Tiskane izdaje
Vrata terorizma so še vedno na široko odprta in ta teden je med drugim udarilo v Teheranu. Umrlo je 13 ljudi, napaden je bil iranski parlament in mavzolej ajatole Homeinija. Prihajale so sožalne brzojavke, izrekale so se besede moralne podpore. Toda eno od sožalij je bilo označeno kot odvratno, zavržno, tako vsaj je povzel iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif: bilo je sožalje Donalda Trumpa.
Tisti, ki dolgo poznajo Trumpa, je zapisal informativno-politični časopis Politico, se ne čudijo njegovi metodi sklepanja skrivnih kompromisov. Taka je bila vedno njegova praksa, vedno je od ljudi zahteval lojalnost, pred njo pa je zahteval natanko to, kar je hotel, nič več in nič manj.
Ko potrebuješ pošteno lojalnost
Tako je bilo tudi na sestanku, ki ga je zdaj vsebinsko opisal odstavljeni šef FBI James Comey. Na preiskovalni senatni komisiji je rekel, da je Trump povsem nedvoumno od njega terjal, naj opusti preiskavo zoper nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Michaela Flynna. Šlo je, in še gre, za sume, da se je v ameriške volitve in Trumpovo predvolilno kampanjo njemu v korist vmešala ruska obveščevalna služba. Flynn naj bi bil v stiku z ruskim ambasadorjem Sergejem Kisljakom. Comey je izpovedal, kako ga je Trump nagovoril, naj ovrže preiskavo proti njemu. Zanimiv del tega pogovora je bil opis prvega skupnega kosila Trumpa s Comeyjem. Že takrat je Trump od njega terjal lojalnost, Comey pa mu je ponudil poštenost. Trumpov odgovor je ponazoril vse za naprej in za nazaj: »Natanko to potrebujem: pošteno lojalnost!«
Angela Merkel je bila v času sestanka G7 na Siciliji pa tudi na nedavnem zasedanju vrha Nato v Bruslju izpostavljena istemu in enakemu Trumpu in posledica njenih spoznanj je bila odločitev, da tako Nemčiji kot predvsem EU predlaga novo pot. Rekla je, da je treba usodo vzeti v svoje roke, kajti ni se več mogoče »povsem« zanesti na druge. V ozadju te teze sta tudi poslej dva pomembna vidika.
Prvi je ta, da je besede izrekala s tiho predpostavko o tranziciji v evropsko-ameriških odnosih. Z drugimi besedami povedano – in takšno je glede na odzive in komentarje pričakovanje pomembnega števila političnih odločevalcev – to pomeni tiho prepričanje, da Trump še ne pomeni Amerike, da je Trump nekakšen nesporazum in da vsi, tako v EU kot tudi v ZDA, čakamo na dogodek, ki bo Trumpa izbrisal iz (ne)sporazuma, ki se je začel po drugi svetovni vojni in s pax americano. V tej predpostavki hujše zaostritve ne bi bile predvidene, v drugi verziji, namreč če bi Trump trajno obveljal kot norma za odnose med Evropo in ZDA, bi bili hudi konflikti neizbežni. Tudi ta, da bi bilo iz Nemčije v ZDA treba pospremiti občutno število ameriških vojakov, ki bi poslej pomenili okupacijske sile.
Drugi pomembni vidik pa je ta, da izgineva svet racionalno dogovorjene tolerance in koncepta širokega sožitja ljudi in narodov svobodnega sveta in da je očitno prav EU poklicana k temu, da ga ohrani, po potrebi obnovi in takega tudi ubrani.
Od trgovine z orožjem do …
Seveda tu nastane zadrega, ki gre skupaj s politično osebnostjo Angele Merkel – pa ne le nje, tudi z drugimi pomembnimi političnimi osebnostmi Evrope. Vprašanje se namreč postavlja, ali se ona in politiki njenega vpliva zavedajo dimenzij civilizacijske pomembnosti tega projekta, ki se ne bo mogel končati drugače kakor z najresnejšim premislekom o naravi zdajšnjega predatorskega neoliberalnega kapitalizma. Večina voditeljev evropskih držav, pa tudi visokih funkcionarjev v EU, je namreč neoliberalnega nastrojenja in govorijo jezik predvsem ekonomistične ideologije. Bati se je, da se ne zavedajo, kako se EU in njeni humanistični civilizaciji izteka čas in je njihova trenutna vrednost zlasti v tem, da z blokado populistov novi priložnosti kupujejo čas, sami pa ne morejo in ne zmorejo biti prava alternativa.
Seveda je prav na tem mestu prikladno povrniti se v izhodišče teh misli, namreč v Trumpovo sožalno brzojavko Teheranu ob terorističnih napadih Isisa v iranskem parlamentu in v ali ob mavzoleju ajatole Homeinija. Kot so prinesli mediji, so zapisali: »Žalujemo in molimo za nedolžne žrtve terorističnih napadov v Iranu in za iransko ljudstvo, ki prestaja tako težke čase. Poudarjamo, da države, ki podpirajo terorizem, tvegajo, da postanejo žrtve zla, ki ga vzpodbujajo.«
Ne gre le za to, da Iran kot šiitska država za Isis in teroristične skrajneže krivi sunitsko Saudsko Arabijo, ki pa je velika zaveznica ZDA. Trump je svoj prvi izvendržavni obisk in velik orožarski posel namenil prav Saudski Arabiji. Popolnoma enake očitke je Jeremy Corbyn v Veliki Britaniji naslovil na Thereso May, ki je tudi poslovala s Saudsko Arabijo. Očitek ji je šel takole: Velika Britanija zdaj z obrestmi v obliki islamskega terorizma na svojih tleh žanje to, kar je sejala s trgovino z orožjem in s sumljivim vmešavanjem v Bližnji vzhod. To ni le očitek, temveč je dobro zastavljena tema, ki je v vsem cinizmu vsebovana tudi v ameriški sožalni brzojavki ob napadih Isisa v Teheranu. Kdo je torej sejal veter in kdo bo na koncu žel vihar?
V zanikanju prejšnjih tez
O sejanju vetra in žetju viharja smo se pogovarjali tudi v Sloveniji leta 2008 na koncu premierskega mandata Janeza Janše. Toda tedaj resnično ni bilo jasno, da je populistični val, ki je bil sicer zaznamovan tudi s Silviem Berlusconijem v Italiji in Viktorjem Orbanom na Madžarskem, tako bistven in tako zažrt v sredico ljubezenskega razmerja med neoliberalizmom in terorizmom. Kar se danes dogaja v ZDA in Veliki Britaniji, gre proti epilogu nečesa zelo nepredvidljivega, in EU je tu na istem kot njena članica Slovenija. Poziv Angele Merkel, namreč da se je treba zanašati predvsem nase, je bržkone poziv, ki ga sama verjetno ne bo zmožna vzdržati, vsaj ne vsebinsko in izven vrtenja v začaranih krogih neoliberalizma. Vseeno pa je ta drža dragocena zato, ker proti populizmu demokratični debati kupuje čas in ohranja možnost za rešitve.
Seveda je mogoča povsem nasprotna interpretacija, podobna kot se je za ZDA postavila ob Trumpu: da bodo neoliberalna tiranija kapitala in njegovi kvarni mehanizmi za demokracijo prek njega postali vidni in bo zato javnost terjala rešitev, ki je sicer ne bi. Toda Evropa ima neko socialno tradicijo, ki je ZDA nimajo, in bi radikalizacija populizmov v njej za socialno orientirano najbrž pomenila nekaj nepovratnega. Prav tako bi razpad sistemsko zapletene in dolgo usklajevane koalicije nacionalnih držav verjetno pomenil zgodovinski flop. V času ene generacije je verjetno ne bi bilo mogoče popraviti in vzpostaviti nazaj. Vnovična atomizacija nacionalnih držav v razmerju do skupnih prevladujočih ideologij, neoliberalizma in ekonomizma, bi glede na globalne zahteve po t. i. konkurenčnosti v svobodni trgovini in produkciji dolgoročno zanesljivo prinesla propad t. i. socialne države, vsaj v obliki, ki jo poznamo danes.
Zato je v zvezi z metaforami o sejanju vetra in žetju viharja bistveno podčrtati dvoje: prvič, da je bitka za EU smiselna prav s pozicije civilizacijskih izročil, ki smo jih usvojili po drugi svetovni vojni. Drugič pa je treba preinterpretirati Evropo »dveh prestav« in jo iz izključnega polja fiskalne vzdržnosti poskušati premestiti tudi še v pogoj socialne vzdržnosti in zagotovitve človekovih pravic (in temeljnega dostojanstva) tako v sredici kot v evropski periferiji.
Tu se začnejo izhodišča za slovensko notranjo politiko. V meritvah javnega mnenja se vse bolj izkazuje, da je vladajoči koaliciji spodletelo. Vprašanje je, kaj to pomeni za parlamentarne volitve. Še boljše vprašanje je, kaj to pomeni za koncepte socialne države. Z naraščajočim neoliberalizmom in pospešeno privatizacijo javnih sfer od zdravstva do šolstva (npr. koncept NSi) bi za te stranke paradoksalno pomenilo brisanje in slabljene nacionalne posebnosti, zaradi katere si je Slovenija po njihovih interpretacijah ustanovila svojo državo.
Toda neoliberalizem nekdanje levice, danes leve sredine brez vsebinske strategije, je do zdaj, podobno kot v državah EU, vedno pomenil predvsem idejo kupovanja časa za rešitve, ki jih ni, in za strategije, ki jih nihče ne premišljuje. Na koncu se bo tako doma kot drugje treba načeloma odločiti, kaj je nova perspektiva po tem, ko je desnicam sveta spodletelo. Nadomestiti jih ne bo moglo nekaj, kar ji je nasprotno, pa je izgubilo svoj koncept. Ostane čas terorizma, zato smo trenutno obsojeni na rešitve, ki ne pomenijo nove teze, temveč predvsem zanikanje prejšnjih.
