Kdo v resnici dela kraval

Nikoli ne moremo natančno vedeti, kako se v državah, v njihovih družbah in med njimi pretakajo energije. Nemška desničarska stranka Alternativa za Nemčijo že nekaj časa opazno izgublja javnomnenjsko podporo in je pristala pri okrog osmih odstotkih. Strokovnjaki menijo, da ji je najbolj škodil ameriški predsednik Donald Trump, kajti v Evropi je nepričakovano začel delovati »homeopatsko«, kot strup, ki se je v za zdaj še prebavljivih količinah nenadejano preobrnil v cepivo proti bolezni. To mogoče ni dobra novica niti za Marine Le Pen, da ne govorimo o kaskadi desnih in nacionalističnih gibanj po vsej Evropi, vse do Slovenije. Če bi obveljalo to, kar se trenutno kaže, potem utegne svetovni desnici bolj škodovati desnica sama kot sterilna levica, ki sedi ukleščena v svojo nebogljenost.

V restavraciji, ki sama plača račun

Prav podobne tegobe ima Velika Britanija z velikimi ambicijami po preureditvi svojega statusa evropskega igralca v status globalnega neoliberalnega tutorja s pridihom starega imperija. V Bruslju so politiki evropskih držav zelo jezni. Jezni so seveda tudi politiki posameznih držav, posebej večjih, ki EU življenjsko potrebujejo za svoj ekonomski okvir. Zato se je Velika Britanija, je ta teden pisal Guardian, osredotočila na male članice EU in jih začela prepričevati, naj privolijo v njen novi status brez formalnih obveznosti do EU, a s polnimi privilegiji prostega trga. Teza te otoške države namreč je, da bi si z drugačno trgovinsko ureditvijo, ki bi zamejevala njene ekonomske ambicije, EU škodo naredila predvsem sebi. »Sekretar brexita« David Davis in minister David Jones sta se sestala s politiki Litve, Estonije, Danske, Švedske in Finske. V teh dneh je v baltskih državah napovedan podrobnejši pogovor o novem dogovoru med Veliko Britanijo in njimi. Angleška taktika je očitna: dêli in vladaj. V evropskem svetu bo težko dobiti večino za kakršne koli ukrepe, če članice EU ne bodo imele enotnega stališča.

Toda po drugi strani se angleška taktika prav lahko obrne tudi proti njej, so zapisali v Guardianu. Vodja liberalne skupine ALDE Guy Verhofstadt, ki se v evropskem parlamentu ukvarja z brexitom, je dejal, da bodo taki poskusi razdeliti EU samo upočasnili in zapletli pogajanja. Podobno je povedal vodja socialistov v evropskem parlamentu Gianni Pittella. Zelo slikovit je bil Elmar Brok, član nemške krščanske demokracije v evropskem parlamentu, vpliven politik in osebni prijatelj Angele Merkel, bil pa je tudi osebni prijatelj Helmuta Kohla; britansko vlado je opozoril, naj ne podcenjuje moči evropskih rešitev. Taktika britanske vlade »dêli in vladaj« in prevzemanje posameznih poslancev evropskega parlamenta, je rekel, bosta spodletela. Če se bodo skušali pogajati, medtem ko se bodo hkrati vmešavali v stran, s katero se pogajajo, kaj takega lahko storimo tudi mi, je povedal Brok: »Glede Škotske ali Severne Irske lahko naredimo velik kraval.«

Anglija se je ujela v lastni populizem, v svojo lastno neoliberalno in desno doktrino, ki se je ujela v politični taktiki vladajočih torijcev. Igranje z javnim mnenjem jo je pahnilo prek točke, od katere ni vrnitve brez velikih posledic. Theresa May je kot prva ministrica postala ujetnica javnega mnenja in zdi se, da mora početi nekaj, s čimer se niti ne strinja, ima pa ambicijo biti na oblasti. In Guardian je celo citiral nekdanjega bolgarskega premiera Sergeja Staniševa: »Zdi se, da gospa May razume EU kot restavracijo, po kateri lahko hodi in naroča vse, kar je na meniju, potem pa od restavracije zahteva, naj si sama plača račun.«

Zven minulih vrednot

Evropa zdaj Veliki Britaniji in ZDA odmeva kot zven nekih preteklih vrednot, ki so doslej veljale za nenadomestljive. Toda tega prav naglas niti ameriška niti britanska politika nočeta priznati. Priznanja prihajajo pri stranskih vratih. V ponedeljek je bil v Bruslju ameriški podpredsednik Mike Pence in govoril je stvari, ki se zdijo v diametralnem nasprotju s tem, kar iz dneva v dan sporoča Donald Trump. Potrdil je, da ZDA želijo biti še naprej močna zaveznica EU, povedal je, da tudi do Krima delijo isto politiko. Dejal je, da med ZDA in Evropo vlada strateško zavezništvo in da prinaša Trumpove pozdrave, ki da poudarja potrebo po nadaljnjem čvrstem zavezništvu. Razlike, je dejal, ne morejo preglasiti skupne dediščine, skupnih vrednot po vzpodbujanju miru, blaginje, svobode, demokracije in pravne države. V resnici razlike med tem, kar je povedal Pence, in tem, kar govori Trump, ne more preglasiti niti serija privzdignjenih misli o skupnih vrednotah Evrope in ZDA. Velika Britanija pa se niti ne trudi več govoriti o tradicionalnih vrednotah demokracije, tako nizko je padla.

Seveda se bo bralec vprašal, kakšno zvezo ima vse skupaj s Slovenijo. Mogoče bi začeli kar na Koroškem, kajti tam se je na najbolj elementarni humanistični ravni zgodil protislovenski impulz, ki je bil brez dvoma izrečen v kontekstu nove svetovne desne epidemije. Lahko verjamemo, da se bo zgodba z omembo slovenščine kot konstitutivnega deželnega jezika v deželni koroški ustavi končala dobro; nazadnje je Avstrija delujoča demokracija in natanko ve, kaj so elementarne pravice ljudi in narodov. Toda bolezenski simptom je tu in to bi moralo skrbeti slovensko politično desnico, kajti impulz za izpustitev (izbris) slovenskega jezika iz deželne ustave je prišel z vrha lokalne ÖVP, torej ljudske stranke, sestrske stranke SLS in NSi. Ne more biti naključje, da sta se ti stranki zato na problem odzvali takoj in dokaj energično. Natanko vesta, da se slovensko razpoloženje proti avstrijski ljudski stranki kaj lahko obrne tudi proti njima v Sloveniji.

Naslednja zev se kaže v umanjkanju zadostne evropske politike med vsemi slovenskimi strankami in seveda tudi na ravni državništva kot takega. Zdi se, da predsednik države glede tega izstopa, toda vleče očitno preračunane solistične poteze. Te mu bodo prišle prav na bližajočih se volitvah. Očitno pa je umanjkanje skupnih dogovorjenih strategij, prav tako v institucionalnem političnem prostoru ni videti niti pobud niti premislekov o prihodnosti Slovenije. Danes je precej jasno, kako potrebni bi ti bili, kajti sam brexit in Trumpov populizem nakazujeta novo dinamiko, ki lahko EU sesuje, lahko, kot vidimo nemške trende zadnjih tednov, pa jo celo utrdi. Toda takšna je nemška stvarnost in, spet, ne vemo, kako se bodo te energije pretakale v Franciji in na Nizozemskem. Drugače povedano, slovenska politika, bodisi vladna bodisi opozicijska, se glede teh premislekov kaže kot povsem impotentna.

Kaj je kadil Trump

Ko politiki zmanjka vrvice, na katero privezuje svojo zgrešeno politiko, se možno poveča potreba po klevetanju. Trump je v tem premaknil lestvico in postavil nove standarde. Slovenija je takšne napade na medije doživela natanko deset let pred ZDA. Šestnajstega februarja letos je Trump na neponovljivi tiskovni konferenci povedal, da so mediji ušli izpod nadzora. STA je poročala, kako ga je novinar NBC soočil z lastno lažjo, namreč, da je po Ronaldu Reaganu dobil največ elektorskih glasov: kako, ga je vprašal novinar, mu lahko Američani zaupajo glede boja proti lažnim informacijam, če pa jih sam širi? Trumpov odgovor je bil, da je »od nekje dobil to informacijo«. Tako je bilo tudi, ko je konec minulega tedna vznemiril Švede, ko je v govoru na Floridi naslovil na »včerajšnji« teroristični napad na Švedskem. Tega v resnici ni bilo, a Trump je še v ponedeljek vztrajal, da ima švedski migracijski sistem težave, »lažnivi mediji« pa trdijo, da to ni res. Nekdanji švedski premier Carl Bildt se je v tvitu vprašal, »kaj je Trump kadil«, da lahko trdi kaj takega, oglasil pa se je tudi švedski kralj Karl XVI. Gustav in pozval medije, naj o njegovi državi poročajo objektivno. Zgodilo se je namreč, da so nekaj dni po ekscesnem Trumpovem nastopu, ta pa se je sklical na rumeno Fox News, v predmestju Stockholma, kjer živijo emigranti, dejansko izbruhnili nasilni nemiri. Kralj je pokazal na povratno zanko med lažjo, ki izsili resnico, ki se ne bi zgodila, če je ne bi zmanipulirala laž. Toda tudi on je v središče odgovornosti postavil medije. Čeprav jih ni označil za lažnive in se ni izražal primitivno, ni imel poguma, da bi na svoje mesto postavil predsednika ZDA Trumpa, temveč se je, ne da bi tako hotel ali nameraval, z njim strinjal in poistovetil v kritiki medijev.

Tudi v Sloveniji na koncu verige napačnih argumentov kot tarča kritike stojijo novinarji in Trump je povedal, da so to slabi ljudje, še slabši ljudje pa so med begunci, zato je bil njegov ukaz proti priseljencem in beguncem pravilna odločitev. Zanka!