Tiskane izdaje
Kaj je o vseh nas razkril samo en begunec iz Sirije?
Ahmad Shamieh je nazorno pokazal na nekatere paradokse našega sistema. Živimo v družbi, prepojeni z birokratskimi in pravnimi inštitucijami, ki jim nihče ne zaupa. Ljudje čutimo odpor do politikov, ministrstev in obrazcev, zato državnega aparata ne doživljamo kot nekaj, kar nam je blizu. Toda na primeru tujca, ki je izpostavljen najhujši možni obliki formalizma in pri katerem je očitno, da sistem ne premore niti kančka razuma, se je veliko ljudi postavilo na stran birokratskega sistema. Uradnike, policijo in ministre torej začnemo podpirati v trenutku, ko se vedejo kruto do drugih. Šele takrat dobimo občutek, da so to »naše« inštitucije.
Kot da je birokratski sistem hudoben učitelj, ki se je končno znesel še nad kom drugim v razredu?
Imamo čudno vero, da bo naša družba propadla, če birokratski sistem ne bo neizprosen, a hkrati isti ljudje ob drugih primerih poudarjajo, da država nima posluha za malega človeka, da je vse prepleteno z birokratskimi postopki in da imamo preveč nadzora. Kaj bi torej radi?
Shamieh je dober primer tega, kako država izrablja naše strahove, jezo, zavist ... Očitno smo ljudje v stiski pripravljeni podpreti tudi ukrepe, ki nas še bolj stiskajo, če seveda zraven stiskajo še koga drugega. S takšnim obnašanjem smo dali vladi proste roke, da poostri policijske ukrepe, nas obda z rezilno žico in sprejme nov zakon o tujcih, toda precej naivno je pričakovati, da istih ukrepov ne bo nekoč uporabljala proti vsem nam. Postajamo država nadzora in represije, s povečano neenakostjo pa bo to občutilo čedalje več ljudi. Ni težko ugotoviti, kaj bo nadomestilo državno pomoč, stanovanja, dostopnost javnih storitev in dostojnih služb, ki se vse več revnim izmikajo – to bodo policijski ukrepi, zapori in popravni zavodi! Trenutno je to vidno pri beguncih, ki so skrajni rob naše družbe, a namesto da bi jih v skupnem boju podprli, navijamo, da jim bo država še bolj onemogočila vstop v sistem. In to je največja nevarnost.
Ali ni nenavadno, kako so politiki trdili, da je deportacija Shamieha nujna za pravno državo, a hkrati so številni pravniki opozarjali, da ima Slovenija vso pravno podlago, da Shamieha zadrži?
V primeru Shamieha smo najlepše videli, kako je pravo stvar politične interpretacije in političnega boja. Imamo pravnike, ki trdijo, da ga Slovenija mora obravnavati, in imamo pravnike, ki trdijo, da ga ne smemo. A glej ga, zlomka – prav ti isti pravniki prihajajo z dveh nasprotnih političnih ideoloških polj.
Ahmad Shamieh. Foto: Mavric Pivk/Delo
Pravni sistem pač ni magična oaza pravičnosti, ki je ne bi zaznamovala ideologija. Zakoni se pišejo v parlamentu, ustavne sodnike predlagajo politiki. Le kako je torej nastalo prepričanje, da je pravo neodvisno od politike? Kaj pa je novi zakon o tujcih drugega kot prilagoditev pravnega sistema na drugačne družbene norme? Le v takšnem ozračju lahko notranja ministrica reče, da koncept človekovih pravic ni prilagojen današnjemu času. Seveda, prilagaja se potrebam vladajočega razreda, ki utrjuje svojo moč tudi prek pravnih konceptov.
Koga torej ščitijo politiki s tem bojem za pravno državo?
Najbolj mi gredo na živce politiki, ki ob vseh vprašanjih ponavljajo isto mantro: »Spoštovali bomo pravno državo. Spoštovali bomo mednarodne določbe. Spoštovali bomo naše zaveze.« Dobro, dajte, toda kaj boste počeli kot politiki? Kaj boste spremenili in izboljšali v družbi?
Mi smo kapitalistično tržna družba, zato imajo državne inštitucije, s pravnimi vred, točno določene naloge: ustvarjanje razmer za konkurenčnost in ščitenje zasebne lastnine. In na takšne razmere za povečevanja profita je treba prilagajati tudi vlogo prava in koncept človekovih pravic. Če se vse večje bogastvo kopiči v rokah čedalje manj ljudi, je jasno, da bo pravna država bolj ščitila pravice tistih, ki nekaj imajo, hkrati pa bo bolj groba in represivna do tistih, ki nimajo. Kajti tisti, ki nimajo, ogrožajo tiste, ki imajo. Pravo je torej v službi zasebne lastnine in zasebnih interesov, kar v egalitarnejših družbah lahko več ljudi občuti kot dobro, nikakor pa ne gre za absolutno pravičnost. Ko se neenakost poveča, večini ta sistem več ne predstavlja pravičnih razmer. Takrat naj bi imeli možnost, da politiko na volitvah zamenjamo, saj smo vendar demokracija. A kaj ko začnejo nenadoma vsi politiki trobiti, da ne morejo ničesar spremeniti, ker morajo spoštovati pravno državo! V resnici vidimo, da ne živimo v demokraciji, ker pravice vseh odreja samo bogati sloj družbe.
So potem begunci najpripravnejša žrtev, da se jih okrivi za naše notranje težave?
Niso samo begunci, a večja ko je neenakost v družbi, bolj zavzeto iščemo zunanjega sovražnika. Neverjetno je, koliko jeze in besa smo zmožni stresti na peščico tujcev, ki so statistično popolnoma zanemarljivi, češ da prejemajo bajno pomoč, toda hkrati smo našim oblastnikom, tajkunom in bankam zmožni odpustiti prav vse. Razlika je skoraj neverjetna, a takšno stanje je precej pričakovano. Veliko lažje smo jezni na nekoga, ki je bliže našemu položaju. Če sosed prek vladnega programa prejme dodatnih 50 evrov na mesec, je ta znesek zate otipljiv, občutiš ga kot privilegij soseda pred teboj in te boli. Toda nihče ni pretirano jezen, ko nekdo v davčno oazo skrije milijone evrov, saj gre za povsem abstraktne mehanizme in zneske.
Desni mediji so imeli zelo pametno kampanjo proti Shamiehu. Predstavili so laži, da na mesec prejme po dva tisoč evrov, kar je briljanten znesek, saj je ravno prav visok, da precej presega plačo povprečnega Slovenca in ga s tem razkuri. Če bi zapisali, da Shamieh prejema deset tisoč evrov, bi bili ljudje zagotovo manj jezni, ker bi ga ta znesek že postavil v neko za njih nedosegljivo kategorijo.
Lepšega dokaza, kako znajo politiki postaviti eno ogroženo skupino proti drugi za zaščito lastnih interesov, ne bi mogli imeti. Najlažje je okriviti nekoga drugega, da živi na račun tebe, ki delaš pošteno in varčuješ. Skupna rešitev naj bi bila, da ljudje dobijo manj. A si res še kdo predstavlja, da bo dobil več, če bo nekdo drug dobil manj? Begunci so za takšno propagando idealna žrtev. Ker jim ne dovolimo delati, mora država za njih skrbeti prek državnih programov, to stanje pa potem uporablja za hujskanje proti njim.
Marsikateri begunec ali prosilec za azil je zato prisiljen, da dela na črno, kar pa je znova voda na mlin kapitalu in delodajalcem.
Država jih postavi v položaj, da so prejemniki socialne pomoči ali pa delavci na črnem trgu in kriminalci, zato so najpripravnejši politični argument, kako dobijo nekaj zastonj ali nelegalno, medtem ko vi pošteno garate za svoj kruh. Zamolčano ostane dejstvo, da na račun tujega garanja in prevar najbolje živi prav gospodarska in politična elita.
Si nista v resnici precej bliže begunec in slovenski revež kot slovenski revež in slovenski bogataš, čeprav slovenski revež za svoje probleme še vedno krivi begunca?
Nedvomno! Toda nam ni prav nič problematično, da je nekdo nekoč na lepe oči dobil astronomske kredite ali pa je podedoval ogromno nepremičninsko premoženje, da lahko zdaj pobira visoke rente od ljudi, ki se komaj prebijejo iz meseca v mesec. To je za nas pošteno delo na svobodnem trgu. A če poskuša kaj zaslužiti revež, je to takoj goljufija. Ko nekaj imaš, ti vse odpustimo. Če nimaš nič, je vse zločin.
N'toko: »Večja ko je neenakost v družbi, bolj zavzeto iščemo zunanjega sovražnika.«
In največji zločinec v Sloveniji je tako postal Ahmad Shamieh.
Ker poskuša uveljaviti pravico do življenja, naj bi padli naša pravna država, socialna ureditev in schengenski sistem. Noro. Zakaj se raje ne vprašamo, kam vse bi lahko usmerili ves ta bes, ki je letel na Shamieha?
Marsikomu je ustrezalo, da je ljudski bes pristal samo pri enem beguncu.
Tudi zato se motimo, če mislimo, da si desnica želi čimprejšnje Shamiehove deportacije. Nasprotno. Ahmad Shamieh je kot ustvarjen za njihov spektakel. Najhuje za desnico bi bilo, če v Sloveniji ne bi imeli več migrantov, ker je hujskanje proti komunistom že povsem izpeto. Za svojo celotno politično kampanjo so tako našli enega migranta, kar je znak vsebinsko bankrotirane stranke.
Že predvolilni slogan največje opozicijske stranke kaže, da se bo spektakel samo nadaljeval.
Upam, da bodo slovenski volivci in delavci to kaznovali. Ljudje morajo spoznati, da politiki ne naslavljajo naših konkretnih problemov, delavskih razmer, naših plač, stanovanjskega problema, prekernosti, okoljskih težav … Namesto tega se že pol leta ukvarjajo le z enim človekom. To ni resno.
Kako je to obdobje preživel Ahmad Shamieh?
Zelo težko. Človeku, ki mu je vse odvzela že vojna in je nato prestal velike ovire, da je prišel k nam, smo ponovno odvzeli vse – socialno delo, ki ga je opravljal, družbo in prijatelje, možnost šolanja, celo streho nad glavo ... in ga obravnavali kot kriminalca. Ne vem, kaj so mislili na ministrstvu za notranje zadeve, da so mu odvzeli pravico bivanja v azilnem domu in ga vrgli na ulico. Na srečo so mu pomagali prostovoljci, toda življenje v tako negotovem položaju in s takšnimi zdravstvenimi težavami je nevzdržno. Ne predstavljam si, kako je sploh preživel. Gre za mesece nespečnosti, joka in živčnih zlomov. Strašno je, kaj so z birokracijo naredili človeku, ki je bil tako močan.
Kako ste vi doživljali njegovo trpljenje?
Za vse okoli njega je še vedno zelo stresno. Na eni strani poskušamo reševati sistemske in družbene težave, toda na drugi strani imamo konkretnega človeka v ogromni socialni stiski, ki se med postopkom samo še povečuje. Toda ne gre le za Shamieha, v enaki situaciji so še drugi, ki so prav tako ujeti v dolgotrajne postopke in življenje na ulici. Največji paradoks je, da najbolj trpijo tisti, ki se najbolj borijo za svojo legalizacijo in imajo najmočnejše družbene vezi, toda država jih dobesedno izstrada. Psihološko in materialno jih uniči. Država to počne sistematično, da se ljudi znebi. Zapira vse možnosti, da postaneš legalen prebivalec, zato se migranti raje odpravijo drugam. To je temelj slovenske azilne politike.
Ko govorijo, da 1000 ljudi od 1200 prosilcev za azil na leto zapusti Slovenijo, ne gre za prostovoljno odločitev, ampak je država ustvarila tako nevzdržne razmere, da so raje odšli. Naša država preprosto nima odgovora za iregularne migracije, ki so zgolj posledica tega, da smo precejšnjemu številu ljudi na svetu onemogočili legalno vstopiti v Evropsko unijo.
Namesto da bi Shamiehu pomagali, mu samo očitamo, da je v vojni pustil ženo, da je v Slovenijo prišel nelegalno, da Slovenija ni prva varna država …
Najbolj kruto je to, da je človek tvegal življenje, da bi družini omogočil varno pot, zdaj pa njegovo lastno družino uporabljamo kot moralni argument proti njemu! Neverjetno radi se sklicujemo tudi na pravo, toda hkrati ves ta čas nikogar ne zanima izjemno pomembna ženevska konvencija, ki pravi, da imajo ljudje s prošnjo za azil možnost vstopiti v drugo državo.
Še en paradoks je, da na leto podelimo več kot 35.000 delovnih dovoljenj za državljane tretjih držav, ker tako zahteva gospodarstvo. Delodajalci tako dobijo vsakršno migracijsko politiko, ki si jo zaželijo, a navadnim ljudem, ki so ogroženi, je isto dovoljenje onemogočeno. Nihče niti ne pogleda, pod kakšnimi pogoji so zaposleni ti delavci in da so mnogi skoraj v suženjskem razmerju. Zakaj besa raje ne usmerimo v to smer, namesto da se jezimo na človeka, ki se bori zgolj za dovoljenje za življenje pri nas?
Kaj pričakujete, da bo sledilo v prihodnjih tednih in mesecih?
Slovenija nima več pravnih vzvodov, da ga vrne na Hrvaško, zato je postala pristojna za njegovo obravnavo. Zdaj je le vprašanje, ali bo ministrstvo za notranje zadeve odpravilo nepravilnosti, ker so mu protipravno odvzeli pravice prosilca za azil, in končalo mukotrpno životarjenje in zapravljanje časa. Ne morejo več samo čakati in se delati, kot da ni nič.
Odgovorni imajo torej na mizi vse potrebne podatke, da se Shamiehu v Sloveniji podeli status begunca. Nasprotnega argumenta ni. To zgodbo je treba končati in videli bomo, koliko odgovorni zares skrbijo za svojo pravno državo. Pravni mehanizmi sicer lahko poskrbijo za pravice, toda vidimo, da pravica za uresničitev včasih potrebuje celo desetletje. Toda Shamieh in njegova družina v Siriji tega desetletja nimajo.
In Shamieh bi bil za Slovenijo najbolj koristen, če bi mu pustili delati.
Temu argumentu nočem slediti, ker potem lahko človekove pravice odmerjajo samo gospodarstveniki. Ljudi bi sprejemali ali zavračali glede na potrebe trga, toda gospodarstvu je vedno v interesu, da ima določen del brezposelnih za rezervno armado delovne sile, prek katere nižajo delovne standardne in povečujejo dobičke. Če se ujamemo v zanko, kdo je koristen in kdo ne, gre za zelo nevarne besede.
V Sloveniji že imamo retoriko, kdo je parazit in kdo ustvarjalec dodane vrednosti. Precej se motimo, če mislimo, da elita ni zmožna izključiti tudi ljudi s slovenskim potnim listom z obrazložitvijo, da niso koristni.
Ampak komu sploh moramo koristiti? Dobičku posameznikov, ki so po loteriji postali lastniki produkcijskih sredstev? To je absurd. Ne obstajajo koristni ali nekoristni ljudje. Ljudje imamo svojo vrednost že sami po sebi. Svet obstaja zaradi vseh nas. Če smo pripravljeni slediti argumentom menedžerjev in označiti določeno skupino ljudi kot odvečen strošek, ki naj bi družbi nekaj odžirali, bo ta skupina nujno vse večja. Toda kaj nam odžira? Saj vendar živimo v obdobju največje družbene blaginje v zgodovini človeštva, obenem pa živimo v delu sveta, ki je neizmerno bogat, visoko tehnološko razvit, podnaseljen in demografsko zelo star. Ustvarjamo tako ogromne presežke, da vsak dan zavržemo na tone dobrin. Nekaj je zelo narobe s sistemom, ki danes govori o odvečnih ljudeh.
