Kdo je tisti ob Avseniku?

Na pogrebu Slavka Avsenika je govoril tudi predsednik Borut Pahor. Povedal je, da je ob neki priložnosti Slavku izročil repliko znamenite neandertalčeve piščalke; in ko sta tako v Begunjah skupaj stala na odru, naj bi nekdo v občinstvu, menda v nemščini, vprašal: Kdo je tisti zraven Slavka Avsenika?

Ne bomo komentirali, morda bi samo pripomnili, da se stvari na Kranjskem verjetno bolje vidi iz drugih dežel.

Pred štirimi leti smo v tej rubriki pisali o obisku tedanjega predsednika Danila Türka v Južni Koreji. Ni se dobro ponavljati, ampak ne moremo si kaj, nekdanji dogodki utegnejo čez čas zaživeti v novi aktualnosti. Türk nam je tedaj takole pripovedoval: Ko sem prišel v Busan, veliko pristaniško mesto, so mi seveda zaigrali Zdravljico, ampak tako nerodno, da sem bolj po protokolu ugotovil, da gre za našo himno. Potem pa je orkester z vso silo in svežino udaril Avsenikovo Golico, kot da bi bili muzikantje rojeni Gorenjci!

Tedaj smo se pošalili, da bi navsezadnje lahko imeli dve himni in bili s tem svetovni unikum, lahko pa bi tudi Zdravljico in Golico združili – najprej prva, potem pa Golica za udarni finale?

Pravzaprav v življenju obe že zdaj funkcionirata kot himni, lahko pa bi jima prišteli tudi Vstala Primorska in še kako pesem. Ko se na primorskih feštah zapoje Vstala Primorska, se občinstvo dvigne bolj disciplinirano in zanosno kot ob Zdravljici. Oprosti, France, nisi ti kriv, ti si že dobro napisal, a tvoji rojaki so malce čudni.

Tudi na Slavkovem pogrebu so govorili o Zdravljici in Golici, celo v duhu neke dvojnosti, ki naj bi tičala globoko v slovenski duši. Otožnost in veselost. Družbenemu življenju šentflorjanske doline bi morda bolj ustrezal izraz binarnost, ki pomeni, recimo, spojino iz dveh elementov. Binarni zvezdi, na primer, krožita okoli skupnega gravitacijskega središča, ki je samo točka sredi niča. Kot da bi se ujeli v neskončen ples, dokler ne bosta obe ugasnili.

V Sloveniji sta se tako, kot se zdi, v tak »perverzni« sistem ujeli rdeča orjakinja in bela pritlikavka, ki pa zaradi svoje stisnjenosti zmore enakovredno ali celo večjo privlačno moč od partnerke. Z orjakinjo ponazarjamo javnost, s pritlikavko t. i. elito; prva je kot velika mrcina v glavnem tiho, druga neutrudno bevska.

Slavko Avsenik nam je tako dal vedeti, kakšni orjaki živijo med nami, toda tiho, skromno, brez prevzetnosti in šopirjenja. Mimogrede: Ciril Zlobec je pred kratkim praznoval 90-letnico, ta hip se spomnim Saše Vuge, Mojmirja Sepeta, Jureta Robežnika, Draga Jančarja … in še mnogih znanstvenikov, vrhunskih pravnikov in drugih. Mimo njih gremo v medijih nekako mimogrede, čeprav seveda prisegamo na kulturo kot srce slovenstva.

Na drugi strani pa premore neizmerno gravitacijsko moč politika, ta prihuljena bela pritlikavka, ki lomasti po javnem prostoru od jutra do večera, pa še ponoči nam ne da spati. En sam človek – Janša – pleni v medijih več pozornosti kot vsa slovenska kultura. Temu se ne da več reči hiperprodukcija politike, bolj je morda primerljivo z invazivnim rastlinjem, kot so japonski dresnik, žlezava nedotika ali orjaška zlata rozga. Zlepa se jih ne znebiš.

In vendar v medijih te »invazivne rastline« populariziramo do onemoglosti. Na televiziji imajo celo svoj program, TVS 3, ki je seveda tudi poučen, saj tako lahko »v realnem času« spremljaš neumnosti, ki se tam govorijo. Ne razumem pa, čemu se nacionalna televizija ni domislila tudi kakega izobraževalnega programa za odraščajoče generacije, recimo à la National Geographic, Discovery, Animal Planet itd. Vselej nam bodo rekli, da ni denarja. Za politiko pa je.

V Delu imamo Barometer priljubljenosti, ki me vselej znova zbega. To, da je najbolj priljubljen vsakokratni predsednik države, se da pripisati nekakšnemu severnokorejskemu nagonu Šentflorjancev, ki bi ga bolje od nas znali razložiti psihoanalitiki. Da pa so med priljubljenimi politiki tudi takšni, ki jih praktično ni več, je absurdno.

Zanimivo bi bilo videti Barometer priljubljenosti, če bi med politične osebke, ki tam zrejo v nas kot »face« z Velikonočnega otoka, pomešali fuzbalerje, popevkarice, komedijante …

Bela pritlikavka se je s svojo močno gravitacijo polastila celotne šentflorjanske skupnosti in jo vrti okoli tiste namišljene točke v niču. Medijsko se pusti silno popularizirati, čeprav dejansko ne uživa ne ugleda ne spoštovanja. Po zadnjih podatkih OECD slovenska vlada uživa absolutno najmanj zaupanja med vsemi v štiridesetih članicah te organizacije – 18 odstotkov. To v »eliti« nikogar ne skrbi, ker se je očitno že dovolj stabilizirala v samozadovoljstvu in samozadostnosti. Čeprav ne povsem.

V podobnem položaju je parlament, ki ga je Transparency International Slovenija ob mednarodnem dnevu boja proti korupciji pozval, naj sprejme kodeks etike. Stranka Alenke Bratušek se strinja, da bi tak kodeks dvignil zaupanje državljanov v državni zbor. Nesmisel, navadni državljani ne potrebujemo prav nobenih papirjev, da bi v življenju vedeli, kaj je prav in kaj ne, poslanci pa očitno pri sebi potrebujejo nekakšen »plonk listek«.

Bodo o kodeksu etike glasovali pravnomočno obsojeni poslanci? se je nekdo vprašal na internetu.

Zanimivo, bela pritlikavka je s svojo izjemno gravitacijsko silo sposobna celo sproti razkrajati partnerko, ki smo jo pogojno poimenovali z rdečo orjakinjo. Prav v Sloveniji so raziskovalci javnega mnenja (Dalton in McAllister, SJM, Vrednote v prehodu 1991–2011) opazili, kako lahko odtujene politične elite dezintegrativno vplivajo na moč in sposobnost odločanja.

Problem se poglablja pri volatilnosti strank in njihovih struktur: v takih razmerah volitve prinašajo na površine nove in nove ad hoc vzpostavljene stranke, ki pa nimajo časa in možnosti, da bi se notranje organizirale in vzpostavile stabilno članstvo znotraj kroga iste jasne politične usmerjenosti z mehanizmi notranje demokracije. Mimogrede: zanimivo bi bilo raziskati, koliko je »notranje demokracije« v Janševi SDS. Ampak ne bodimo cinični; raziskovalci ugotavljajo, da se neučinkovitost političnih akterjev in njihova odtujenost ter gospodarske težave na koncu seštevajo.

Za takšno sklepanje ne potrebuješ doktorata; bolj zanimivo bi bilo morda raziskati, kako tej »eliti«, ki na očeh vseh drsi intelektualno in strokovno navzdol, uspeva že četrt stoletja vrteti vesoljno šentflorjansko javnost okoli neke namišljene točke v niču. Morda bi to lahko imenovali butalski sindrom.

In nazadnje bela pritlikavka celo pokoplje velikane s svoje partnerke orjakinje, kot je Slavko Avsenik, celo z državniškimi častmi. Nekateri so ob tem mrmrali, češ da ni čisto po »pravilih«, mi pa se absolutno strinjamo, da se je treba tako posloviti od resnično velikih mož slovenstva. Morda bi bilo še bolje, če bi ga pokopalo kar ljudstvo, tako kot so Simona Gregorčiča: od Gorice do Kobarida je šla krsta skozi špalir klečečih ljudi. In mnogi so jokali.

Saši Vugi se je ob obletnici prve slovenske vlade zareklo tole: »Brez tega jezika [slovenskega] smo lahko polakiran rezervni del, original pa ne! V tisoč letih se je kot v Postojni kapnik delal, ta jezik – se Bog od hitrice ni zmotil, ko je z njim oblagodaril dva milijona nehvaležnih ljudi? Zakaj slovenski Avgijev hlev je ta trenutek tak, da bi nebeški Herkul moral zapeljati skozenj Savo in pol Soče hkrati!«

No, veliki stvarnik vseh svetov nam je dal tudi Avsenika.