Knjige in politike ne moremo nikoli ločiti

V Slovenijo je priletel z berlinskega filmskega festivala, na pogovor je prišel zelo prehlajen, a odlične volje. V vili Podrožnik je z ministrom za kulturo Tonetom Peršakom in direktorico javne agencije za knjigo Renato Zamido podpisal pogodbo, da bo Slovenija leta 2022 častna gostja na tem največjem tovrstnem dogodku na svetu. Frankfurtski sejem je odlična priložnost za predstavitev Slovenije. Kot pravi, je zdaj vse v naših rokah.

Kako je bilo danes v vili Podrožnik?

Pogodba je podpisana, Slovenija bo častna gostja in prav vsi smo zelo zadovoljni. Že letos bodo med Nemčijo in Slovenijo potekale različne aktivnosti, sem bodo prišli naši založniki, začele se bodo prevajati knjige. Stroj je začel delovati.

Juergen Boos. Foto: Jože Suhadolnik, Delo

Glede na dolgoletne izkušnje, saj ste direktor že od leta 2005, me zanima, ali imate morda kakšen predlog, kako se lahko častna gostja najbolje predstavi?

Tukaj vsi radi ponavljate, da je Slovenija majhna država, a velikost ni pomembna. Majhne države so največkrat še bolj inspirativne in posebne, ponavadi je njihov program tudi bolj sodoben. To, kar šteje, so umetniki, dogodki in dobro izbran fokus programa. Ko država postane častna gostja, to sproži tudi debate in refleksije, kaj je pravzaprav identiteta države, in to je vedno dobro. Podpiramo ves ta proces. Seveda pa ne gre le za knjige, bistveno je tudi sodelovanje z drugimi partnerji, z nemškimi založniki, in seveda za literarne in druge umetniške dogodke. Priporočil bi le to, da se začnejo priprave takoj in da se vanje vključi čim več ljudi z zanimivimi idejami.

Kakšna so merila, po katerih izbirate države častne gostje?

Seznam meril je zelo dolg. Najbolj nas seveda zanima, kaj lahko založniki odkrijejo v tej deželi, recimo druge dobre založnike, nove pisateljske talente ... To je ena dimenzija, druga pa je, da že dolgo nismo več samo knjižni sejem, temveč tudi velik kulturni festival. Slovenija mora razmisliti, kaj lahko poleg knjig predstavi številnemu nemškemu občinstvu, kako jih lahko preseneti, kaj lahko novega odkrijejo o vaši državi.

Moram vam priznati, da prej nisem nič vedel o Sloveniji, razen tega, da je nekje blizu Trsta. Od avtorjev sem poznal le Slavoja Žižka. A imam kar nekaj znancev, ki so mi ves čas govorili o vaši državi, moj prijatelj in založnik iz Avstrije Lojze Wieser, na primer, pa tudi založniki iz Berlina, tako da imate Slovenci očitno dobro razvejano mrežo navdušencev, ki nas je navdihovala, da smo se odločili prav za vas.

Knjiga je objekt, ki ga je prijetno držati v rokah. A včasih kindle vseeno pride prav, recimo, če želiš na letalu ali vlaku brati Petdeset odtenkov sive in nočeš, da kdo opazi, kaj bereš. Foto: Reuters

Danes nas vedno bolj prepričujejo, da je intelektualizem nekaj slabega, da pomeni elito. Na Poljskem in Madžarskem je biti intelektualec ne samo psovka, ampak celo nevarno. V ZDA je podobno. Populizem temelji prav na antiintelektualizmu. Zato je zelo pomembno, da politiki berejo, da imajo ideje in so inspirativni. Macron je res velik bralec; to ni bil le pust govor, poln klišejev, v njem je resnično omenjal knjige in pisatelje. Ko je govoril o branju, je hkrati govoril tudi o političnih idejah in Evropi, ki ni le ekonomija, zakonodaja in industrija; konec koncev je naša skupna domovina vzniknila iz razsvetljenskih in liberalnih idej o medsebojnem razumevanju, intelektualni avtonomiji, o tem, da je znanje moč ... Evropa ni le en glas, ampak ima več glasov, in to žal včasih pozabljamo.

V Ljubljano ste prileteli naravnost z berilnskega filmskega festivala.

Z berlinskim filmskim festivalom redno sodelujemo. Organiziramo srečanja med producenti in založniki, režiserji in pisatelji. Veliko danes najuspešnejših televizijskih in filmskih zgodb so navdihnili prav romani. Televizijske mreže so zaradi vedno uspešnejših nadaljevank vas čas na lovu za dobrimi zgodbami. Vse je lažje, če nadaljevanko posnamejo po knjižni uspešnici, ki je že šla čez tržne raziskave, ki se je prijela pri bralcih, zato se bo po vsej verjetnosti tudi pri gledalcih.

Na Berlinalu smo zelo aktivni tudi v programu, imenovanem Horizont, ki se ukvarja z novimi tehnologijami in filmom. Letos smo pripravili temo o umetni inteligenci – znano je, da si televizijske mreže, od Netflixa do Amazona, pri ustvarjanju uspešnih nadaljevank že pomagajo z algoritmi. Algoritmi danes pišejo, slikajo, skladajo in režirajo, natančno vedo, kaj si želi potrošnik, kako narediti uspešnico. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči. Nas je zanimalo predvsem to, kako lahko umetno inteligenco uporabljamo pri ustvarjanju zgodbe. Berlinale se bo s svojim programom predstavil tudi na frankfurtskem sejmu in vedno se fokusira tudi na častnega gosta, kar je za Slovenijo morda zanimiv podatek.

Kaj je najboljša stvar, če si direktor frankfurtskega knjižnega sejma?

Prej sem bil založnik in obe svoji službi imam zelo rad. Če si direktor tako velikega sejma, moraš imeti rad letala in potovanja, saj sem ves čas na poti. V Berlin sem priletel iz Mumbaja, kjer sem obiskal Bollywood, jutri se bom iz Ljubljane odpravil v Abu Dabi in potem spet naprej. Potujem po vsem svetu, in kamorkoli grem, gredo zgodbe, teme in ideje naših častnih gostov z mano. Skupaj z Goethejevim inštitutom po svetu promoviramo tudi nemško kulturo in podpiramo založništvo. Organiziramo konference in pomagamo ustanavljati knjižne sejme v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Naša organizacija ni velika, zaposlenih imamo le kakih sto ljudi in vsi ves čas potujemo, saj imamo pisarne v Moskvi, New Delhiju, New Yorku, Džakarti, Pekingu ...

Ali so se bralne navade in prodaja knjig v kakšni od držav v zadnjih letih še posebej spremenile in vas presenetile?

Vsaka država je zgodba zase. Ko sem prvič prišel v Slovenijo, me je presenetilo to, da imate tako veliko dobrih pesnikov. To, da so pesniki del vaše identitete in zgodovine in da jih zelo spoštujete. V Nemčiji smo na poezijo že davno pozabili. Pri Franciji mi je bilo všeč, da še vedno tako zelo upoštevajo intelektualce, ki so ustvarjalci javnega mnenja. Navdušila me je tudi njihova sodobna literatura, ki je mešanica fikcije in poljudnega žanra, avtobiografije in fantazije.

Leta 2015 je bila častna gostja Indonezija in to je bila spet čisto drugačna in povsem samosvoja zgodba. Bralcev tam ni zelo veliko, a se razvijajo. Imajo dolgo pesniško tradicijo, ki je zelo ekspresivna, in povsem svoj način pripovedovanja zgodb, saj so iz oralne tradicije skočili naravnost v sodobni svet. Presenetilo me je, da so v tej najštevilnejši muslimanski državi na svetu najbolj zanimive prav ženske pisateljice, ki pogumno in odprto pišejo o vlogi svojega spola v družbi, o svobodi, družini, zgodovini kolonializma in spolnosti.

Ko je leta 2015 Salman Rushdie odprl sejem, je iranski minister za kulturo odpovedal udeležbo, odšli so tudi nekateri založniki iz drugih muslimanskih držav. Očitno brez politike ne gre.

Knjige in politike ne moremo nikoli ločiti. Kadar imamo na kupu avtorje in založnike iz več kot sto držav, je jasno, da lahko pride do vročih besed in diskusij. Turki se prepirajo s Kurdi, Iranci, ki so bili izgnani, se prepirajo z Iranci iz domovine, levičarji z desničarji. A demokracija je tudi to, da znaš poslušati drugačno mnenje od tvojega. Včasih sicer ne gre vse tako gladko in je izrečenih kar nekaj hudih besed, morda morajo priti celo varnostniki, a je dobro, da se slišijo različna mnenja.

Tema, o kateri se veliko pogovarjamo, je tudi samocenzura, ki je zaradi vedno bolj puristične politične korektnosti zelo aktualna in je o njej treba govoriti. Rushdie je takrat lepo povedal, da je svoboda govora nekaj, o čemer se ne smemo in ne moremo pogajati. Tudi letos bo zagotovo vroče, ko se bo Gruzija soočila z Rusijo. Zanimivo je, da bomo predstavili gruzinskega pisatelja, ki je bil sicer izgnan in živi v Berlinu, a bo del uradne delegacije. Vedno je dobro slišati kritične umetnike.

Debele knjige o medicini, tehniki, znanosti so danes samo še v elektronski obliki. Na univerzah prav tako ni več klasičnih knjig. Čisto nekaj drugega je z literaturo. Foto: Reuters

Pisatelji polnijo dvorane skoraj tako hitro kot pop zvezdniki. Nastop Dana Browna si je ogledalo več kot 2000 ljudi in vstopnice so bile prodane v nekaj urah. To je trend novega tisočletja. Še ni dolgo nazaj, ko so bili literarni večeri nekaj najbolj dolgočasnega na svetu, pisatelj je bral iz svoje knjige in v avditoriju je dremala maloštevilna publika. Danes bralce zanima, kaj pisatelj misli o svetu, v katerem živimo, kako piše roman, kaj ga inspirira. Moram reči, da so mnogi pisatelji v teh nastopih postali prav izvrstni. Ker zanimanje za nastope pisateljev narašča, bomo letos zgradili nov paviljon, ki bo sprejel še več gledalcev.

Nekoč so pisatelji sedeli v svoji sobi in v miru pisali, danes pa morajo, če želijo biti uspešni, pisati tudi bloge, tvite, nastopati na pogovornih oddajah.

Mislim, da mnogim ni lahko in da je vsega tega že preveč. Pisatelji so postali prav zato, ker so radi sami. A žal je tako, da je samo s pisateljevanjem težko preživeti, razen če nisi Dan Brown.

Frankfurtski sejem ima res dolgo zgodovino. So bili kateri dogodki še posebej prelomni?

Sejem vedno zrcali dogajanja v družbi. V 60. in 70. letih se je zaradi študentskih nemirov in mirovnih gibanj spremenil v politično tribuno. V zgodnjih 70. smo na primer odkrili Latinsko Ameriko, dežele, ki so se po desetletjih znebile diktatorjev, kar je naplavilo izjemna literarna imena, od Maria Vargasa Llose do Gabriela Garcíe Márqueza. Oba smo takrat gostili v Frankfurtu in kmalu sta postala svetovno priznana pisatelja. V 90. smo bili priča vzponu velikih knjižnih uspešnic oziroma avtorjev napetih trilerjev, kakršen je bil recimo Michael Crichton. V novem tisočletju so zelo uspešne avtobiografije in biografije o politikih.

Boste predstavili tudi knjigo o Trumpu?

Drugače ne gre. Slišal sem, da knjigo piše tudi Obama, to je res avtobiografija, ki se je veselim.

V zadnjem času so poleg avtobiografij zelo uspešne tudi poljudnoznanstvene knjige.

Kdo bi si mislil, da lahko debela knjiga Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, ki govori o ekonomiji in je polna grafov in statističnih podatkov, postane globalna uspešnica. Kaj nam to pove? Da ljudje ne zaupajo več ekonomistom, da želijo vedeti, kaj se dogaja na tem področju, da hočejo vedeti, kako ekonomija deluje in kaj vse vpliva nanjo. Avtobiografije so že nekaj let v trendu. Sodobni kralj tega žanra, imenovanega avtobiografska fikcija, je norveški pisatelj Karl Ove Knausgård. Pravkar sem prebral že njegovo šesto knjigo iz serije, ki jo je poimenoval Moj boj. Seveda v Nemčiji knjiga ni mogla imeti takšnega imena, zato so, tako kot v Veliki Britaniji, posameznim delom dali nove naslove. Prav v šestem delu veliko piše o Hitlerju. Zelo provokativno in zanimivo.

Sicer pa, ko sem ga bral, sem ves čas premišljeval, kako strašno mora biti njegovim bližnjim, od žene do prijateljev, saj jih kar naprej opisuje, tudi najintimnejše stvari. Knausgård ogromno piše in vse ga zanima. Bil je tudi kurator res lepe razstave o slikarju Edvardu Munchu v Oslu. Zdi se mi zelo poseben človek. Čeprav to, kar dela on, ni nič posebnega, saj je pisanje o sebi zelo povezano s časom, v katerem živimo, v katerem je vse javno, naša intima je del družabnih omrežij in radi javno govorimo o svojem življenju. Ne glede na generacije, to delajo najstnice in starejši ljudje.

Med najbolj oblegane prireditve na sejmu sodijo tudi predstavitve otroških knjig.

Otroške knjige so vedno bolj pomembne predvsem v družbah, kjer narašča srednji razred, recimo v Indiji ali na Kitajskem. Nedolgo nazaj jih tam skoraj ni bilo, imeli so le šolske knjige ali knjige, ki so najmlajše učile o morali ali so jih pomagale vzgajati. Trg za najmlajše in za najstnike je vedno večji, tudi zato, ker poleg knjige lahko nastane tudi film, risanka ali računalniška igrica. Žal v Sloveniji nisem še spoznal nobenega avtorja ali ilustratorja otroških knjig, slišal pa sem, da imate na tem področju izjemne in tudi že v tujini nagrajene umetnike. Morda bi bile lahko prav otroške slikanice vaš fokus na sejmu.

Kako je po vašem mnenju Amazon spremenil svet založništva?

Obrnil ga je na glavo. In založniki so se po mojem mnenju prepočasi odzvali na te spremembe. Zaradi Amazona se mora svet založništva vzpostavljati na novo, najti svoj smisel. Nenadoma je vse postalo digitalno. Zaradi Amazona so ugasnile mnoge založbe in knjigarne. Ne le neodvisne majhne knjigarne, ampak tudi velike verige knjigarn. Niso se dovolj hitro spremenile in preoblikovale. Amazon ves čas širi dejavnost. V ZDA so že odprli okrog petnajst knjigarn, ki so zelo uspešne. Pred kratkim sem bil v eni od njih. So izjemno lepe in profesionalne. Knjige so na policah zložene z naslovnicami naprej, tako kot je to na internetu. To so knjigarne, ki imajo zelo dober koncept in zelo dobre in načitane prodajalce. Njihove knjigarne so zdaj še ena konkurenca klasičnim.

V Nemčiji nismo prav veliko vlagali v dobre prodajalce in zdaj se nam to lahko maščuje. Knjigarna mora imeti osebni odnos s stranko. In Amazon to zelo dobro obvlada, ker imajo velikansko bazo podatkov. Natančno vedo, katero knjigo je po internetu kupil nekdo, ki živi tri ulice stran, zato bodo v knjigarni predstavili knjige, ki so všeč tistim, ki živijo v bližini. Kar je res zanimivo. Vedo recimo tudi, da v predmestju raje berejo kriminalke in da v centru raje segajo po poeziji ...

Kar je v resnici zelo dolgočasno, saj v dobro založenih knjigarnah vedno kupim knjige, ki jih sicer nikoli ne bi.

Da, to je srhljivo predvidljivo. Oblikujejo naš okus. Pa ne gre le za knjige, Amazon natančno ve tudi, kakšno kozmetiko, hrano ali obleke kupujemo. Pri knjigah so v ZDA trenutno največji prodajni hit avdioknjige. In tukaj spet vodi Amazon, saj če plačaš osem dolarjev naročnine na mesec, lahko pretočiš katero koli avdioknjigo iz njihove neskončne zbirke. Amazon je hiter in je povsod. Zelo nevarna konkurenca.

Kaj pa elektronske knjige? Menda prodaja upada.

Težko posplošujemo. Debele knjige o medicini, tehniki, znanosti so danes samo še v elektronski obliki. Na univerzah prav tako ni več klasičnih knjig. Čisto drugače je z literaturo. Knjiga je objekt, ki ga je prijetno držati v rokah. Jaz sem se z elektronske spet vrnil na papirnate knjige. A včasih kindle vseeno pride prav, recimo, če želiš na letalu ali vlaku brati Petdeset odtenkov sive in nočeš, da kdo opazi, kaj bereš.

Vedno me zanima, s katerim pisateljem bi ljudje, ki radi berejo, najraje odšli na večerjo. Vas bi to težko vprašala, ker ste najbrž že bili z vsemi.

S kar veliko pisatelji, to moram res priznati. Zelo lepo sem se imel na večerji z Alešem Štegrom, Dragom Jančarjem in še nekaj pisatelji, ko sem bil nazadnje tukaj v Ljubljani. Bilo je veliko dobre hrane in vina, celo zapeli smo. Naslednje leto bo častna gostja Norveška in se že veselim srečanja s Knausgårdom. Rad bi šel na večerjo tudi s kakšnim že mrtvim pisateljem, recimo Scottom Fitzgeraldom, ki je eden mojih najljubših. Zelo rad imam njegove romane, Veliki Gatsby ali Nežna je noč. Ker sem bral njegovo biografijo, vem tudi, da ni bil zelo prijeten človek, tako da bi lahko bila najina večerja veliko razočaranje.

In kaj trenutno berete?

Vedno berem več knjig hkrati. Ravno sem končal biografijo o sociologu Maxu Webru, ki je odlična. Sinu sem kupil znanstvenofantastični roman Metro 2033 ruskega pisatelja Dmitrija Gluhovskega in ga bom z veseljem tudi sam prebral.

Znanstvena fantastika je tako zelo pozabljen žanr.

A se vrača in se tudi spreminja. Margaret Atwood je avtorica distopičnih romanov, ki so pravzaprav znanstvena fantastika. Tudi na Kitajskem je nekaj odličnih sodobnih pisateljev znanstvene fantastike, recimo Liu Cixin, Wang Jinkang, Han Song in drugi. Rad imam knjige ameriškega avtorja Neala Stephensona, ki so mešanica zgodovinskih romanov in znanstvene fantastike. Seveda bom zdaj začel brati tudi romane slovenskih pisateljev, začel bom z Jančarjem. Zelo intriganten se mi zdi tudi monumentalni ep Vrata nepovrata Borisa A. Novaka, o katerem so mi vsi govorili, a žal še ni preveden.