Tiskane izdaje
»Nocoj bomo malo popraznovali,« je rekel Mark Rutte, zmagovalec nizozemskih volitev. Volitve na Nizozemskem so se obrnile vstran od tega, česar se je bala vsa Evropa in kar je naznanjal skrajni desničar Geert Wilders. Za idejo Evrope uničujoči populizem je zabeležil poraz. Oddahnili so si po vsej Evropi, posebej v Nemčiji in sploh v Franciji, kjer bodo že prihodnji mesec predsedniške volitve. Populistka Marine Le Pen, naj spomnimo, tam ne velja le za favoritko prvega kroga, temveč tudi za nekoga, ki vse manj skriva ambicije po izstopu Francije iz EU.
V javnem pogovoru z nekdanjim vodjo Ukipa Nigelom Farageem, je zapisal Guardian, se je Britancem z neprikritim navdušenjem in občudovanjem zahvalila za brexit. »Rečeno nam je bilo, da EU ni mogoče zapustiti,« je dejala, »in Združeno kraljestvo je pokazalo, da če ljudstvo tako želi, lahko ustvarimo razmere za izstop iz EU. Hvala vam, torej, da ste nam pokazali pot iz te velike ječe.« Anglija, češ, jim je predala ključe te ječe.
Toda ječa, se je izkazalo, ni EU, temveč njen populizem, in kolikor ta množicam po Evropi predstavlja odrešitev, je njegova ječa v resnici nova svetovna stvarnost, ta pa je neoliberalna in zgolj le še za kapital. Populizmi niso le njegove žrtve, temveč so nič manj kot njegovi zakonski otroci, posledica in izdelek. Zdi se, da evropski voditelji živijo v veliki samoprevari, ker nočejo videti tega dejstva. Zdaj se jih je nebo usmililo in nizozemske volitve so jim dale popravni izpit. Poraz, ki ga Geert Wilders razume kot medetapnega, za proevropske politike pomeni pravzaprav možnost novega začetka, če tako poimenujemo priložnost, kakršne dajejo popravni izpiti. In teh mogoče ne bo več prav veliko.
Rutteju je med drugimi evropskimi politiki za »zmago« na volitvah z olajšanjem čestital predsednik evropske komisije J. C. Juncker, enako nemška kanclerka Angela Merkel. Francoski predsednik Hollande je dejal, da je pri tem volilnem izidu šlo za očitno zmago nad ekstremizmom. V resnici pa je zmaga Rutteja proti Wildersu pogojena z nekaterimi okoliščinami, v katerih kot glavni junaki nastopajo turški politiki. Ko Nizozemska in deloma Nemčija nista dovolili, da bi si turški vladni ministri prostor teh dveh suverenih držav vzeli za svoj predreferendumski podij (v Turčiji namreč poteka referendumska kampanja za enormno povečanje pooblastil predsednika države), sta bili obtoženi fašizma in sprožili sta iracionalno jezo turškega predsednika Erdoğana. Napad »od zunaj«, novi turški vpad v Evropo, je bil poziv k poenotenju, k budnosti, k strnitvi vrst in imel je mobilizacijsko moč na nizozemske volivce. Neodločena tretjina volivcev je Wildersa, favorita javnomnenjskih anket, poslala nazaj v svoj nacionalistični bunker. Celotna EU je oživela, ko je odbijala retorične napade iz Ankare in obtožbe turških politikov, da so Nizozemci (na primeru Srebrenica) in Nemci (zaradi druge svetovne vojne) enaki z nacisti in fašisti. Turki so EU naredili veliko uslugo, toda ta je navidezna.
Geert Wilders in Marine Le Pen. Foto: Reuters/Wolfgang Rattay
Tega, da je stranka Marka Rutteja zajela veter iz populističnih jader in ga usmerila v svoja jadra, ne kaže proslavljati brez rezerve. Tu ni prišlo do kvalitativnega »evropskega« preskoka. Nekdo je le razredčil pregost sirup materine dušice, v katero je bila zamešana zelnata kobuljnica, pikasti mišjak, s kakršnim so bili nekoč ubili Sokrata. To bi menda morali vedeti vsi v Evropi, ki mislijo in ki gledajo dlje od uspeha enih volitev. Če imajo taktično zmago nad Wildersom na Nizozemskem že za protipopulistični uspeh, potem bodo ponovili Hollandov greh, ki je ljudi naplahtal s protisarkozyjevskimi ideali, ki jim v resnici ni bil pripravljen slediti, in tako povsem zapravil upanje ljudi, porojeno iz razočaranja nad Sarkozyjem. Njegov greh je namreč imel za posledico vzpon Marine Le Pen in njeni volivci so se na borzi všečnega populizma raje namenili kupiti original kot v levo prebarvane oblike desnega populizma. Danes je Marine Le Pen v imenu kemično čistega francoskega patriotizma največja nevarnost Evropi in vendar se obnaša kot le udvorljiva dekla očetov brexita.
Tako smo prišli do namišljenega greha, ki ga ves svet, vključno z ameriškim predsednikom Trumpom, očita Angeli Merkel: do begunskega vprašanja in do povečanega strahu Evrope pred muslimani, emigranti, migranti in terorizmom. Preganjati Wildersov populizem na podlagi nenadnega spora s Turki uradne Ankare je podobna samoprevara, kot ko populisti preganjajo emigrante v obrambo ekonomskega standarda in ohranjanja delovnih mest. V obeh primerih rešitelji naroda podpirajo napadalce in se klanjajo pravemu sovražniku, ki ga v resnici ogroža.
