Tiskane izdaje
V luči vrtoglave turneje Donalda Trumpa po Bližnjem vzhodu in Evropi ne bi škodilo, če bi nekatere stvari znova premislili. Na primer: kaj je od Evrope (seveda tudi z britanskim odhodom) sploh še ostalo? Na drugi strani neba pa seveda Rusija, s katero je »nekdo« zradiral odnose do ničle in s tem povozil večstoletne izkušnje evropske diplomacije. In navsezadnje, koliko sploh še zaupati politikom, ki jim je iz Evrope, nekdaj cvetočega vrta platonov, da vincijev in beethovnov, uspelo spriditi zavrženo kuhinjsko krpo?
Torej: kolikšna je še moč v tem koščku potice?
Na prvi pogled skoraj nesmiselno vprašanje, saj se že tako ve, da je potica izjemno »izdatna«; poleg tega imamo več različnih potic, ki se po energetski vrednosti razlikujejo tako kot plankton in tuna. Na primer: orehova potica, pehtranova, t. i. ocvirkovka itd. Menda so jo prvič omenili leta 1575, kar pomeni že skoraj pol tisočletja odtlej. Potica je potemtakem preživela že številne generacije, vojne, revolucije in zablode.
Vendar lahko vsak košček priboljška doleti tudi nemila usoda politike, če se znajde v nepravem času na nepravem kraju – in iz nepripravljenih ustec. To se je (menda) pripetilo Melanii Trump na avdienci pri papežu Frančišku, ki jo je – kot Slovenko – prisrčno pobaral o potici, prva dama ZDA pa naj bi nekaj »zameštrala« okoli pice in potice. Je pa to že zgodovina, če v teh časih sploh še vemo, kaj naj bi zgodovina bila. S Trumpom se vse hitreje odvija.
To niti ni tako nepomembno, kot se zdi, kajti svetovno politiko imajo zakoličeno tudi simboli – vključno s potico. Kolikšna je torej moč v koščku potice? Bogdan Pogačnik, vrhunski Delov novinar, je, zdaj že pred davnimi leti (Mladinska knjiga 1970), kot tedanji dopisnik iz Pariza spisal knjigo Kolikšna moč je v sladkorju. Bila so leta 68/69, v Franciji je vrelo, kolega pa je dobil navdih pri nekem politično/reklamnem pouličnem oglasu: Kolikšna je moč v sladkorju (Quelle énergie dans le sucre!). In na štiri metre dolgem plakatu razposajeni deček, ki je v silnem poskoku obvisel v zraku. Markanten plakat.
Neznani storilec je dečku s črno kredo pripisal: Živela revolucija!
Ja, to so bili drugi časi. Pogačnik: »Ta velikanski, štiri metre dolgi lepak francoskega združenja za prodajo sladkorja ARCC je bil po mnenju mnogih najbolj posrečen komercialni lepak na postajah pariškega metroja v letih 1968/69. Taka je bila tudi Francija v letih 1968/69: kljub svoji starosti – med komercialno, režimsko in opozicijsko reklamo ter med sladkorno revolucijo – mladeniško poskakujoča – nekam v prazno.«
Nekam v prazno? Z današnjega zornega kota bi se precej zadržano strinjali s to »praznino«, kajti tista leta so nam ostala v spominu bolj po rdeče oblečenem dečku, ki je obvisel v zraku, bolj po energiji kot turobnosti, bolj po nabitem družbenem in političnem ozračju kot po mrtvilu. Skratka: Francija je bila tedaj nabita z neko energijo, ki se je šele artikulirala in seveda nikoli dokončno definirala, je pa energija bila. In Francija je bila tedaj merilo.
Gibanje se je širilo vse do Beograda in še bolj na vzhod. V Evropi se je dogajalo nekaj, kot da bi izšlo iz koščka sladkorja.
Desetletja pozneje imamo v zraku nekaj povsem drugega kot tistega Pogačnikovega dečka, bolj mrtvilo kot kakršen koli zanos, bolj brezidejnosti kot sanje. To nam je najbolj grobo razkrila Trumpova turneja, pravzaprav njegov postanek na stari celini – ki si jo seveda lahko različno razlagamo, a je nedvomno pustila grenak priokus. Evrope, kakršna je dolgo bila, očitno ni več, v njej ni več energije niti za košček sladkorja ali potice. Pa četudi nam to nakaže morda najslabši predsednik v ameriški zgodovini.
Je pa pač tako, da je treba vse vzeti v zakup, tudi možnost, da ZDA pod taktirko nepredvidljivega Trumpa obrnejo hrbet doslej prvorazredni partnerici in se pač bolj posvetijo bolj »globalnim« zadevam. Kaj takega se sicer ne more zgoditi čez noč, je pa treba priznati, da je Trump evropski politični eliti prisolil kar nekaj zaušnic, ne samo v zvezi z Natom.
Sedanja nomenklatura EU je to sprejela različno, ali indiferentno ali – kot Angela Merkel – z nekakšno »politično nadgraditvijo«: »Evropejci moramo vzeti usodo v svoje roke.« Lepa misel, izrekel bi jo lahko kdorkoli, tudi najhujši zgodovinski zloglasneži. Ampak prazna. Brezvsebinska. Že po tej izjavi je možno zaslutiti, da se aktualni politični eliti niti ne sanja, da pod njimi poka ledena plošča. In da utegnemo z njimi vred vsi potoniti. Evropa ni tako trdna tvorba, kot se zdi na prvi pogled, še zlasti ne po slovesu Britancev.
Če bo ostalo pri tem, da bo šlo vse naprej bolj ali manj po receptih gospodinje iz Leipziga, se nam zagotovo ne piše nič dobrega. Dojeti bo treba, da Trumpovega »teatra« vendarle ne moremo vzeti kar tako; sicer niso bile ravno vljudne besede, toda po dveh svetovnih vojnah, ki sta jih Evropa in ZDA bili skupaj, se je vendarle treba zamisliti. To zavezništvo (brez Velike Britanije) se spet utegne spremeniti v nekaj nedoločljivega, kar lahko iztiri dosedanja relativna neravnovesja. Evropa namreč ni več Nemčija–Francija.
To bi bilo Angeli Merkel še kako pogodu, ker Francija vseskozi nekako »bledi«, vendar imajo v Berlinu tudi pozabljive zgodovinarje in kartografe. Glavni nasprotnik Nemčije je bila vseskozi Velika Britanija in njen brexit iz EU utegne marsikaj premakniti v dosedanjih odnosih. In seveda tudi v politični »konfiguraciji« Evrope nasploh. Nemčija bo (spet) dobila upoštevanja vrednega nasprotnika, ki je bil doslej vpet v birokracijo EU.
Od »evropske ideje«, kot jo morda ima v mislih Angela Merkel, bodo ostali samo še ostanki; stara celina se bo, ugibamo, spet politično »pregrupirala«, kar se je navsezadnje zgodilo že nekajkrat. Tokrat utegnejo odigrati pomembno vlogo višegrajske in baltske države, ki jih vse vleče na desno. Seveda ne vemo, kje se bodo ta »populistična« gibanja, kot je na Poljskem ali Madžarskem, končala, vendar se ne zdi, da bi se obetalo kaj dobrega.
Kakorkoli že, Nemčija se »evropske prihodnosti« ne bi smela prehitro veseliti – seveda upoštevajoč tudi to, da Britanija in Francija ostajata glavni vojaški sli. Seveda je tu tudi Mediteran z državami, ki se jih ne bo moglo ignorirati do onemoglosti, Mediteran, mehki trebuh Evrope. Skratka, politična geometrija Evrope se bo nujno spet zapletla in še zdaleč ne bo mogla ostati pri osi Berlin–Pariz. V zraku visijo nova, morda širša politična ravnotežja.
Da o idiotski politiki (vključno s sankcijami in z vojaškimi vajami) proti Rusiji niti ne govorimo. In kdo si je vse to »izmislil«? Nihče drug kot sedanja politična nomenklatura Evrope, ki ne vidi niti za pet prstov nazaj, kaj šele za enega naprej. Kaj da bi šele dosegla take diplomatske višine; o Talleyrandovi (vrhunski francoski diplomat) politični omahljivosti je ob njegovi smrti ruski poslanik izjavil: »Stavim, da bi ga zdajle hudič grajal, ker je pretiraval in prekoračil njegova navodila.« Kje je torej kaj?
Kolikšna je moč sedanje Evrope v sladkorju?
