Ko vrag spet postaja mejak

V svetovnem merilu je za te mesece značilna velika negotovost. Nekaj pa je gotovo: ko se je v velikih pomembnih medijih zaradi tajnih Trumpovih povezav z Rusijo začelo govoriti o primerjavi z Nixonovo Watergate, se je verjetnost, da Trump svojega mandata ne bo dokončal, precej povečala. Vseeno je negotovost, ki se iz ZDA zliva po vsem svetu, razkrila neko realnost, ki je vse kaj drugega kot mirotvorna. Zdi se, da vpliva tudi na povezano nerazpoloženje, ki ga spet sprožajo uniformirani in z novimi represivnimi dodatki oblasti opogumljeni lokalni redarji z nastavljanjem skritih ali odkritih cestnih radarjev po Sloveniji. Spomnili se bomo, kako so prav na videz trivialni cestni radarji v Mariboru pred petimi leti sprožili politično revolucijo, ki pa se je utopila v konformizmu aktualne vladajoče koalicije. Tip govorice, ki vzbuja negotovost in nelagodje, se je ta teden pojavil tudi na ravni sicer ene najbolj trdnih institucij, pri Natu in pri razmerju med Evropo in ZDA. Da, in po sprejetju novele zakona o tujcih se je spregovorilo tudi o avstrijski državni pogodbi (ADP), kajti na Koroškem so se pojavile simbolne tendence, da bi koroška politika Slovence spet ponižala v kužni subjekt in jih preobrazila v »sirske begunce«.

Vzdržati bo treba samega sebe

Trumpova politika se naobrača v agonijo humanizma. Izgovarjanje kolikor toliko utemeljenih besed za sledenje povsem napačnim ciljem je postalo pravilo in ne izjema. Sestal se je z izraelskim premierom Benjaminom Netanjahujem in se z njim strinjal, da nastanek palestinske države nemara ni več prava rešitev. Požvižgal se je na pismo petih nekdanjih veleposlanikov ZDA v Izraelu, ki ostro nasprotujejo imenovanju Davida Friedmana za novega veleposlanika ZDA v Izraelu, ker da ima skrajna in radikalna stališča, ker podpira gradnjo izraelskih naselij na palestinskih ozemljih in je na ta način v nasprotju z mednarodnim pravom.

Potem se je ta teden v javnosti izrekel ameriški obrambni minister James Mattis. Od članic zveze Nato je terjal, naj do konca leta zvišajo obrambne izdatke, sicer bodo ZDA tej organizaciji namenile občutno manj denarja. V četrtek je v Münchnu začela potekati varnostna konferenca z izjemno politično zasedbo, od Angele Merkel do ameriškega podpredsednika Mika Pencea, od generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa, predsednika evropskega sveta Donalda Tuska do generalnega sekretarja zveze Nato Jensa Stoltenberga. Udeležbo je najavil tudi slovenski predsednik Borut Pahor. Skrbi jih, ker je Trump podprl brexit, skrbi jih njegov odnos do Rusije, skrbi jih kritika EU in njena prihodnja varnost ...

V resnici bi EU lahko skrbela lastna usoda, kajti v perspektivi jesenskih volitev v Franciji in na Nizozemskem ni zagotovil, da bo EU vzdržala samo sebe. Nemčija se temeljito pripravlja na rezervne evropske scenarije in ekonomsko močna, kot je, se zelo zaveda, kako pomembna je zanjo EU, zato niti svoje niti njene usode nikakor ne more prepustiti naključju. Toda tako velike kot male države se na drugi strani v zadostni meri bržkone ne zavedajo, kako zelo se je EU vsebinsko že razkrojila, kajti osredotočeni so predvsem na parametre ekonomske unije in na obseg velikega trga, v katerem se napajajo močne ekonomije in kapital.

Palica z dvema koncema

Tako se je tiho zgodila spontana borderline koalicija večine evropskih držav in politik. Te se sprehajajo po meji v dobesednem in v humanističnem smislu in Slovenija je za to zelo dober primer, nič manj poveden pa je Avstrija, ki je po vsej verjetnosti tihi narekovalec slovenske emigrantske politike. Toda prav v tem razmerju se dobro pokaže, kako ima vsaka palica dva konca.

Ko se je avstrijska koroška deželna politika namenila reformirati in aktualizirati deželno ustavo, se je na predlog odzval prvi mož ÖVP avstrijske Koroške Christian Benger. V predlogu sprememb mu je postal sporen stavek, »da skrb dežele in občin velja enakopravno tako za nemško kot slovensko govoreče deželane«. Svoje nasprotovanje, so poročali mediji, je utemeljil z dvema skrajno čudnima razlogoma: prvi je ta, da posebna omemba slovensko govorečih državljanov (poleg nemških) v ustavi že sama po sebi pomeni, da ima slovenska narodna skupnost več »pozornosti in pravic«. Drugi pa je ta, da so v stranki zaradi posebne omembe »slovensko govorečih državljanov« dobili veliko negativnih odzivov.

Slovenci na Koroškem so se odzvali dostojanstveno in argumentirano, premogli so odločnost, samozavest in od Slovenije so izrazili pričakovanje po skupnem enotnem stališču države do tega nemajhnega problema. Na začetku je kazalo, da ta tema v Sloveniji sploh ne bo »prijela«, potem, da bo spet postala predmet notranjepolitičnih bitk, končno so na ravni civilne pobude (Ivan Kristan) in tudi politike (Primož Hainz) padli predlogi, da je na meddržavni ravni treba sprožiti postopek notifikacije avstrijske državne pogodbe (ADP).

Toda spomnimo se argumentacije, ki jo je na to temo na koncu julija 2012 v Sobotni prilogi Dela predstavil predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Šturm. Povedal je, da je 1964 Avstrija sama od sebe in brez intervencije iz Slovenije ali Jugoslavije v zvezno ustavo sprejela pomembne odstavke določil ADP. Ta je bila kot mednarodni sporazum sprejeta leta 1955 na Dunaju, za njim pa so stale močne zavezniške države: ZDA, ZSSR, Francija in Velika Britanija. Tu lahko vidimo, da sta imela Marjan Šturm in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko, ki ga je Šturm citiral, prav že 2012. Šlo pa je za tale vidik: ADP je pogodba zaprtega tipa, in če jo Slovenija notificira, se ne bo zgodilo nič; tresla se bo gora, mogoče rodila kaka miš, sta povedala. Spor bo uporaben le za notranji politiki Slovenije in Koroške. Slovenija in Avstrija pa sta ratificirali konvencijo Sveta Evrope za zaščito nacionalnih manjšin in listino evropskih manjšinskih in regionalnih jezikov. Tu je sogovornik Evropa, EU, in ne države koalicije druge svetovne vojne, ki vsaka zase postajajo merska enota za nove nacionalizme: ZDA (Trump), Velika Britanija (brexit), Rusija - ZSSR (Putin) in Francija (potencialna Marine Le Pen).

Smo lovci in družinski očetje

Žaljivost prvega moža ÖVP avstrijske Koroške Christiana Bengerja je simptom posebne vrste in ne bi smela biti pozabljena oziroma nekaznovana, kajti v sodobni EU si nihče in pod nikakršnimi pogoji ne bi smel privoščiti človeka drugega jezika obravnavati kot nižjega, manjvrednega ali kar koli že iz arzenala nacistične podzavesti, ki je je Koroška očitno še polna. Če bi bila taka državna avstrijska politika, bi se Slovenija morala od nje distancirati, toda Avstrija je na državni ravni že dokazala, da ni taka. Predvsem pa se je naučila lekcije koalicije VP-FP med letoma 1999 in 2000, ko si je pridelala sankcije 14 držav članic EU.

Iz tega primera je mogoče izpeljati, kaj bo štelo v Evropi prihodnosti, četudi se bo ta imenovala Evropa več hitrosti. Valentin Inzko je za Koroško ob nakazanem Bengerjevem nacizmu povzel besede zveznega kanclerja (tudi iz ÖVP kakor Benger) z 9. maja 1965. Povedal je: slovenski jezik kot tudi slovenska kultura spadata h Koroški in kdor ljubi Koroško, jo mora ljubiti táko, kot je, in jo mora ljubiti celo in v vsem, kar je.

Po Šturmu in Inzku je mogoče tudi izpeljati model prihodnje Evrope, ki bi bila prosta tovrstnega bodisi nacizma bodisi ksenofobije. Odtod negotovost časa, kajti natanko takšno razpoloženje, kakršno je Slovenija začela ustvarjati z amandmaji k zakonu o tujcih, ponazarja Bengerjeva pomaziljena domačijskost, ki paradoksalno ponazarja in posnema tudi povprečnega domačijskega Slovenca, Madžara, Poljaka, Hrvata, tudi prenekaterega Francoza in Nizozemca, skratka ljudi, ki se strinjajo s Trumpovo protibegunsko politiko novih zidov in žičnatih ograj. V Bengerjevi samopredstavitvi stoji, da zanj dejanja štejejo več kot besede, da je poštenje treba dokazati, da je treba živeti transparentno in da je treba prepričanja udejanjati. Družina, pravi, sodi v srčiko naše družbe, treba je povečevati njeno moč, a treba je tudi spoštovati druge življenjske modele. Je lovec, katolik, smuča in ima motorno kolo in končno dokazuje, da dejanja res štejejo več kot besede.

Poanta je ta, da gre za »poštenega« vsakdanjega politika tradicionalnih vrednot, ljubezni do domovine, za katerega nikoli ne bi pomislili, da bi skrivoma lahko živel ksenofobno in nacionalistično razbrzdanost. Če ta model pomnožimo s številom tistih, ki EU preoblačijo v rjavo, vidimo, v čem je pravzaprav Trumpova politika in iz nje izvirajoča negotovost, ki se poliva globalno in v tem je drugi konec palice, ki je Slovence s svojim drugim koncem udarila po koroških Slovencih.