Ko se vrnemo, bomo živeli v šotoru. A tisto je vsaj naša zemlja

Po več kot enem letu vojaških operacij proti talibskim skupinam na plemenskih območjih Severni Vaziristan in Hajber pakistanski vojaški predstavniki trdijo, da so že skoraj povsem »očistili« ti območji.

Ko je vojska začela ofenzivo, smo jim rekli, da delajo za naše sovražnike – ZDA, pravi Eid Mohamed, plemenski starešina iz plemena Davar. »Dejali smo jim, da nas ne bi smeli pobijati za ZDA. Rekli smo, da bi nas morali pustiti pri miru, da bi se mi lahko posvetili boju proti ZDA. Tudi vladnim predstavnikom smo rekli, naj nas pustijo pri miru, da se bomo borili proti ZDA. Nismo se hoteli boriti proti pakistanski vojski. Če bi se odločili, da se bomo borili proti pakistanski vojski, bi preteklo ogromno krvi. A raje smo se žrtvovali in zapustili domove. Pustili smo vojski, da izvede ofenzivo. Zdaj imamo tega dovolj. Hočemo se vrniti na svoje domove,« dodaja malik Eid Mohamed, doma iz Miran Šaha, glavnega mesta Severnega Vaziristana, območja, ki se razteza tik ob meji z Afganistanom.

Od sredine lanskega junija, ko je pakistanska vojska, podprta z napadi ameriških brezpilotnih letal, sprožila ofenzivo proti talibskim skupinam v Severnem Vaziristanu, družina Eida Mohameda še ni imela možnosti vrniti se v svoje mesto. »Rekli so nam, da se bomo lahko vrnili julija ali avgusta, a doslej se ni še nihče vrnil. Vojska še ni dala dovoljenja. Mesto je povsem izpraznjeno, tam so zdaj le vojaki. Le če kdo izmed razseljencev umre, vojska dovoli svojcem, da ga pripeljejo v domačo vas in ga tam pokopljejo. Vojska organizira te pogrebne ceremonije. Vse imajo pod nadzorom, nihče ne more nikamor brez njihovega spremstva,« pove Eid Mohamed. Na podlagi informacij domačinov, ki so se lahko za kratek čas vrnili v mesto, Eid Mohamed pove, da je bil v spopadih osrednji bazar v Miran Šahu povsem uničen. Za zdaj še ni mogoče oceniti, koliko zasebnih domov je bil uničenih ali poškodovanih.

Družina Eida Mohameda se je pred spopadi v Severnem Vaziristanu zatekla v Hajatabad, naselje tik ob Pešavarju. Tako kot preostale družine, ki so bile v času ofenzive prisiljene zapustiti domove, tudi njegova prejema vladno denarno pomoč – 12.000 rupij [nekaj več kot 100 evrov] na mesec. Poleg tega dobijo tudi nekaj hrane, za katero pa pravijo, da je tako slabe kvalitete, da jo raje prodajo in si kupijo svojo. »Veliko razseljencev ne prejema pomoči, ker nimajo osebnega dokumenta, s katerim bi dokazali svojo identiteto. Mnoge ženske z našega območja nimajo osebnih dokumentov. Ni mogoče ugotoviti, koliko je teh ljudi, morda 20 ali 30 odstotkov. Ti ljudje niso registrirani in trpijo. Ne morejo si najeti bivališča. Poskusili smo jim pomagati, a ne moremo zbrati dovolj pomoči,« pravi Eid Mohamed. Ob tem doda, da je vlada sicer začela postopek izdajanja osebnih dokumentov, a to poteka zelo počasi.

Dokončna zmaga?

»Pred vojaško ofenzivo smo se pogajali z vojsko in civilno oblastjo. Rekli so nam, da lahko ostanemo v naših vaseh, če ne bomo več dajali zatočišča upornikom iz drugih krajev, iz Južnega Vaziristana, Pandžaba, iz Uzbekistana. Grozili so, da bodo porušili hiše tistim, ki ponujajo zatočišče upornikom iz drugih krajev. Mi smo se s tem strinjali. V našem naselju, ki šteje kakšnih tisoč domov, so porušili pet ali šest hiš, kjer so bili nastanjeni tuji uporniki,« pove malik Abdul Džabar, starešina iz plemena Davar, doma iz naselja Darpa Hel, nedaleč od Miran Šaha. »Vojska je bila najprej zelo vesela, ker smo sodelovali z njimi. A potem so nam rekli, da bodo napadli vsako vas, od koder bo kdo streljal nanje. S tem se nismo strinjali. Dejali smo, da bodo umirali tudi civilisti, ženske in otroci. Zato smo vojski rekli, da ni več dobrodošla. Potem je začela ofenzivo,« se spominja Abdul Džabar. Pred začetkom ofenzive se je tudi on, skupaj z družino, zatekel v Hajatabad, kjer je najel hišo.

V začetku septembra letos, po več kot enem letu bojevanja v Severnem Vaziristanu, so na zasedanju parlamentarnega odbora za obrambo predstavniki pakistanske vojske zatrdili, da so med ofenzivo ubili nekaj več kot 3500 upornikov. Ali obstajajo podatki, kdo so bili ti ljudje in kaj so počeli? Ali je mogoče neodvisno potrditi, da je število ubitih resnično? »Nič ne vemo, nismo videli trupel. Nismo videli, kje so pokopani. Mediji nimajo dostopa do Severnega Vaziristana. Vojska včasih le za en dan odpelje izbrane novinarje v Miran Šah ali Mir Ali, kjer jim razkaže območje. Ne odpeljejo jih tja, kjer potekajo boji,« pove Rahimula Jusufzaj, urednik pakistanskega časopisa The News. Po več kot enem letu bojevanja pakistanska vojska trdi, da v spopadih ni bil ubit niti en civilist. Po vojaški logiki so bili vsi civilisti razseljeni z območja bojevanja, tako da so tam ostali le uporniki. Vsak posameznik, ki je na območju, kjer se izvaja ofenziva, je tako avtomatično identificiran kot pripadnik uporniške skupine. Poleg tega pakistanska vojska trdi, da je med ofenzivo zajela več kot tisoč upornikov. Tudi identitete teh ljudi, ki so bili strpani v tajne vojaške zapore, so neznane.

Čeprav je nejasno, kdo umira v Severnem Vaziristanu, je na podlagi redkih nadzorovanih obiskov, ki jih na tistem območju vojska omogoči novinarjem, razvidno, da obe največji mesti – Miran Šah in Mir Ali – nista več generalštaba pakistanskih talibskih skupin in njihovih tujih partnerjev, Al Kajde in Islamskega gibanja Uzbekistan. Obe mesti sta trenutno izpraznjeni, delno uničeni, glavni bazar v Mir Aliju je bil povsem porušen. »Lahko rečemo, da je vojska izrinila talibe iz krajev, kjer so imeli svoj generalštab, kamor so prej prihajali uporniki z vsega sveta. Pred vojaško operacijo so imeli uporniki tisto območje povsem pod nadzorom. Zdaj tega ni več,« pove Zahid Husein, novinar, avtor dveh knjig o uporniških skupinah in pakistanski »vojni proti terorju«. Čeprav je vojska pregnala talibe iz obeh največjih mest v Severnem Vaziristanu, je Husein prepričan, da bodo boji trajali še dolgo. Ključni bodo spopadi za nadzor nad dolino Šaval, ki je trenutno še zadnje večje območje, ki je pod nadzorom upornikov. »Ta teren je zelo težek, gorat. Zelo je primeren za gverilsko bojevanje. Eno leto za ofenzivo je zelo malo. Če vojska ne zavzame doline Šaval, ne bo imela popolnega nadzora nad tistim območjem. Talibi se bodo lahko vedno zatekli tja. Tam imajo lahko svoje položaje,« pravi Husein.

Postopno vračanje

Ker je vojska prevzela nadzor nad veliko večino Severnega Vaziristana, so nekaterim razseljenim družinam že dovolili, da se vrnejo na domove. Vrnili so se, na primer, člani plemena Davar, ki živijo v Idaku, naselju v bližini Mir Alija. Ker tam niso potekali spopadi, vas ni bila uničena. Ljudje so se lahko vrnili na domove. A kljub temu večina vasi na območjih, kjer so potekali spopadi, še vedno ostaja izpraznjenih, časovnica vrnitev pa ni znana. »Nimamo natančnih podatkov o povzročeni škodi v našem naselju. Ljudje, ki so se tja vrnili za kratek čas, pravijo, da je bilo veliko uničenega. Vojska nam še ni sporočila, kdaj se bomo lahko vrnili,« pove malik Džalal Mazarhel, plemenski starešina iz naselja Data Hel, prav tako v Severnem Vaziristanu. »Hočemo častno vrnitev. Naša temeljna zahteva je mir. Izgubili smo vse, naše domove in naš posel. A če bo znova mir, bomo srečni.«

Po podatkih, ki jih je zbrala pisarna za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA), je na začetku leta zaradi spopadov zunaj domov živelo nekaj več kot 296.000 družin z vseh sedmih plemenskih območij, ki se raztezajo ob meji z Afganistanom. To število je zajemalo le registrirane razseljene družine. Največ, nekaj manj kot 104.000 družin, jih je prihajalo iz Severnega Vaziristana. V procesu vračanja, ki je potekal predvsem julija in avgusta letos, se je do konca avgusta približno 26.000 družin iz Severnega Vaziristana že vrnilo na domove. Tistim, ki so se vrnile, je vlada priskrbela nekaj manj kot 90 evrov pomoči za prevoz in enkratno denarno pomoč v vrednosti 217 evrov. Poleg tega naj bi družine po vrnitvi šest mesecev prejemale pakete s hrano, tiste, ki so jim porušili domove, pa bodo dobile šotore.

Ali jim je vlada obljubila tudi pomoč za rekonstrukcijo porušenih ali delno poškodovanih hiš? »Vlada obljublja odškodnine za poškodovane hiše. Čakamo, da se ta obljuba izpolni. A na podlagi preteklih izkušenj dvomim, da bomo kaj dobili. Že pred ofenzivo je vojska v svojih operacijah povzročila veliko škode, a ni izplačala odškodnin,« zatrdi malik Eid Mohamed.

Vrnitev domov – v šotor

Skupaj s prijatelji in sorodniki je 50-letni Džan Mohamed prenašal svoje skromno imetje na odprt prtljažnik avtomobila, s katerim je nameraval odpeljati desetčlansko družino nazaj domov. Po približno šestih letih životarjenja na humanitarni pomoči v šotorišču za vojne razseljence Džalozaj, ki se razteza na ravnici vzhodno od Pešavarja, so jim pakistanske oblasti letos poleti končno prižgale zeleno luč za vrnitev v njihovo rojstno vas Nala Kajuri na plemenskem območju Hajber. Po razglasitvi letošnje nove zmage nad hajberskimi talibskimi skupinami naj bi – tako Džan – vojska nadzorovala tudi območje, kjer je njegova vas. »Sorodniki, ki so zaposleni v varnostnih silah na tistem območju, so nam dejali, da je naša vas povsem uničena. Naša hiša je uničena. Ko se vrnemo, bomo živeli v šotoru. Tako bo, dokler ne popravimo hiše. A tisto je vsaj naša zemlja. Tam bo bolje,« pravi Džan. Ob tem doda, da je članom drugih hajberskih plemen, na primer plemen Akahel, Šalobar in Barkambar, ki so se v svoje vasi vrnila v preteklih mesecih, vlada obljubila finančno pomoč, približno 3800 evrov, s katero naj bi si vaščani obnovili porušene ali poškodovane hiše. »Člani plemena Akahel so se vrnili že pred dvema mesecema, a vlada jim še vedno ni izplačala obljubljene pomoči,« zatrdi Džan, skeptičen, da bodo ta denar kdaj videli. »Mi se bomo v vsakem primeru vrnili domov. A če bomo čez nekaj časa ugotovili, da tam ni služb, se bomo vrnili v Pešavar,« pove Džan in ob tem poda oceno, da se je velik del družin, ki so se v preteklih mesecih vrnile v svoje vasi, že odpravil nazaj v Pešavar. Ker v porušenih vaseh niso videle prihodnosti, so se družine odpravile v prestolnico province. Kako se je nameraval Džan Mohamed preživljati po vrnitvi v vas? S čim se je v svoji vasi preživljal, preden so bili razseljeni? »Imeli smo majhno trgovino na glavnem bazarju v Bari. A zaradi varnostnih razlogov je tisti bazar še vedno zaprt. Od vlade zahtevamo, da ga znova odprejo,« pravi Džan.

V Hajberju, ki prav tako deli mejo z Afganistanom, so v šestih letih potekale serijske vojaške operacije proti tamkajšnjim uporniškim skupinam. Glavni tarči ofenziv sta bili dve največji talibski skupini na tistem območju – Islamska vojska, ki ji poveljuje Mangal Bah Afridi, in lokalna podružnica Talibskega gibanja Pakistana, ki mu poveljuje mula Fazlula. Izmed sedmih plemenskih območij, kjer so se v času »vojne proti terorju« izvajale operacije proti talibskim skupinam, je prav Hajber utrpel najdolgotrajnejše spopade. Prve manjše vojaške operacije v Hajberju so se začele že leta 2008. Od leta 2012 pa je vojska tam vsako leto izvedla večjo ofenzivo, najintenzivnejši spopadi so potekali v letih 2012 in 2013. Zadnja v seriji ofenziv je potekala od oktobra lani do sredine julija letos, ko so vojaški predstavniki razglasili novo zmago v boju proti tamkajšnjim uporniškim skupinam. Vojska je sprožila to zadnjo ofenzivo, potem ko so se pojavila poročila, da se je del upornikov, ki so se umaknili iz Severnega Vaziristana, zatekel prav v Hajber.

V bojih, ki so bili v preteklem letu dni osredotočeni na uporniške položaje v dolini Tira, naj bi bilo – po podatkih, ki so jih zbrale pakistanske medijske hiše – ubitih okrog petsto upornikov. Vojska, ki se je v spopadih opirala predvsem na zračne sile, je izgubila le okrog petdeset vojakov, približno sto jih je bilo ranjenih. Ob razglasitvi zmage so vojaški predstavniki zatrdili, da je zdaj 95 odstotkov Hajberja trdno pod vladnim nadzorom, manjše skupine upornikov naj bi se skrivale le še na območjih Kačkol in Radžgal. Kljub razglasitvi zmage vojska občasno še vedno bombardira območja v dolini Tira.

Ker se je število uporniških napadov v Pešavarju in bližnji okolici v tem letu zmanjšalo, se zdi, da je vojska za zdaj okrnila zmogljivosti hajberskih upornikov za sprožanje napadov. Potem ko se je – tako vojska – približno 600 upornikov, ki so bili del Islamske vojske, predalo, naj bi Mangal Bah poveljeval le še od 200 do 300 možem. Prisiljeni so se bili umakniti na afganistansko stran Durandove črte, v provinco Nangarhar. »Njihov tiskovni predstavnik Salahudin Ajubi me skoraj vsak dan pokliče, ker želi podati izjavo. Vedno me pokliče iz Afganistana, z afganistanske telefonske številke,« pove Rahimula Jusufzaj.

Neporušena le še ena soba

Marca letos je okrog 86.000 hajberskih družin živelo v razseljenstvu. V procesu vračanja se je do konca avgusta nekaj več kot 54.000 družin že vrnilo domov. Čeprav so oblasti veliki večini hajberskih razseljencev dovolile, da se vrnejo na domove, številni razseljenci ostajajo skeptični zaradi varnostnih razmer v Hajberju. Bostan Kan, 49, je že pred šestimi leti moral zapustiti – skupaj z ženo, šestimi sinovi in hčerjo – svoj dom v vasi Baraki. V vas, ki šteje približno 250 hiš, sta se doslej vrnili le dve družini, med drugim tudi družina Kanovega bratranca. »Bratrančeva družina se je vrnila pred dvema mesecema. Vlada tja sicer še ne dovoli vračanja, a so se vseeno vrnili. Rekli so, da bodo le enkrat umrli in da hočejo to storiti na svoji zemlji,« pravi Kan. »Bratranec mi je povedal, da je moja hiša razdejana. Oropali so jo. Izruvali so vrata in vsa okna. Pokradli so vse, kar smo pustili za sabo. Uničili so tudi moj sadovnjak ob hiši,« pove Kan. Kakšne so varnostne razmere v vasi? »Tisto območje nadzoruje vojska. Postojanko imajo na hribu nad vasjo. Ker je bratrančeva družina ena redkih na tistem območju, se z avtomobilom premika le v spremstvu vojaškega konvoja. Bojijo se, da jih bo vojska napadla, če bodo potovali sami, saj bodo mislili, da so talibi,« pravi Kan.

»Veliko ljudi se je vrnilo. Stric se je vrnil pred nekaj meseci. Tisti, ki imajo prihranke, prenavljajo poškodovane hiše. Tisti, ki nimajo denarja za prenovo, živijo v šotorih na svojih posestvih,« pravi Said Fakir, 20, iz vasi Milvat, prav tako v Hajberju. Po njegovi oceni je izmed tristotih hiš v vasi okrog osemdeset uničenih. »Naša hiša je povsem uničena. Neporušena je le še ena soba. Tudi naš traktor je uničen,« pravi Said Fakir, ki za zdaj ostaja v Džalozaju, kjer vztraja le še kakšnih tri tisoč razseljencev. Kakšna je varnostna situacija v njegovi vasi, kjer je v preteklih letih delovala talibska skupina pod vodstvom Mangala Baha? »Vojska je očistila tisto območje, a občasno prihaja do napadov. Nekdo postavlja bombe ob cesti. Ko se zgodi napad, vojska izvede preiskavo. Vojaki pridejo v našo vas in samovoljno zapirajo ljudi. V zaporu jih potem pretepajo. To se ves čas dogaja. Ko pride do občasnih strelskih napadov na vojaško postojanko v naši vasi, vojska začne streljati vsepovprek. Ne zanima jih, ali zadenejo mošejo, hišo ali šolo,« trdi Said Fakir. Kljub temu se je velika večina vaščanov vrnila v vas. Le manjši del se je odločil, da je upanje na svetlejšo prihodnost bolje iskati v Pešavarju.