Tiskane izdaje
Tako imenovana jedrska opcija, ki jo je evropska komisija odprla proti Poljski, je prava novica tedna, kajti zgodilo se je nekaj bistvenega. Kdor ne razume pojma in vsebine vladavine prava, je bilo sporočilo, ne razume koncepta Evropske unije. Privrženost vladavini prava gre seveda vštric s konceptom ločenosti vej oblasti in tega koncepta na Poljskem nočejo spoštovati. Slovenija v marsičem ni najbolj vzorna, toda temeljna privrženost vladavini prava na prevladujoči politični ravni trenutno ni ogrožena. Pravzaprav se je premier Cerar nanjo skliceval prav ta teden, ko je bil na sestanku v Zagrebu zaradi implementacije arbitražne sodbe glede meje s Hrvaško.
Še dvoje vprašanj se poraja v zvezi s konceptom vladavine prava po državah Evrope. Prvo je, kakšno je glede tega razmerje med levicami in desnicami Evrope, drugo pa, kako je z globalnim konceptom demokracije, potem ko nastaja vtis, da je nekdo ugonobil liberalno svetovno ureditev.
Trump in poljski vzorec
V četrtek je Bojan Grobovšek, nekdanji veleposlanik in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, na mnenjski strani Dela analiziral Avstrijo po zadnjih volitvah, ko je nastopila nova vlada Sebastiana Kurza. Pridih te zmage in nove avstrijske vlade, je povedal, daje koalicija ljudske stranke in Haiderjevih svobodnjakov pred sedemnajstimi leti. Tedaj je Izrael z Dunaja umaknil svojega veleposlanika in EU se je odločila za sankcije, ki so pomenile predvsem hladne in minimalistične odnose držav članic do Avstrije. Očitki mednarodne skupnosti so bili tedaj nabrani iz bazena liberalne svetovne ureditve. Antisemitizem in pozitiven ali vsaj nevtralen odnos do Hitlerjevega nacizma sta sodila med temeljne prekrške, ki jih nihče ni hotel spregledati.
Danes je svet kompleksnejši, kajti Izrael je ob palestinskem vprašanju in v pravicah palestinskega naroda postal prej del problema kot rešitve. Skupaj z ogroženimi mednarodnimi vrednotami se podirajo tudi stara moralna zavezništva, nastajajo pa nova, ki so v marsičem, paradoksalno v internacionalni maniri (skorajda koaliciji), naravnana ksenofobno in nacionalistično. To dokazuje na primer naklonjenost angleških nacionalistov do francoskih pa obojih do nizozemskih. To dokazuje valenca med poljsko konservativno oblastjo in madžarskim premierom Viktorjem Orbánom pa presenetljiva podobnost in naklonjenost arhitektov brexita do Donalda Trumpa in njegove politike.
Še več. Ta teden, so poročali svetovni mediji, je Trump storil nenavaden in potencialno nevaren precedens. Pred četrtkovim glasovanjem o resoluciji o Jeruzalemu v generalni skupščini Združenih narodov je bilo rečeno, da Washington namerava opazovati, kdo bo podprl resolucijo in s tem nasprotoval Trumpovi odločitvi o ponesrečenem priznanju Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela. Iz tega sledi spoznanje, da se mednarodna demokratična razmerja v svetu spreminjajo, da ZDA, če bodo nadaljevale tako (Trumpovo) politiko, počasi iz njih izpadajo in da EU postaja osrednji igralec liberalne demokracije.
Čeprav Avstrija danes ni stisnjena v kot, pa se zaveda, da se je znašla na opazovalnem radarju. Toda Avstrija bo bržkone obšla težave s svojo podobo, v tem se je, čeprav je vedno hodila po robu liberalnih vrednot, vedno dobro znašla. Poljska in v prihodnosti (in nadaljevanju) potencialno tudi Madžarska imata precej drugačno strukturo politične zavesti, predvsem pa sta glede struktur demokracije brez prave liberalne tradicije. Potem ko je angleški parlament v zadevah brexita odvzemal izključne kompetence premierki Theresi May, je poljski parlament potrdil spremembe volilne zakonodaje in v neodvisne (sodne) organe nadzora nad volitvami vgradil poslanske kvote, ki pa so nesprejemljivo politično interesne. V sredo je evropska komisija zaradi širšega neupoštevanja načela ločenosti vej oblasti – in izrinjanja pravosodja iz njegove neodvisnosti – proti Poljski z razlogom sprejela tri ukrepe. Za popravo svoje smeri je ta država dobila trimesečni rok. Če priporočila ne bo upoštevala, je bilo rečeno, bo komisija sprožila sedmi člen, ki predvideva ukrepe, kadar država članica spodkopava temeljne vrednote EU.
Od močnih čustev do čustvene politike
Na terenu temeljnih vrednot EU so zgodovinsko gledano nastajale temeljne vrednote svetovne liberalne demokratične ureditve, ki so se na koncu opredmetile tudi v institutu in načelih Združenih narodov. Sevanje teh vrednot je blagodejno delovalo v vsem obdobju po drugi svetovni vojni, vse do padca berlinskega zidu in pohoda ekonomskega in ideološkega neoliberalizma (ekonomizma). Izključno pozitivna govorica nastajanja in širjenja EU se je vsekakor končala.
To dokazuje že sama omemba »jedrske bombe« v zvezi z ukrepanjem proti Poljski. Sploh prvič v zgodovini evropska komisija predlaga uporabo sedmega člena in morebitne sankcije. Če so se ljudje pred nekaj leti po EU spraševali, kaj bi pomenila Evropa dveh ali več prestav oziroma hitrosti, je tedaj veljalo, da se kriteriji vežejo na vzdržnost javnih financ, na (zlato) fiskalno pravilo oziroma na drže, ki dokazujejo finančno stabilnost države. Zdi se, da se je zdaj »krizna govorica« začela umikati razpravi o temeljnih načelih demokracije Unije. Začelo se je z odklanjanjem solidarnosti pri beguncih, naslednje dejanje je odpravljanje pravnih ovir za izvedbo nacionalističnih politik; kaj lahko v seriji dejanj temu sledi, je zgodovini dobro poznano. Vladavina prava je torej kamen mejnik, tako bi lahko razumeli »jedrsko« sporočilo evropske komisije, kajti gre za jedrne teme EU.
Hrvaška je po politični mentaliteti v marsičem podobna Poljski in razmerje med Slovenijo in Hrvaško je v tem smislu bržkone vzorčno. Mogoče si je predstavljati, kako bi bila videti politika, če bi Slovenija imela na oblasti vlado, ki v prvo vrsto ne bi postavljala vladavine prava, temveč politično moč in nacionalistična gesla. Cerarjeva politika je na tem področju v nasprotju z nekaterimi drugimi (vendar bistvenimi) področji pomirjujoča.
Tovrstna vprašanja nas najprej napeljujejo k osrednjemu vprašanju razmerja med evropskimi levicami in desnicami, nato pa k posledičnemu vprašanju, zakaj, če je bila politika liberalnih demokracij po Evropi tako uspešna, so sploh vzniknile nacionalistične in ksenofobne politike. Tu smo spet pri ekonomiji strahu, ki je pri ljudeh mnogo globlja in korenitejša kot zgolj le desni politični programi, gre pa vštric z ekonomskimi krizami, kajti strah za lastno preživetje spada med bazičen človekov strah. Spomniti pa se je treba, da je bila pred letom 2008 vladajoča ksenofobna politika (primer so Romi na Bršljinu) premočno prisotna že v času, ko o ekonomski krizi še ni bilo sledu. Tudi generirani in umetno vzdrževani konflikti med Slovenijo in Hrvaško zavoljo meje v Piranskem zalivu so bili stalnica že pred ekonomsko krizo. Razlika med krizno in nekrizno ksenofobno politiko je tenka, obe pa imata skupni imenovalec »kurjenja« strasti, generiranja močnih čustev in minimalizacije moči objektivnega (mestoma celo brezosebnega) pravnega sistema.
Ko nekdo zmore misliti pravilno
Bistvena bi utegnila biti ugotovitev, da vprašanje škodljivih posledic evropskih desnic ni nujno vezano le na ksenofobijo, temveč tudi na neoliberalen pogled na družbena razmerja, drugače rečeno, na ideologijo ekonomizma. Zdi se, da obramba vladavine prava v EU ne bo mogoča mimo socialne arhitekture teh demokracij. Socialna ogroženost ljudi, bodisi na zdravstveni bodisi na socialni ravni, generira potrebe po krivcih in ksenofobna politika si najde najkrajšo in najenostavnejšo pot, da jih poimenuje. Krajši konec, tako pa nas je naučila zgodovina Evrope, zlasti prva in druga svetovna vojna, vedno potegnejo nedolžni ljudje.
Povsem enako je z vojno v Siriji, kajti tam je šlo in še gre za t. i. proxy vojno velikih sil, krivdo kužnega subjekta pa nosijo begunci, ki bežijo pred smrtjo in razrušenimi domovi. Nobena zloraba, taktike teroristov, ki se infiltrirajo med prebežnike, pa določena stopnja ekonomskih emigrantov, teh dejstev ne more zasenčiti. Dobra socialna in izobraževalna politika EU, za nas tudi predvsem presodne Slovenije, bi imela za posledico drugačno predpostavko ekonomske uspešnosti, generirala pa bi bržkone tudi drugačno delovno odgovornost. Vprašanje seveda je, katere politike (stranke) v Sloveniji bi lahko zagotovile takšno miselno okolje. Upati je, da bi bila v EU takšna koalicija »modrih« mogoča in realna, kajti že sama obramba vrednot vladavine prava z »jedrsko opcijo« dokazuje, da nekdo misli in da zmore misliti pravilno.
