Kljubovanje nacistom

Spomini Sebastiana Haffnerja so kot kakšen dokumentarni film, ki najbolj natančno opisuje dogajanje v nacistični Nemčiji.

Objavljeno
02. december 2016 13.07
Irena Štaudohar
Irena Štaudohar
Film Kabaret Boba Fossa se konča podobno, kot se začne. Vendar je eleganten mojster ceremonije že malce manj navdušen in lepi orkester počasnejši, utrujen in neuglašen. Ko umetniki zapustijo sceno, na odru ostane samo še izkrivljeno ogledalo, v katerem se ugledajo gledalci, katerih spačeni obrazi spominjajo na ekspresionistična platna.

Ko kamera drsi mimo teh grotesknih ljudi, se na rokavu kakšnega rjavosrajčnika vsake toliko časa zasveti kljukasti križ. Kabaret se dogaja v Berlinu leta 1931. Nacisti so se takrat že začeli ovijati po možganih Nemcev kot bela omela po hrastu.

Kaj se je z Nemci zgodilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je ena največjih ugank zgodovine. Kako lahko politika, ki jo večina prezira, postane glavna sila v državi in se začne kot okužba širiti po Evropi? Nihče se niti ne zgane, da bi začel premišljevati o protistrupu, vse dokler ni že prepozno.

Zakaj se Nemci niso uprli? Zakaj so pustili, da so jim oprali možgane? Sebastian Haffner v knjigi spominov Defying Hitler (Kljubovanje Hitlerju) pravi, da zato, ker človeku instinkt za preživetje ves čas šepeta, da bo najslabše kmalu mimo, pa tudi zato, ker jih je bilo premalo strah in ker so preveč dolgo verjeli, da so nacisti le nasilni klovni, ki jim nikoli ne bo uspelo v politiki. Pa tudi zato, ker se je vse zgodilo z ravno pravo hitrostjo.

Nekateri so se nacistom pridružili, ker so imeli koristi, drugi, da bi preživeli, večina pa zato, ker je to prineslo olajšanje, »saj se jim tako ni bilo treba boriti proti neizogibnemu«. Kljubovanje Hitlerju je najboljša knjiga o tem, kako so Nemci z vsakim novim dnevom postajali vedno bolj omrtvičeni in hkrati bolj aktivni del uničujočega mehanizma. Na trenutke zveni, kot da bi knjigo pisal glavni junak znanstvenofantastičnega filma Invazija tretjih bitij Dona Siegla iz leta 1956, v katerem paraziti iz vesolja ugrabljajo človeška telesa in duše. Vsi so enaki kot prej, le čustev nimajo več. Mož, ki želi vse druge opozoriti, kaj se dogaja, pa vedno bolj spominja na histeričnega norca, ki je pobegnil iz psihiatrične bolnišnice. Tudi Haffnerjevi spomini včasih zvenijo kot ta srhljivka.

Dvoboj

Sebastian Haffner je psevdonim, s katerim je svoje knjige o zgodovini Prusije in o Hitlerju podpisoval Raimund Pretzel. Rodil se je leta 1907 v Berlinu in tam študiral pravo. Leta 1938 je z nosečo ženo, ki je bila Judinja, pobegnil v Veliko Britanijo. Pod okrilje ga je vzel David Astor, časopisni magnat in urednik vodilnega liberalnega tednika The Observer. Po vojni je bil dopisnik iz Nemčije in zelo čislan radijski in televizijski politični komentator. Po smrti leta 1999 je njegov sin Oliver Pretzel med očetovimi papirji našel rokopis nikoli objavljenih spominov, ki jih je napisal takoj po tem, ko je prišel v Anglijo. Kot priznava sin, oče najbrž ne bi bil vesel, ko bi videl, da je rokopis izšel v knjigi, saj se mu nikoli ni zdel dovolj dober za objavo. V Nemčiji so spomine naslovili Pripoved nekega Nemca, v angleščini so leta 2001 izšli pod naslovom Kljubovanje Hitlerju. Prav je, da je rokopis izšel brez popravkov avtorja, da je surov, iskren, da pripoved ne teče vedno linearno, da je ostal dnevniško realističen in brutalno iskren. Prav zato je najboljši prikaz zgodovine. Ta knjiga ni zgodovina, napiše Haffner v uvodu, a če želite razumeti zgodovino, morate brati biografije.

»To je zgodba o dvoboju med močno in neusmiljeno državo ter nepomembnim, neznanim posameznikom,« napiše Haffner na začetku knjige in pravi, da se vsak dan trudi, da bi ohranil svoje bistvo, osebno življenje in ponos. »V deželi, v kateri živim, so vse te stvari ves čas ogrožene.«

Živi v državi, ki od posameznika zahteva, naj se odpove prijateljem, ljubimcem in naj svoje stare vrednote, ne da bi trznil z očesom, zamenja za nove. Človek v tej državi se mora z drugimi ljudmi pozdravljati na način, ki ga je določila država, v prostem času mora delati stvari, ki jih prezira, zanikati mora svojo individualnost, svojo preteklost in hkrati mora biti za vse to zelo hvaležen in vesel. Haffner pravi, da vse to prezira in temu nasprotuje, a je slabo pripravljen za boj, saj ni niti heroj niti mučenik – le navaden fant je in v ta dvoboj vstopa brez velikega upanja.

Dvoboj med nemškim rajhom in Haffnerjem ni bilo osamljeno dejanje; stotisoče ljudi se je v Nemčiji v tistih časih v glavi sabljalo bolj strastno od vikonta Valmonta v zadnjih minutah življenja. A le v glavi; tisti, ki so se uprli naglas, so končali na vešalih ali v koncentracijskem taborišču. »Vse, kar se je zgodilo pred letom 1933, čeprav je bilo tragično in žalostno, je vznemirilo, ubilo ljudi, jih soočalo z novimi vprašanji. Dobili so novo izkušnjo, a njihovo prepričanje se je ohranilo. To so še vedno bili isti ljudje. Vsak pa, ki se je ujel v stroj tretjega rajha, je postal drugačen človek.«

Kje se je začelo?

Ko je izbruhnila prva svetovna vojna, je bil Hoffman star sedem let. Tako kot večino Evropejcev je tudi njegovo družino novica o tem, da se je začela vojna, dosegla na poletnih počitnicah, ki so jih preživljali na deželi. Nihče se ni vznemirjal, dečku, ki je cele dneve preživel v gozdu, pa je bilo najbolj žal, ker so že naslednji dan iz vasi odpeljali njegova najljubša konja Hanne in Wachtel, saj sta pripadala vojni konjenici. Tudi ko so se vrnili v Berlin, je bila zanj vojna nekaj nerealnega, zgolj igra, zato ga je številka o tem, koliko sovražnih vojakov je ujela njihova vojska, navduševala tako kot dober rezultat najljubše nogometne ekipe. Sosednje države je dojemal kot nekaj, kar je treba zaničevati in prezirati, nekaj, kot bi dejal Prešeren, kar je bilo bolj vrag kot sosed.

Haffner ugotavlja, da so bistvo nacistične generacije sestavljali prav tisti, ki so se rodili v desetletju med letoma 1900 in 1910 in so prvo svetovno vojno dojemali zgolj kot militantno zabavo, kot veliko igro, saj niso nikoli doživeli groze njene realnosti. Ko je bilo vojne konec, ga je poraz pretresel. Tisti dan je deževalo in bil je čisto izgubljen. Le petsto kilometrov stran je bil zaradi poraza nesrečen tudi Hitler; zakopal se je v posteljo in se prav takrat odločil, da bo postal politik. V Nemčiji se je začelo dolgo obdobje nestabilnosti: najprej obračun s spartakovci, sledila je devalvacija marke. Prihranki na bankah so čez noč postali dim, bilo je veliko samomorov, berači so napolnili ulice. Mladi podjetneži so začeli trgovati z delnicami in so čez noč obogateli. Ponekod so enaindvajsetletni fantje postali arogantni direktorji bank. Atmosfera je bila karnevalska. Stari niso imeli ničesar, mladi pa so denar, ki je bil vsako uro vreden manj, zapravljali, kot da jutri ne bo nikoli prišel.

Haffner piše, da je to bilo obdobje dekadence, in mladi, ki so se takrat naučili ljubiti, so se izogibali romantiki in oboževali cinizem. Sam je bil za ljubezen še premlad. Njegova družina se je v tistih časih ukvarjala predvsem s tem, kako preživeti mesec. Ko je oče dobil plačo, ki je bila vsako uro vredna manj, je najprej kupil mesečno vozovnico za tramvaj, da se je lahko naslednji mesec vozil na delo, napisal je čeke za šolnine in potem je vsa družina odšla k frizerju. Popoldne so se usedli v taksi in družina se je, s služkinjo vred, odpravila na tržnico. Tam so zapravili ves denar. Cel mesec so jedli, kar so kupili tisti dan: krompir, prekajene ribe, meso v konzervi in juho iz jušnih kock. Prej ko so vse zapravili, več so lahko kupili, saj že naslednji dan z očetovo plačo ne bi mogli kupiti niti enodnevne in enosmerne vozovnice za tramvaj.

Boj proti komunistom je še vedno trajal, bilo je veliko umorov in včasih so po mestu doneli streli. Atmosfera je bila ravno prav apokaliptična, zato so se po državi začeli pojavljati različni mistiki in preroki. Nekateri od njih so govorili o religiji, drugi o polki in valčku. V Münchnu je vedno bolj slaven postajal gnusen mož, ki je častil rasizem, vulgarni socializem, nemški nacionalizem in je sovražil Jude. Njegove ideje so začele privlačiti izgubljence in ljudi z obrobja.

Prazni narod

Nenadoma pa je v Nemčiji spet zavladala stabilnost, stiskali so nov denar in prebivalcem so po žepih znova začeli zvončkljati kovanci. Zvok, ki ga že dolgo niso slišali. V trgovinah so bile police spet polne hrane, zadišalo je po miru in v politiki je končno zavladalo dolgočasje. Ljudje so se znova lahko ukvarjali s svojim življenjem in lovili srečo.

A pronicljivi zgodovinar v knjigi opazi, da se je prav takrat zgodil najbolj pomemben politični dogodek tistega časa, ki ga ni zabeležil noben časopis: cela generacija mladih Nemcev, ki se je že vse življenje ukvarjala le z vojno, politiko, devalvacijo marke in ekonomijo, se ni več znala ukvarjati s seboj, s svojim življenjem. »Dotlej so vse pomembno, okoli česar se je vrtelo njihovo življenje, dobili zastonj in iz javne sfere. Sovražili, ljubili in veselili so se predvsem zaradi političnih in ekonomskih dogodkov, vznemirjale so jih časopisne novice. Zdaj pa so čez noč ostali brez vsega tega. Nikoli niso znali živeti iz sebe, niso vedeli, kako uživati in kako narediti življenje zanimivo. Bili so zdolgočaseni, njihove misli so bile otročje in imeli so kisle obraze.«

Pred kratkim sem gledala dokumentarni film Nemško življenje, v katerem tajnica in stenografka Josepha Goebbelsa, Brunhilde Pomsel, ki je stara 105 let, govori o svojem življenju. Pove zelo podobno stvar, ko pravi, da so bili vzgojeni zelo strogo in da je nad mladimi v takratni Nemčiji ves čas visel občutek dolžnosti, predvsem pa, da so bili naivni, nezreli in otročji.

Francozi, ugotavlja Haffner, imajo hrano in vino, intelektualne debate, ljubezen, zapeljevanje, Angleži imajo vrtove, šport, pse, humor in hobije, Nemec pa nima nič od tega. »Le elita ljubi kulturo, bere in rada posluša glasbo ter se pomenkuje ob kozarcu vina. Drugi ljudje, ki živijo v enoličnih nemških mestih, vse to prezirajo.« Vsa ljubezen do umetnosti in kulture se je po prvi svetovni vojni v Nemčiji spremenila v iluzijo in mlada generacija je zrasla brez teh navad in tradicij, zato sta med njimi vladala praznina in dolgočasje. Tolažba je prišla v obliki športa. Mladi Nemci, Haffner je bil tudi med njimi, so napolnili stadione in športne dvorane. Število navijačev in tistih, ki so trenirali kako športno panogo, se je podeseterilo. Politiki so bili veseli, da se generacija mladincev in mladink raje kot s svojo pametjo in razmišljanjem ukvarja s svojim telesom in mišicami.

Pasivno čakanje

Nacisti so postajali vedno bolj močni in predrzni. Vsi so vedeli, da so neumni brutalneži, in dokler je bil na oblasti Gustav Stresemann, se je zdelo, da ne bodo zlahka prišli na oblast. Navadni ljudje so mimo njih hodili, kot se obiskovalci v živalskih vrtovih sprehajajo mimo najbolj nevarnih zveri – veseli so bili, da so jarki okoli kletk dovolj široki in globoki. A kletke so začele pokati.

Mladi Haffner se je vedno bolj zavedal, da so nekatere stvari v življenju zelo pomembne in jih je treba ohraniti za vsako ceno, saj je slutil, da so vsak dan bolj ogrožene: svoboda in modrost, pogum, milina, duhovitost in glasba. Haffner se je prav v tistem času zaljubil v čudovito Teddy, mlado drobno Judinjo, ki je bila ena od prvih ljudi, ki jih je poznal in so se izselili iz Nemčije. Odšla je v Pariz in se vračala vsako poletje.

Štirinajstega septembra 1930 so nacisti postali druga največja stranka v državi; prej so v parlamentu imeli le 12 glasov, zdaj so jih imeli 107. Hitler še ni bil na oblasti, a je že postal glavni politični igralec. Čeprav je bila njegova podoba izjemno neprivlačna in so bili njegovi privrženci večinoma primitivni nasilneži. Imel je akcent dunajskega predmestja, polizano frizuro zvodnika, epileptične geste in peno na ustih. V svojih govorih je z užitkom grozil, razplamteval je fantazije eksekutorjev, govoril je o vojni in temu dejal klicanje za mir. Vedel je, kaj mora obljubljati, in kot je napisal v svoji knjigi: »Velika laž ima vselej določeno prepričevalno moč.«

Bolj ko so se druge stranke potapljale in bledele, močnejši je bil. Vsi so samo pasivno čakali in upali, da se bo v zadnjem trenutku, samo od sebe, vse spremenilo. V Nemčiji je bilo vedno manj užitka, razumevanja, dobre volje, dobronamernosti, radodarnosti in humorja.

Razum pod anestezijo

Leta 1933 je bil Sebastian Haffner star 25 let; bil je izobražen, privlačen in prijazen. Ko je v časopisu prebral, da je Hitler postal kancler, se mu je zdelo, kot da ga je napadla zver, na obrazu je začutil njene kremplje. Spet so vsi verjeli, da brkati histerik na oblasti ne bo ostal prav dolgo – kar šestdeset odstotkov državljanov je bilo takrat proti vladi. Hitler ni imel gospodarskega programa, spogledoval se je z različnimi ideologijami, tudi primitivna vrsta socializma mu ni bila tuja. Kot piše Norman Davies v knjigi Zgodovina Evrope (Modrijan, prevod: Andrej J. Skubic), so bili prav nacisti tisti, ki so uvedli prvi maj kot državni praznik dela za (nemške) delavce.

Potem ko je zgorel reichstag, so se začele množične aretacije in ustrahovanja. Na najvišja mesta v politiki, šolstvu, na sodiščih in v korporacijah so nastavljali povzpetnike iz najbolj vulgarnih, nekvalificiranih in grabežljivih skupin. »Njihova vzornika sta bila neuspešni rejec piščancev Heinrich Himmler, vodja SS, in rejeni nekdanji pilot, rajhsmaršal Hermann Göring, ki se ni mogel več stlačiti v pilotsko kabino.«

Ljudstvo se je brezbrižno sprijaznilo s tem, da so jim začeli odpirati pošto in prisluškovati njihovim telefonskim pogovorom. Zavladala je politična paranoja in jim stiskala vrat. Na ulicah so vsak dan potekale parade, po zvočnikih so donele koračnice. Razbijali so judovske trgovine, judovski zdravniki, učitelji in odvetniki so ostali brez dela. Brez prevelikih presenečenj, saj je zdaj to določal zakon. Policija je pretepala ljudi, četudi je Hitler v energičnih govorih obljubljal, da nikomur ne bodo skrivili niti lasu. »Kljub kulturi in kljub temu, da smo bili izobraženi, smo bili čisto brez moči, ko je bilo treba opraviti z nečim, kar ni spominjalo na nič, kar smo poznali doslej.«

Haffner se spominja, kako je nekega čudovitega pomladnega dne s svojo Teddy sedel v parku, objemala sta se in poljubljala. Vsake toliko časa je mimo njiju prikorakala nova skupina najstnikov in s svetlimi mladimi glasovi vzklikala: Juda verrecke! Crkni, Jud! »Jaz pa sem v rokah držal drobno Judinjo. Bilo je nadrealistično.«

In res. Kot da je bil razum pod anestezijo, se je umore v državi obravnavalo, kot da gre za šolske potegavščine, pretepi in poniževanja so veljali za drobne prekrške, smrt z mučenjem je bila zgolj smola. Političnih strank ni bilo več in vsi, ki so se bili še pripravljeni upreti, so ostali brez voditeljev.

Edini prostor, kjer se je v Berlinu še lahko govorilo resnico, je bil kabaret Katakombe. Vodil ga je komik Werner Fink, ki se je na svojih nastopih upal norčevati iz nacistov. »Nikoli še nisem slišal publike, ki bi se glasneje smejala.« Leta 1935 so nacisti Katakombe zaprli. Fink je vojno čudežno preživel.

Ideologija vakuuma

Vsak dan je kaj izginilo. Človek ali predmet. Kot da ga je posrkal vakuum. Izginjale so politične stranke, izginili so pisatelji, katerih knjige je rad bral, profesorji, na predavanja katerih je hodil. Nekateri ljudje so pobegnili, drugi so se znašli v koncentracijskem taborišču, nekatere so umorili. Če nekoga ni bilo več, se o tem ni veliko razpravljalo. Kadar nekdo ni več prišel domov, ga ni bilo pametno iskati. Časopisi so objavljali sezname intelektualcev, ki so bili izdajalci naroda. Izginil je znan radijski napovedovalec, gledališka diva, najbolj priljubljen igralec Hans Otto je storil samomor tako, da je skočil iz četrtega nadstropja, njegovo truplo je bilo pretepeno. Karikaturist, ki je zabaval Berlinčane z zabavnimi stripi, je prav tako izginil. Časopisi so izpuhteli iz kioskov; tisti, ki so ostali, so se spremenili v propagandni stroj. Sodobna nemška literatura je izpuhtela, nacisti so množično zažigali knjige, na policah so ostali le klasiki in še nekaj novih domoljubnih avtorjev. O pisateljih in knjigah se je pogovarjalo šepetaje. »Bralcem, ki so bili v Nemčiji vedno manjšina, so se posmehovali.«

»Vsi poskusi upora so bili zatrti, edini individualni upor je bil samomor. Če nisi postal nacist, si vsak dan doživljal poniževanja in pritiske. A postajalo je še huje.«

                                                                                 * * *

In ko bralec pride do petintridesetega poglavja, se dejansko zgodi preobrat, kot v rimejku filma Invazija tretjih bitij iz leta 1978, ki ga je režiral Philip Kaufman. V zadnjem prizoru namreč vidimo glavnega junaka (igra ga Donald Sutherland), ki se je ves času upiral invaziji, kako skupaj z drugimi uslužbenci, ki so vsi očitno že zgolj izpraznjene lupine, odhaja iz službe. Zdi se nam, da je nemogoče, da bi tudi on postal takšen kot vsi, gledalec verjame, da se le pretvarja, vse dokler ne spoznamo, da je zdaj tudi on le eden izmed njih. Na svetu je ostal en sam moški in zdaj tudi njega več ni.

V petintridesetem poglavju namreč tudi Sebastian Haffner že nosi uniformo in ima okoli roke ovit trak, na katerem se blešči svastika. S tovariši koraka po ulici in poje vojaške pesmi. Mimoidoči jih pozdravljajo z dvignjeno desnico; če se kdo želi izogniti pozdravu, ga Haffner in njegovi kolegi ujamejo in pretepejo. A kadar ni v uniformi, se tudi on raje skrije v stavbo, kot da bi pozdravil vojake, ki korakajo. »Nismo se spremenili v naciste, ampak v uporaben nacistični material.«

Kaj bi se zgodilo s Haffnerjem, če ne bi še pred letom 1940 pobegnil v Veliko Britanijo? Kam bi se izselil, če bi nacizem preplavil vso Evropo?