Tiskane izdaje
V zvezi z našim ustavnim sodiščem in njegovim zelo »specifičnim« položajem v političnem sistemu se je nujno spomniti t. i. induktivne logike – logike, ki iz posameznega sklepa na splošno. Recimo: če dovolj dolgo opazujete jabolka, ki padajo z dreves, boste sklepali, da jabolka vedno padajo navzdol, in ne navzgor ali vstran. Potem lahko izdelate splošnejšo hipotezo, ki zajema tudi druga padajoča telesa, na primer hruške.
Harvardska profesorja Thomas Chartchart in Daniel Klein sta se v tej zvezi domislila dobrega štosa o Sherlocku Holmesu in njegovem pomočniku Watsonu:
Holmes in Watson gresta taborit. Sredi noči se Holmes zbudi in dregne Watsona. »Watson, poglej v nebo in povej mi, kaj vidiš.« »Vidim na milijone zvezd, Holmes,« reče Watson. »In kaj sklepaš iz tega, Watson?« Watson za hip pomisli. »No,« reče, »v astronomskem pogledu mi to pove, da obstaja na milijone galaksij in s tem nemara na milijarde planetov. V astrološkem pogledu opažam, da je Saturn v Levu. V horološkem pogledu sklepam, da je ura približno četrt čez tri. V meteorološkem pogledu se mi zdi, da bo jutri lep dan. V teološkem pogledu vidim, da je bog vsemogočen, mi pa smo majhni in nepomembni. Uh, kaj pa ti sklepaš, Holmes?«
»Watson, ti si idiot! Nekdo nama je ukradel šotor!«
Mnogi na Šentflorjanskem bi se smeli počutiti kot Watson – občudujoč zvezde nad seboj, toda ne zavedajoč se, da nam je nekdo ukradel šotor. Zgodilo se je namreč nekaj »induktivnega« (vpeljati, navesti, iz posameznega sklepati na splošno itd.), in to v političnem sistemu, ki sicer nikoli ni bil v celoti »dograjen«, zdaj pa je, kot kaže, tudi brez »šotora«. Ustavno sodišče je v zadnjem času tako surovo (induktivno) poseglo v politični prostor, da se bo spet treba vprašati, kdo in kako ga je umestil med nas.
Je ustavno sodišče sodna ali politična inštitucija?
Povod za to pisanje je seveda »zastaranje« vseh zadev v zvezi s politično osebnostjo, ki je onstran sleherne zakonodaje. Vse v zvezi z njim sistematično »zastara«, od orožja do Patrie, ustavno sodišče pa to pokrije s takšno ali ravno nasprotno razlago, na kar je opozoril nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič v svojem ločenem mnenju v neki drugi zadevi. Ivana Kristana, tudi vrhunskega strokovnjaka ustavnega prava, smo vprašali, ali je možno tožiti ustavno sodišče zaradi, recimo, očitne pristranskosti. Samo zasmejal se je.
Je ustavno sodišče potemtakem zunaj političnega sistema? Je lahko nad njim ali se vanj utegne zalesti kot rakava tvorba?
Ne bomo prehitevali, očitno pa je, da je prav US z neko povsem politično obrazložitvijo, da opozicija ne sme ostati brez svojega glavnega predstavnika v parlamentu, z največjim mečem zasekalo v sistem. Vse tri veje oblasti, kot jih poznamo v t. i. demokraciji, so ostale brez besed – kajti o US se menda ne sme niti podvomiti, kaj šele razmišljati, kot je nedavno povedal Lovro Šturm. Od kod taka božanska svetloba US, čeprav se vsi zavedamo njene političnosti in pritlehnosti? Zadnje poteze te inštitucije, ki je slabo umeščena v državo, že same po sebi govorijo, po kakšnem blatnem kolovozu gremo.
K temu seveda ni treba dodajati, da so nekako tudi vrhovno sodišče prisilili na kolena in se je te dni moralo skoraj opravičiti Igorju Bavčarju za »sitnosti«, ki naj bi mu jih nekaj let povzročali. Verjetno bo tudi Igor zahteval odškodnino. No, dejstvo je, da ta hip ni od pomembnežev nikogar v zaporu, razen seveda žeparjev in dilerjev. Nekdo bi se vendarle moral zamisliti nad tem, da se ta državica krotoviči v afericah, segajočih v milijarde, potem pa se vse skupaj vselej razblini pri kakem političnem sodišču.
Zdi se, da smo v tem pogledu skoraj svetovni fenomen in da že imamo v praksi dvojno pravo: eno za ene, drugo za druge. To se da opaziti skozi vetrobransko steklo ali v vzvratnem ogledalu. Aktualni vladi, začenši z Mirom Cerarjem in končavši z Goranom Klemenčičem, se očitno v to reč ne uspe dovolj »induktirati«, zato gredo stvari svojo pot. Pravzaprav se morda že dogaja prevrat – če bo uspešen. Sodbe sodišč ne veljajo več, pravosodje je pred linčem, iz ozadja žuga škofovska palica ustavnega sodišča in sistem se razblinja kot votlina slabo delujočih notranjih organov.
Tu je vloga ustavnega sodišča, ki je namenoma (?) močno precenjena in celo mistificirana, absolutno epicenter dogajanja. Kako si, denimo, razložiti, da to (nikoli in na noben demokratični način izvoljeno sodišče) lahko po mili volji dezavrira celoten pravosodni sistem? In ga pravzaprav celo poniža, vključno z vrhovnim sodiščem. Saj bi pripomnili, da US lahko takoj zamenja parlament, ampak, dajte no, le kakšen parlament pa je to!
Morda pretiravamo, toda Slovenija je s temi »razsodbami« US zašla v globljo institucionalno krizo, kot si to predstavlja sedanja vlada. Kriza se bo seveda stopnjevala, ker jo že podpihuje »moralni zmagovalec«, stvari pa v bistvu ostajajo pravno in dejansko nedorečene; se je s Finsko prek Avstrije trgovalo z nekim orožjem – ali ne? Je Slovenija v času obrambnega ministra JJ in balkanskih vojn trgovala z orožjem ali ni? Taka dejstva so za US očitno povsem nepomembna, kar je značajska posebnost ljudi, ki se ne menijo za okolico. Heglu se je med drugim zapisalo: Če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva! Verjetno je imel v mislih tudi naše US.
Načrtno stopnjevanje politične krize je razvidno od dna do vrha stopnic. In seveda je dobro organizirano. Začelo se je s »kadrovsko osvežitvijo« v zaporih, kjer je bilo treba urediti vse potrebno za počitniško ugodje izbrancev, hkrati pa so potekale tudi razne logistične priprave na terenu. Recimo prisluškovanje slovenskemu sodniku arbitražnega sodišča in njegovi »zaupnici«: samo lunatik bi pomislil, da se je to zgodilo spontano in da pri tem ni bilo ušesa JJ. Ali pa najnovejša afera s prisluškovanjem avstrijskemu veleposlaništvu – samo lunatik bi pomislil, da to zagotovo ni moglo izcurljati iz Sove. Ki je seveda še vedno Janševa. Avstrijci, bravo, kot se spodobi, niso niti zinili.
Hočemo predvsem dopovedati, da Janševa »polnokrvna« vrnitev na politično prizorišče – ki jo je kajpak odrsko opremilo in režiralo ustavno sodišče – niti približno ni in ne bo neka običajna vrnitev na Šubičevo. To ne bi bilo v njegovem stilu in tako seveda tudi ni zasnovano. Morda se sedanja vladajoča garnitura tega niti ne zaveda, čeprav jo JJ že vse bolj vpleta v mreže svojih medijev in svojih novinark. In tu je kajpak pravosodje, ki se ga bodo trudili uničiti, ker se je bilo menda nekdaj pregrešilo. Proti JJ. Jezus Kristus, še zdaj jočemo zaradi tvojega križanja.
Nasprotje induktivni logiki:
Deduktivna logika, sklepanje splošnega na posamezno, pri čemer sklepamo tako, da iz splošne predpostavke izpeljemo logičen zaključek. Najbolj osnovna oblika deduktivne logike je silogizem, na primer: Vsi komiki so filozofi; Stan in Olio sta komika filozofa; torej sta Stan in Olio filozofa.
Razmišljanje o večjih stvareh se začne, ko ti nekdo ukrade šotor.
