Ko manj opravi ves posel

Sedemdeseta obletnica konca vojne je kar naprej odprla vprašanje slovenske sprave. Seveda gre k temu še dodatno vprašanje, katera je jedrna populacija, ki bi bila nosilec projekta sprave.

Takoj uvidimo, da obseg pojma sprave sega onkraj le zakonodajnega postopka, v kulturo, omiko, človečnost kot tako, torej prek meja slovenske države. Hkrati si moramo priznati, da je jedrna populacija, ki bi se v Sloveniji želela ukvarjati s tem, pravzaprav zelo majhna. Povrhu je žal neizogibna političnointeresna nota, kajti NSi je v zvezi s tem v parlamentu že vložila predlog zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Zdi se tudi, da je v ozadju ostala neizgovorjena resnica, da kri slehernega nedolžnega človeka v zemlji pusti sled, ki je ni mogoče izbrisati drugače kot s katarzo.

Zgodba se je ponovila

Ljudje se ob smrti in izgubah ljudi, ki smo jih imeli radi, pogreznemo v žalost. Čas je za žalovanje, spet žalovanje, nemoč, za molitev, pogosto vse to sledi neubranljivi jezi in izbruhu čustev. Potem v kratkih in dolgih korakih pride čas za racionalizacijo vsega, kar se je zgodilo. Vsako izgubo je treba osmisliti, taka je naravna težnja našega duha. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko osmišljevanja žrtev in smrti, tako vojaških kot civilnih, nenehno se je vstopalo v od pradavnine znane žrtvene rituale, svečane komemoracije in proslave, obletnice maš in maš zadušnic. Zdaj smo vnovič na križišču.

Slovenija je namreč spet v modernih pogojih ob elementih postmodernosti postala meščanska družba liberalnega tipa, zgodovina se ponavlja, a z vsemi še nepredelanimi dilemami nacionalističnih ideologij in ideologij sploh. Ko se na ravni parlamenta in države pogovarja o spravi, se pravzaprav stopa v izhodišče Združenih narodov, njihove ustanovne listine, ki so jo razglasili 26. junija 1945 v San Franciscu, v poduk »bodočim rodovom pred strahotami vojne«, da bi »potrdili vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti«, ustvarili pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in iz drugih virov mednarodnega prava, in »da pripomoremo k socialnemu napredku in k boljšim življenjskim pogojem v večji svobodi«.

Druga svetovna vojna je bila pomasovljena vojna za in proti ideologijam, proti demokraciji in meščanski ureditvi, kajti ti dve sta kazali znake kapitalističnih poškodb, krivičnosti, socialne nesorazmernosti. Zahtevali sta zdravilo za svojo bolezen, namesto njega sta dobili smrtni strup in v imenu vere in demokracije so ga morali piti neuki in ideološko nevešči vojaki. Korakali so v vojaških formacijah, spali so na skupnih ležiščih, vzgajale so jih ideologije, toda umrli so vsak sam zase. Še več, poleg vojakov vseh vojskujočih se strani so vsak zase umirali tudi civilisti, civilistke in otroci.

Ko se vmeša Drekavac

Zato je govor o spravi mogoč le kot govor o usodah posameznih ljudi, za katere velja, da so si bili in so še enakovredni in enakopravni. Do zdaj je po večini veljalo, da se o spravi ni mogoče pogovarjati mimo krivde in določanja krivcev. Zgodba o aktualni krivdi pa gre v zoženi inačici takole: imamo nabor mrtvih Slovencev, ki so izgubili življenje po morilski tuji roki fašistov in nacistov in po domači morilski roki četnikov, ustašev, domobrancev, partizanov in komunistov. Ve se, kdo je vojno zmagal, ve se, kdo jo je izgubil, ve se, kdo je bil na čigavi strani, zatorej se ve, kako ovrednotiti in osmisliti ali onesmisliti smrt vsakega od njih.

V resnici je bila slovenska zgodba nekoliko bolj zapletena, predvsem pa širša, kajti v drugi svetovni vojni so vstopile v igro nacionalistične in internacionalistične ideologije, ki so se vse zarotile proti meščanstvu. Čeprav sta se katolicizem in nacizem spoprijela na nasprotju med brezbožnim in verskim in čeprav se Cerkev in fašizem nista marala, sta se pa zlahka prenašala, so vsi trije imeli za sovražnika komunizem in Sovjetsko zvezo. Tako, kot je internacionalni komunizem prijahal v Slovenijo na nacionalnem konju, si je treba jasno prikazati zgodovinsko resnico, da se je od pomladi narodov naprej slovenski katolicizem vseskozi tudi opremljal z nacionalnimi orodji in je na politični ravni ves čas bil boj proti razsvetljenemu meščanstvu modernega tipa. Mogoče gre v tej skupni zameri do meščanstva (to bi bila Furetova teza) iskati ključ za zloglasno in končno nesrečno formulo »manjšega zla« kolaboracije v drugi svetovni vojni, v kateri so se vsi borili za narod, vendar je vsaka od strani, ki so bile zmožne po ideološkem ključu mobilizirati polnoletne moške, imela v žepu povsem lastno definicijo »pravega slovenskega naroda«.

Tako kot je verjeti, da so partizani na nižjih ravneh po večini verjeli, da prosto od komunizma osvobajajo narod, k čemur je zaradi ekonomskih kriz in privatizacijskega »tajkunstva« po razpadu Avstro-Ogrske spadala tudi odprava socialnih razlik, je tudi verjeti, da povprečen domobranec intimno ni hotel sodelovati s Hitlerjem in da je v komunizmu videl največje zlo za slovenski narod, kajti tako so enega v znamenju Boga naučili duhovniki, ki jih je spoštoval, drugega pa je mimo verskih resnic za korist Naroda iskreno motivirala zgodba kraljeve jugoslovanske monarhije, ki bi s komunizmom padla.

Tu je točka ideološke eksplozije in nikoli dokončane verige argumentov in protiargumentov. Temeljna pripomba kritikov gre praviloma takole: ne zanima nas, kaj je kdo mislil, zanima nas, kaj je naredil.

Preselimo se torej v srbski film Lepe vasi lepo gorijo, ki ga je leta 1998 režiral Srđan Dragojević, pred vhod v votlino, v črn nedokončan tunel, pred katerim se srečata dečka, najboljša prijatelja, eden Srb (pravoslavec) z imenom Milan, drugi Musliman z imenom Halil. Na oboku tunela je letnica 1980, letnica Titove smrti, in dečka si ne upata vstopiti vanj, ker verjameta, da v njem biva hudič, imenovan Drekavac. Če bi se ta zbudil, verjameta, bi požrl vso vas in požgal vse hiše. Milan nato reče, da bo v borbi proti Drekavcu uporabil nož, ki ga je uporabljal njegov oče, Halil mu odvrne, da se bo za isti cilj oprijel očetove puške. To sta bili dve podobi dveh nacionalizmov in smrti Titove ideologije, ki je neuspešno in ponarejeno za nekaj desetletij nadomeščala meščansko idejo tolerance in bratstva.

Dečka se tam spet srečata kot vojujoča se vojaka na nasprotnih straneh in si v čustveno nabitem prizoru očitata, kdo je komu ubil mater, sestro, brata, očeta. Gledala sta se v oči in verjela sta si, ko sta drug drugemu zanikala, da bi storila kaj takega. Eden od njiju pa vpraša: Kdo je torej vse to storil? In drugi odgovori: »Drekavac!«

Laži, da laži

Selimo se na slovensko prizorišče, k trem protagonistom­ obeleževanja konca druge svetovne vojne: K Marku Vrhuncu, častnemu meščanu Ljubljane, ki je leta 1945 z brigado vkorakal v osvobojeno Ljubljano in je za Delo povedal: »Ne govoriti o spravi, ampak o pomiritvi, saj sprava zahteva ideološkost.« Potem k ljubljanskemu nadškofu Stanislavu Zoretu, ki je v svečanem nagovoru med spravno mašo na Brezjah dejal, da je mir najbolj ogrožen, kadar ideologija dobi prednost pred človekom. In k Janezu Stanovniku, ki je v Prevaljah dejal, da zavezniška zmaga pomeni zmago vrednot in načel, ki so zapisani v ustanovni listini ZN in so uresničljivi le s strpnostjo in spoštovanjem drug drugega, kar pripelje do sprave kot pietete do mrtvih in k spoštovanju do preteklosti.

Zdi se, da v Vrhunčevem pogledu osvoboditelja Ljubljane ni prostora za spravo, kajti sprava je zanj ideologija, ki bi spodrinila veljavno ideologijo zmagovalcev. Stojimo pred Hudo Jamo, kot Halil in Milan, in dajemo besedo nadškofu Zoretu, ki vidi vzroke za začetek vojne morije v lažeh, saj so voditelji svojemu narodu obljubljali blaginjo, enotnost, bratstvo. Toda: »Vse obljube so bile laž, navdihoval jih je hudič, ki je lažnivec in oče laži.« Zdi se, da Zore v svojih kritičnih mislih ni imel krščanskega bratstva, temveč (enotnost, bratstvo) tega, ki izvira iz francoske revolucije in te v dobri protirazsvetljenski maniri spet povezuje s hudičem. Tu sprava bržkone spet ne bo mogoča in nadškof tudi ne omenja grešnih medvojnih obljub vojakom, ki so bile podeljene v imenu Boga. Ostane Stanovnikov koncept sklicevanja na vrednote Združenih narodov, ki iz žrtve in predmeta sprave naredijo posameznike, te pa prešernovsko povežejo v svobodne narode.

Zato je videti, da se pri nas sprava lahko zgodi le potiho, kot spontana katarza, brez velikih besed, moderno, tehnično, institucionalno, z upoštevanjem nadčasovnih temeljnih človekovih pravic, brez kariernih »spraviteljev«, ki se napajajo iz proračuna, z dostojnim pokopom žrtev, z njihovo vključitvijo v kolektivni spomin. Kot civilizacijsko dejanje, ki bi iz svojega postopka izključilo vse politike, verske in stanovske veljake, da se po ideologijah ne bi mogli napajati s krvjo za domovino umrlih Slovencev.