Tiskane izdaje
V dneh po objavi novice, da je Igor Bavčar v ponedeljek ob 22.10 prišel v zapor na Dobu, je bilo v delu publike zaznati nekaj privoščljivosti. Pač, slovensko občinstvo nekako uživa v tem, da najprej nekoga slavi kot junaka, a veselje je še večje, ko heroj strmoglavi. Bavčar se je zelo mlad znašel v vrtincih zgodovinskih sprememb, najbolj natančni pa bomo, če zapišemo, da gre za kompleksno osebnost, ki je delovala v kompleksnem zgodovinskem obdobju. Na zaporno kazen je bil obsojen zaradi vratolomnih finančnih transakcij, ki bi vodile, če bi se stvari srečno izšle, v uspešen menedžerski prevzem koprske družbe Istrabenz.
Če bi se srečno izšle, najbrž nihče ne bi preverjal, ali so to bile povsem zakonite transakcije ali pa bi morda te transakcije lahko razumeli tudi kot pranje denarja. In če bi se stvari srečno izšle, bi bil Bavčar danes lastnik pomembnega dela slovenske turistične in živilske industrije. Vendar se tvegana igra ni izšla. Če se je sredi prejšnjega desetletja zdelo, da je Slovenija – skupaj s celim svetom – tako rekoč obsojena na trajno in visoko gospodarsko rast, zaradi katere drzno zadolževanje ne predstavlja omembe vrednega tveganja, se je 15. septembra 2008, skoraj natanko pred devetimi leti, ta iluzija razblinila. Pred devetimi leti se je globalna piramidalna finančna shema podrla. In Bavčar – nikakor ni bil edini iz Slovenije – je bil del te sheme.
Je moral torej Bavčar v zapor zato, ker ni imel sreče? Ga je poslala v zapor finančna loterija? Ne. V zapor je šel zato, ker je bil vpleten v nezakonite, kaznive posle. Tako je ugotovilo sodišče. Kot drzen in podjeten mož je testiral drzne, inovativne poslovne prijeme. V času, ko je te inovativne prijeme uveljavljal, še ni bilo sodne prakse, ki bi jasno sporočala, da gre za kaznive rabote. A pri poslovnih inovacijah se tveganja kopičijo. Ni rečeno, da bodo poslovne inovacije prestale test ekonomske uspešnosti. In ni rečeno, da bodo poslovne inovacije prestale test zakonitosti. Bavčar je padel na obeh testih.
V karieri, ki se je začela pred štirimi desetletji, je Bavčar vedno verjel v projekte, ki se jih je loteval. In z nekoliko bolj oddaljene časovne perspektive se zdi, da se je loteval projektov z za odtenek preveliko gorečnostjo. Leta 1977, torej v letu, ko so Pankrti spesnili svoje prve umotvore – denimo pesem Tovar'ši, jest vam ne verjamem –, je Bavčar prevzel urejanje študentskega časopisa Tribuna. V obdobju, ko so ideje študentskega gibanja ovenele kot cvetje v frizurah hipijev, delavski razred pa je razmišljal o nakupu novega avta, je Tribuna v študentsko okolje udarila z geslom Živela proletarska revolucija. Geslo je bilo provokativno, saj je komunistična partija, ki je samo sebe razumela kot udarno levico zgodovinskih sprememb, zaznala, da ima levo od sebe skupino študentov, ki s proletarsko revolucijo mislijo še bolj resno od komunistične partije.
Mladostno vabilo k protelarski revoluciji – zabavno naključje je, da je Bavčar v osemdesetih letih prejšnjega stoletja celo živel na Proletarski ulici v ljubljanskih Mostah – je povzročilo nekaj obojestranskih nesporazumov. Partija ni razumela Bavčarja, Bavčar pa ni razumel partije. Prepričan je bil, da tovariši enostavno niso dovolj temeljito preštudirali temeljnih besedil Karla Marxa. Sam pa je Marxa kar resno prebiral. Ko je postal član vodstva zveze socialistične mladine, je kot funkcionar, zadolžen za idejno-politično delo, tovarišem, ki niso razumeli poant temeljnih besedil, skušal pomagati s teoretskim delom. Pred 35 leti je bil med ustanovitelji Knjižnice revolucionarne teorije, založbe, ki je bila pozneje znana po kratici Krt. Na trg je založba poslala precej zanimivih knjig. Nekaj let pozneje je Bavčar pojasnil, kaj je bilo jedro nesporazuma med partijo in njim. Sam je bil prepričan, da komunisti niso dobro prebrali temeljnih besedil, ni pa pomislil na to, da člani komunistične vrhuške v resnici sploh niso brali.
S podobno gorečnostjo, kot je ob koncu sedemdesetih najavljal proletarsko revolucijo, je ob koncu osemdesetih razglabljal o človekovih pravicah. Tajna politična policija je namreč zaprla njegovega varovanca iz prve polovice osemdesetih let Janeza Janšo; Janša se je v komsomolski organizaciji ukvarjal z Leninovimi idejami o podružbljanju obrambe, leta 1988 pa sta Bavčar in Janša stavila na projekt obujanja liberalnih idej, ki jih je med letoma 1968 in 1972 v Sloveniji razvijal Stane Kavčič. In pred tremi desetletji so Bavčarjevi organizacijski in politični talenti stopili na veliki oder. Dobesedno. Množica, ki je 21. junija 1988 na Kongresnem trgu poslušala njegov govor o človekovih pravicah, je bila primerljiva z množico, ki je 18. septembra 2017, na dan, ko je Bavčar odšel v zapor na Dobu, na istem kraju pričakala Gorana Dragića in tovariše.
Tri leta pozneje, tedaj že minister za notranje zadeve, je Bavčar z enakim zanosom gradil državo. Vodil je ključne osamosvojitvene projete, vodil obrambno koordinacijo, spretno lovil ravnotežje med jastrebi, ki jih je vojna intimno veselila, in golobi, ki bi se želeli v vsakem primeru izogniti oboroženemu boju za osamosvojitev. Brez sleherne dvoumnosti je treba zapisati, da je Bavčar ta del posla opravil odlično. Prevelik odmerek gorečnosti je naredil svoje pozneje, februarja 1992, ko je Bavčarjevo ministrstvo za notranje zadeve začelo čistiti evidence oseb s stalnim bivališčem. In ta ukrep je množici ljudi, ki so danes znani kot izbrisani, spodmaknil pravni temelj njihove eksistence. Hkrati pa je bil ta ukrep v kar dobri harmoniji z duhom časa.
In v nekakšni harmoniji z duhom časa so bile tudi poslovne operacije, ki jih je Bavčar izvajal sredi prvega desetletja 21. stoletja; leta 2002 je namreč postal predsednik uprave družbe Istrabenz. V pomembnem delu poslovne skupnosti je tedaj veljalo, da je tisti šef, ki ne igra dovolj drzno, ki ne »parkira« delnic, ki ne pripravlja terena za menedžerski prevzem, ki ne sedi v štirih ali petih nadzornih svetih ..., zguba. Oziroma luzer, če uporabimo manj slovensko, a morda bolj razumljivo besedo.
Operacije preoblikovanja Istrabenza so imele tri, štiri dimenzije. Bavčar je koprsko družbo iz trgovca z bencinom preoblikoval v holding, ki je investiral v turizem, prehransko industrijo in energetiko. V nekem trenutku je Istrabenz začel divje kupovati delnice Petrola, Petrol pa je odgovoril na vojno napoved z nakupom delnic Istrabenza. V času vratolomnih licitacij in rasti delniških tečajev je Bavčar pripravljal še teren za menedžerski prevzem družbe, ki jo je vodil kot predsednik uprave. Krediti so bili poceni, v nadzornem svetu je imel ljudi, ki so bili vplivni v omrežju oldboysov, ter kadre, neposredno podrejene tedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši, zdelo se je, da ima močne zaveznike. Kompleksna operacija pa je spodletela.
In če je pred štiridesetimi leti Bavčar modroval, da tovariši niso dovolj temeljito preštudirali Marxa, bi lahko danes, 150 let po izidu Kapitala, modrovali, da tudi Bavčar nekaterih poant iz Kapitala ni razumel. Ali pa je v gorečnosti, ki je spremljala akumulacijo kapitala, pozabil nanje. Denar namreč ne dela denarja. Kapital ne oplaja samega sebe. Kapital raste le, če njegovo rast poganja delo.
