Tiskane izdaje
Marca 1982 je za posledicami kapi v štiriinpetdesetem letu umrl eden najbolj cenjenih, inventivnih in profiliranih mojstrov znanstvenofantastične literature 20. stoletja, ameriški pisatelj Philip Kindred Dick. Do premiere filma Iztrebljevalec (Blade Runner), narejenega po njegovem romanu Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? (1968), je bilo še slabe štiri mesece.
Pisatelj tako ni dočakal ekranizacije nobenega svojega romana ali kratke zgodbe – po Iztrebljevalcu je bila njegova literatura poleg televizijskih predelav namreč inspiracija še trinajstim filmom, med njimi Popolnemu spominu (1990) Paula Verhoevna, Posebnemu poročilu (2002) Stevena Spielberga in ponovni adaptaciji Popolnega spomina (2012) režiserja Lena Wiesmana. V hollywoodske blagajne so prinesli več kot milijardo dolarjev.
Iztrebljevalec, katerega premiera je bila 25. junija 1982, k tej vsoti ni dodal nič omembe vrednega. Film, ki je stal 28 milijonov dolarjev, je s slabimi 34 milijoni komaj pokril vložek. Povedano drugače: Iztrebljevalec, ki ga je režiral takrat vzpenjajoči se britanski režiser Ridley Scott, je bil popoln polom.
Ne, kam gremo, ampak kdo smo
Ne kritiki ne gledalci še niso bili pripravljeni na distopičen, temačen, zadušljiv in scela dehumaniziran znanstvenofantastični noir triler, v katerem vplivna korporacija Tyrell proizvaja replikante, genetsko modificirane človeške klone, ki jih praktično ni mogoče ločiti od pravih ljudi. Del kritike se je sicer navduševal nad Iztrebljevalčevim videzom, podobo neonskega, frenetičnega, razpadajočega, z ogromnimi oglaševalskimi videoekrani ovešenega losangeleškega megapolisa, ki mu dominira orjaška piramida genetske korporacije Tyrell.
A podoba nekakšnega postgotskega, klavstrofobičnega, iz tehnoloških smeti zgnetenega mesta, kjer razen neprestanega dežja in požarov ni več sledu narave, je bila le ena v vrsti invencij tega filma. Bolj problematično je bilo, da je kritika v večini povsem spregledala globoko humanistično sporočilo Iztrebljevalca, ki je iz leta 2019, v katerem se dogaja, takratni sedanjosti govoril o povsem preprostem, a temeljnem vprašanju – kaj je človek. Ali natančneje – kaj pomeni biti človek? In to v družbi popolnega nadzora, ekstremne socialne razslojenosti, visoko razvite umetne inteligence, okoljskega opustošenja ter sveta, ki se daje samo še kot potrošnja.
»Videl sem stvari ... ki mi jih vi, ljudje, ne bi verjeli ...« Foto: promocijsko gradivo
To vprašanje Iztrebljevalec vzpostavi prek replikantov – v laboratorijih konstruiranih človeških klonov, androidov z vnaprej omejenim rokom trajanja, ki naj bi preprečil, da bi lahko razvili čustveno inteligenco. Od ljudi jih je mogoče ločiti samo s posebnim psihološkim preizkusom. Glavna tarča tega preizkusa je oko – medtem ko odziv človeškega očesa sledi čustvenemu odzivu posameznika na postavljena vprašanja, naj bi replikantovo oko ostalo neodzivno.
Pogled je sicer eden osrednjih stebrov vsakega filma, v Iztrebljevalcu pa tudi eden glavnih motivov. V eni najbolj znanih replik filma uporniški replikant Batty (Rutger Hauer) tako navrže stvaritelju svojih oči: »Ko bi le ti lahko videl, kar sem jaz videl s tvojimi očmi.« V enem finalnih prizorov, ko pusti svojega preganjalca Deckarda pri življenju, medtem ko njemu odteka, pa: »Videl sem stvari ... ki mi jih vi, ljudje, ne bi verjeli ... Goreče bojne ladje pred ozvezdjem Oriona, bleščečega kot magnezij ... Vozil sem se na zadnjih krovih blinkerjev in pred Tanhauserjevimi vrati gledal C-žarke, kako se svetlikajo v temi. In vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času ... kot solze v dežju ... Čas za smrt.«
Ne preseneča, da so film nekateri teoretiki pozneje razglasili za film o pogledu, saj je prav pogled tisto, kar naj bi ločilo replikante od »pravih« ljudi. A po drugi strani je seveda pogled eden sestavnih delov in generatorjev človekovega spomina. Replikanti vztrajajo pri avtentičnosti svojih, sicer umetno vsajenih spominov, ki jih imajo za resnične, saj jim šele ti sploh omogočijo kakršno koli identiteto, z njo pa tudi možno prihodnost. Batty se je še z drugimi replikanti serije nexus 8, narejenimi za delo na oddaljenih planetih, na Zemljo vrnil prav zato, da bi od svojega stvaritelja izvlekel to prihodnost. Nič čudnega torej, da ko umira, ljubi življenje bolj od kogar koli. Tudi življenje tistega, ki želi njegovo smrt – Deckarda. Replikanti si torej s pravimi ljudmi ne delijo le spominov in z njimi povezanih čustev, ampak tudi ljubezen do življenja. V čem je potem med njimi sploh še razlika?
Prihodnost se začne v preteklosti
Leta 1982 je prihodnost človeštva, kakršno je kazal Iztrebljevalec, očitno delovala preveč pomensko kakofonično, zagonetno in negotovo ter prav nič udobno črno-belo ali dobro-zlobno, da bi lahko razumeli njeno vizionarsko moč. Zgodba o Ricku Deckardu (Harrison Ford), bivšem policistu ter moralno problematičnem in zapitem iztrebljevalcu replikantov, ki postavi v središče vprašanje identitete, pač ni imela ničesar skupnega s kakšnim Lukom Skywalkerjem in dinamičnimi vesoljskimi bitkami.
Iztrebljevalec je »sicer postavljen štirideset let v prihodnost, toda posnet v slogu izpred štiridesetih let«. Foto: promocijsko gradivo
Nasprotno: Iztrebljevalec se ni v ničemer oziral na dejstvo, da je leta 1977 v kino prišel prvi film iz serije Vojna zvezd – Novo upanje Georgea Lucasa, film, ki je iz znanstvene fantastike končno naredil pri gledalcih uspešni hollywoodski žanr. Njegove filmske reference so bile povsem drugje. Naj gre za vizualno podobo Metropolisa Fritza Langa (1927), temačen noir Kitajske četrti Romana Polanskega (1974) ali seveda za Odisejo 2001 Stanleyja Kubricka (1968), če omenimo le sveto trojico. To po svoje potrjuje tudi Scottova izjava, da je Iztrebljevalec film, ki je »sicer postavljen štirideset let v prihodnost, toda posnet v slogu izpred štiridesetih let«.
Spremembe,
Filmske pravice za roman so bile prodane že leta 1974, zanimanje za zgodbo je pokazal Martin Scorsese, a vse do poznih sedemdesetih let se ni nič premaknilo. Takrat sta se v projekt vmešala igralec, neodvisni filmar in scenarist Hampton Fancher, ki sta ga pri romanu pritegnila njegova paranoidna razsežnost in potencial za urbani akcijski triler, ter producent Michael Deeley – leta 1978, ko je Fancher dokončal prvo različico scenarija, je Deeley kot producent slavil z Lovcem na jelene. Deeley je nadalje skušal angažirati Ridleyja Scotta, takrat predvsem mojstra reklamnih filmov, ki je bil po prvencu Dvoboj do iztrebljenja (The Duelists, 1977), adaptaciji zgodbe Josepha Conrada, sredi produkcije projekta, ki ga bo kmalu naredil slavnega – snemanja filma Osmi potnik (1979). Scott je povabilo sprva celo zavrnil.
Fancher je spisal osem različnih osnutkov scenarija, a nesoglasja med njim in Scottom so samo dva meseca pred začetkom snemanja pripeljala k projektu še enega scenarista, Davida Peoplesa, ki je imel nalogo, da reši zadevo. Snemanje je trajalo štiri mesece in bilo je težavno v marsikaterem pogledu – med vsemi zapleti je bilo tudi Scottovo avtokratsko obnašanje ter dejstvo, da se nikakor nista razumela z glavnim igralcem, takrat že zvezdnikom Harrisonom Fordom.
Januarja 1981 je tako po ogledu prvih narejenih posnetkov nastal uničujoč opomnik izvršnih producentov, v katerem med drugimi stoji opazka, da »postaja film iz ogleda v ogled vse slabši«. Scotta, ki takrat v Hollywoodu seveda še ni imel prave moči, in Deeleyja so nameravali enostavno odpustiti. Ko so marca 1982 tudi prve poskusne projekcije doživele izrazito negativen odziv pri ciljnem občinstvu, češ da je film vsebinsko zmeden, počasen in brez jasnega konca, so producenti prestavili v višjo prestavo in zahtevali ter dosegli serijo bolj in manj ključnih sprememb, ki so se precej oddaljile od Scottove vizije. Vsaj dve med njimi sta namreč temeljno določili takratno izkušnjo filma: prva je bila okrepitev pripovedovalčevega (Deckardovega) glasu, ki naj bi omogočil lažje razumevanje dogajanja, druga pa srečni konec, v katerem se Deckard in replikantska femme fatal Rachael (Sean Young) peljeta skozi idilično pokrajino v srečno prihodnost.
Je Deckard (Harrison Ford) replikant ali ne? Scott že ves čas trdi, da je. Foto: promocijsko gradivo
Deckardov dvom
Nič čudnega, da je Scott iz tako imenovane režiserjeve različice (director's cut) iz leta 1992 ter predvsem iz tako imenovane končne različice (final cut) iz leta 2007 – vseh različic je vsaj osem – odstranil glas pripovedovalca, konec pa dvoumno odprl. Srečnega pobega ni več, film se konča, ko Rachael in Deckard stopita v dvigalo. Deckard sicer tako kot v studijski različici tik pred tem na ograji stopnišča pred svojim stanovanjem zagleda origami figurico mitološkega samoroga. Takšne figurice izdeluje njemu nadrejeni detektiv Gaff, ta jo je tja očitno tudi postavil. A Scott v neki drugi sekvenci svoje razčilice ustavi prizor, v katerem Deckard sanja o samorogu. Od kod Gaff pozna Deckardove sanje? Kaj pa če je tudi on sam, Deckard, iztrebljevalec replikantov, replikant?
Konec koncev Deckardov priimek ni naključen – če Deckard (Descartes) misli, to še ne pomeni, da tudi je – človek. Mislijo in čutijo tudi replikanti. Denimo njegova Rachael ali pa uporni Batty, ki želi samo to, da bi lahko živel dlje od programiranih štirih let. In prav v tej temeljni negotovosti glede lastnega jaza, enkratnosti in identitete ter lastne človeškosti je Iztrebljevalec vizionarsko anticipiral prihodnost – prihodnost, v kateri človek po zaslugi neverjetnega razvoja znanosti, ki ga seveda sam poganja, postaja vse manj človek, kakršen je bil, in vse bolj nadzorovani replikant, ustvarjen na podlagi umetnih organov, genetskega manipuliranja, vsiljenih občutij, varljivih spominov, konstruiranih želja in potreb.
To ni znanstvena fantastika
Edini, ki je to razumel v času nastajanja filma, je bil pisatelj literarne predloge. Oktobra 1981 je Jeffu Walkerju, enemu od producentov filma, na podlagi televizijske oddaje, ki je poročala o snemanju filma, napisal pismo: »Jeff, ko sem si ogledal [oddajo] – in še zlasti, ko sem poslušal Harrisona Forda –, sem prišel do zaključka, da to dejansko ni znanstvena fantastika; ni fantazija; je natanko to, kar je rekel Harrison: pogled v prihodnost. Vpliv Iztrebljevalca bo izjemen, tako na publiko kot njegove ustvarjalce – in, prepričan sem, na samo znanstveno fantastiko kot žanr. /.../ To ni eskapizem; je superrealizem, tako krhek in podroben in verodostojen in prekleto prepričljiv, da se v primerjavi z njim moja vsakdanja 'resničnost' izkaže za brezbarvno. Kar želim reči, je, da ste skupinsko ustvarili izvirno obliko slikovite umetniške ekspresije, ki doslej še ni bila videna.«
Vizija sveta leta 2049, kot jo vidi Denis Villeneuve. Foto: promocijsko gradivo
Dick je ob koncu navdušenega pisma še skromno zapisal, da si ni nikoli mislil, da bi lahko njegovo pisanje ali ideje izbruhnile v tako izjemne dimenzije. »Moje življenje in ustvarjanje sta z Iztrebljevalcem upravičeni in dovršeni. Hvala ti ... to bo izjemen komercialni uspeh.« Glede komercialnega uspeha filma se je sicer jasnovidni Dick pošteno zmotil, glede njegovega vpliva na filmsko umetnost, žanr znanstvene fantastike, popularno kulturo in kulturo nasploh pa čisto nič.
Kako bi se počutil,
Zgodbo za nadaljevanje filma, postavljeno v leto 2049, je napisal Fancher, soscenarist izvirnika, ki je skupaj z Michaelom Greenom tudi scenarist sekvela. Scott se je na neki točki režiji odpovedal, prevzel produkcijo filma, režijo pa zaupal trenutno enemu najprodornejših hollywoodskih režiserjev, Kanadčanu Denisu Villeneuvu. Glede na njegove temačne filme zadnjih let, Ugrabljeni (2013), Sovražnik (2013) in Sicario (2015), ter nekakšen njihov svetel in topel antipod, film Prihod (2016), se zdi danes petdesetletni Villeneuve povsem opremljen za to nalogo.
Novi iztrebljevalec, policist K, je Ryan Gosling. Foto: promocijsko gradivo
»Nimam pojma, kako bo svet sprejel film. Iztrebljevalec je ob Odiseji v vesolju moj najljubši film vseh časov, in ko so mi ponudili ta projekt, preprosto nisem mogel reči ne. Še vedno se tu in tam uščipnem, da nisem rekel ne. V dobrem in slabem smislu,« je lani septembra ob premieri Prihoda na beneškem festivalu dejal v intervjuju za portal mmc. In kako se je spopadel z veliko senco Ridleyja Scotta? Za ameriško revijo Total Film je odgovoril takole: »Nekega dne je prišel na snemanje in se postavil za moj hrbet. Vprašal sem ga, 'Ridley, kdo je tvoj najljubši režiser'. 'Bil sem velik oboževalec Kubricka in Bergmana. Ljubim Bergmana,' je odvrnil. 'Kako bi se torej počutil, če bi režiral in bi Bergman stal za tabo?' sem mu rekel. Začel se je smejati in odšel.«
Podrobnosti filma niso znane. Nihče od igralcev nima v rokah celotnega scenarija. Poleg producenta, scenaristov in režiserja naj bi ga imel le še direktor fotografije. Pogodbene kazni so visoke. Vendar pa številni filmski mediji že od decembra lani, ko je bil na spletu objavljen prvi napovednik, naravnost tekmujejo, kdo bo iz njih izvlekel več namigov.
Za zdaj je gotovo le to, da v primerjavi z izvirnikom nadaljevanje ne bo imelo več različic ali alternativnih koncev. Villeneuve je pri tem zelo jasen: »Tisto, kar izrežem iz filma, je mrtvo. Je kot z vejo drevesa: odrezana je. Če nekega posnetka ni v filmu, je tako zato, ker sem prepričan, da posnetek ni ustrezen ali pa ni dovolj dober. Tega skratka ne delam. Sovražim to. Iskreno ... Razširjene različice nikoli niso boljše. Ne verjamem vanje.«
Film, ki hodi naokoli kot žival
Sekvel Iztrebljevalca naj bi trajal 163 minut skupaj z enajstimi minutami odjavne špice. Prva, torej studijska različica Scottovega Iztrebljevalca je bila dolga 117 minut. Uradno gre zgodba takole: »Trideset let po dogodkih iz prvega filma novi iztrebljevalec, policist K (Ryan Gosling) iz Los Angelesa razkrije skrivnost, ki bi utegnila pahniti družbo, ki je še ostala, v popoln kaos. To odkritje ga prisili na lov za Rickom Deckardom (Harrison Ford), nekdanjim iztrebljevalcem, za katerim so se pred tridesetimi leti izgubile vse sledi.«
Villeneuve se seveda ni mogel izogniti vprašanjem novinarjev, ali je Deckrad replikant, kot že od začetka trdi Ridley Scott, ali ni? Leta 2015, na začetku produkcije Iztrebljevalca 2049, namreč Scott ni nič omajal svojega stališča: »Seveda je replikant! To bo moral že enkrat priznati!«
Villeneuve, ki je Iztrebljevalca prvič videl kot štirinajstletnik na VHS-kaseti, je pri vprašanju Deckardove identitete bolj diplomatski: »Moram poudariti, da imam zelo rad skrivnosti. Rad imam sence. Rad imam dvome. Vsem oboževalcem [Iztrebljevalca] želim povedati, da bomo poskrbeli za skrivnost. Osebno bom poskrbel zanjo.« Poskrbel, da bo skrivnost razkrita ali da bo ostala skrivnost?
»Vemo, da zgodba deluje. Vemo, da je film močan. Vemo, da je v njem vse, kar mora biti.« Foto: promocijsko gradivo
Villeneuve priznava, da je bil med snemanjem zaradi kultnosti filma in pričakovanj pod izjemnim pritiskom. »Samo ne zamoči,« si je menda ponavljal vsak dan. Ko so film posneli, je njegova samozavest narasla. »Film živi in hodi sam kot žival,« je dejal v enem zadnjih intervjujev. »Vemo, da zgodba deluje. Vemo, da je film močan. Vemo, da je v njem vse, kar mora biti.«
Naj se prihodnost torej začne!
P. S.: Futuristični svet Scottovega Iztrebljevalca vsebuje detajl, ki se je leta 1982 zdel povsem samoumeven, pa čeprav postavljen v takrat oddaljeno leto 2019. Takole piše v scenariju, ki je v slovenskem prevodu izšel v zborniku Solze in dež (1993), izdanem ob premieri Scottove različice filma leta 1992: »Deckard stoji v bližini stojnice in čaka, da pride na vrsto. /.../ V roki stiska časopis in s pogledom oplazi zrakoplov, ki bučno drsi na ulico.« – V roki stiska časopis ... V letu 2049 Denisa Villeneuva ga gotovo ne bo več.
