Tiskane izdaje
Preden spregovorimo o široki stavki nekaterih slovenskih sindikatov, kaže kakšno reči o tehnološkem podjetju Uber, ki po vsem svetu s svojo ponudbo spodnaša taksi podjetja. Mediji so se decembra lani precej razpisali, ko je sodišče EU presodilo, da se Uber ne more predstavljati drugače kot transportno podjetje in ga države skladno z zakonodajo in praksami lahko kot takega tudi obravnavajo. Sodbo o tem je terjalo združenje taksistov iz Barcelone.
Ta teden je slovenski sindikat ZSSS odločno nasprotoval predlogu novele zakona o prevozih v cestnem prometu, češ da je Uber nacionalna grožnja za solidarnost delavcev in ne priložnost zanje. Kaj slovensko vlado pravzaprav sili in nagiba k spremembam nacionalne zakonodaje in podajanju žogice ameriškemu podjetju, ki skorajda povsod po Evropi vzbuja skepso in nasprotovanja?
Brexit, Trump in sindikati
V sredo se je ameriški predsednik Donald Trump v Beli hiši sestal s kongresniki in napovedal morebitno odločitev o uvedbi carin za uvoz jekla in aluminija. Mogoče so tudi druge odločitve, pač skladno z nacionalno varnostjo, je povedal, o tem se bo odločal sproti. Poanta Trumpovih sporočil na to temo je, da tuja konkurenca uničuje ameriško gospodarstvo in da ogroža delovna mesta.
Trump kakor da daje prav slovenskim sindikatom. Tudi brexit je zasnovan na čisti predpostavki, da je iz britanskega nacionalnega prostora treba odstraniti težave, da se z omejitvami tujcem na trgu delovne sile ublaži pritisk na socialno blagajno, na drugi strani pa ohrani celoten evropski trg pod pogoji, kakršni so bili v veljavi pred brexitom. V Veliki Britaniji podobno kot v drugih pomembnih državah EU Uber prav tako ni dobrodošel in se sooča z domala nepremostljivimi težavami. Marsikje, predvsem pa očitno tudi pri »velesilah« odprte demokracije se uveljavljajo ideje o takšnem ali drugačnem protekcionizmu, v katerem naj bodo ljudje kot delavci varovani na socialno dostojen način.
Zato si znova postavimo vprašanje, zakaj slovenska vlada tako motivirano išče načine, da bi z deregulacijo taksi dejavnosti v Sloveniji prišla naproti tako kontroverznemu in v EU tako slabo sprejetemu ameriškemu podjetju, kot je Uber, za katerega slovenski sindikati trdijo, da vpeljuje pogoje za prekerno in socialno nevarovano delo?
Na tem primeru opazovalec lahko najde dokaze, da je naravnanost aktualne slovenske vlade predvsem neoliberalna. Če bi to bil osamljen primer, bi potencialni očitek ostal v kosih, toda ta teden je v imenu visokošolskega sindikata dr. Marko Marinčič na vlado naslovil pomemben očitek, ki pravzaprav meji na protest: čeprav njegov sindikat pozdravlja legitimne zahteve Sviza, torej sindikata, ki je stavkal ta teden, pa ne sprejema »hegemonije večjih poklicnih skupin nad manjšimi in v škodo manjših«.
Drugače povedano. Sindikati s tem izgubljajo enotnost in pravi fokus, ki pa je ta, da bi se vsi skupaj morali boriti tudi za dvig minimalne plače najslabše plačanih delavcev, ne le za dvig plač v svojem cehu. Zapisal je tudi: »Prebivalci naj zaposlene v javnem sektorju še naprej razumejo kot izvajalce zdravstvenih, izobraževalnih, varnostnih, socialnih in drugih storitev, ki jih nujno potrebujejo, ne pa kot grupacije, ki se druga zoper drugo prerivajo za večji delež javnega proračuna.«
Marinčičeva poanta je sledeča: Sviz in drugi sindikati Konfederacije javnega sektorja naj razmislijo o smislu »fragmentacije stavk in sindikalnih zahtev«. Vrnejo naj se k skupnim pogajanjem in razmerjem, ki sledijo zakonu o sistemu plač v javnem sektorju. »Sindikalni darvinizem, ki ga je vlada dr. Cerarja sprožila z zdravniškim dogovorom, je treba ustaviti zaradi odgovornosti do uporabnikov javnih storitev,« je zapisal.
Nekaj o sindikalnem darvinizmu
Če povzamemo vse skupaj in če podpremo poanto dr. Marka Marinčiča, gre za temeljne stvari in za model družbe, kakršna naj bi bila vredna svoje prihodnosti v slovenski državi in v EU. Med sindikalnim »darvinizmom« in Uberjem torej je mogoče vleči vsebinske vzporednice.
Dr. Rado Bohinc, nekdanji minister za znanost in tehnologijo, je leta 2016 izdal knjigo Družbena odgovornost; tedaj smo jo tudi predstavili v Delu. Eden od odlomkov pod podnaslovom Družbena odgovornost podjetij v EU gre takole: »Družbena odgovornost podjetij je nastala kot pristop, s pomočjo katerega podjetja prostovoljno integrirajo okoljske zahteve v svoje poslovanje in v svoja razmerja z deležniki.« Izvirna ideja družbene odgovornosti, pravi, je preseči meje zgolj zakonskih zahtev in samoiniciativno več vložiti v človeški kapital in odnose med vsemi udeleženci. Vezivo tega pogona je medsebojno zaupanje, pravi, in koncept te odgovornosti je prostovoljen.
Povzemimo, da vse, kar naj bi veljalo za zasebna podjetja, toliko bolj obteženo lahko velja tudi za državo. To je bilo pravzaprav sporočilo kulturnikov ob Prešernovem prazniku in bilo je tudi sporočilo (vsaj nekaterih) sindikatov ta teden. Nerodno sporočilo vlade je prišlo po ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo Zdravku Počivalšku, vsaj tako so mu očitali kulturniki, ki da je v kontekstu družbenih razmerij med poklici na počez razločil med t. i. produktivnimi (proizvodnimi) poklici in drugimi, ki da ne dosegajo ravni proizvodnih poklicev. Šlo je za njegov stavek: »Kdor ne dela, naj ne je.«
V seriji tovrstnih spodrsljajev, ki so bržkone bolj plod temeljnega nerazumevanja, kako družba deluje, neoliberalna ideologija sedanje vlade nakazuje vrednostno izpraznjenost upravljavcev države. Ni pa nujno, da bi bilo tako. Strategije kakor da zamenjuje z vizijami, podjetniško odprtost z razprodajami socialnega prostora in socialni dialog z gruntarskim modelom razmerja med gospodarjem (lastnikom), dninarskimi delavci ter brezpravnimi hlapci in deklami. Problem ni le v umanjkanju debate o bolj pronicljivih, skandinavskim državam podobnih socialnih modelih. Večji problem je, da v aktualni vladi kakor da ni ministrov te intelektualne ravni, da bi dojeli dimenzije družbenega problema in pomembnost razprave o njem.
Lahko bi bilo drugače in lahko bi se pogovarjali o alternativi, namesto da se je politična govorica prelevila v negativno govorico, češ, če ne boste izvolili nas, ki smo državo izpeljali iz recesije, si boste na glavo spravili še slabšo oblast in potem boste videli, kaj ste imeli.
Kdo na koncu izgubi
Napetost med gospodarstvom in javnim sektorjem je umetna in neproduktivna. Povsem jasno je, da država potrebuje industrijo, nove tovarne, delovni zagon v produkciji, ki so ga desetletja prav v imenu gospodarstva nemalokrat blokirali zgrešeni družbeni načrti privatizacij, denacionalizacij in razdolžitev državnega premoženja zaradi modelov kapitalske ustreznosti ali pa administrativne podobe javnih financ.
Očitno – in to dokazujejo sindikalni protesti v času debelih krav – pa postaja tudi to, da slovenska država potrebuje novo družbeno pogodbo. Rousseaujeva Družbena pogodba, temeljno delo na to temo, je lahko model. Tam izpostavlja dva koncepta: koncept obče volje in koncept moralnega posameznika. Oba koncepta, predvsem pa njegova ideja, da bi se posamezniki morali odpovedati primatu osebnega interesa v korist občega, je predmet hudih debat vsaj že dve stoletji, toda če to naobrnemo na vprašanje razmerja med slovenskimi sindikati in vlado, nagovorimo bistvo problema. Bi torej kot vsota posameznikov zaradi javnega dobrega morali popustiti sindikati?
Resnica o tem se bržkone obrne, ko si predočimo vzorčni model Ubra in vsa lobiranja ob njem ali pa model želenih privatizacij zdravstva, šolstva, sistem številnih koncesij, ki zajedajo v koncept javnega dobrega (in obče volje). Predočimo si, kako in s kakšno udeležbo politične in siceršnje korupcije je nastajal avtocestni križ, predočimo si dileme Teš 6 in vse skupaj primerjajmo s »kriznimi« obljubami socialnim partnerjem, kako da se bodo plačilna in karierna razmerja vzpostavila nazaj, ko bo krize konec.
To se ni zgodilo in sindikalni darvinizem po sistemu deli in vladaj z novo družbeno pogodbo ne more imeti nič skupnega in ne more prinesti nič dobrega. Ta ugotovitev, kot rečeno, ni v nobenem nasprotju s tezo, da Slovenija potrebuje več visokotehnoloških tovarn, več zelene industrije, več delovnih mest z dodano vrednostjo. Je predvsem v nasprotju s tezo, da je v moderni družbi mogoče vzpostaviti tekmo, v kateri eden od deležnikov v socialnem dialogu zmaga in eden izgubi. V takem primeru namreč izgubita oba.
