Tiskane izdaje
Slovenski turizem je venomer nekje v glavni sezoni. Medtem ko so na Kaninu pospravili za nedavno končano zimsko sezono in so ob morju že krepko zavihali rokave za vrhunec poletne sezone, je v Ljubljani glavna sezona že na vrhuncu. Napoveduje se še tretja rekordna letina zapored, prihaja več turistov, imamo več prenočitev. Toda vsem spodbudnim okoliščinam in turističnemu cvetju navkljub je turizem vseeno v škripcih.
Turistični delavci ne uživajo najbolje prigaranih uspehov: zasedenost hotelov in dosežene cene so sorazmerno nizke, plače niti približno ne v sozvočju z rekordi, s katerimi se hvali oblast, turističnega razvoja ni videti, največja dilema, s katero se že leta ukvarjajo turistični strategi, pa je lastništvo številnih hotelov.
Edina večja sprememba, ki trka na stranska vrata, je nova turistična strategija. Zanjo pa ne vemo, ali nam res lahko pomaga ali pa je bolj turistična pravljica za lahko noč. S kakšnim turizmom imamo opravka, kateri so glavni izzivi in glavne ovire, kaj bi lahko in česa še nimamo, kaj nam pravzaprav manjka, da bi bili lahko vsaj približno zadovoljni z rekordi, smo spraševali glavnega direktorja Union hotelov Ljubljana Tomislava Čeha.
Ste zadovoljni s položajem v turizmu, ker cveti in se, tudi globalno, vsako leto razvija?
Lahko smo bolj zadovoljni, kot smo bili. Ne moremo pa biti zadovoljni.
Toda slovenski turizem dosega že dve leti rekordne rezultate in višjo rast kot povprečje v Evropi.
Vsa ta leta truda in vlaganj v prepoznavnost države so prinesla rezultat, potem so tu še internet pa zadovoljni gostje (reklama od ust do ust) ... Gostje so še zmeraj presenečeni, ko pridejo k nam.
Bo tudi letos padel rekord?
Napovedi so zelo dobre. Imamo večji proračun za promocijo, priče smo preusmerjanju turističnih tokov zaradi vojn in terorizma. Evropejci več potujejo znotraj kontinenta. Več se jih vozi na dopust z avtomobili. Mi smo v prednosti, ker smo sredi Evrope. Toda slovenski turizem bi rasel, četudi v drugih državah ne bi bilo groženj. Ljudje na splošno iščejo nove in zanimive cilje, nekaj novega. Slovenija je neodkriti del Evrope, je nova Evropa. Druge vzhodnoevropske prestolnice so doživele turistični naskok že takoj po padcu železne zavese, Ljubljana ne. Povprečna zasedenost ljubljanskih hotelov je še zmeraj prenizka. Naše neizkoriščene možnosti so v nizki sezoni. Julija, avgusta in marca imamo srednjo, januarja, februarja in decembra (če ne štejemo praznikov) je nizka sezona. Kongresni gost prinese trikrat več kot počitniški gost.
Direktor Union hotelov v Ljubljani Tomislav Čeh. Foto: Roman Šipić/Delo
Slovenija je zaradi svojega položaja, mest in ponudbe kot nalašč za kongresni turizem. Tudi slovenska obala bi morala biti vrhunska kongresna destinacija v državi in bi se morala nehati ukvarjati s tem, koliko gostov dobi za prvi maj.
Kar nekaj kongresov se seli z morja v Ljubljano.
Ljubljana se je infrastrukturno razvila. Središče mesta je naredilo peš cone, obnovilo pročelja ... Tako je postalo zanimivo tudi za kongresne goste. Mi smo ob tej peš coni na idealnem mestu, le 25 minut od letališča, tudi iz Zagreba ali Benetk v dobrih dveh urah, kar za Američane ni nič posebnega. Stopijo iz hotela in so v lokalnem okolju, sredi mestnega vrveža. Ljubljana je k sreči ohranila avtentičnost in identiteto. Ponujamo nekaj, česar ne vidijo povsod.
Bo letošnja turistična rast podobna lanski?
Ne, letošnja bo večja. Vsaj v Ljubljani.
Koliko časa bi tak dober trend v slovenskem turizmu lahko še trajal?
Država bi morala spremeniti odnos do turizma. Doslej smo se ukvarjali predvsem s strategijo trženja, le malokdo se je ukvarjal s strategijo razvoja produkta. Ne pričakujem, da bi država vlagala v razvoj turistične infrastrukture, hotelov, atrakcij, morala pa bi ustvariti ugodnejše poslovno okolje za razvoj turistične infrastrukture.
Največja tveganja za slovenski turizem?
Slaba prometna infrastruktura je eno naših največjih tveganj v turizmu. Slabe letalske povezave in nejasen položaj Adrie Airways. Zaostajamo pa tudi pri razvoju druge infrastrukture. Na primer zelo slaba železniška povezava. Veliko turistov bi prišlo z vlakom, iz Italije, na primer iz Milana, zaradi tega izgubljamo goste. Drugo tveganje je nerazumevanje politike do turizma. Vsi imajo polna usta, kako pomemben je turizem, da bi kaj konkretnega naredili zanj, to pa ne.
Mar turizem ne zapravlja let debelih krav? Koliko vlaga v razvoj, v kadre, v plače, v infrastrukturo ...? V osnutku nove strategije piše, da se Slovenija v zadnjih 25 letih ni pravilno odzivala na spremembe v svetovnem in evropskem turizmu. Kaj pa zdaj?
Nismo ustvarili niti okolja prepoznavnosti. V resnici potrebujemo tuji kapital, da vstopi in pomaga. V času evropskih subvencij smo napačno vlagali v razvoj hotelske infrastrukture. In v času, ko je bilo smiselno pripeljati hotelske blagovne znamke, jih nismo. Danes, ko jih ni treba, pa jih vabimo. Kadri so tretja veja tveganja v našem turizmu. Slovenija se približuje stopnji naravne brezposelnosti. Od kod bomo črpali delovno silo? Zaradi razvrednotenih plač je zanimanje za poklic vse manjše. Hkrati bi marsikatero turistično podjetje imelo probleme, če bi se minimalna plača v državi dvignila.
Bi bilo bolje, če bi v državo povabili hotelske verige?
Zdaj jih ne potrebujemo več. Če smo zelena, lepa, enkratna, neponovljiva ..., zakaj bi potem ponujali standardne produkte, ki jih dobiš po vsem svetu? Zakaj bi morali gostje v enak hotel, če je različnost naša prednost? Verige niso več moderne.
Verige zagotavljajo turistom določen standard storitev.
Internet je tudi tukaj naredil revolucijo. Gostje na mnenjskih platformah izberejo, kam iti, kaj doživeti, kako doživeti, kje prespati, kje ne prespati, kakšna je cena, gostoljubje, varnost, čistoča, hrup ... vse. Veriga ni več potrebna. Prednost varnega zavetja pri verigi ni več prednost. Menim, da se bodo morale klasične verige po svetu spremeniti.
Naši hoteli so preslabo zasedeni.
To drži. Toda unionski štirje dosegajo skoraj 70-odstotno zasedenost.
Je to dobro?
Če se primerjamo z Dublinom, kjer je povprečna zasedenost hotelov 83,5-odstotna, potem ni. Smo pa bistveno boljši kot drugi v Ljubljani. V primerjavi z drugimi prestolnicami zagotovo nismo med prvih 20.
Ampak če k slabi zasedenosti dodamo še nizke cene, je rezultat še slabši, kot si upamo priznati.
Povprečna cena slovenskih in ljubljanskih hotelov je bistveno nižja od tega, kar bi pričakovali. Zanimivo je tudi, da smo od ponedeljka do četrtka super zasedeni, za vikende pa nam obisk pade.
Zato ker je jedro gostov poslovnih in kongresnih.
Res je. Ampak ni na primer možnosti, da bi kdo priletel iz Osla v Ljubljano za vikend. Raje poišče drugo destinacijo, ki je oddaljena z letalom dve uri. Ljubljana od tam nima neposrednega leta. Veliko kongresov izgubimo zaradi predragih vozovnic, ker je treba povezovati lete. In še čas potovanja je bistveno daljši. Dunaj je povezan z 200 destinacijami po svetu in se napolni čez vikend. Čez teden ima poslovne in kongresne goste, za vikend počitniške.
Čeprav vidimo množico turistov po Ljubljani, pa počitniških gostov ni veliko. Velika večina azijskih gostov spi zunaj Ljubljane in pride sem samo na izlet.
V katero smer se prestrukturira slovenska turistična ponudba?
Kar se hotelov tiče: v Ljubljano prihaja nova konkurenca, nov hotel najvišje kategorije. Ljubljana bo v naslednjih letih dobila še kar nekaj novih hotelov. Probleme vidim v preostali Sloveniji.
Zakaj?
Zato ker je še zmeraj velik del hotelov v državni lasti. Za učinkovito poslovanje in razvoj pa je potrebna zasebna iniciativa. Privabiti bi morali dobre in ugledne investitorje, ki imajo drugačen način razmišljanja. Ne špekulantov.
Kako bi vi drugače zastavili slovensko turistično strategijo, če bi lahko dali glavne smernice?
Na prvo mesto bi postavil več kongresnega turizma, ne samo v Ljubljani. Poleg Ljubljane in Portoroža so možnosti še na Bledu, v Kranjski Gori, Mariboru, tudi v zdraviliščih za manjše kongrese. Bolj bi razvijal doživljajski turizem. Z agencijo iz Postojne bomo letos ponujali fotolov na medveda.
To je tako adrenalinska ponudba kot gledati belega morskega volka v Cape Townu.
Slovenija ima veliko neizkoriščenih priložnosti. In ker je država majhna, bi si jih bilo mogoče ogledati ali doživeti iz skoraj vseh krajev.
Smo zapostavili gradnjo kapacitet ali druge turistične infrastrukture? Nova strategija govori o večjem številu novih in prenovljenih hotelov.
Glede na to, da nismo dovolj zasedeni, niti ne. Bolj bi se morali usmeriti v promocijo in v dvig kakovosti storitev in produktov. Nizka sezona v Ljubljani in v drugih delih Slovenije je največja rezerva. Zato toliko stavimo na kongrese.
Kaj pa infrastruktura?
Ljubljani manjka povezava letališča z železnico. Zagotovo smo zaostali pri razvoju prometne infrastrukture. Naše ceste so preozke. Zdaj so, hvala bogu, napovedali nov terminal na Brniku. Prisilil jih je Zagreb z velikim novim terminalom. Železnice ni več do Kranjske Gore. Ne pozabimo, da nimamo direktne železniške povezave z Italijo. Država bi morala vložiti bistveno več v razvoj. Zasebna iniciativa dela in ponuja bistveno več novih produktov.
Kako je z drugo infrastrukturo: vlečnice, golf igrišča, kopališča?
Ljubljana je golfska destinacija, pa golfa v centru ni. So pa v krogu ene ure z avtom štiri igrišča. Pri golfu je bilo značilno pomanjkanje promocije. Potrebujemo še igrišč za golf, čeprav so vse manj popularna. Na Obali bi lahko imeli dve igrišči za boljšo zasedenost, potrošnjo, kakovost gostov.
Nam strategije sploh kaj pomagajo pri razvoju ali pa so samo zato, da jih imamo, zaradi formalnosti?
Dobro je, da so izbrali mednarodno podjetje Horwath HTL, ki ima sicer sedež v Zagrebu. To je veliko mednarodno podjetje, ki ima znanje in standarde, kako se strategija postavlja. Mislim, da se prvič piše strategija slovenskega turizma po mednarodnih standardih in da bo dobro pripravljena. Ključno vprašanje ostaja, ali jo bomo znali uporabiti. V kratkem nas čaka eden zaključnih sestankov pred njenim sprejemom.
Saj poznate razprave o tem, ali je prav, da smo dali pisati strategijo hrvaškim strokovnjakom.
Vsi, ki nasprotujejo taki strategiji, so bili zraven pri pripravi preteklih. Mislim, da je dobro, da sodeluje mednarodna firma. Kaj naj bi bilo narobe, če so Hrvati zraven? Mar zato, da bi pripravili slabo strategijo in s tem ogrozili slovenski turizem?
Se vam zdi, da bi iz naslova turističnega izvoza leta 2021 res lahko dosegli 3,7 milijarde namesto sedanjih 2,4 milijarde evrov prihodkov, kot to predvideva strategija? In namesto 11 milijonov kar 16 milijonov prenočitev? Pa 15.000 novih in obnovljenih sob v hotelih?
Nova strategija sicer še ni ugledala luči sveta in ni sprejeta, tako da je o njej še prezgodaj razpravljati. Se pa strinjam, da si moramo postaviti ambiciozne cilje in stremeti k njihovem uresničevanju. Važno je, da ne ostane le črka na papirju. Vsekakor je treba nadomestiti zamujeno in izbrati pospešen model razvoja.
Ali potrebujemo turistično naselje na območju nekdanjega Delamarisa in Ladjedelnice v Izoli? To naj bi bil nekakšen sofisticiran in še bolj ambiciozen projekt, kot je bil pred 40 leti Bernardin.
Vsekakor potrebujemo projekt, ki bo to industrijsko področje spremenil v del mesta in bo namenjen tako lokalnemu prebivalstvu kot turistom. Ne verjamem, da je gradnja izoliranih turističnih naselij smiselna in uspešna. Odločilno vlogo bodo odigrale primerne arhitekturne rešitve.
Vsekakor smo povezani s hrvaškim turizmom. Koliko smo odvisni od tega, kako gre njim dobro? Koliko od turističnega toka, ki gre na Hrvaško?
Smo povezani – Hrvati so odvisni od nas, mi od njih. Ne samo v turizmu. To, da so turistični tokovi usmerjeni na Hrvaško, je zagotovo dobro tudi za Slovenijo.
Kaj potem pomenijo kolone na mejah?
Slabo za obe državi. To je gospodarska škoda za obe državi.
Mislite, da je res potrebna takšna strogost na mejah, kot smo jo doživeli?
Ni potrebna. Mislite, da bo kdo, ki ima slabe namene, prišel legalno čez mejo ali se bo tihotapil čez njo?
Koliko več letalskih linij bi morali imeti?
Nismo izkoristili priložnosti, ko se je Qatar Airlines zanimal za vstop v Adrio Airways in je potem Etihad vstopil v Air Serbia. Zakaj nismo dovolili Qatarju vstopa, to je vprašanje za tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja. Izgubili smo veliko priložnost za našo večjo povezljivost s svetom. Predstavniki države so vse stavili na napačne konje. Število letov na ljubljansko letališče bi morali vsaj potrojiti.
Kako to, da Ljubljana nima hotela s petimi zvezdicami?
Če dosegamo nizke cene in slabo zasedenost, potem ni interesa.
Portorož ima štiri petzvezdične.
Portorož je napredoval v preteklosti, ko je Ljubljana še stagnirala. Zdaj je Ljubljana pospešila in se odpira petim zvezdicam.
Koliko bi jih lahko bilo s petimi v Ljubljani?
Največ dva.
Bi Union lahko postal tak hotel?
Ja, ampak vprašanje, ali si to želimo. Pravzaprav nam ne bi bilo treba veliko spreminjati. Imamo ustrezno velikost sob, ponujamo odličen servis, ki je na ravni hotelov s petimi zvezdicami, edini v mestu imamo hotelskega conciergea. Tudi s kadri ne bi imeli težav. Poslovno nismo zainteresirani za pet zvezdic, ker kongresni center ne gre najbolje s petzvezdičnim hotelom. Morda bomo razmišljali o tem, da bi stari del GH Union šel na pot petih zvezdic. Pripravljamo projekte za prenovo, ampak še nimamo dokončne odločitve. Morda v naslednjih dveh do treh letih. Tako da bo prvi petzvezdični hotel končan avgusta s 165 sobami hotel Intercontinental na Bavarskem dvoru.
Se bojite ponudbe Airbnb?
Bojim se prevelike ponudbe Airbnb, saj bi se središče mesta lahko spraznilo, ko bi stanovalci ugotovili, da se izplača oddajati stanovanja. Kar se že dogaja. Brez domačinov ni turizma! Znotraj obvoznice je po ocenah kakih 700 ponudnikov, torej okoli 3000 ležišč. V hotelih pa jih imamo kakih 5000. Dobro je sicer, da imamo namestitve Airbnb (pomagajo celo pri izvedbi nekaterih kongresov), ampak bi jih morala država pametno regulirati. V praksi vsi oddajajo na črno.
Od katerih gostov ste najbolj odvisni?
Na prvem mestu so Italijani, na drugem Američani. Sledijo Avstrijci in Nemci, tudi Britanci, zdaj se povečuje število Nizozemcev zaradi nove letalske linije.
Od kod prihaja največ gostov, po katerih prodajnih kanalih?
Prihajajo z vseh sosednjih letališč, iz Zagreba, Gradca, Benetk, Trsta ... Sosednja letališča igrajo vlogo domačih letališč. Nekaj manj kot 30 odstotkov rezervirajo po spletu (prek Bookinga in Expedie), 40 odstotkov je poslovnih gostov, več kot 30 odstotkov so kongresni gostje, manj kot 30 odstotkov je počitniških, kar 95 odstotkov tujih. S ceste (brez standardnih rezervacij) pride v naš hotel 6 odstotkov gostov.
Kako bi lahko prišli do več ameriških ali japonskih gostov?
Direktni leti z ljubljanskega letališča v ZDA in na Japonsko bi rešili večino težav. Se je pa še treba ukvarjati s prepoznavnostjo Slovenije v obeh omenjenih državah. Trenutno najbolj pogrešamo individualne goste iz teh dveh držav. Vsekakor pa vidim priložnost v ZDA na področju motivacijskih potovanj in srečanj. Slovenija je izrazita destinacija potovanj incentive.
Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da se veliko ukvarjamo z gosti, da smo ključno izboljšali gostinsko ponudbo in naredili velik napredek, kar zadeva hrano in pijačo. Ko sem prišel avgusta 2014, nisem imel kje spiti kave, Smrekarjev hram (danes Atelje) je bil zaprt, kavarna, lobi bar, aperitiv bar zaprti. To je bilo zame nekaj nezaslišanega.
Morda so zato zamenjali direktorja.
Zavzemam se za to, da je treba v hotel pripeljati lokalno življenje, da s hotelom živijo lokalci. Če domačini ne zaupajo, zakaj bi gostje? Airbnb se je pojavil zato, ker so hotelske verige standardizirale vse, ne samo sob, tudi hrano. Ta je po vsem svetu enaka. Zato vztrajam, da moramo razvijati svoj slog.
Po čem najbolj sprašujejo gostje?
Po kulturi, zgodovini, hrani, vinu, dobrih restavracijah, Plečniku in arhitekturi, zanima jih šoping, tudi v Italiji, zanimajo jih Benetke, obvezno izlet na Bled, v Bohinj, Postojno, Škocjanske jame, Lipico, Piran. Po novem v Sevnico ... Kar veliko Američanov raziskuje slovenske korenine in jim pomagamo priti v stik z župniki, ki imajo arhive.
Je ljubljanski turizem prehitel portoroškega?
Ljubljana ima vse več prednosti. V sezoni 2018 bomo vsaj glede kongresnega turizma zagotovo prehiteli Portorož. Pri prenočitvah je piranska občina še zmeraj pred Ljubljano. V naslednjih letih bo Ljubljana prehitela s prenočitvami tudi piransko občino, če ne bodo poskrbeli za dodatne zmogljivosti ali boljšo zasedenost pozimi. Toda na obzorju ne vidim slabih časov ne za Portorož ne za Ljubljano.
Soglašate, da ima Ljubljana vsaj še dve prednosti: da je prestolnica in da ima mesto več razumevanja za turizem?
Soglašam. Najprej se morajo domačini dobro počutiti v kraju. Infrastrukture se ne razvija zato, da bi se tujci dobro počutili. Pomembneje je, kako se domačini počutijo v svojem kraju. Dobro počutje in urejenost bo prepoznal tudi obiskovalec. V Portorožu so infrastrukturo premalo razvili. Če je kaj pokazal Zoran Janković, je, kako pozitivno usmeriti razvoj mesta in pomagati turizmu.
Koliko je razvoj turizma odvisen od državne in lokalne oblasti in koliko od turističnih podjetij?
Država mora ustvariti razmere, da se bo turizem lahko razvijal, lokalna oblast poskrbi za razvoj in ureditev mesta, infrastrukture in skrbi, da je mesto zanimivo. V ljubljanskem hotelirstvu pa se velikokrat čaka, da se unionski hoteli napolnijo. Prevečkrat smo na sejmih edini ljubljanski hotelirji.
Kaj pa pravite o lastnikih? Je mogoče reči, da imamo strateške lastnike?
Država ne more biti strateški lastnik hotelov. Za lastnike naših hotelov pa lahko rečem, da imajo namen dolgoročno ostati lastniki. Načrti, ki jih imamo, in to, kar pripravljamo, kažejo, da gremo v pravo smer.
Kaj pa menite o lastnikih portoroških hotelov, ki že več kot 10 let špekulirajo, kako bi unovčevali nepremičnine?
Za novega lastnika Kempinski Palacea Miodraga Kostića bi rekel, da je strateški lastnik. Glede na to, kako dela s svojimi hoteli v Srbiji, bi lahko rekli, da je zagotovo pozitiven del zgodbe tudi v slovenskem turizmu in bo, kolikor razumem, še vlagal vanj. Potrebujemo lastnike, ki imajo izkušnje pri vlaganju v hotelsko infrastrukturo in ki bodo znali upravljati ter razvijati hotele.
Pri kadrovski politiki lahko vidimo, da so iz Portoroža odslovili mnoge, ki so kaj vedeli, kako se turizmu streže.
Kadrovska politika je pomembnejša od prenove sob. Tudi v našem hotelu še postavljamo kadrovsko politiko.
Bili ste na čelu postojnskega in portoroškega turizma. Zakaj vas je Igor Bavčar razrešil?
Mene ni razrešil, jaz sem sam odstopil. Če je res, da je prenova Palacea stala več kot 100 milijonov evrov za 180 sob, ali se vam ne zdi, da je to dovolj velik razlog za odstop?
Ampak vaš odhod se je zgodil pred začetkom del.
V stroških za prenovo hotela, ne samo pri Bavčarju, iščite vzroke za moj odstop. V dveh letih vodenja uprave smo združili Hotele Morje in Hotele Palace, jih poenotili, sanirali smo poslovanje v Opatiji, poenotili informatiko, pridobili gradbeno dovoljenje za Palace, sanirali poslovanje Postojnske jame. Torej uspeh poslovanja zagotovo ni bil vzrok mojemu odhodu. Poslovanje za leto 2006 je bilo uspešno. Prenovili smo Terme Palace, da so se lahko primerno vklopile k obnovljenemu hotelu s petimi zvezdicami. Naredili smo veliko in težko bi mi kdo oporekal (ne)uspešnost. Odločitev za odhod je bila moja, sprejel sem jo že pol leta prej. Videl sem, kam stvari vodijo. Zame je bilo to nesprejemljivo.
Se pravi, da ni šlo za konflikt z Igorjem Bavčarjem?
Midva z Bavčarjem nisva imela nobenega konflikta. In ga tudi ne bova imela. Zakaj bi ga le!?
Zato ker je bil vendar on odgovoren za polom Istrabenza in je vse podredil lastni privatizaciji Istrabenza.
On je vodil holding. Kdo pa je prevzel vodenje turizma po mojem odhodu?
Srečko Kenda in Marino Antolovič.
No! Ko sem odšel iz Portoroža, me vse skupaj ni zanimalo več. Ocenil sem, da v tistih razmerah ne bom mogel več uspešno voditi Istrabenzevega turizma. Sicer pa bi se tudi vi morali za več stvari vprašati, zakaj in kako se je kaj dogajalo. Niste bili kritični do tega, pa bi morali biti. Zakaj je moral potem Antolovič iti?
No, pa nam povejte! Pred začetkom prenove Palacea se je vedelo, da naj bi zanjo namenili približno 38 milijonov evrov, potem pa se je končna vrednost skoraj trikratno povečala.
Za merodajen komentar bi morali vprašati tiste, ki so bili neposredno vpleteni v to obnovo, torej glavnega izvršnega direktorja, predsednika upravnega odbora in vodjo prenove. Naj oni povedo, zakaj takšno odstopanje. Nisem bil zraven in mi ni znano.
Tajkunizacija, uhajanje denarja in privatizacija v ozadju, vse to je pustilo veliko breme na hrbtu portoroškega turizma.
Vsem v portoroškem turizmu, tudi Bernardinu. Bili so takšni časi. Jaz sem bil bistveno premlad za takšno zelo zahtevno funkcijo. Ko sem jo prevzemal, sem imel komaj 33 let. Manjkalo je življenjskih izkušenj in kilometrine.
So se tisti časi nehali ali smo še vedno priča podobnim tajkunskim procesom, le da na bistveno bolj prefinjen način?
Srčno upam, da se je nehalo in da bodo dobili prave lastnike. Ni pomembno, kako jim bo ime.
Tudi če bo to investicijski sklad York Global Finance?
Tudi če je sklad. Saj so skladi po svetu lastniki.
Hoteli Union poslujejo zdaj uspešno?
V zadnjih treh letih, kar vodim podjetje, smo bistveno povišali prihodke. Pripravljamo se na obnove in razvoj. Pozimi bomo začeli prenovo hotela Central, prenovo bomo dokončali tudi v hotelu Lev, ki bo v prvem nadstropju dobil 20 novih, vzorčno prenovljenih sob. Povezali bomo oba Uniona, naslednjo zimo bomo začeli prenovo sob v starem delu Uniona. V naslednjih petih letih načrtujemo za 16 milijonov evrov vlaganj. EBITDA je lani znašal 5,3 milijona, čisti dobiček 2,4 milijona, celotni prihodek nekaj pod 20 milijonov evrov. Naša zadolženost je nekaj čez 5 milijonov evrov, to je izredno nizka stopnja zadolženosti. Lastniki si izplačajo 300.000 evrov dividend, drugo gre v razvoj.
Kako, za koliko povišati turistično takso in za kaj jo nameniti?
Nam, hotelirjem, je vsekakor v interesu, da turistična taksa ni previsoka. Povišanje turistične takse pa je popolnoma nesmiselno, če se bo ta stekala v integrirani proračun države. Zbrano takso bi bilo treba v celoti nameniti promociji slovenskega turizma. Država naj prej pobere vso turistično takso, ki bi jo tako ali tako morala znati pobrati. Najlažje je seveda vzeti pri tistih, ki že zdaj plačujejo vse možne davke.
