Koliko idiotov na konici bucike?

Za konec avgusta, pred novim šolskim letom, si vam bomo drznili zastaviti tipično vprašanje iz obdobja sholastike: Belina je pač belina, če pa ni čisto nobene bele stvari, še lahko govorimo o belini? Je belina nekaj samostojnega, predhodnega, neodvisnega od vsega belega na svetu? Je prej belina, potem pa so šele bele vse stvari? Je pojem pred stvarjo, dogodkom, pojavom? Ali vse belo na svetu izvira iz beline kot pojma ali je belina le naš »skupni imenovalec« za vse belo?

Vidite, s takimi in podobnimi vprašanji se konec avgusta, pred novim sholastičnim letom slovenske politike, ukvarja naša pravniška elita. Saj veste, kaj imamo v mislih: nekdo, ki je pravnomočno obsojen, ne more biti poslanec, lahko pa postane poslanec! Hm. No, tako trdijo nekateri ugledni pravniki in temu sofizmu je nasedel tudi parlament. Takšnih miselnih bravur niso dosegli niti v obdobju sholastike in kaže, da bo v naše pravo treba uvesti Einsteinovo pojmovanje relativnosti časa in prostora. Torej pretekli, sedanji, prihodnji, katerikoli čas, ki je po prijatelju Albertu vezan na prostor, na gravitacijo, torej prostor-čas. Žal Einstein nikoli ni znal do konca pojasniti gravitacije. Pa pustimo to malenkost.

In pustimo to, da je naša pravna stroka vse bolj ukrivljena z gravitacijami, torej s političnimi prostori, v katerih živi. Nič hudega, možgani vam drugače delajo sto metrov pod vodo kot visoko v zraku. To se tudi pravnikom pozna. Seveda pa obstaja še nekaj, čemur po navadi rečemo zdrav razum, torej skupek milijone let starih izkušenj biologije, živčevja, inteligence, socialnega sobivanja itd. Zdrav razum je, na primer, nekdaj govoril, da Sonce kroži okoli nas, znal pa se je nemudoma prilagoditi novi resničnosti. Žal se pravo pogosto ne zmeni za zdrav razum. In tako figurira kot neke vrste avtonomno mišljenje, ki se ne ozira dosti na stvarnost.

Pravo, kot govori naša šentflorjanska sedanjost, je sposobno preseči še hujše vrhunce nesmislov od filozofije – še zlasti če je interes za to. Antonio Gramsci, na primer, analizira odnos med filozofijo in zdravim razumom; oba sta lahko na trenutke nekoliko »čudna«, ampak se vselej prej ali slej tako ali drugače medsebojno »korigirata«. Naš prijatelj škof George Berkeley (1685–1753) je zašel v tako kliničen subjektivizem, da je bil »zunanji svet« pripravljen zaupati le še svojim čutom, ti naj bi bili edina dokazljiva realnost. In ker, kot vemo, niti čutom ne gre čisto zaupati, je »zunanji svet« za Georgea postal nekaj tako relativnega, da se je moral v takem razmišljanju ustaviti.

Ne recite, da so bili pred okroglo tisoč leti sholastiki čisto neumni! Postavljali so za tedanje čase smiselna vprašanja, na primer: Cur Deus homo?, Zakaj se je Bog učlovečil? Saj res, znate na to odgovoriti? Pustimo tudi to. V visokem srednjem veku so se dolgo spopadali v tako imenovanem sporu o univerzalijah, kar je bilo precej podobno sedanjim šentflorjanskim debatam o tem, ali sme biti zapornik član parlamenta – in še več, ali sme biti v komisiji za nadzor nad obveščevalnimi službami. Vsekakor svetovni politični in pravniški unikum.

Kakorkoli že, tedaj, pred tisoč leti, so nekateri zagovarjali, da je bila najprej bukev in šele pozneje so iz nje nastale, pravzaprav zrasle bukve; najprej je bilo govedo in šele naknadno so se iz tega goveda razmnožila vsa zdaj znana goveda, štirinoga in dvonoga. Temu se je reklo nominalizem. Tradicionalni nazor je bil na splošno realizem (Johannes Scottus), ki ga je sinoda v Soissonsu leta 1092 obsodila. Realizem (recimo škof Viljem iz Champeauxa) je bil pač »realnejši« in je nekoliko podvomil, da bi belina bivala, tudi ko ne bi bilo niti ene bele stvari na svetu. Kajpak se je vse to vrtelo okoli vprašanja božje eksistence in svete trojice, torej tudi okoli avtoritete Cerkve, končnega razsodnika.

Zdaj ta spor poznamo tudi kot spor o marginalijah (obrobnostih, nepomembnostih), ker so se na koncu spopadali celo okoli tega, koliko angelčkov je lahko hkrati na konici bucike. Saj res: koliko šentflorjanskih idiotov je lahko hkrati na konici bucike?

Je pravniška debata o tem, ali sme zapornik postati poslanec, čeprav mu zakonodaja onemogoča biti poslanec, spor o univezalijah ali o marginalijah? Pravniki so seveda tudi politična bitja in jim nikakor ne smemo kratiti pravice do prepričanja, ampak – kar je preveč, je pa preveč! Tudi strojevodja ima pravico do prepričanja, vendar mu ta še ne daje možnosti, da bi po svoji volji vozil samo po levi ali po desni. Ali skozi rdečo luč. Navsezadnje mora vsako leto na zdravniški pregled, morda celo pogosteje, kar politikom in pravnikom ni treba. To je seveda posebno vprašanje, da se za vsako funkcionalno vlogo v družbi zahteva spričevala in potrdila, za vodenje države pa potrebuješ samo osebno izkaznico.

Tako imenovana pravna stroka si bo morala priznati, da je zelo soodgovorna za sedanji nezavidljiv položaj državice. Saj niti tega ne vemo, ali je parlament – kot se je bil vzpostavil – sploh zakonit. So njegove odločitve zakonite? Za predsednika vlade so imenovali vrhunskega pravnika, ampak ali je s tem vlada res zakonita? Če se bo nekega dne izkazalo, da ne bi smel kot poslanec glasovati zapornik … kaj potem?

Seveda pravniki, vsak po svoje in kot politična bitja, sodelujejo pri kuhanju in mešanju te godlje, vselej je tako bilo in verjetno bo tako do vrnitve dinozavrov. Toda tokrat je šlo čez rob. Ko se začne parlament dobesedno posmehovati zdravi pameti ljudstva, se je res treba vprašati, ali živimo nekje na prelomu prvega ali na prelomu drugega tisočletja. Nočemo radikalizirati, toda vprašanja se da izbrusiti tudi do boleče ostrine: če tiči v zaporih kar nekaj menedžerjev, čemu ni tam nobenega »izvedenca«? Če je država prepojena s korupcijo, kako to, da ni korupcije v pravniški mašineriji, ki producira predpise in jih potem še razlaga? Le kako je mogoče, da si dva vrhunska pravnika razlagata politični položaj obsojenca povsem diametralno nasprotno.

Kakorkoli že, plebs iz te zmede ne dobi jasnega odgovora, ali imamo sploh zakonit parlament; ali bodo v prihodnje poslanci tudi arestanti; ali se bo dalo obveščevalne službe voditi z Doba; ali bo finančni minister Časar ali Bavčar; ali bodo otroške vrtce vodili nekateri medijsko izpostavljeni župniki …

Novi premier ima veliko povedati o vrednotah, vendar se vse vrednote hitro razvodenijo v slabem in skorumpiranem političnem sistemu, ki ga, mimogrede, sproti »dograjuje« prav pravniška elita. Spomnimo se Iva Andrića (Most na Drini): V času Turkov se je kaka hiša povesila, pa se jo je samo malo podprlo, čas je načel naslednjo hišo, pa se je tudi to malo ­pokrpalo …

Najbolj neresno pri vsem poletnem političnem dogajanju v zvezi z zapornikom je, da se je parlament izognil svoji odgovornosti; najprej je vse skupaj prepustil ustavnopravni komisiji, ta nekakšni podkomisiji, ta bo pa vse skupaj prežvečila »stroki«. Debati o univerzalijah ali o marginalijah, kakor hočete. Parlament se ne bi smel izgovarjati, da ustavno sodišče »utegne imeti svoje, drugačno mnenje«; parlament bi načelno moral imeti svojo voljo, ustavno sodišče pa naj naknadno govori, besni, grozi, karkoli. Ustavno sodišče ne more biti v samem procesu odločanja, saj imajo menda vsi poslanci pred seboj ustavo.

S tem, da je državni zbor tako eksplicitno moralno-vrednostno vprašanje nemudoma prepustil politični in pravniški mašineriji, je takoj nakazal, da naj se ne nadejamo novih časov. Vse bo po starem. Gnili kompromisi in tako naprej.

Te »zgodbe« ne smemo izpustiti izpred oči, parlament bo treba še naprej budno spremljati, ker se bo dogajalo še marsikaj zanimivega. Če imaš trn v prstu ali tujek v telesu, se imunski sistem odzove silovito – ali pa sploh ne. Nekateri »podsistemi« v tej državici imajo čisto svoje imunske sisteme in jih ne bi želeli znova naštevati. Tudi na preprosta dejstva, ki jih zazna vsak zdrav razum, se ne odzovejo. Naš prijatelj Hegel je modro in zelo cinično ugotovil: Če se dejstva ne ujemajo s teorijo, tem slabše za dejstva.

Ko je že ostarel, so ga vprašali, ali so njegovi nauki padli na rodovitna tla in ali ima kaj dobrih učencev. »Rečem vam,« je dejal Hegel, »od toliko učencev me je razumel samo eden … in še ta napačno.«

Toliko za začetek novega šolskega leta.