenega) našega gospodarstva Sloveniji manjka sistemski pristop k spodbujanju tehnološkega razvoja. Takšen kot ga zavidamo navedenim državam.
Sistemski pristop pomeni, da ima država urejene tri stebre financiranja in spodbujanja tehnološkega razvoja. Prvi steber je javno financiranje temeljnih in aplikativnih raziskav, tretji steber pa korporativno financiranje uvajanja tehnoloških rešitev v gospodarstvo. O drugem stebru malce kasneje. Prvi steber, ki ga pri nas načeloma pokriva Agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), je pri nas podhranjen. Trenutno znaša 0,42 odstotka BDP, povprečje EU je 0,7 odstotka, srednjeročni cilj pa en odstotek BDP.
Drugi steber – komercialno financiranje tehnološkega posodabljanja s strani podjetij – je pri nas, statistično gledano, na zavidljivi ravni. Evropski srednjeročni cilj so vlaganja podjetij v RR v višini 2 odstotka BDP. Naša podjetja so ta cilj v letih 2013–2014 že dosegala, danes pa so na ravni 1,5 odstotka BDP, kar je višje od EU povprečja. Problem pa je seveda, ali gre pri nas za res prava vlaganja RR ali zgolj za kreativno izkoriščanje davčnih olajšav. Vsekakor pa se ta vlaganja ne izražajo niti v povečani patentni aktivnosti gospodarstva, ki se je merjeno glede na vložena sredstva v RR od leta 2005 zmanjšala za 42 odstotkov, niti v povečani tehnološki intenzivnosti izvoza, ki že petnajst let stagnira na isti ravni. In vsekakor nismo zasledili, da bi naša podjetja v zadnjih desetih letih naredila velik tehnološki preboj. Danes proizvajajo in izvažajo praktično tehnološko enake proizvode kot pred desetletjem. Ni videti komercializacije novih tehnoloških rešitev, čemur so prvenstveno namenjena zasebna vlaganja v RR.
Vprašanje je seveda, zakaj je tako. Klasičen odgovor na to je, da pri nas ni pravega stika med znanostjo na eni in gospodarstvom na drugi strani. Znanost je preveč usmerjena v pisanje znanstvenih člankov in zbiranje citatov, premalo v aplikativne rešitve na podlagi spoznanj temeljnih raziskav. Ne zanima je – ali premalo jo zanima – patentiranje novih tehnoloških rešitev. Ker pač tega obstoječi sistem ne stimulira in niti ne dopušča komercializacije v javnih zavodih in ker ni povpraševanja gospodarstva. In slednjega res ni. Pri nas boste težko našli kakšno naročilo podjetij znanstveni sferi glede razvoja določenih inovacij (novih materialov ali aplikacij). Podjetja nimajo tega interesa. Med obema sferama je gromozanski prepad. Shirana znanost, ki ne sme komercializirati rezultatov svojega raziskovanja (tudi če bi hotela) na eni in letargična podjetja na drugi strani, ki so srečna z obstoječim stanjem.
Danes mnogi majhni slovenski startupi delajo v tem prepadu med obema sferama in poskušajo zapreti to vrzel. Toda pri tem trčijo na tipične zakonitosti razvoja tehnoloških inovacij kot povsod po svetu. Trčijo namreč na – v tehnološki in finančni sferi popularno imenovano – »dolino smrti«, ki je posledica slabo razvitega financiranja industrijskih inovacij od ravni patenta do razvoja prototipa oziroma idejne rešitve (od ravni TLR3 do ravni TLR6 na lestvici Technological Readiness Level). V tej vrzeli propade večina tehnoloških inovacij, ker jim bodisi ni uspelo pridobiti zadovoljivih virov financiranja bodisi ker niso bile uspešne pri razvoju do faze poslovne komercializacije. Povprečno do faze komercializacije preživi le ena na sto inovativnih idej, ki je bila financirana.
Večina držav v tej razvojni stopnji nima na voljo sistematičnega vira financiranja. Industrijska podjetja se v to vrsto financiranja redko spuščajo, saj ne vedo, katere izmed mnogih inovacij bodo pripeljale do uporabnih prototipov, temveč raje počakajo, da to razvojno fazo financirajo drugi in se angažirajo šele na koncu z odkupom prototipa in njegovo komercializacijo. Ta izpad bolje ali slabše zapolnjujejo zasebni skladi tveganega kapitala prek pospeševalnikov, poslovnih angelov, platform za množično financiranje startupov, mezaninskega kapitala in drugih vrst skladov tveganega kapitala. Vsaka vrsta tveganega kapitala ima svoj timing. V začetnih fazah sta pomembni predvsem obliki semenskega in zagonskega tveganega kapitala za startupe, v kasnejši fazi po razvoju prototipa in začetku komercialne proizvodnje pa je pomembna bodisi odprodaja kapitalskih deležev (IPO) ali vključitev mezaninskih oblik kapitala.
Tipičen tehnološki startup gre skozi pet krogov financiranja, do konca jih v povprečju od sto pride samo eden. Od startupov, ki v prvem krogu dobijo na trgu semenski, zagonski kapital, jih v drugo fazo financiranja pride le še četrtina. Nekateri med njimi se sami vzdržujejo, velika večina pa jih propade. V tretji krog financiranja jih pride le še desetina, v četrtega manj kot pet odstotkov, v petega pa le še en odstotek.
Ta vrzel v financiranju se zelo izrazito kaže tudi v državah EU, tudi v državah z najboljšim sistemom financiranja inovacij, kot so Avstrija, Finska in Švedska (glejte sliko). Naložbe tveganega kapitala tako po obsegu kot vsebinsko težko zapolnijo to velikansko vrzel v financiranju ključne razvojne faze industrijskih tehnoloških inovacij.
Tvegani kapital v Sloveniji
Tudi v Sloveniji se je v zadnjih letih spontano razvil sistem financiranja inovacij pretežno prek zasebnega kapitala. Tako je bilo v letu 2014 financiranih 80 startup projektov v skupni vrednosti 67 mio evrov, leta 2015 je bilo financiranih 131 projektov (v vrednosti 131,7 mio evrov), leta 2016 pa 65 projektov (v vrednosti 95,7 mio evrov). Skupna značilnost tega financiranja tehnoloških startupov je, da je državo, ki zagotavlja le minimalni obseg spodbujanja inovacij, praktično skoraj v celoti zamenjal zasebni kapital. V preteklem desetletju je država prek Slovenskega podjetniškega sklada inovativnim startupom podelila 45 milijonov evrov, v letu 2016 le še 1,7 mio evrov, v 2017 pa 3,2 mio evrov. Po tej shemi lahko startupi v prvi razvojni fazi pričakujejo do 54 tisoč evrov zagonskih sredstev, v drugi pa 75 tisoč evrov semenskega kapitala, ob tem pa lahko zaprosijo za dodatnih 200 tisoč evrov, ki so namenjeni za financiranje rasti na globalnih trgih.
Vendar pa ta javna sredstva v Sloveniji (v letu 2016) pomenijo le še manj kot 2 odstotka vseh sredstev za tehnološke startupe, 3 odstotke zagotovijo poslovni angeli, 12 odstotkov sredstev pride prek platform za množično financiranje (kickstarter itd.), 10 odstotkov sredstev je v obliki mezaninskega kapitala, dobrih 71 odstotkov (68,3 mio evrov v 2016) pa zagotovijo skladi tveganega kapitala.
Ta način zasebnega financiranja tehnoloških startupov, ki se je spontano razvil in delno zapolnjuje finančno vrzel, pa ima z vidika financiranja prebojnih industrijskih inovacij vendarle tri ključne slabosti. Prvič, gre večinoma za zelo nizke vložke po projektu, povprečna vrednost financiranja se v zadnjih letih konsistentno giblje na ravni okrog enega mio evrov po projektu. Ta obseg financiranja je prenizek za začetno spodbujanje prebojnih industrijskih inovacij v fazi med patentom in prototipom, ki zahtevajo v povprečju med najmanj 3 in 5 mio evrov za pokritje razvojnih stroškov.
Drugič, glede na to, da prihaja večina tveganega kapitala in masovnega financiranja startupov iz tujine, se tudi lastništvo nad inovacijami seli v tujino. V tujini se registrira skoraj tri četrtine teh startupov, kar pomeni, da tudi večina učinkov (finančnih in ostalih) ostaja v tujini. In tretjič, večina tega financiranja je namenjena za startupe v storitvenem sektorju (razvoj različnih aplikacij), ki so manj tvegani in zahtevajo manj zagonskih sredstev, s tem pa so tudi v povprečju bolj donosni za vlagatelje. Industrijske inovacije pa zahtevajo večje zneske za financiranje stroškov razvoja in so bolj tvegane, zato se jih tvegani kapital pri nas po pravilu izogiba, prav tako pa se jim izogibajo tudi industrijska podjetja.
Iz navedenega sledi, da je kljub pozitivnemu spontanemu razvoju financiranja tehnoloških startupov v zadnjih letih pri nas obseg tega financiranja še vedno majhen (ta obseg bi moral biti na ravni vsaj med 200 in 300 mio evrov letno, tj. med 0,5 in 0,75 odstotka BDP), hkrati pa manjka sistemski mehanizem financiranja prebojnih industrijskih inovacij v fazi med patentom in prototipom. Manjka sistemski mehanizem, ki bi zapolnil vrzel v financiranju v ključni fazi razvoja industrijskih inovacij in novim prebojnim tehnologijam z velikim potencialnim učinkom omogočil, da prečijo »dolino smrti«.
Neustreznost obstoječih mehanizmov
Tega sistemskega primanjkljaja tudi ne pokriva Strategija pametne specializacije (SPS), ki sicer za obdobje 2016–2018 predvideva, da bo skupaj aktivirala za skoraj 2 milijardi evrov finančnih sredstev, od tega dobro polovico za projekte RR, drugo polovico pa za spodbujanje podjetniških investicij. V okviru SPS naj bi bilo z razpisom iz januarja 2018 na voljo skupaj 45 mio evrov prav za sofinanciranje predrazvojnih projektov (faza TRL 3-6) v obdobju 2018–2022.
Problem tega razpisa je, da zahteva sodelovanje konzorcija, ki ga sestavljata (A) eno podjetje, ki je majhno ali srednje veliko (MSP), in ena raziskovalna organizacija ali (B) dve lastniško nepovezani podjetji, od tega najmanj en MSP, z dodatnim pogojem, da vsi konzorcijski partnerji izvajajo dejavnost RR. Hkrati razpis zahteva zaprto finančno konstrukcijo, pri čemer sredstva, pridobljena na razpisu, pomenijo le sofinanciranje (v višini med najmanj 1 in največ 2 mio evrov), medtem ko morajo preostanek sredstev zagotoviti konzorcijski partnerji. Sofinanciranje projekta iz javnih sredstev je pri industrijski raziskavi (TRL 3-4) med 70 in 80 odstotki (za majhno podjetje) ter med 50 in 65 odstotki (za veliko podjetje), pri eksperimentalnem razvoju (TRL 5-6) pa sofinanciranje znaša le še med 45 in 60 odstotki (za majhno podjetje) ter med 25 in 40 odstotki (za veliko podjetje).
Kljub razpisu, pripravljenem v dobri veri, so ti pogoji večinoma neživljenjski, saj v praksi majhna in srednja podjetja ne morejo zagotoviti zahtevanih lastnih sredstev v višini med 200 in 900 tisoč evrov (odvisno od razvojne faze). Teh sredstev preprosto nimajo in jih ne morejo dobiti na banki, ker banke takšnih projektov ne financirajo. Nimajo jih tudi javne raziskovalne organizacije (le od kod jih naj dobijo, saj niso profitne ustanove?!).
S tega vidika je ta razpis kot sredstvo za spodbujanje razvoja tehnoloških inovacij do faze prototipa povsem neučinkovit. Za povečanje učinkovitosti bi morale biti spodbude oblikovane kot kapitalski vložki države, vendar pa to zahteva povsem drugačno filozofijo spodbud za razvoj tehnoloških industrijskih inovacij.
Sklad za zapolnitev finančne vrzeli
In slednje je tema tega najinega sestavka. V okviru Strategije razvoja Slovenije je predviden cilj, da bo Slovenija do leta 2030 dosegla povprečno razvitost EU. Da bi to dosegli, mora slovenski BDP v tem obdobju rasti za 2,8 odstotne točke hitreje od povprečja EU. Ključno orodje za doseganje tega cilja bo močno povečanje produktivnosti (dodane vrednosti na zaposlenega) našega gospodarstva. Kar pa zahteva tehnološki preboj. Da bi ga zmogli, bi morali reorganizirati sistem spodbujanja tehnološkega razvoja pri nas in zapreti to vrzel oziroma »dolino smrti«.
V nadaljevanju predlagava nekaj ukrepov, ki lahko ob ustreznem institucionalnem naporu iz Slovenije naredijo tehnološko gazelo. Prvič, v vladi je znova potrebno združiti resorje za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v enem ministrstvu, da se doseže optimalni izkoristek strokovnih kapacitet in zagotovi učinkovito usklajevanje strateških in operativnih ukrepov med spodbujanjem temeljnih in aplikativnih raziskav na eni ter njihove komercializacije na drugi strani. Drugič, potrebno je pripraviti novo Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije (RISS) do leta 2030, z etapnimi, merljivimi cilji do leta 2022 in 2025 glede vlaganj v RR, patentov in financiranja razvoja do njihove komercializacije. V okviru te strategije je treba načrtovati, da se javna sredstva za RR do leta 2022 povečajo na 0,7 odstotka BDP, do leta 2025 pa na en odstotek BDP. To pomeni povečevanje sredstev za RR za 35 mio evrov letno.
Tretjič, za kontinuirano financiranje tehnološkega razvoja v Sloveniji je treba zapreti Spirit in spet ustanoviti Tehnološko agencijo (TA), pod katere okrilje se v celoti prenesejo vse politike in ukrepi spodbujanja tehnološkega razvoja, vključno z izvajanjem Strategije pametne specializacije (SPS). Agencija prevzame izvajanje SPS, katere izvedba in instrumenti se nadaljujejo tudi po izteku finančne perspektive 2014–2020, ko se bo priliv sredstev EU za kohezijsko politiko zelo zmanjšal. Pomembno je, da cilji in instrumenti, ki jih uvaja SPS, ostanejo v veljavi na daljši rok, da se zagotovi kontinuiteta politik pri spodbujanju tehnološkega razvoja in da se zagotovita stabilen vir in trajnost financiranja tehnološke politike v Sloveniji na daljši rok.
Tehnološka agencija mora seveda delovati kot komplementarna institucija obstoječi ARRS, pri čemer je funkcija ARRS v zagotavljanju financiranja temeljnih raziskav, funkcija TA pa v zagotavljanju financiranja raziskovalne infrastrukture, v financiranju aplikativnih raziskav, sofinanciranju predrazvojnih projektov in spodbujanju tehnoloških inovacij do stopnje njihove industrijske komercializacije. Za delovanje obeh institucij (ARRS in TA) se postopno do leta 2025 zagotovi proračunska sredstva v višini 1,3 odstotka BDP. Vir teh proračunskih sredstev so dohodki od dividend iz naslova upravljanja kapitalskih naložb države v portfelju Slovenskega državnega holdinga.
In četrtič, kot poseben izvedbeni instrument za spodbujanje razvoja tehnoloških inovacij od invencije do faze komercializacije je treba v okviru agencije ustanoviti Tehnološko razvojni sklad (TRS), s katerim upravlja agencija. Na TRS se med drugim prenese izvajanje modificiranega razpisa »Spodbujanje izvajanja raziskovalno-razvojnih projektov (TRL3-6)« ter ostali načini financiranja predrazvojnih projektov. Skladu se letno zagotovi najmanj 40 mio evrov za financiranje tehnoloških industrijskih inovacij. Vendar pa je treba spremeniti logiko financiranja. Namesto sofinanciranja predrazvojnih projektov je potrebno financiranje prek neposrednih kapitalskih vložkov sklada. Osnovna načela delovanja sklada bi morala biti naslednja:
• spodbude se podeljujejo v obliki kapitalskih vložkov TRS v podjetje, ki ga (z namenom razvoja inovacije od TRL3 do TRL6) ustanovi subjekt, ki je nosilec pravic intelektualne lastnine nad invencijo;
• ustanovitelji podjetja po vložitvi kapitalskega deleža sklada v podjetju zadržijo manjšinski delež, sklad pa večinskega; po potrebi se lahko pri vsakem projektu na trgu poišče dodaten kapital zasebnih vlagateljev;
• višina kapitalskega vložka sklada v posamezno predrazvojno tehnološko podjetje znaša največ 5 mio evrov;
• podjetje z vložkom sklada se zaveže, da bo najmanj 10 let ostalo registrirano v Republiki Sloveniji, razen v primeru prodaje oziroma večinske dokapitalizacije od tujih subjektov, pri čemer pa sklad zadrži najmanj 20-odstotni lastniški delež;
• sklad ostane večinski lastnik v podjetju do faze komercializacije, kasneje pa dolgoročno zadrži najmanj 20-odstotni kapitalski delež v posameznem podjetju;
• kupnino od prodaj kapitalskih deležev in dividende iz dobičkov sklad namenja za naložbe v nove projekte.
Na podlagi predlaganih institucionalnih sprememb, povečanih vlaganj javnih sredstev v temeljne in aplikativne raziskave, v spodbujanje predrazvojnih projektov do faze prototipa ter vlaganj zasebnih sredstev v njihovo komercializacijo ocenjujeva, da bi se pomembno zaprla vrzel v financiranju industrijskih tehnoloških inovacij v Sloveniji (glejte sliko). S tem bi se Slovenija po skupnih vlaganjih RR do leta 2025 uvrstila med evropske tehnološke voditelje s 3,3 odstotka BDP skupnih vlaganj v RR.
