»Kdor podreja svobodo varnosti, je upravičeno suženj«

Zakaj je varnost lahko nevarna?

Objavljeno
17. februar 2017 13.53
Boštjan Tratar
Boštjan Tratar
S predlogi zakonov, ki »naj bi« zagotovili večjo varnost (povečana pooblastila policije, občinskega redarstva), ter tudi v številnih javnih razpravah in političnih soočenjih se pojavlja pojem varnosti kot osrednja kategorija. Vendar moramo vedeti, da pomeni vsaka državna intervencija, vsak nov zakon, ki »strožje« ureja življenje, sočasno omejevanje svobode.

Iz udobja se zatekamo k zakonom. Ta stavek nemškega pesnika in filozofa Novalisa (1772–1801) naj bi vseboval misel, da so pogosto zgolj udobje in strah pred odgovornostjo, tudi strah pred svobodo (pred lastnim odločanjem), tisti, ki kličejo po tem, da država sprejema vedno nove zakone in prevzema vedno nove naloge. Prekomerno pravno normiranje in reguliranje pa posameznikom ne jemljeta samo odgovornosti, temveč s tem ohromita njihovo iniciativno moč, jemljeta jim že pridobljeno svobodo, za katero nas zgodovina uči, da se je treba zanjo vedno znova boriti.

Predvsem od napada 11. septembra 2001 v New Yorku pa tudi zaradi drugih ogrožajočih dogodkov naj bi bilo zagotavljanje notranjega in zunanjega miru oziroma varnosti državljanov (spet) najpomembnejša naloga države in njenih političnih institucij (Gießen). Res je sicer, da je varnost temeljna človekova potreba in klasična kolektivna dobrina in da uživa njeno ohranjanje oziroma ponovna vzpostavitev v sistemu družbenih vrednot visok položaj. Vendar pa je prav tako kot funkcija države, da zagotavlja varnost, star tudi strah pred njeno oblastjo, močjo oziroma zlorabo.

Tudi v demokratičnih državah sta varnost in svoboda državljanov vseskozi v določenem odnosu napetosti. Varnost ima svojo ceno: državljani žrtvujemo velik del individualne svobode in sprejmemo – bolj ali manj prostovoljno – vse mogoče predpise in druge omejitve v upanju in pričakovanju, da bomo v zameno dobili varnost. Avstrijski psiholog Sigmund Freud (1856–1939) je v delu iz leta 1929 Nelagodje v kulturi (Das Unbehagen in der Kultur) zapisal, da je odpovedovanje svobodi posameznika v zameno za varnost v dobro pravilom določene skupnosti bistvena značilnost sodobnih civilizacij – »kulturni človek naj bi en košček sreče zamenjal za košček varnosti«.

Svoboda in varnost v pravu in filozofiji

Svoboda in varnost sta bila že od nekdaj dva pomembna pojma tako v pravu kot v filozofiji. V političnih dokumentih iz let 1776 in 1789 se omenjata hkrati, številni filozofi so se o svobodi in varnosti opredeljevali in so poskušali oba pojma opisati in razmejiti. V tem smislu so postavili več vprašanj, denimo, ali obstaja zveza med svobodo in varnostjo, in če ja, koliko varnosti potrebuje svoboda? Se bi morali varnosti odpovedati, da bi zagotovili svobodo? (Mauch). Pri tem se poudarja, da svobode brez varnosti ni mogoče imeti. Odsotnost varnosti lahko omeji svobodo, popolna svoboda bi, zlasti v času teroristične nevarnosti, mnoge izpostavila stanju nevarnosti za telo in življenje, s tem pa stanju nesvobode. Številni misleci zato vidijo zagotavljanje miru oziroma varnosti kot primarno nalogo države, v ta namen bi smela država druge prisiliti, da nas ravno ti ne bi prisilili v določeno ravnanje.

Vendar pa že vse od zgodnjih teorij o družbeni pogodbi ni več v središču državnih nalog varstvo fizičnega obstoja človeka, temveč tudi (ali predvsem) moralna osebnost človeka v pravno priznani in zajamčeni svobodi, pri čemer pa svoboda in varnost nista istosmerni, temveč različnosmerni nalogi – varnost pomeni odsotnost tveganja, svoboda pa na drugi strani povzroča in povečuje tveganja.

Ni mogoče nasprotovati ideji, da sta človek in njegovo dostojanstvo izhodiščni točki za presojo odnosa med svobodo in varnostjo – človeka vredna svoboda, tj. svoboda, ki temelji na človekovem dostojanstvu, je lahko samo svoboda vseh, glede na to izhaja torej svoboda iz odnosa med posamezniki; za človeka kot izoliranega človeka, ki bi imel opravka samo in edino sam s sabo, svoboda nima nobenega pomena oziroma vsebine. Človek se v svobodi razvija individualno, socialno in gospodarsko.

Svoboda mora biti podlaga tako človekovega osebnega oblikovanja kot tudi medčloveških in socialnih odnosov. Iz tega razloga se tudi ustavne pravice ne pojmujejo samo kot obrambne pravice zoper državo (status negativus), ki jo silijo, da se vzdrži lastnih kratenj in omejevanj ustavnih pravic, temveč prek tega tudi čisto splošno kot objektivno-pravna načela (ustavne pravice kot vir državnih nalog), ki naj zagotovijo uresničevanje ustavnih vrednot (tudi svobode) na vseh področjih človekovega in družbenega življenja (status positivus). V tem konteksu to pomeni, da mora država s pravnimi sredstvi aktivno zagotavljati svoboden status posameznika, ki mu bo omogočal določeno stopnjo individualnega lastnega odločanja.

Človekove pravice sicer ne morejo obstajati neomejeno, še posebej morajo biti uravnane s kolidirajočimi in z enakovrednimi pravicami drugih. Podoba človeka v ustavi namreč ni izoliran, suveren posameznik (»Robinzon«); ustava ima veliko bolj pred očmi odnos med posameznikom in celotno skupnostjo v smislu povezanosti in navezanosti (v smislu uresničevanja appetitus socialis), vključenosti posameznika v skupnost, v družbo, ne da bi bilo s tem kakorkoli poseženo v njegovo lastno vrednost. Človekovega obstoja si ni mogoče zamisliti izven družbe in države (človek kot zoon politikon).

Posameznik, osvobojen strahu

Zato mora moderna država veliko število nosilcev ustavnih pravic medsebojno soočiti in v interesu enih poseči v ustavne pravice drugih. Pomen koncepta varstvenih dolžnosti države (kot ene izmed funkcij ustavnih pravic) je ravno v tem, da so lahko državne varstvene dolžnosti (nem. staatliche Schutzpflichten) podlaga za ustavnopravno utemeljevanje državnih posegov v ustavne pravice. Toda vsaka državna intervencija, vsako sprejemanje novega zakona, pomeni hkrati omejevanje svobode. Ob tem se ponovno postavlja vprašanje, kako daleč sme iti država pri zagotavljanju varnosti in katera sredstva smejo državni organi in institucije uporabiti, da bi dosegli ta cilj.

Ustava od zakonodajalca pa tudi drugih vej oblasti zahteva ustrezno uravnoteženje med zagotavljanjem varnosti in zagotavljanjem svobode. Mejo uresničevanju varstvenih ciljev države nedvomno predstavlja zahteva po spoštovanju človekovega dostojanstva ter splošno ustavno načelo sorazmernosti. Ob vseh novih predlaganih ukrepih se je treba tako vprašati, ali lahko tudi v današnji družbi svobodo še vedno opredelimo kot osrednjo oziroma temeljno vrednoto države in v kakšnem odnosu je svoboda z drugimi pomembnimi načeli, kot so varnost, posameznikova lastna odgovornost in pripadnost določeni skupnosti, v kakšni meri gre za medsebojno povezanost, odnos napetosti ali odnos prioritete. Svoboda sicer ni edina temeljna ustavna vrednota – je pa njena izhodiščna točka in ima odločilen pomen za vsebino in sistem vseh drugih ustavnih vrednot. Tudi iz svobode lahko razberemo kriterij za nujnost ali potrebnost sprejemanja predpisov. Kot temeljno načelo svoboda ne zadeva samo neposrednega odnosa posameznika do države, temveč tudi večstranski odnos države do velikega števila posameznikov in organizacij z različnimi interesi, zlasti če gre za državno varstvo pred nedržavnimi ogrožanji svobode. Zato naj bi bila svoboda smisel obstoja države.

Nekdanji predsednik nemškega ustavnega sodišča Hans Jürgen Papier je v nekem govoru iz leta 2008 v tem smislu spomnil na misli velikega nizozemskega filozofa Barucha de Spinoze (1632–1677) izpred več kot 300 let, ko je ta v Teološko-političnem traktatu zapisal: »Končni namen države ni vladati, ljudi ustrahovati ali jih podrediti tuji oblasti, temveč posameznika osvoboditi strahu in mu omogočiti, da bo živel karseda varno in da bo lahko izvrševal svojo naravno pravico do obstoja in delovanja brez škode zase ali za druge, pravi namen države je zagotavljati svobodo.« Aristotel naj bi že prej to povedal z besedami: »Kdor podreja svobodo varnosti, je upravičeno suženj.«

***

Boštjan Tratar, doktor pravnih znanosti