Tiskane izdaje
V Zagrebu je majhen muzej, v katerem so razstavljene zgodbe o ljubezni. Zakaj nas intimne zgodbe neznanih ljudi o nesrečni ljubezni tako zelo ganejo? Ker so iskrene? Ker se z njimi lahko vsi identificiramo, ker so smešne in tragične hkrati?
Trije dnevi v maju 1992. »Ko smo v dolgem konvoju bežali iz vojnega Sarajeva, so nas na obrobju mesta ustavili Srbi. Star sem bil trinajst let. V avtomobilu poleg našega je bila Elma z družino. Spomnim se samo tega, da je bila presladka blondinka. Zaljubil sem se, otroško in iskreno. Posodil sem ji kasete, ker je svoje pozabila doma. Napisal sem ji nežno ljubezensko pismo, ki ji ga nikoli nisem dal. Ko so nas po treh dneh pustili naprej, je nisem več videl in nikoli mi ni vrnila kaset skupin Azra, Bijelo dugme, EKV in Nirvana. Upam, da jo ta glasba še danes spominja na nekaj lepega in simpatičnega, čeprav je bila takrat vojna.« To je ena izmed mnogih zgodb, ki so razstavljene v Muzeju prekinjenih ljubezni v Zagrebu. Poleg nje visi ljubezensko pismo, napisano z otroško pisavo, ki ga mala blondinka iz sosednjega avta nikoli ni dobila.
Večina muzejev skuša odgovoriti na eno vprašanje, kaj pomeni biti človek. Vprašanje v tem muzeju je še bolj specifično: kaj pomeni biti zaljubljen in potem to ljubezen izgubiti. Foto: Jure Eržen
Prva soba v tem malem muzeju je namenjena ljubeznim iz otroštva. Zlomljena srca nimajo starostne omejitve. Niti geografske. Niti zgodovinske. Ko se neka ljubezen konča, za njo ostanejo spomini, bolečina, jeza, žalost, solze, razočaranje in povsem banalni predmeti, ki povezujejo nekdanji par in ki jih zbira Muzej prekinjenih ljubezni, z zgodbo vred. Razstavljeni predmeti prihajajo z različnih koncev sveta in vsi darovalci so anonimni. Poleg čisto navadnega pršila proti smrčanju iz Istanbula piše: »To pršilo je kupil, da bi nehal smrčati. Nisem mogla zaspati, ker je tako glasno smrčal. Zdaj pa ne morem spati, ker mi je strl srce.«
V prvi, otroški sobi je razstavljena fotografija, na kateri je lesen pomol ob jezeru, nad eno izmed lesenih klopi je z roko narisana puščica. Ob fotografiji piše: »To je jezero na Floridi, kamor sem hodila s fantom, kadar sva špricala šolo. Puščica označuje mesto, kjer sem prvič videla penis na sončni svetlobi.«
Vse se je začelo z zajcem
Večina muzejev skuša odgovoriti na eno vprašanje, kaj pomeni biti človek. Vprašanje v tem muzeju je še bolj specifično: kaj pomeni biti zaljubljen in potem to ljubezen izgubiti. Ko sem se sprehajala med tistimi žalostnimi, zabavnimi, strašnimi in čudovitimi zgodbami, sem premišljevala, da gre v resnici za muzej o tem, kako preživeti. Da vsi poznamo občutke izgube in bolečine. Da je srce marsikaj, da zna veliko stvari, da je zelo občutljiv organ, a je tudi zelo prožna mišica.
Muzej prekinjenih ljubezni je ena največjih turističnih atrakcij v Zagrebu. Predmetov se je nabralo že toliko, da lahko dve razstavi ves čas potujeta po različnih kontinentih, doslej so gostovali že v skoraj dvajsetih državah, od Manile in San Francisca do Londona in Singapurja. Pred nekaj dnevi je bila razstava odprta v Alti, na daljnem severu Norveške, čez nekaj tednov jo bodo predstavili v Tokiu. Razstave v različnih mestih so največkrat sestavljene predvsem iz objektov, ki jih pošljejo lokalni prebivalci. Poleg Zagreba ima muzej tudi podružnico v Los Angelesu.
Vse se je začelo s prekinjeno ljubeznijo. Umetniška producentka Olinka Vištica in likovni umetnik Dražen Grubišić sta neke noči žalostna sedela za dolgo kuhinjsko mizo; že prej sta se odločila, da bosta končala ljubezensko zvezo. Tiste noči sta se pogovarjala o tem, kateri predmet si dejansko delita in najbolj pooseblja njuno, takrat že zahajajočo ljubezen. Ugotovila sta, da to niso številne knjige ali pohištvo, temveč majhen plišati zajec na baterije, ki sta ga vedno nosila s sabo na potovanja. To je bil prvi muzejski eksponat, in ko sta objavila oglas, da zbirata predmete, ki so glavni junaki neke ljubezenske zgodbe, se je začela Olinka po Zagrebu srečevati z nenavadnimi ljudmi in njihovimi pripovedmi. Na Trgu bana Jelačića se je sestala z žensko. Prišla je v družbi moža in ji dala beležnico oziroma dnevnik, v katerem je imela shranjene telefonske številke vseh ljubimcev. V nekem mračnem baru se je srečala z vojnim veteranom, ki je iz čisto navadne vrečke potegnil umetno nogo in ji povedal, da mu jo je v 90. letih, ko je na Hrvaškem divjala vojna in je bilo nemogoče priti do takšnih protez, priskrbela neka socialna delavka, v katero se je potem zaljubil. Čeprav je bila noga iz zelo slabega materiala, je trajala dlje kot njuna zveza.
Otroški avto iz Češke; možu, ki si ga je želel že kot otrok, ga je podarila žena. »Če se dva res ljubita, si lahko izpolnita sanje.« Foto: Jure Eržen
Najprej sta predmete razstavila v ladijskem kontejnerju in muzej je leta 2007 prvič odšel na gostovanje, najprej v Ljubljano, na festival Mladi levi. Prav iz Ljubljane je največkrat fotografirani predmet v zbirki – poškodovani vrtni palček. Podarila ga je ženska, ki je bila poročena dvajset let. Na dan ločitve se je njen mož domov pripeljal v čisto novem avtu, aroganten in brezsrčen. »In kar naenkrat je vrtni palček poletel naravnost v vetrobransko steklo avtomobila, se odbil in pristal na asfaltu. Ko je letel po zraku, je naslikal lok, ki je označeval konec ljubezni.«
Magija anonimnosti
Leta 2010 je muzej končno dobil prostor v pritličju palače iz 18. stoletja na Gornjem gradu v Zagrebu.
Z Olinko Vištico smo klepetali v prijetni muzejski kavarni. Pripovedovala je o tem, da kolekcija ves čas raste, da imajo že več kot 2500 eksponatov in da z Draženom razstavo na čisto drugem koncu sveta ponavadi sestavita iz predmetov, ki jih spravita v dva kovčka. Nekoč sta v Capetownu skoraj zamudila letalo, ker je carinika vsebina kovčka tako ganila, da jima je več kot eno uro razlagal o tem, kako je zaradi nezvestobe propadel njegov zakon.
»Pomembno je, da razstava ostaja majhna, ponavadi je na ogled okoli devetdeset predmetov. To je ravno prav, da človek prebere vse zgodbe in jih podoživi.« Ker se vsak dan ukvarja s temi predmeti in njihovimi lastniki, se ji včasih zdi, kot da so njeni prijatelji. »Obiskovalci v muzeju so mnogokrat zelo čustveni. Veliko je solz. Vsi se lahko identificiramo z občutkom ljubezni in izgube, in ko hodimo od predmeta do predmeta ter beremo zgodbe, premišljujemo tudi o tem, kaj je zdaj s temi ljudmi. So našli novo ljubezen? So se vrnili k stari? V sebi še vedno nosijo žalost in jezo ali se zdaj bivših spominjajo z nasmeškom na ustih? Hkrati se v muzeju vedno zgodi neka magija, ki je ponavadi v javnem prostoru ne srečamo. O ljubezni in intimi največkrat govorimo s prijatelji, tukaj pa nam najbolj osebne stvari odkrivajo tujci. V času družabnih omrežij se nam zdi, da veliko pišemo o sebi, da delimo svoje občutke, a v bistvu objavljamo le stvari, ki si jih želimo, da jih drugi vedo o nas. Prepričujemo jih, da imamo zanimivo in srečno življenje. O bolečinah ponavadi ne pišemo. A naš muzej priča o tem, da se še kako želimo otresti žalosti, da nočemo biti večno zaklenjeni v neki bolečini in da to lahko storimo le tako, če jo delimo z drugimi.«
Sekira iz Berlina, s katero je besna ženska, potem ko sta šli narazen, razsekala pohištvo svoje ljubice. Foto: Jure Eržen
Pred dvema letoma sem v Sunday Timesu brala kolumno Jeremyja Clarksona, voditelja oddaj o avtomobilizmu in enega največjih cinikov v svetu novinarstva. Nekoč se je v Zagrebu po naključju znašel v Muzeju prekinjenih ljubezni in mu napisal hvalnico, češ da je eden boljših na svetu. Ta jezikavi mož z veliko glavo je priznal, da je smrkal ob enih zgodbah in se krohotal ob drugih. »To je prvi muzej, v katerem mi je bil všeč čisto vsak eksponat.« Najbolj se je identificiral z razlago ob stari žepni uri. »To je darilo, ki sem ga leta 1987 dobil od S. K., zaljubljena je bila v antikvitete, v vse, kar je bilo staro in ni delovalo. In prav to je razlog, da nisva več skupaj.«
Zanimivo je, da imajo mnoge žalostne zgodbe v sebi toliko komičnega. Morda zato, ker nekaj, kar je bilo nekoč tako zelo tragično, opisujejo z distance, ker je ironija, s katero so napisane, morda del terapije pozabljanja in ozdravitve.
Kako utripa srce narodov
Muzej je gostoval v različnih državah, in ker razstava vedno vključuje tudi lokalne darovalce, me je zanimalo, kakšna je razlika med narodi. »Težko je posploševati,« pravi Olinka, »v Splitu, od koder prihajam, so se mi zdele zgodbe najbolj cinične in smešne. V Mehiki je bilo zanimanje največje, saj je že prvi dan prišlo več kot dvesto predmetov, in čeprav zelo poudarjamo, da morajo biti zgodbe anonimne, so se vse začele z imeni: 'Yo soy María y él es Juan ...' Na otvoritvi je bilo zelo živahno, prišli so tudi najbolj znani igralci iz žajfnic in interpretirali nekatere izpovedi. Francozi vedno pišejo v tretji osebi, o njej in njemu, kot da gre za roman, včasih zvenijo tudi, kot da se izpovedujejo psihoterapevtu. Najboljši zgodbarji so Američani in Angleži, imajo dobre like in odlično filmsko dramaturgijo. V Aziji ne gre le za ljubezenske zgodbe, ampak tudi zgodbe o družini in smrti. Japonska je zelo tradicionalna dežela, in ko se ženska poroči, ne sme več hoditi v službo, ampak se mora posvetiti otrokom. Zato je vedno več žensk samskih, nočejo se niti zaljubiti niti poročiti. Način, kako živimo, vpliva na ljubezenske zveze, in zdi se mi, da danes zaradi različnih razlogov ni več takšne romantike, kot je bila nekoč.«
Ali je kakšen eksponat, ki ji je posebej blizu? »Še posebej mi je všeč eden izmed prvih, ki prihaja iz Splita. Milo za intimno nego, ob katerem piše: 'Ko sva končala, je pri meni pozabila milo za intimno nego. Dal sem ga mami. Pravi, da je odlično za pomivanje oken.' Trenutno pa je moja najljubša oljna slika iz Amsterdama. Podaril nam jo je na smrt bolan moški, na njej je v družbi še dveh prijateljev, s katerima je imeli zapleten in divji ljubezenski trikotnik, ki je trajal kar osemnajst let. Eden je umrl in drugi je odšel. Ostal je sam. Nekoč so vsi trije sanjarili o tem, da bi imeli podjetje, ki bi žare pokojnikov vozilo na turistična potovanja, njihov slogan pa bi bil: 'Naj vas smrt ne odvrne od potovanja.' A na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič. Dva tedna po razstavi v Amsterdamu so mi sporočili, da je ta mož umrl. Ker se mi je zdela ideja o žarah res lepa, se zdaj trudimo, da sliko, ki nam jo je podaril, odpeljemo na čim več krajev po svetu. Zdaj smo jo na primer peljali na Norveško, čeprav je velika in je z njo težko potovati. Želim si, da slogan, Naj vas smrt ne odvrne od potovanja, končno zaživi.«
Sicer pa dobre zgodbe v muzej prihajajo vsak dan. Pred dnevi jim je pisala gospa, ki živi v ZDA, a se je rodila v Nemčiji. Leta 1942, ko je bila stara sedemnajst let, je v njihovo mesto prišel cirkus. S prijateljico sta se zaljubili v dva akrobata. Zvečer sta ju spremila do doma. Vsak večer sta šli na predstavo, a čez nekaj dni je cirkus odpotoval. Sanjala je, da bo tudi ona nekoč postala cirkusantka in da bo pobegnila z ljubljenim akrobatom, s katerim sta si dolgo dopisovala, dokler besni oče ni prestregel nekega pisma in prepovedal korespondenco. Vojna se je razplamtela, in ko je bilo vsega konec, se je preselila v ZDA. Na stara leta se je vpisala v pevski zbor. Na neki zabavi je spoznala gospo, ki je prihajala iz Nemčije, in kmalu sta ugotovili, da je iz istega mesta kot njen akrobat – še več, bila je njegova soseda. Povedala ji je, da je vdovec, in ji dala njegovo telefonsko številko. Ko ga je poklicala, je bil vesel; nikoli je ni pozabil. Povabil jo je v Nemčijo. Na letališču jo je pričakal s sedemnajstimi vrtnicami, toliko je bila stara takrat, ko sta se spoznala. Minilo je šestdeset let, odkar sta se nazadnje videla, a vse je bilo isto: privlačnost, šarm, ljubezen … Jokala sta kot otroka. Čez nekaj mesecev je akrobat umrl. Gospa je muzeju darovala žalni trak, ki ga je poslala na njegov grob skupaj s cvetjem. Skoraj po vsaki zgodbi iz muzeja bi lahko posneli film.
Nevrologija salonarja
Tako kot so možgani ustvarjeni za ljubezen, so ustvarjeni tudi za žalost ob izgubi te ljubezni. Že Freud je napisal, da nikoli nismo tako nemočni pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo. Ni čudno, saj so zaljubljenci polni najbolj stimulativnih kemikalij, ki jih lahko najdemo v naravi. Njihovo telo utripa od dopamina, adrenalina in seratonina, ki mu pravijo tudi hormon sreče. Zaljubljencem v možganih delujejo isti predeli kot odvisnikom od alkohola ali drog, in če je tak vznemirjenež kar naenkrat zavrnjen, so simptomi lahko podobni tistim, ki se pojavijo pri odtegnitvi od omenjenih substanc, v knjigi Anatomija ljubezni (prevedla Helena Marko, Umko) piše Helen Fisher. Zato se moramo prebolevanja lotiti podobno kot alkoholiki. Odstraniti moramo vse, kar nas spominja na bivšega, pospraviti fotografije, predmete poslati v Muzej prekinjenih ljubezni, nikakor poslušati romantične glasbe, saj nas lahko že en sam kozarček oziroma en sam globok spomin spet pahne v prejšnje stanje. Najbolj zdravi so fizične aktivnosti, meditacija, druženje s prijatelji, novi intelektualni izzivi, še najboljša pa je nova zaljubljenost, po možnosti srečna. Ljubezen je najlepša takrat, piše na facebookovi strani muzeja, kadar se lahko cel dan smejemo z nekom, ki nas jemlje zelo resno.
Niso vsa jabolka podobna tistemu iz Svetega pisma. Foto: Jure Eržen
Razmerja se prekinejo na različne načine: nekateri konci so kruti in nenadni, kot da bi z avtom zapeljali v prepad, drugi so počasni, kot da bi se vozil po avtocesti in bi nenadoma začelo zmanjkovati bencina, dokler se avto končno ne ustavi. Muzej pripoveduje o vseh teh različnih koncih: o ovinkastih cestah, o majhnih stezah in o večpasovnicah in odkriva še nove.Ob nalivnem peresu anonimne darovalke iz Bosne piše: »Žal mi je, da nisem uničila tega nalivnega peresa tisti trenutek, ko sem ga dobila, potem ne bi napisala vsega tistega romantičnega sranja, ki si ga ni zaslužil.«
Črni salonar ima daljšo zgodbo. V 60. letih sta se v Amsterdamu zaljubila fant in dekle. Vsega je bilo konec, ko se je on s starši preselil v Nemčijo. Ona je kasneje postala prostitutka, in ko se je leta 1998 odločila, da bo napisala knjigo o sadomazohizmu, je začela delati kot domina. Nekoč je k njej prišel moški, ki nikakor ni želel biti dovolj submisiven, zato ga je še posebej agresivno namahala. In potem ga je prepoznala – bil je njena mladostna ljubezen. Priznal ji je, da hodi na mazohistične seanse, ker ga je oče v otroštvu pretepal. Prosil jo je, ali mu za spomin podari svoj črni salonar. Ko je odšel, je imela občutek, da tudi drugi salonar ni več njen, zato ga je poslala v muzej.
Kot je povedal Dražen Grubišić, je včasih najbolj zanimivo opazovati pare, ki obiščejo razstavo, še posebej kadar se eden od njih pred kakšnim predmetom na ves glas smeji, drugi pa je precej resen.
Nevidni duhovi, ki živijo v tem muzeju, nas ne učijo le o razočaranju in preživetju, temveč tudi o tem, da je v življenju vse možno, da se nam lahko zgodijo zelo nenavadne stvari. Na steni ene od sob je pesem ameriške pesnice Mary Oliver, ki gre nekako takole: »Na tem svetu so pomembne tri stvari: ljubiti tisto, kar je minljivo, in to tako zelo prižeti k svojemu telesu, kot da je od tega odvisno vse tvoje življenje, a ko pride čas, moraš to znati spustiti, da gre svojo pot. Svojo pot.«
