Kdo umira pod ameriškimi »kirurško natančnimi« bombami?

Medtem ko se proameriški del »mednarodne skupnosti« in številni zahodni mediji trudijo čim natančneje analizirati posledice ruskih bomb, ki padajo na Sirijo, ameriške zračne sile v Afganistanu nemoteno, skoraj povsem brez nadzora in medijske pokritosti, izvajajo obsežna bombardiranja, v katerih umirajo tudi civilisti.

Mohamed Alam, 65 let, doma iz vasi Ali Džan v vzhodni afganistanski provinci Nangarhar, se je septembra lani udeležil pogreba znanca, ki je umrl v napadu ameriškega brezpilotnega letala. Izstrelek, ki je v nočnih urah 28. septembra 2016 poletel iz brezpilotnega letala, je zadel hišo lokalnega plemenskega starešine Hadžija Raisa, ki je tistega večera priredil gostijo, s katero je proslavil svojo vrnitev z romanja v Meko. Brezpilotno letalo je zbombardiralo prostor, v katerem so spali nekateri sorodniki in gostje, ki so obiskali Hadžija Raisa. »Ljudje so prišli z različnih koncev, da čestitajo plemenskemu starešini, ko se je vrnil s hadža. Vsi so bili civilisti,« je zatrdil Mohamed Alam. Ob tem je dopustil možnost, da je bil med tistimi, ki so obiskali Raisa, tudi kakšen član Islamske države – Korasan, afganistansko-pakistanske podružnice Islamske države. »Vsi, ki so prišli tja, so prišli kot civilisti. A ne moremo vedeti za vsakega posameznika, ali je član Islamske države ali ne,« je dejal Alam.

Po tem napadu, ki je bil izveden v nangarharskem okraju Ačin, ki je v veliki meri pod nadzorom Islamske države – Korasan, so bile podane različne trditve, kdo so bile žrtve napada. Kljub različnim ocenam o številu mrtvih in ranjenih je prevladala ugotovitev, da so bili ubiti v veliki večini civilisti. V izjavi, ki jo je podala podporna misija Združenih narodov v Afganistanu (Unama), so zatrdili, da je v bombardiranju umrlo najmanj 15 civilistov. Ranjenih naj bi jih bilo 13, med njimi je bil tudi otrok. »Med civilnimi žrtvami napada so bili študenti in učitelj ter člani družin, ki podpirajo vlado,« je v svoji izjavi zapisala Unama. Tudi poveljnik Malang, vodja enote lokalne policije, ki je bila nameščena na območju, kjer se je zgodil napad, je v izjavi za tiskovno agencijo Pajhwok zatrdil, da je ameriško brezpilotno letalo zbombardiralo civiliste. Po njegovem štetju naj bi bilo ubitih 13, ranjenih pa 27 civilistov. Okrajni guverner Ačina, Malim Mašuk, je za Reuters dejal, da je v napadu umrlo 21 ljudi, od tega najmanj trije civilisti. Ranjenih naj bi bilo 11 ljudi.

Po drugi strani ameriška vojska ni priznala, da so bili žrtve napada civilisti. »Ameriške sile v Afganistanu jemljejo zelo resno vse domneve o žrtvah med civilisti,« je po napadu v izjavi za javnost zatrdil Charles Cleveland, tiskovni predstavnik ameriške vojske v Afganistanu. »Vemo za neke trditve o afganistanskih žrtvah in trenutno preverjamo vse podatke v zvezi s tem napadom.« Po tej izjavi ameriška vojska ni več dajala izjav o napadu.

Vojna po »umiku«

Nekaj več kot dve leti po obljubljenem »umiku« okupacijskih sil z afganistanskih bojišč ameriška vojska izvaja bojne operacije – predvsem z zračnimi silami in posebnimi enotami – po velikem delu države. V treh provincah (Helmandu, Oruzganu in Kunduzu) ameriške sile iz zraka napadajo talibe, ki se jim je v teh provincah uspelo prebiti do provincijskih glavnih mest. Poleg tega ameriške zračne sile izvajajo tudi napade na vzhodnem delu države, v provincah, ki se raztezajo ob meji s Pakistanom, kjer so nameščeni tako talibi kot tudi druge džihadistične skupine, kot je na primer Islamska država – Korasan. Predvsem provinca Nangarhar, edina afganistanska provinca, kjer Islamska država – Korasan nadzoruje del teritorija, je bila v tem letu pogosta tarča ameriških bombardiranj.

Od leta 2009 do leta 2015 je bilo – tako Unama – v napadih, ki so jih izvedle ameriške in afganistanske zračne sile, ubitih 1766 civilistov. Za levji delež teh žrtev je odgovorna ameriška vojska z večinoma zračnimi napadi. V letu 2016 je Pisarna za raziskovalno novinarstvo (TBIJ) naštela 1071 napadov ameriških zračnih sil v Afganistanu, v katerih je bilo ubitih med 1389 do 1597 ljudi – upornikov in civilistov. Čeprav naj bi bili med njimi civilisti v manjšini, se je zaradi neraziskanosti teh napadov nemogoče izrekati, kdo natančno umira pod ameriškimi bombami. Ker je na odročnih lokacijah napadov nemogoče izvesti neodvisne preiskave, na terenu ni mogoče preveriti, kdo so žrtve. Poročila o posamičnih napadih se večinoma opirajo zgolj na izjave lokalnih članov afganistanskega represivnega aparata in na domačine, ki jih ni strah spregovoriti o posledicah napadov. Te izjave velikokrat podajajo povsem različne interpretacije, kdo so žrtve. Zgodi se tudi, da se za isti napad pojavijo tako trditve, da so bili vsi ubiti civilisti, kot tudi povsem nasprotne trditve, da so bili vsi ubiti uporniki.

Eden od domačinov, ki prihaja z območja, kjer ameriške sile izvajajo napade z brezpilotnimi letali, je plemenski starešina, ki se je predstavil le z imenom Kan. Skupaj z družino je lani poleti zbežal z območja Mamand v nangarharskem okraju Ačin. Povedal je, da so na območju, kjer leži njegova vas, brezpilotna letala nenehno izvajala nadzor – 24 ur na dan, 7 dni na teden. »Vedno smo jih lahko videli leteti nad nami. Včasih jih je bilo tudi več v zraku,« pravi Kan. Po njegovem mnenju brezpilotna letala v veliki večini primerov ciljajo na borce Islamske države – Korasan, a problem je v tem, da jih bombardirajo tudi takrat, ko so ob njih civilisti. »Borci Daiša [Islamske države] živijo med civilisti. Živijo v vaseh. Naselijo se v hišah, ki so bile izpraznjene, ker so ljudje zbežali,« pravi Kan. Kot primer žrtev med civilisti je omenil napad 8. januarja 2016 na območju Peha v okraju Ačin. »Borci Daiša so izvedli javno eksekucijo na glavnem trgu v Pehi. Tja so pripeljali nekaj talibov, ki so jih hoteli ubiti. Na ogled eksekucije so povabili domačine. Ljudje so šli pogledat. Takrat jih je zadelo brezpilotno letalo. Med žrtvami je bilo veliko civilistov,« se spominja Kan.

Tudi po tem napadu so se pojavile različne interpretacije, kdo je bil med umrlimi. Eden izmed domačinov, Abdul Kajum, je za Pajhwok povedal, da so bili v napadu v popoldanskih urah po petkovi molitvi ubiti tako člani Islamske države – Korasan kot tudi civilisti. Kot je zatrdil, si je javno eksekucijo ogledalo več civilistov in nekateri med njimi so bili ubiti in ranjeni. Ni pa znal navesti natančnega števila žrtev. Po drugi strani je Ataula Kogijani, tiskovni predstavnik provincijskega guvernerja v Nangarharju, za Voice of America zatrdil, da so bili vsi ubiti – skupno 17 ljudi – člani Islamske države – Korasan.

»Prijateljsko bombardiranje«

Poleg civilistov so žrtve ameriških zračnih napadov včasih tudi afganistanski vojaki in policisti. Eden izmed lanskih napadov, v katerem so umrli člani afganistanskega represivnega aparata, je bil napad ameriškega brezpilotnega letala 25. avgusta na talibski zapor v okraju Nad Ali v južni provinci Helmand. Čeprav so lokalni vladni predstavniki najprej zatrdili, da so bili vsi ubiti talibi, se je kasneje izkazalo, da jih je bila velika večina članov afganistanskega represivnega aparata in civilistov, ki so bili v ujetništvu talibov. Eden izmed preživelih napada, član afganistanske nacionalne vojske Mohamed Nabi, je v izjavi za Pajhwok povedal, da je bilo v prostoru, ki ga je zbombardiralo ameriško letalo, zaprtih sedem članov afganistanske vojske, enajst policistov in osem civilistov. Zapor je nadzorovalo osem talibov. Vsi, razen enega taliba, enega civilista in Mohameda Nabija, so v bombardiranju umrli. Kljub temu je po napadu Charles Cleveland, tiskovni predstavnik ameriške vojske v Afganistanu, v izjavi za javnost zatrdil, da v ameriški vojski »ostajajo prepričani, da ni bilo civilistov ali ujetnikov« v zgradbi, ki so jo zadeli.

Še en lanski napad, v katerem so umrli člani afganistanskega represivnega aparata, je bil izveden v času septembrske talibske ofenzive na Tarin Kot, glavno mesto province Oruzgan, ko je ameriško brezpilotno letalo v »prijateljskem ognju« ubilo osem policistov, ki so bili na nadzorni točki na območju Saki v Tarin Kotu. Takrat je šlo za tako imenovani double tap (dvojni lahkoten udarec) napad. V tovrstnih dvojnih napadih, v katerih ameriške sile najprej zbombardirajo neko tarčo, kasneje – ponavadi čez nekaj minut, ko tja pridejo reševalci in radovedneži – pa isto lokacijo še enkrat zbombardirajo, tako da pobijejo tiste, ki so si prišli ogledat posledice prvega napada. V Tarin Kotu je prvi izstrelek iz brezpilotnega letala ubil le enega policista, drugi izstrelek pa je ubil sedem policistov, ki so po prvem napadu prihiteli na pomoč svojemu kolegu, ki je obležal na zbombardirani lokaciji.

»Ne moremo razumeti, zakaj Američani ciljajo naše policiste,« je po napadu 18. septembra 2016 za Voice of America dejal lokalni policijski poveljnik Rahimula Kan. Na drugi strani je ameriška vojska v Afganistanu prek Charlesa Clevelanda zatrdila, da so v tistem napadu ciljali na posameznike, ki so predstavljali nevarnost za afganistanske nacionalne varnostne sile. »Nimamo informacij o tem, kdo so bili tisti posamezniki in zakaj so napadali ANDSF,« je zatrdil Cleveland.

Čeprav so nekateri člani afganistanskega parlamenta od ameriških oblasti zahtevali, da izplačajo odškodnine družinam policistov, ki so bili ubiti v Tarin Kotu, po javno dostopnih podatkih te niso bile izplačane.

Življenje, nevredno obravnave

V verjetno največjem lanskem pokolu civilistov – zgodil se je 3. novembra – so ameriške zračne sile pobile 33 in ranile 27 civilistov v vasi Boz, ki leži v severni provinci Kunduz. Po dostopnih podatkih je to edini primer v letu 2016, za katerega je ameriška vojska priznala, da so bili med žrtvami zračnega napada civilisti. A v preiskavi ameriške vojske so prišli do sklepa, da njihovi vojaki niso odgovorni za napad, ker naj bi delovali v »samoobrambi«. V času pokola so na tistem območju potekali spopadi s talibi, ki naj bi se skrivali v hišah civilistov. V teh spopadih je bilo ubitih tudi 26 talibov. Prav toliko naj bi jih bilo ranjenih. To je bil tudi edini primer v lanskem letu, da se je ameriška vojska opravičila za izgubo nedolžnih življenj.

Ker so državljani Afganistana izpostavljeni ameriškemu bombardiranju, žal ne morejo računati, da se bo »mednarodna skupnost« zavzela za uveljavitev območja prepovedi letenja, zato da bi preprečila ameriško bombardiranje. Ker so žrtve ameriškega bombardiranja, tudi ne morejo računati na to, da bodo najbolj dominantni zahodni mediji vsak dan objavljali slike žrtev napadov – skupaj z otroki, ki umirajo – in zahtevali takojšnjo ustavitev teh napadov. Ker so afganistanske oblasti še vedno v zelo veliki meri odvisne od ameriške finančne pomoči in vojaške asistence, državljanke in državljani Afganistana tudi ne morejo računati na to, da se bo njihova lastna vlada zavzela zanje. Po napadih, ki jih sprožajo ameriške zračne sile, člani afganistanskega režima skoraj vedno posvojijo ameriško interpretacijo o tem, kdo so bile žrtve napada – tj. člani uporniških skupin. Le v redkih primerih se predstavniki afganistanskih oblasti izpostavijo s priznanjem, da so bili med žrtvami tudi civilisti.

Ker »preiskave« posledic zračnih napadov izvajajo le tisti, ki napadajo (ameriška vojska), in tisti, ki so podrejeni ameriški vojski (afganistanske oblasti), je nemogoče pričakovati, da se bo ugotovilo dejansko stanje, ki ga za seboj puščajo ti napadi. Ko se pojavijo pričevanja domačinov, da so bile žrtve napada civilisti, se povzročiteljica napada, ameriška vojska, sama odloči, ali obstaja utemeljeni sum, da so dejansko žrtve med civilisti. Če se ameriški vojaški poveljniki odločijo, da je sum utemeljen, sprožijo »preiskavo« napada, a to se zgodi zelo redko. Lani je ameriška vojska sprožila le tri preiskave. Poleg preiskave novembrskega pokola v Kunduzu še dve preiskavi. »Prvič se je to zgodilo za napad 7. aprila [2016], ko je bilo ubitih med 14 do 21 civilistov. Drugi primer je napad 28. septembra [2016], v katerem je bilo ubitih 15 civilistov. Te preiskave še niso prišle do zaključka, da so bili ubiti civilisti. Treba bo še videti, kaj se bo izcimilo iz tega,« pravi Jack Serle, raziskovalec TBIJ, ki redno spremlja napade z ameriškimi brezpilotnimi letali v Afganistanu, Pakistanu, Jemnu in Somaliji.

Ne glede na to, do kakšnega zaključka bosta prišli ti dve ameriški preiskavi, obstaja zelo velika verjetnost, da rezultati ne bodo razkriti javnosti. Ameriška vojska namreč praviloma ne objavlja teh preiskav. »Napad 2. oktobra [2015] na bolnišnico MSF [Médecins Sans Frontières] v Kunduzu je bil ena izmed izjem, ko so objavili poročilo,« pove Serle in ob tem dodaja, da bi bilo mogoče priti do izsledkov teh preiskav prek zakona o svobodi informacij.

Po drugi strani tudi afganistanske oblasti občasno sprožijo »preiskave« napadov, v katerih umirajo civilisti. Te »preiskave« so pogostokrat narejene na daljavo. Ker so lokacije napadov velikokrat nedostopne tudi za vladne sile, se preiskovalci velikokrat kar iz provincijskih in okrajnih glavnih mest prek telefona pogovorijo z ljudmi, ki živijo na območjih, kjer se so zgodili napadi. Včasih se preiskovalci srečajo tudi z delegacijami domačinov, ki prihajajo iz kraja, kjer se je zgodil napad, tako da zberejo informacije, kdo je bil ubit v napadu. Problem je, da tudi izsledki teh »preiskav« niso dostopni javnosti. »Kolikor mi je znano, poročila, ki jih pripravijo, pošljejo vladi in nihče jih ne vidi več. Če pa uzrejo luč dneva, bi bil zelo vesel, da se motim, saj bi tudi jaz rad videl kakšno izmed teh poročil,« pove Serle.

Po javno dostopnih podatkih je v preteklih letih – po več tisoč izvedenih napadih z zračnimi silami v Afganistanu – ameriška vojska le v dveh primerih kaznovala vojake, za katere se je izkazalo, da so bili odgovorni za smrti civilistov v zračnih napadih. Po obeh napadih, ki jih je ameriška vojska označila za napaki in ne vojna zločina, so bile podane zelo mile kazni. V napadu februarja 2010 v provinci Oruzgan je ameriška vojska pobila več kot 20 civilistov, ki so se vozili v avtomobilih. Izmed šestih ameriških vojakov, ki so bili odgovorni za smrti teh civilistov, jih je štiri prejelo ukore, dva pa opomin. Podobno mile »kazni« so bile po napadu na bolnišnico Zdravnikov brez meja v Kunduzu v letu 2015, v katerem je umrlo 42 civilistov, skupaj z zdravstvenim osebjem in pacienti, ki so zgoreli na bolniških posteljah. »Kazni« za 16 članov ameriškega vojaškega osebja, ki so bili odgovorni za napad, so obsegale ukore, suspenz ali odstranitev s položaja, svetovanje in dodatno urjenje.