Ko je spregovorila Meryl Streep

Verjetno si nismo želeli, da bi se svet moral ves čas pogovarjati o Donaldu Trumpu in njegovih mukah. Bržkone pa si tudi nismo predstavljali, da se bodo retorične bravure njegovega tipa selile nazaj v Veliko Britanijo in Evropo. Kakšno sta navrgla tudi britanski zunanji minister Boris Johnson in premierka Theresa May. Slovenski premier Miro Cerar je zagotovil, da Slovenija ostaja v EU, da bo spoštovala temeljne človekove pravice in pravila demokracije, toda to je moral biti odziv na pismo generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda, ki je nad predlogom novele zakona o tujcih izrazil zaskrbljenost. Vse skupaj je videti kot vsota čudnih izjav, drž in dejanj, toda resnično pozornost zaslužijo okoliščine, v katerih se podobni dogodki kar ne nehajo vrstiti.

Ko te obglavijo na tvoje stroške

Če kaj, arogantno in ničkaj galantno deluje izjava britanskega zunanjega ministra Johnsona v sredo v Ljubljani, češ, kako Velika Britanija noče, da EU oslabi, ampak da jo hoče podpreti od zunaj. To je, kot bi nekdo partnerja, od katerega se je pravkar začel ločevati, trepljal po ramenu in mu zagotavljal, da je njegova edina želja ta, da bi od »zunaj« podprl njegov zakon. Kako sploh se »od zunaj« lahko podpre lastni zakon?

Ko je Donald Trump izvedel za svojo predsedniško zmago, je na odru pred medijsko javnostjo zbral svojo družino in prijatelje, nato pa naznanil, da zdaj ni čas za delitve, ampak za nacionalno enotnost. Poanta je bila kristalno jasna, za staro in utr(u)jeno ameriško demokracijo pa tudi nenavadna in morda celo nekoliko žaljiva. V svoji kampanji je uspeh gradil na nenehnih delitvah, žalitvah, podcenjevanjih nasprotnikov, žaljenju vsega in vsakogar, ki se ni strinjal z njim. In kljub vsemu temu mu je uspelo. Na novo odkrita potreba po enotnosti je lahko sporočala le eno: zdaj sem zmagal, poenotimo se v mnenju, da me boste pustili pri miru, lahko pa mi sledite v prepoznanju zunanjih sovražnikov, znanih že iz mojega volilnega programa. Tako je na odmevni tiskovni konferenci ta teden – na njej ni pustil postaviti vprašanja novinarju CNN – spet zagotovil, da bo na meji z Mehiko postavil zid, ki ga bo plačala kar Mehika sama. Vzorec, ki ga vleče še naprej, je, da mu nacionalna enotnost pomeni le nadaljevanje predvolilnega spopada in da bo njegov mandat mineval predvsem v želji po zmanjševanju količine nasprotnikov in ob utišanju tistih, ki se z njim ne strinjajo.

Potem seveda iz enačbe ne smemo izpustiti britanske premierke Therese May, ki je v božičnem nagovoru Britance pozvala, naj »stopijo skupaj«, da bodo lahko brexit izpeljali, kot je treba. Tudi tu gre za politično perverznost, kajti odločitev za brexit še zdaleč ni enakoroden dogodek, kot so volitve. Po njih se prizna zmagovalca in se vzpostavi opozicija, ki zasede točno določene sedeže v parlamentu. Po izstopu iz EU tisti, ki so bili proti brexitu, ne bodo mogli zasesti sedežev v Bruslju in po evropskih uradih, ne oblastnih in ne opozicijskih, sploh ne, torej bi bilo korektno, da jih nekdo ne izsiljuje s tako kontroverzno definicijo enotnosti. Protestni odstop britanskega veleposlanika v Bruslju Ivana Rogersa to poanto najbolje pojasni.

Ko se opraviči Sarah Palin

Trumpove tegobe so podobne tistim, ko je leta 2004 oblast v Sloveniji prevzemala desnica. V rokah ima volitve, zmagal je, toda zdi se, da ga državni sistemi in podsistemi nočejo sprejeti in ga ne marajo. Na bojni nogi je z obveščevalnimi službami, verjame jim le, če mu koristi, sicer jih žali in javnost nikoli prav ne ve, kaj je res in kaj plod propagande. Ne mine teden, da na delovni mizi ne bi bil kak škandal. Ta teden je bila na mizi nepreverljiva obtožba, ki jo je v javnost značilno prinesel neki spletni portal, češ da Rusi razpolagajo s posnetki Trumpa v hotelski sobi v Moskvi, kjer da se je obsceno zabaval s prostitutkami, ki da so morale urinirati na posteljo, v kateri je dolgo pred tem spal Barack Obama. Dogodke naj bi posnele ruske obveščevalne službe. Ker je CNN to informacijo raztresla po vsem svetu, Trump novinarju CNN na tiskovni konferenci preprosto ni pustil do besede. Je pa duhovito pojasnil, zakaj se on na tak način nikakor ne bi ukvarjal s prostitutkami: vsi, je dejal, ga poznajo kot človeka, ki se boji bacilov, torej česa takega nikoli ne bi počel.

V tem »ruskem« napadu pa je res nekaj nelogičnega. Če bi ga Putin želel imeti za zaveznika, zakaj bi mu nastavil škandal s kompromitirajočimi posnetki perverznih dogodkov? Stave so visoke. V zaledju dogajanj je želja Opeca po zmanjševanju črpanja količine nafte in po višanju njene cene. Trump ne vznemirja le Kitajske, temveč ves svetovni kapital, ker pred njegove interese očitno postavlja druge, svoje, bodisi politične bodisi nemara (zasebne) poslovne interese. Toda poanta ni v teh okoliščinah, temveč v standardu njegove osebne in osebnostne nepredvidljivosti. Podobno velja za Veliko Britanijo, za katero je videti, kot da je izstopila iz večstoletnega primata v definiranju humanističnih dobrin demokracije. Iz vloge političnega seniorja in nekoga, za katerega so vsi mislili, da je v prednosti in da zmore več kakor drugi, kakor da se seli v vlogo infantilnega pubertetnika, in tipične izjave Borisa Johnsona bi težko popravile ta vtis.

Na širokem evroatlantskem vzorcu se odpira vprašanje novih populizmov, novih karizmatičnih osebnosti in nove desnice in reči je treba, da je Slovenija v prednosti, kajti to lekcijo je vzela že med letoma 2004 in 2008. Nemški FAZ je ta teden priobčil članek Jamesa Kirchicka, v katerem se je avtor vprašal, zakaj ameriška desnica naenkrat ljubi Rusijo. Toda to je bilo kak dan pred tem, ko se je Trump moral zagovarjati zaradi domnevnega moskovskega škandala, in potem je prvič namignil, da bi Rusi res lahko stali za hekerskimi napadi na demokratsko stranko in da ni nujno, da se bo sam s Putinom razumel dobro. Pred tem so se res dogajale nenavadne metamorfoze. Trump se je skliceval kar na Juliana Assangea, češ, povedal je, da mu Rusi niso dajali za Hillary Clinton obremenjujočih informacij. Kontroverzna konservativna guvernerka Aljaske Sarah Palin pa se je Assangeu javno opravičila, ker ga je v preteklosti obsojala. Kirchickova teza je med vrsticami preprosta: pri republikanskih konvertitih ne gre za načelnost, temveč za populistični oportunizem in dejanja iz koristi. In zdi se, da Trump bolj kakor drugi stoji na načelni poziciji čiste in povsem nepredvidljive nenačelnosti, ki je z njim iz sredice razkrajajoče se ameriške demokracije privrela na površje na tako nepričakovan način.

Novinar je in mora biti tujec

Svet se spreminja in očitno se lahko tudi usodno spremeni, kajti trdnjave zahodne demokracije padajo ena za drugo. Kot bi se v ZDA in Britaniji začelo dogajati, kar je v utopičnem romanu Podreditev za Francijo prihodnjih desetletij napisal Michel Houellebecq. Tam bi glede javnega dobrega nemara šlo bolj za Sloveniji kot ZDA in Veliki Britaniji podobne izzive. Toda poanta romana je na skupnem imenovalcu egoističnih interesov, četudi za ceno uničevanja tega javnega dobrega. Antihumanistična epidemija razsaja tako v Sloveniji kot po svetu, predvsem v ZDA in Veliki Britaniji, pa tudi v Rusiji in seveda v vseh državah, ki so pokleknile pred oltarjem kapitala.

Opazili pa smo nenavaden dogodek. Bilo je ob podelitvi zlatih globusov in ena najbolj nagrajevanih filmskih igralk sploh, Meryl Streep, je v nagovoru prisotnih zaščitila hendikepiranega novinarja. Oseba, ki naj bi sedla na najbolj spoštovan sedež, je dejala, je oponašala invalidnega novinarja in se norčevala iz njega. Spravila se je nad človeka, od katerega je bila močnejša, vplivnejša in ki se pred njim ni mogel enako braniti. To ji je strlo srce, je povedala, in nikakor ji ne gre iz glave, je rekla, kajti to se ni zgodilo v filmu, temveč v realnem življenju. Novinarju je ime Serge Kovaleski in oseba, ki ga je javno izpostavila, je bil predsedniški kandidat Donald Trump. Temu instinktu žaliti, poniževati in uničevati, kadar se nekomu zahoče in ker lahko, je dejala Meryl Streep, se je treba upreti, kajti nespoštovanje k sebi vabi nespoštovanja in nasilje k sebi vabi nasilje. Svobodo tiska, je dejala, je danes treba braniti bolj kot kdaj koli, kajti ona edina lahko brani ljudi pred samovoljo samovoljnih.

Trump se je seveda odzval z žalitvijo, rekoč, da gre za eno najbolj precenjenih hollywoodskih igralk. In široka poanta, ki bi jo morali premišljevati tudi ob sprejemanju slovenskega zakona o tujcih, je, da smo v očeh oblasti in kapitala mi vsi množica najbolj precenjenih hollywoodskih igralcev in ne razumemo, da je bistvo prihodnosti v podreditvi, kot je v svojem fiktivnem romanu lepo popisal Michel Houellebecq.