Tiskane izdaje
Janez Prašnikar, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti, je svoje predmete in podiplomski študij predal naslednikoma. V petindvajsetih letih je skozi njegovo predavalnico šlo na stotine študentov. »Zdaj so manj vztrajni, treba jim je dati izziv, drugače se jim zdi golo pridobivanje informacij skorajda izguba časa,« opaža. Svetovni splet je res naredil svoje tudi na tem področju. Odkrito kritičen je do vlade aktualnega premiera, ki je po njegovem z nekaterimi potezami pokazala, da ni imela najbolj primernega bazena kakovostnih kadrov.
»Zdaj študentje absolutno potrebujejo izziv. Moraš jim ga dati, v nasprotnem se jim pogosto kakšna stvar zdi neproduktivna izguba časa.« Foto: Uroš Hočevar/Delo
Ena najodmevnejših raziskav, ki ste jo vodili, je tista, v kateri ste izračunali, koliko škode povzroči državi politično kadrovanje. Slovenijo je tovrstno kadrovanje v nadzorne svete, ti pa so naprej politično kadrovali uprave, med letoma 2000 in 2010 stalo kar 1,5 milijarde evrov. Nič se ni spremenilo, aktualen primer je Luka Koper, še ena polomija korporacijskega upravljanja v državnem podjetju.
Ko smo iskali izhod iz krize, smo iskali tudi primerne dolgoročne ukrepe iz nje, zato se je zdelo upravičeno, da gremo preučevat korporativno upravljanje skozi vidik kadrovanja članov nadzornih svetov. Tako kot vsako leto smo tudi za portoroško poslovno konferenco v letu 2012 dali izziv magistrskim študentom, da pridobijo podatke iz različnih virov, tako pisnih kot iz ustnih pogovorov. V raziskavi je sodelovala skupina študentov, z dvema kolegoma, Polono Domadenik in Janom Svejnarjem, smo napisali odmeven članek, ki naj bi bil akademski temelj za razpravo. Na žalost se zadeve glede političnega kadrovanja v praksi, kot kaže, niso dosti spremenile. Morda je krivo tudi to, da prave strokovne razprave o tem vprašanju pravzaprav ni bilo.
Pogosto se vprašam, pa kako je lahko ta in ta posameznik sploh bil imenovan na to funkcijo ... Imam občutek, da se dostikrat ne gleda, kdo je dober na posameznem področju. Očitno se lahko pride do položaja ne glede na sposobnosti in znanje, če pač nekdo ustreza vsakokratni vladajoči politiki. Poskušal sem ugotoviti, kako je s tem v skandinavskih državah, ki jih radi jemljemo za zgled. Raven strokovnosti in profesionalnosti v državnih službah je tam prav gotovo večja kot pri nas.
Med ljudmi, ki so izbirali kadre v državnih podjetjih, so tudi vaši nekdanji študentje. Ste jih kdaj pocukali za rokav in vprašali, zakaj škodijo državi?
Nikogar nisem cukal za rokav, sem pa o tem pogosto javno opozarjal v svojih člankih. Kot predavatelj pa sem upal, da se bo ta nekultura nehala.
Ste torej nerealni idealist?
Imam se za realista, ampak očitno je oblast tako zelo privlačna, da so celo nekateri moji profesionalni kolegi padli na tem izpitu. Pa si nato rečem: učimo se na napakah, lahko bi bilo še slabše. Sicer pa nam vsakokratne volitve vendarle dajejo možnost, da poskušamo poiskati kaj boljšega.
Čez štiri mesece gremo spet na volitve. Kaj je bil največji dosežek in kaj največja napaka Cerarjeve vlade?
Zagotovo je največji dosežek, da se je pod njegovo vlado država stabilizirala, da so se zadeve umirile. Spomnite se samo tistih razprav o prihodu trojke. Moram poudariti, da je pozitivno vlogo pri tem – res se ji ne prizna dovolj zaslug za to – odigrala tudi Alenka Bratušek, ki je nastavila svoj hrbet in preprečila, da bi šli po poti Cipra. Da bi mu sledili, bi bilo sicer povsem nepotrebno, saj je bilo naše gospodarstvo v povsem drugačni kondiciji kot njihovo.
Rad bi poudaril še tole: včasih je bilo dovolj, da si opazoval 150 podjetij in si poznal skoraj 80 odstotkov vsega slovenskega gospodarstva. Zdaj že dolgo ni več tako. Če srednja in mala podjetja pogledamo skozi dve prizmi, dobimo razveseljujočo številko. Če pogledamo podjetja po merilu večja kot 50 zaposlenih, je takšnih podjetij v Sloveniji približno 1200, če pa jih iščemo prek drugega merila, vrednosti aktive, višje od dveh milijonov evrov, je pa teh podjetij še 3000 več. To kaže, da je naše gospodarstvo precej bolj robustno, kot je bilo včasih. V tem obdobju se uveljavljajo podjetja, ki jih sploh ne opazimo, ker smo še vedno precej obremenjeni z velikimi zgodbami, kot sta Mercator in NLB, katerih relativni pomen se je zmanjšal.
NLB omenjate kot manj pomembnega igralca, ste privrženec prodaje?
Razprava o prodaji NLB ima res dolgo brado in se vleče še iz časov pred krizo, še iz časov, ko je bila njena solastnica belgijska KBC. Govorim o relativnem pomenu banke. Ocenjuje se, da bo v Evropi v prihodnje le nekaj velikih bank. In če se bo to res zgodilo, bo periferija Evrope, torej tudi Slovenija, prepuščena milosti ali nemilosti teh velikanov, njihovemu odnosu do periferije. Če bi razsojal z vidika razprave pred krizo, bi rekel, da takšne NLB ne potrebujemo v domačih rokah. Zdaj je zadeva nekoliko drugačna, zlasti če gledamo na daljše obdobje. Bom kar neposreden: eden najpomembnejših italijanskih ekonomistov in osebni prijatelj guvernerja ECB Maria Draghija, profesor Paolo Savona, ki je bil gost zadnje poslovne konference v Portorožu, mi je omenil, naj ne prodamo NLB. Ampak to je odločitev, ki jo moramo sprejeti sami.
Kaj pa je največji zdrs odhajajoče vlade?
Vsekakor sodi med večje probleme Cerarjeve vlade omejen bazen kakovostnih kadrov. Na splošno opažam, da manjka strateškega razmisleka in delovanja. Da bi znali predvideti vsaj tri korake naprej in učinkovito delovati, z ustreznim komuniciranjem vred. To pri ljudeh vzbuja nemir in ne daje občutka kredibilnosti.
Hodite na volitve?
Seveda hodim, ker to pravico razumem kot državljansko dolžnost. In vselej upam, da bom dobil nekoga, ki bo znal strateško delovati. Pa tukaj ne govorim o novih obrazih.
Preučite tudi programe strank?
Praviloma jih res pregledam, a je dejansko tako, da so si med seboj precej podobni. Na volitvah iščem zaupanja vredne osebnosti in verjamem, da se bodo ob naslednjem poskusu vendarle pojavile. Včasih si tudi mislim, da je v tako majhnem okolju, kot je slovensko, izbira omejena in da je to razlog, da se dober politik zato pojavi le na vsake toliko časa.
Vas preseneča popularnost Marjana Šarca? Povedal in pokazal ni še pravzaprav ničesar, v anketah pa vodi.
Zakaj bi me to presenečalo? To je odziv ljudi na ravnanje obstoječih politikov, ki ne vlivajo največjega zaupanja.
Torej ste njegov potencialni volivec.
Nisem rekel, da ga bom volil. Vselej sem se ukvarjal s spremembami in eksperimentiranje je ena od zakonitosti sprememb; prihodnost je zelo težko natančno napovedati.
»Pogosto se vprašam, pa kako je lahko ta in ta posameznik sploh bil imenovan na to funkcijo ... Očitno se lahko pride do položaja ne glede na sposobnosti in znanje, če pač nekdo ustreza vsakokratni vladajoči politiki.« Foto: Uroš Hočevar/Delo
Kolikokrat se je v svojih napovedih zmotil Veljko Bole, glavni napovedovalec portoroške poslovne konference?
Motimo se vsi, zanj pa lahko zatrdim, da se ne moti dosti in da je težko dobiti človeka, ki bi bil v kratkoročnih gospodarskih napovedih boljši od njega. In eden od ciljev poslovne konference v Portorožu je tudi napoved, kaj se bo zgodilo s slovenskim gospodarstvom in širše v naslednjem letu. Številni na konferenco namreč pridejo, da bi slišali njegove napovedi in jih vključili v svoje poslovno načrtovanje.
Predmete mikroekonomija, upravljalna ekonomika in magistrski program iz poslovodenja in organizacije (IMB), ki ste jih gradili na ekonomski fakulteti, ste predali naslednikom. Koliko generacij študentov je šlo skozi vaše roke?
Omenjena predmeta na do- in podiplomski ravni sem predal naslednikoma, Poloni Domadenik in Matjažu Komanu, vodja podiplomskega programa IMB pa je postala Polona Domadenik. Po vrnitvi iz ZDA, kjer sem videl, kako se izvaja dober pouk na uglednih fakultetah, sem ga ustanovil leta 1992. Sodi med prve MBA-programe v Sloveniji in najbolj kakovostne naokrog. Moram reči, da sem z doseženim zadovoljen, in si zares želim, da bi se ohranil.
Vidite kakšno razliko v študentih, razen tega, da se zdaj na fakulteto pripeljejo s svojimi avtomobili?
(Smeh.) Seveda se s časom spreminjajo tudi študentje in njihove navade. Pri tem je svoje zagotovo naredil tudi svetovni splet. Kot ključno pa ne vidim, da bi bili manj sposobni. Zdaj študentje absolutno potrebujejo izziv. Moraš jim ga dati, v nasprotnem se jim pogosto kakšna stvar zdi neproduktivna izguba časa. Danes se informacije dobijo precej hitreje, kot so se včasih, ko je bilo mogoče do njih priti v glavnem iz knjig. Vendar pa manjka vztrajnosti in lastnega premisleka. Tisti profesor, ki se tega ne zaveda, bo izgubil študente. Poklic dobrega pedagoga je po moje zahtevnejši, kot je bil včasih.
Ko govorimo o prihodnosti, je treba povedati, da se spreminjajo tudi potrebne spretnosti za delovna mesta, najbolj pomembna bo sposobnost reševanja kompleksnih težav, kritično mišljenje in kreativnost. Še pred tremi leti je bil vrstni red drugačen: na drugem in tretjem mestu sta bila koordinacija z drugimi in upravljanje ljudi?
To ste dobro zaznali. Spremenjeno lestvico pa razlagam s komplementarnostjo. Na eni strani gre za individualizacijo sposobnosti in položaj posameznika, na drugi za njegovo vključevanje v kolektiv. Oboje je pomembno in oboje je potrebno.
Po najnovejših statističnih podatkih je Slovenija lani dosegla več kot 13-odstotno rast izvoza, izvoz je predkrizno raven iz leta 2008 sicer presegel že v letu 2011 in od takrat neprenehoma raste, uvoz pa je raven iz 2008 presegel šele v letu 2015. Nam že grozi pregrevanje gospodarstva?
Rast izvoza je zdaj že stalnica. Če ga primerjam z obdobjem pred krizo, lahko najprej povem, da nas je tiste, ki smo se resno ukvarjali z njim, najprej presenetilo, da je bil padec gospodarstva v krizi tako močan. Menili smo, da je bilo bolj robustno. Podrobnejša analiza je nato pokazala, da je šlo za finančno krizo in da je gospodarstvo pred njo spremljalo močno zadolževanje podjetij, ki je bilo odraz investicij v produktivne in finančne naložbe. Za večino podjetij so bile prve precej večje kot druge, odstopala sta dva segmenta, gradbeništvo in finančni holdingi. Prilivi kapitala iz tujine v bančni sistem so omogočali to zadolževanje, pregrevanje gospodarstva in oblikovanje premoženjskih balonov. Ko prilivov ni bilo več in je bilo treba sredstva vrniti, so baloni počili in kriza je močno udarila. To velja tudi za izvozni sektor. Toda produktivne naložbe so ostale in temu je treba pripisati vzpon izvoznega gospodarstva. Tudi v zadnjih dveh, treh letih se naložbe tega dela gospodarstva povečujejo, zato je ta rezultat pri rasti izvoza pričakovan. Bolj pa je vprašljivo, ali je takšna navezanost slovenske gospodarske rasti na izvoz vzdržna.
Pa imamo sploh kakšno alternativo kot izvoz, glede na majhnost slovenskega trga?
Domača potrošnja v bistvu še vedno bolj ali manj stagnira. Če bi se ta še bolj okrepila, nam gotovo ne bi škodilo. Glede izvoza je treba še reči, da se je na srečo zgodila tudi večja diverzifikacija, kar je dobro. Nismo namreč več preveč vezani le na ozek segment partnerjev v tujini oziroma na eno geografsko območje. Poleg tega je dobro, da izvažamo tudi izdelke z višjo dodano vrednostjo. V tem trenutku pregrevanja gospodarstva še ni videti, vsaj takega ne kot pred nastankom krize.
Pojasnite, zakaj bi bilo slabo, če gospodarstvo zelo raste, oziroma kdaj lahko sploh govorimo o pregrevanju.
Če gospodarstvo raste, ni nič narobe. Če pa raste prek potencialne rasti, ki je določena z razpoložljivostjo obstoječih proizvodnih faktorjev, se začne zaradi hitre rasti plač in z zmanjševanjem brezposelnosti pregrevati. Posledično se povečajo cene, kar ima hude posledice na zunanjo konkurenčnost in gospodarsko rast.
Vaš kolega Veljko Bole že opozarja na nevarnost, da bi se to lahko v Sloveniji že začelo dogajati.
Če bi bilo povpraševanje po delavcih tako veliko oziroma če bi bilo pomanjkanje na trgu dela zelo veliko, bi to pospešilo rast celovitih stroškov dela, ki bi prehitela rast produktivnosti. To pa bi seveda lahko pomenilo nevarno pregrevanje gospodarstva. Za zdaj gre za opozorila, ki pa utegnejo ob nadaljevanju neugodnih scenarijev postati resničnost.
Teden je zaznamoval stavkovni val javnega sektorja. Kako vidite njihove zahteve, so res tempirana bomba, ki lahko poruši stabilnost države?
Strokovne analize kažejo, da slovenski javni sektor v ničemer ne odstopa od povprečja EU, tako kar zadeva obseg kot tudi njegovo učinkovitost oziroma produktivnost, ki pa jo je dejansko težje meriti kot v t. i. menjalnem oziroma izvoznem sektorju. Pravkar so bile na primer objavljene ocene, da je slovensko zdravstvo na lestvici zdravstvenih sistemov v Evropi med 35 analiziranimi državami nadpovprečno, saj smo Slovenci po tem parametru na 16. mestu. Tudi zaznava ljudi o kakovosti tega sektorja je v Sloveniji nadpovprečna v primerjavi z Evropo. Podobno je v šolstvu. Torej ne moremo reči, da je produktivnost javnega sektorja tako slaba.
Seveda določene stvari, kot so čakalne vrste v zdravstvu, zelo motijo. Ne strinjam pa se z ocenami, da je javni sektor cokla za razvoj menjalnega sektorja. Drug brez drugega ne moreta. Če vzamemo, da menjalni sektor vodi igro, saj se mora prilagajati zahtevnim konkurenčnim razmeram, in da se relativno dobro sidra v globalnem gospodarstvu, je takšno umeščanje potrebno tudi za nemenjalni, torej javni sektor.
V tem trenutku so po mojem mnenju potrebna kredibilna pogajanja, brez groženj in emocij, teh je preveč. Preveč je političnega preigravanja pred volitvami in ta pogajanja bi morala biti podprta s kakovostnimi analizami: le tako bi lahko našli ustrezen kompromis. Verjetno pa je treba premisliti tudi o tem, da ves sistem javnega sektorja od tako imenovane Virantove reforme ni doživel ustrezne preverbe. Sto sedemdeset tisoč uslužbencev javnega sektorja je težko voditi znotraj enotnega plačnega sistema.
Na spletnih omrežjih je zaokrožila izjava neke učiteljice, zakaj to sredo ni stavkala. Povišanje plače za nekaj deset evrov je pesek v oči, pravi. Kakovost učiteljevega življenja bi se povečala, če bi bila plača primerljiva z zahodnoevropskimi plačami, torej od 4500 do 5500 evrov, in bi njen mož, ki je delavec in dela v treh izmenah, dobil plačo 3000 evrov, kot jo dobi delavec na podobnem delovnem mestu v Avstriji ali Franciji.
Govori o bruto ali neto zneskih? Zanimivo, da v teh trditvah ni naveden nemški trg dela, ki je bil reformiran pred krizo in je ocenjen za bolj fleksibilnega kot v omenjenih državah. Ko gre za trg dela, je treba povedati, da je ta v splošnem izjemno segmentiran. Lahko povem, da mnogi moji evropski kolegi v tujini, na takšni poziciji, kot jo imam jaz, zaslužijo več, a na drugi strani imam kolege, ki prejmejo manj. Primerjave kar počez torej niso mogoče. Trg dela je v Sloveniji zelo majhen in razlike med plačami so glede na druge evropske države razmeroma majhne. Vprašanje je torej, s kom se primerjaš, kaj je tvoja referenčna točka.
Šef sindikata vzgoje in izobraževanja Branimir Štrukelj se ne strinja s trditvijo, da prostora za povišanje plač ni, saj ima gospodarstvo visoke dobičke. Če prevedemo: višje obdavčite gospodarstvo, da bo to dodatno napojilo državni proračun. Kako komentirate to izjavo?
Tako počez verjetno ne gre govoriti! En del gospodarstva dobiček seveda ima, je propulziven, je vpet v konkurenco. Dobiček, ki ga generira, uporablja za prestrukturiranje proizvodnje, saj se tehnologije hitro spreminjajo in jim je treba slediti. Podjetja, ki jim v tem trenutku tega ne bo uspelo zagotoviti, bodo v velikih škripcih. Za drug del gospodarstva, predvsem delovno intenzivni del, bi bil pa to še dodaten udarec. Treba je upoštevati tudi dejstvo, da je financiranja investicij v gospodarstvu prek kreditov manj in da se podjetja vse bolj financirajo prek notranjih virov.
Ker ravno omenjate konkurenco, vlada je pripravila predlog zakona, ki bi omogočil, da v Slovenijo pride multinacionalka Uber; odpor je velik, je upravičen, glede na to, da je na primer izvozni sektor izpostavljen neusmiljeni svetovni konkurenci?
Spet govoriva o nemenjalnem sektorju, ki je vezan na domače povpraševanje, tudi na tem sektorju je seveda konkurenca zaželena. Bernard Shaw je nekoč dejal: »Ne maram konkurence, a ni boljšega načina za zniževanje stroškov.« Načeloma je torej konkurenca dobra, je pa res, da je ta segment trga – najem storitev avtomobilskih prevozov – pri nas omejen, poleg tega se Slovenci zelo radi vozimo sami s svojimi avtomobili. Zadnja leta se je v tem sektorju konkurenca zagotovo povečala, saj se je s taksijem zdaj precej ceneje voziti kot v preteklosti. Če bi prihod Uberja k nam pomenil, da pomete z vso preostalo konkurenco, bi se torej v naslednjem koraku cene storitev prevozov pri nas utegnile povečati. Zato je izjemno pomembna primerna regulacija sektorja, v smislu zagotavljanja plačevanja davkov in podobnega.
Kot rečeno, vodili ste veliko pomembnih raziskav pri nas, ena vaših zadnjih je robotizacija, ki prinaša precej zanimivih ugotovitev.
Na svetu je 1,8 milijona industrijskih robotov, okoli 300 tisoč jih imajo na Kitajskem. V Sloveniji je 2450 industrijskih robotov. S 137 roboti na 10.000 zaposlenih v predelovalnih dejavnostih smo nad evropskim povprečjem, kamor so nas dvignila predvsem podjetja iz avtomobilske industrije. Ta ugodni trend v zadnjih desetih letih me je presenetil, saj je povprečje Evrope 96 robotov na deset tisoč zaposlenih, stopnja rasti je bila celo večja kot na primer v Avstriji in na Danskem. Kaže, da je del slovenske industrije na ta pojav reagiral racionalno, ker gre za lokalna okolja, v katerih se že kaže pomanjkanje ustreznih kadrov, zlasti opravljanje natančnih in bolj nevarnih del. Podjetja, ki smo jih podrobneje preučevali, so ob uvajanju robotov hkrati tudi povečala prihodek in število zaposlenih.
Torej znova dokaz, da je strah pred avtomatizacijo proizvodnih procesov odveč?
Robotizacija je dejstvo in nikakor ne trend, ki se mu bo dalo izogniti; tu ni prostora za neracionalne razprave in strahove.
Ste optimist glede prihodnosti?
Sem privrženec evolucije. Ne bom rekel, da so razmere idealne, dejstvo je, da bi bilo lahko bolje, hkrati je pa tudi res, da bi lahko bilo slabše. Zavedati se je treba predvsem, da je dinamika sprememb izjemno hitra, časa za razmislek pa malo. Z vidika vsakega posameznika in države je to res velik izziv.
