Tiskane izdaje
Kakšna je vaša resnica Afrike?
Pred prvim obiskom Darfurja nisem imel prave predstave. Že res, da vidiš fotografije, posnetke in poročila, toda vtis je podoben kot pri ogledu akcijskega filma. Misliš, da so dobri fantje na eni strani in zlikovci na drugi, vendar to ni realnost. Ko smo se bližali begunskemu taborišču v vzhodnem Čadu, se je pred nami sredi puščave odprlo gromozansko šotorišče s 40.000 begunci iz Darfurja. Pretežno gre za ženske, otroke in starejše ljudi. Potem smo pred taboriščem zagledali še novo skupino drugorazrednih beguncev. Same ženske z otroki … Imajo jih tudi po deset in sedijo v senci pod akacijami. Ustvarile so si zasilna bivališča z blatom, kopanjem jam in rjuhami, da se skrijejo pred soncem in hladnimi nočnimi peščenimi viharji. Ko vidiš vse to, težko razumeš, da nekateri ljudje v istem časovnem obdobju životarijo, medtem ko mi živimo v pravljici. Moja resnica o Afriki je dobila povsem novo dimenzijo. Začutil sem njihovo trpljenje in strah, a tudi življenjsko energijo, da preživijo. Spoznal sem, da ima genocid svojo barvo, vonj in okus. To ni le beseda, ampak so resnične osebne zgodbe trpljenja in umiranja.
Klemen Mihelič: Anonimno internetno komentiranje nam ne bo prav dosti pomagalo. Potrebna so čista, neoporečna in humana dejanja. To pa zmoremo prav vsi! Foto: Jože Suhadolnik/Delo
A to ni bilo najhuje. S Tomom Križnarjem sva hotela le do meje s Sudanom, saj so rekli, da ne smeva čez, toda s pomočjo humanitarnega koordinatorja Sulejmana Džamusa in uporniškega gibanja so naju odpeljali na srečanje z danes že pokojnim Ibrahimom Halilom, vodjo JEM [uporniško gibanje za pravičnost in enakost]. V Darfurju sva se znašla nezavedno, pripeljali so nas na skrivaj. Kar naenkrat je bila suha rečna struga, ki označuje mejo med Čadom in Sudanom, na drugi strani. Pokrajina je bila enaka, toda ko smo se bližali vasicam, smo videli bombne kraterje, na nebu so preletavali bombniki antonov, zato smo se skrivali pod drevesi, saj bi bili drugače lahka tarča. Moj čustven naboj se je še povečal, saj se je sočutju in grozi primešal strah za življenje.
Kako ste se spopadli s temi občutki?
Pred odhodom sem vedel, da lahko marsikaj prenesem, tudi veliko strahu, toda nisem vedel, kako se bom odzval, ko bo treba reševati lastno kožo. Na koncu je prevladala jeza nad dogajanjem, da sem iz tega črpal moč. Spoznal sem, da nisem pomemben jaz, ampak dejanja, ki bodo vsaj malo olajšala trpljenje.
Ampak zlo premaguje dobroto.
V Sloveniji bo marsikdo rekel, da je danes slabše kot nekoč. A če bi zdajle srečala zaljubljeni par, bi nama navdušeno rekel, da je svet čudovit. Obstajajo tudi raziskave, da tako malo vojn kot danes ni bilo še nikoli v zgodovini. Da tako dobro, kot živimo zdaj, še nikoli nismo živeli. Za mnoge to prav gotovo drži. Pogledov je veliko, toda kako vidimo in občutimo svet, je odvisno od vsakega posameznika. Kje si se rodil, kakšne barve kožo imaš, kateri religiji pripadaš … Premnogi ne želijo videti soljudi, ki ta hip strašno trpijo, toda pesimizmu se v nobenem primeru ne smemo predajati. Moramo ostati pozitivni. Vsi skupaj moramo delati, da bo šel svet na bolje, a ne samo za določene izbrance, ampak za vse. Zagotovo je v Darfurju, Nubskih gorah in ob Modrem Nilu strašno hudo, v Južnem Sudanu divja morilska državljanska vojna ... Milijoni ljudi so ogroženi, lačni in žejni.
Kako si sploh razložiti tovrstne konflikte? V afriških vojnah in na Bližnjem vzhodu so zraven vse svetovne sile, Američani, Kitajci, Rusi in Evropejci, vmes so pomešani domačini.
Ko gledamo vse to iz Evrope, marsikdo reče, naj se črnci in muslimani že enkrat potolčejo, da bo mir. Toda če bi ti isti ljudje pogledali, kaj vse se je dogajalo v ne tako oddaljeni zgodovini kolonializma, zasužnjevanja in izčrpavanja, bi videli, da smo prav mi ogromno pripomogli k tem vojnam. Nam je lepo zaradi njihovih žuljev, krvi in življenj. Tudi najina telefona na mizi imata v sebi Afriko.
Kako nas oni vidijo?
Nikakor ne kot rešitelje. Dobro vedo, da sami ne bi uporabljali strelnega orožja, saj nimajo orožarskih tovarn. To orožje je v Afriko prišlo od drugod. Nekdo jim ga je prodal, torej je nekdo zaslužil že pred vojno. Velikokrat se Afričani ne bi spopadali, če impulz za konflikt ne bi prišel od drugod. Afričani vedo, da zlo prihaja od nas. Vse bolj spoznavajo, da so žrtev večjega načrta, v njem pa vedno najdemo iste akterje – velike države. Združeni narodi so nastali, da bi preprečili grozote, ki smo jih imeli v drugi svetovni vojni, a največ glasov v Združenih narodih imajo največje države, ki tudi prodajo največ orožja.
Vsi smo v velikem kotlu, v katerem težko rečemo, kdo je kriv. Mnogi, ki sem jih spoznal, so že mrtvi. Mnogi so prestopili na drugo stran. Razlogi so različni, od izsiljevanja do golega preživetja. Ne obsojam nikogar. Nikoli nisem obul njihovih čevljev. Ne vem, kako je, ko imaš veliko družino, a jim nimaš ničesar dati. Verjetno se takrat poročiš s samim hudičem.
Kakšna bi bila Afrika brez naše demokracije, vere in oblek?
Srčno upam, da bi bila takšna, kot sem jo videl v Nubskih gorah. Ljudje so povezani z naravo in v resnici živijo tako, kot hrepenijo mnogi zahodni ljudje. Med seboj sodelujejo, si pomagajo in so srečni. Ne moremo vedeti, kaj bi bilo brez naše prisotnosti, a danes je Afrika neprepoznavna prav zaradi zunanjih vplivov. Obstajajo le še manjši žepi staroselcev z grožnjo, da se bodo spremenili v zahodne robote. Toda zagotovo bi Afričani znali preživeti brez nas. So samozadostni in imajo v izobilju naravnih bogastev, zato ne bi potrebovali nobene naše pomoči, ki v resnici ni pomoč, ampak le delno vračanje plena. Vprašajmo se raje, kako bi bilo nam brez Afrike.
So Nube res tako drugačni ljudje?
Tomo mi je vedno znova ponavljal: »Moraš spoznati Nube!« Navdušen sem bil že nad Darfurci, preprostimi ljudmi. Vse ti ponudijo, čeprav nimajo nič. Ženska pred begunskim taboriščem je imela samo skodelico vode, pa mi jo je dala. Vsi, ki so spoznali Nube, govorijo enako. Ko sem prišel v Nubske gore, sem takoj začutil, kaj so mi hoteli dopovedati, a to je težko opisati. Preprosto so … Mehki, mirni, izjemno inteligentni … Nadljudje! Nobenega konflikta ne vidiš, nobene negativnosti. Posebno je njihovo umirjeno druženje, kako se s tabo pogovarjajo, kako te sprejmejo. Ne mi, oni imajo pravo demokracijo! In takrat sem še najbolj spoznal, kako iz Evrope preprosto ne moreš soditi njihovega načina življenja in razmišljanja.
Lahko takšne ljudi vzgojimo tudi tukaj?
Lahko, a najprej moraš biti človek. Če vzgajamo individualiste, kako skrbeti samo zase, potem ne moreš biti Nuba. Zanimati nas morajo soljudje, narava, celo vesolje. Ne govorim, da moramo zdaj vsi skrbeti za Afriko in Bližnji vzhod, ampak lahko s humanostjo začnemo že doma znotraj družine. Pri nas otroci sploh ne poskrbijo več za svoje starše. Samo strpajo jih v dom za ostarele, da si potem prisvojijo njihovo premoženje. Sosedov v mnogih primerih niti ne poznamo, kaj šele, da bi videli onkraj svojih meja.
Številne tehnike za samopomoč učijo prav nasprotno – pomagaj najprej sebi, da boš lahko drugim.
Zagotovo moraš sebe popraviti, ampak sebe popraviš spotoma, ko daješ drugim. Vsi priročniki za boljše življenje govorijo, kako bom jaz uspešen, kako bom jaz najboljši, kako bom jaz zaslužil … Samo jaz, jaz, jaz. Ampak ne moreš biti srečen, če doma nimaš pravih odnosov in če so ljudje okoli tebe nesrečni. Vse mora iti z roko v roki. Ko pomagaš drugemu, pomagaš človeštvu, pomagaš sebi.
Vrniva se še malo na začetek. Kdo so drugorazredni begunci?
Niso jih sprejeli v begunsko taborišče, ker so jim očitali, da so prišli le zaradi brezplačne hrane in nastanitve. Ženskam so rekli, da ne smejo noter, ker bodo potem prišli tudi njihovi možje. Dejstvo je, da so zunaj ostale skoraj same ženske z otroki, a prav nobenega razloga ni, da zavrneš tako ranljive ljudi. Ko slišiš vse te zgodbe … Zbombardirali so jih s helikopterji, potem so na kamelah prišli klavci ter pobijali in posiljevali vse pred seboj. Ženske so samo pograbile otroke in bežale.
Vse se mi je ustavilo zraven neke mame z majhnim otrokom v naročju, ko je dvignila fantkovo glavico, a je ta takoj padla dol. Imel je prerezan vrat, s tem pa je imel prerezane tudi vse mišice, zato glave ni mogel več držati pokonci. To preprosto ni prav.
Je preživel?
Je. Ko sem bil zraven, je bila rana že zaceljena, toda star je bil vsega tri leta. Otrok je z mamo sedel pod akacijami in čakal na usmiljenje. Tem ljudem pomagajo zgolj begunci iz taborišča, ki ven tihotapijo vodo in hrano.
Očitno precej hitro najdemo razlog, da ne pomagamo.
O, ja. V tem smo najboljši.
Če tam zavračajo ženske, pri nas zavračamo moške.
Vedno je neki izgovor. Vse to dogajanje v Darfurju je v meni takoj sprožilo jasen odmev – če tam ne bo miru, bodo ti ljudje prišli k nam. Ker nimajo druge izbire. A ne samo zaradi vojne, tudi podnebne spremembe otežujejo življenje, saj se Sahara povečuje. Ljudje se bodo morali seliti, ker tam ne morejo preživeti. In ker je zraven vojna, vse poteka še hitreje. Zavračanje beguncev je zločin nad človeštvom, saj vemo, da bodo tam umrli. Sploh ker smo za vse soodgovorni. Vojne so tam, kjer imajo veliki akterji nekaj od tega. Tako se ves razviti svet napaja z njihovo krvjo. Če pogledamo zemljevid vojn, vidimo, da je na teh območjih največ naravnih bogastev. Od rud, nafte do pridelovalne zemlje. A ni ironično? Bolj kot je narava bogata, več ljudi umira.
Beguncem pogosto očitamo, zakaj se vendar za boljše življenje ne borijo doma.
To lahko reče samo nekdo, ki noče niti razmisliti, kaj je to vojna, kaj šele, da bi jo videl. Naj se spomni, kaj vse se je dogajalo pri nas med prvo in drugo svetovno vojno. Vsi ljudje ne morejo biti vojaki. Ljudje bežijo pred vojno, kar se dogaja povsod. Tudi Slovenci so bežali drugam. Vsaka vojna je nesmisel. Nekdo je na koncu zmagovalec, ki spiše zgodovino, toda v resnici ni zmagovalec nihče. Afriški pregovor ne pravi zaman: »Kjer se tepeta slona, trava trpi.«
Nekatere ljudi odganjamo tudi zato, ker naj bi bili ekonomski migranti.
Prav tako odhajajo slovenski možgani, čeprav so slovenske razmere v primerjavi z Afriko in Bližnjim vzhodom sanjske. Če razumemo naše ljudi, ki gredo s trebuhom za kruhom, da si poiščejo boljše življenje, potem ne vem, zakaj ne moramo razumeti njih, ki se borijo za golo preživetje.
Verjetno ste že slišali zlobno opazko, zakaj vlačite te ljudi v Evropo?
Ravno nasprotno! Begunci hočejo živeti najprej doma. Še posebej svoje zemlje nočejo zapustiti staroselci. Imajo drugačno kulturo in bi se težko povezali z nami. Naš načrt mora biti, da jim mir omogočimo na lastni zemlji. Njihova ozemlja bi lahko spremenili v nadnacionalne parke in demilitarizirana območja. Tam bi z enako tehnologijo, ki širi vojne, poskrbeli za njihovo preprečevanje, za varnost staroselcev. Z droni že ščitijo divje živali, torej bi lahko tudi seme človeštva. To, da ostanejo na svoji zemlji, je tudi edina rešitev, da nimamo beguncev v Evropi. Toda ko potrkajo na naša vrata, jim ne smemo onemogočiti pomoči. Mi pa zgolj zapiramo poti, da ljudje umirajo, so žrtve tihotapcev, jih posiljujejo in jim kradejo denar. Ampak poglejte Ugando. Sprejela je toliko sudanskih beguncev, kot je trenutno vseh beguncev v Evropi.
In na koncu jih označujemo še za teroriste.
Med ljudmi, ki prihajajo, zagotovo niso vsi dobri. Teroristi so čisto zlo, toda v Afriki so me večkrat vprašali, zakaj med haaškimi obsojenci ni Busha, Obame, Blaira, Sarkozyja … Oni jih vidijo kot teroriste, saj so krivi za smrt ogromno nedolžnih ljudi. Tudi v nas, Evropejcih, je zlo, nikar se ne zavajajmo. Pred jugoslovansko vojno si nismo niti predstavljali, da so med nami sploh možna takšna grozodejstva.
Pa so možna.
In prav nič se nismo naučili. Ostajamo le pri besedah »nikoli več«. Toda nove vojne se dogajajo prav ta hip.
Videli ste veliko groze, vendar niste ostali le pri tarnanju. Za boljše življenje ljudi v Darfurju sta s Tomom Križnarjem poskrbela s kamerami. Kakšne so podrobnosti?
Kamere so Tomova ideja. Videl je, da zlobneži ne delujejo, če so posneti. Tudi ženske in otroci so večkrat prosili Toma, naj ostane z njimi, saj so se tako počutili varnejše. Prvo pošiljko kamer je v Darfur odnesel leta 2008 ter zraven še računalnike in satelitske telefone, da lahko domačini sami poročajo, kaj se dogaja. Potem se mi je porodila ideja, da bi lahko uporabili mini kamere. Polnijo se v avtomobilih, s solarno energijo, generatorjem ali pa zamenjaš baterijo. Uporaba kamer je preprosta in lahko se jih skrije.
So pomagale?
Ko smo razdelili opremo, se je glas razširil hitreje od pričakovanj. Kamere sva razdelila ženskam in otrokom, nekaj tudi uporniškim vojakom, da so jih odnesli globlje v Sudan. Po razdelitvi kamer je Sulejman Džamus zatrdil, da je bil na območjih, kjer smo razdelili kamere, upad kriminala tudi do 90-odstoten. Sprva sem mislil, da nas želi samo potolažiti, da bomo še naprej sodelovali, a je vse res, kar sva videla s Tomom kasneje v živo. Kriminalci zaradi kamer niso več vedeli, ali bodo posneti ali ne. Kamere smo kasneje dostavljali še na druga območja, dostavili smo tudi satelitski internet. Najpomembneje je, da domačini sami sporočajo v svet svojo resnico brez ameriške, ruske, kitajske ali evropske cenzure.
Slišal sem že očitek, da govorite o čistosti Nub, kako znajo živeti brez tehnologije, potem pa jim nosite kamere.
Tehnologija se v vsakem primeru širi z neustavljivo hitrostjo. Kmalu bo prišel čas, ko teh kamer ne bo več komu dati. Vsekakor je kamera najbolj čist način boja proti sovragu. Vse je boljše kot orožje in vojna.
Kje so posnetki?
Ogromno jih je. Poslali so jih na haaško sodišče, na Združene narode, v Belo hišo … Na podlagi teh posnetkov je 53 ameriških kongresnikov podpisalo pismo Baracku Obami, da je treba nekaj spremeniti. A danes dobro vemo – nič se ni spremenilo. Svet je neobčutljiv za posnetke razmesarjenih trupel, žal vedno bolj tudi v Evropi. Zdaj v realnem življenju gledamo tisto, kar smo nekoč v filmih. Malce smo še občutljivi za dogodke v Evropi, za Afriko in Bližnji vzhod pa nas prav malo briga. Kot da niso del človeštva.
Dobro je vsaj to, da tisti, ki jih to zanima, veliko bolje vedo, kaj se dogaja v Sudanu. S Tomovo pomočjo so ustanovili organizacijo Oči in ušesa boga, v njej so se zbrali lokalni novinarji. Beležijo bombardiranja, bitke in grozodejstva, s pomočjo Američana Ryana Boyetta so ustanovili še Nuba reports. Toda takoj, ko je nekaj uspešno, to postane posel. Zaradi informacij, denarja, interesov države … Malo je iskrenosti in človekoljubnosti.
Kaj je posel v Darfurju?
Če pride humanitarna pomoč, mora biti zadaj neka organizacija. Te organizacije potrebujejo zaposlene, za svoj obstoj pa porabijo več denarja, kot ga namenijo pomoči potrebnim. Pomoč je treba tudi kupiti, kar je znova posel. Bil sem denimo zraven, ko je neka evropska zdravstvena organizacija naročala zdravila za v Nubske gore. Prva ponudba evropskega dobavitelja je bila 45.000 evrov, potem so dobili afriškega dobavitelja, ki je za enako količino enakih zdravih zahteval 20.000 evrov, na koncu pa je zelo iznajdljivi vodja projekta kupil zdravila za 11.000 evrov. In bržkone je tudi zadnji dobavitelj še vedno mastno zaslužil.
Kaj je s projektom vrtalne naprave za vodo?
Pred približno desetimi leti so Darfurci prosili Toma Križnarja za vrtalno napravo za črpanje vode. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da smo zbrali dovolj donacij za nakup stare prenosne vrtalne naprave, kompresorja in opreme. Pri nakupu dodatnega tovornjaka nam je na pomoč pristopila Slovenska Karitas. Sledila je obnova in vse potrebno za dostavo, a nato smo naleteli na težave, saj zaradi vojn v vseh sosednjih državah opreme ne moremo varno dostaviti. Pomoč so nam ponudile razne organizacije in inštitucije v Sloveniji in Evropi, vendar končne rešitve še nimamo. Vse kaže, da bomo morali tvegati in se podati na nevarno pot in tam sproti iskati rešitve.
Veliko se ukvarjate tudi z intuicijo s pomočjo metode Joseja Silve, večkrat pa ste govorili o naravni intuiciji vašega darfurskega prijatelja Sulejmana Džamusa. Kaj je njegova skrivnost?
Kot staroselec ima neverjetno intuicijo. Pravi, da lahko človeka vidi samo trikrat in ga takoj prepozna. Ne samo karakter, ampak tudi kakšne namene ima. Zelo podobno velja za Toma. Nevarnost začuti več ur vnaprej in poskrbi za umik. Meni vse to uspe s tehnikami Joseja Silve in v večini primerov smo vsi trije prišli do enakih zaključkov. Ko so se nam želeli pridružiti raznorazni vojni dobičkarji ali ljudje zaradi določenih interesov ali lastne promocije, smo takoj dobili občutek, da so neiskreni. Tudi pri pogovoru z vplivneži po Evropi smo kmalu ugotovili, da ne bo nič od njihove pomoči. Sramotilni steber zagotovo ne bi sameval. In obratno. Ko so prihajali dobri ljudje, smo začutili, da hočejo resnično pomagati. Zelo pa me je strah, da se bodo uresničile naše napovedi in bo v Sudanu še veliko huje. Do zdaj se je žal uresničilo skoraj vse, kar smo predvideli.
Kako sta Sulejman in Tomo razvila takšno intuicijo?
Sulejman se je z opazovanjem učil od plemenskih starešin in intuicijo neguje vse od otroštva. Tomo pa ima za to res izjemen posluh. Tako ali drugače ga je izurilo življenje, veliko se je naučil tudi od staroselskih ljudstev na svojih poteh.
Intuicijo imamo sicer vsi prirojeno, a so nam te sposobnosti v veliki meri zamrle. Ker nismo vsak dan v smrtni nevarnosti, nimamo potrebe, da bi slutili nevarnost, obenem pa lahko vse informacije najdemo na internetu. Brezbrižno smo se prepustili spretno vodenemu toku. Smo kot žabe v loncu, ki se ne zavedajo, da se voda hitro segreva. V Afriki si odvisen le od sebe. Srečaš človeka in se moraš takoj odločiti, ali mu boš verjel ali ne. Tam nevarnost neposredno začutiš. Pri nas pa nevarnost preži hinavsko od zadaj.
In še verjamete, da lahko Afrika zaživi v miru?
Nujno bi bilo, da bi zbrali dovolj kritične mase za tako velik pritisk, da bi svetovni voditelji ustavili vojne. Vsi skupaj bi morali dojeti, da imamo skupnega sovražnika. Isti vplivneži, ki netijo vojne v Afriki in po Bližnjem vzhodu, iztrebljajo nas na Zahodu s prehrambno in farmacijsko industrijo, z borzami in z izčrpavanjem ljudi v službah. Noben slučaj ni, da se elita samo oži in bogati. Če ne bomo ugotovili, da elita tudi nad nami izvaja genocid, bo enkrat prepozno. Toda ker smo zaslepljeni, ne vidimo več iz megle, saj imamo preveč informacij. Za vse, kar prebereš, takoj najdeš teorijo zarote, zato ne veš več, kaj je res in kaj ne.
Preprosto moraš iti tja in videti sam. Kajti od zunaj lažje vidiš tudi našo drugo plat, ki ni tako lepa, kot se slepimo, da je. Anonimno internetno komentiranje nam ne bo prav dosti pomagalo. Potrebna so čista, neoporečna in humana dejanja. To pa zmoremo prav vsi!
