Komedija je najbolj učinkovit način boja proti človeški neumnosti

Pogovor z dobitnico letošnjega Borštnikovega prstana Sašo Pavček, katere značaj sega od vitalizma do melanholije.

Objavljeno
27. oktober 2017 13.37
Peter Rak
Peter Rak

»Ali imam čas, da si skuham čaj in se nekoliko umirim?« Saša Pavček je ta hip zasedena v štirih vlogah, čas za pogovor je komaj našla, a v garderobi v ljubljanski Drami ne daje vtisa hektičnega preokupiranega umetnika, ki opravlja vzvišeno, distancirano poslanstvo. Prav nasprotno, pri letošnji dobitnici Borštnikovega prstana kljub izjemnim dosežkom ni prav nič zvezdniškega, prevladujeta zbranost in zanjo tipična blagost.

Sicer pa je pri njej izredno poudarjen izjemen razpon značajske črte, ki sega od sončnega vitalizma do izrazite melanholije. Kot pravi, je melanholična črta pri njej veliko bolj izrazita, kot je videti na prvi pogled.

Živim med dvema svetovoma; tistim, ki mi daje užitek, da se predajam barvam s petimi čuti, in v svetu svojih preroških sanj. Dve zvezdi, ki se druga drugi izogibata, se srečujeta, se preganjata ... Pesem Claribel Alegrie o Tejreziju, ki ga pravkar interpretirate v Antigoni, se zdi kot nalašč za oris vašega karakterja.

Pravzaprav je pri igri na odru in tudi v življenju samem treba uporabljati več kot pet čutov, nujen je vsaj še šesti. Zelo pomembni za kreativnost in izražanje palete čustev sta primarnost in intuicija. Tudi sedmi čut za tisto preko, za transcendenco ni odveč. Vse to potrebuješ, da lahko začutiš barve, ki jih nosijo posamezne predstave, liki, avtorji. Meni je najbolj pisan Shakespeare, saj obvladuje vse nianse, s krepkim čopičem, v oljni tehniki, Čehov je mehkejši, bolj akvarelist, impresionist, seveda mojstrski.

Kar veliko pa je v sodobnem gledališču tudi črnine, avtorji se kar ne naveličajo slikati teme in brezupa.

Gledališče spremljam že več kot štirideset let, vse prihaja in odhaja v valovih, enkrat je poudarjena družbena in politična angažiranost, drugič šok, pa dovršena likovna podoba, razne oblike deklarativnosti in tudi nekakšno mračnjaštvo, kot pravite. Seveda je fenomen smrti ob ljubezni eden temeljnih ontoloških principov, ki se jih v tisočletjih vedno znova analizira, od grške tragedije do danes, vendar mislim, da večkrat že videna, potencirana vizija brezizhodnosti ni smiselna. Postaja enolično. Vrata upanja, življenjske radosti je dobro pustiti vsaj priprta, dopustiti vsaj dihanje, da si gledalec sam odgovori na vprašanja, ki jih predstava zastavlja.

Vam, ki imate radikalen razpon značajske črte od sončnega vitalizma do melanholije, je to verjetno včasih težko sprejeti?

Melanholična črta je pri meni veliko bolj poudarjena, kot je videti na prvi pogled. Včasih je to breme, vendar je tudi vir ustvarjalnosti. Nobeno trpljenje ali težka izkušnja, ki človeka doleti v življenju, ni zaman, v umetnosti se obrestuje pri nastanku nečesa novega, presežnega. Umetnik iz tega brezna črpa inspiracijo, če omenim le najbolj prepoznavnega slovenskega melanholika Prešerna s Soneti nesreče. Seveda za igralsko interpretacijo ni treba vsega zares izkusiti, pomagamo si z domišljijo, vendar je veliko umetnikov, ki so imeli problematično otroštvo ali težko življenje, nato pa so te izkušnje transformirali v nekaj čudovitega in lepega.

Sicer pa določen izpovedni manko v gledališču kompenzirate z lastnimi projekti.

Priznam, da me delo v gledališču, zlasti če nisem primerno zasedena, v celoti ne zadovoljuje. Čutim potrebo, da pobegnem, se izrazim na druge načine, s pisanjem, s samostojnimi nastopi, za kar tudi sama prevzemam odgovornost. Kompleksnost, rafiniranost in ne nazadnje tudi intelektualna komponenta sodobne umetnosti so za gledališče pomembne, a če me scela ne zagrabi ustvarjalna strast, trpim. Igralski poklic v osnovi ne temelji na intelektualnem izražanju – s tem ne trdim, da igralci ne morejo biti intelektualci, dober igralec je inteligenten, še prav posebej čustveno, motorično –, a zgodi se, da se čutim ujeta v produkcijo, ki me hromi. Tedaj delam, a uidem v sebi drugam. Zlasti če predstave stremijo k formalnemu perfekcionizmu, kar me ni nikoli privlačilo. Pravzaprav mi je vsako tovrstno podrejanje odveč, saj mislim, da se z njim zasenči bistvo, in to je človek na odru. Mislim, da občinstvo hrepeni po človeški duši, ki je lahko kontradiktorna, a je pristna, globoka, polnokrvna. In ne nazadnje v gledališče ljudje še vedno prihajajo zaradi zgodbe, ki je prav tako nosilka lepote. Po lepoti hrepenimo tako ustvarjalci kot gledalci.

Eskapizem je dobil povsem negativen prizvok, čeprav to poslanstvo umetnosti nikakor ni nepomembno?

Se strinjam, eskapizem k lastni fantaziji mi je blizu. Gledališče je lahko svojevrsten azil, v katerem se lahko gledalec za določen čas izklopi od banalnosti, lahko pride do spoznanja, intelektualnega uvida, dopustimo mu čutno in čustveno potovanje v neznano. V vsakem primeru pa na različne načine vsi, gledalci in ustvarjalci, hodimo, tipamo do sebe, do sočloveka. Zato poudarjena didaktičnost, tezno opozarjanje na krivičnosti sveta okoli nas ni optimalno, ker ne dopušča dovolj prostora za metaforo, za čustvena doživetja, čutenje, svobodo asociacij, za preblisk možganov, za poetičnost. Fikcija mora realnost preseči z lepoto izpovedi, pa četudi je ta morda pesimistična. Ne zdi se mi nujno, da umetnik kot kakšna superiorna avtoriteta pribije končno resnico in s tem ustavi svobodno mislečega gledalca, ki včasih lahko uvidi več od ustvarjalca.

Melanholična črta je pri meni veliko bolj poudarjena, kot je videti na prvi pogled. Včasih je to breme, vendar je tudi vir ustvarjalnosti. Foto: Jože Suhadolnik

Kar velja tudi za komedijo, ki ima pri nas prav tako pejorativno oznako?

Komedija me zanima, požvižgam se na krivično oznako. Od Shakespeara in Molièra do danes je komedija eden najtežjih žanrov. Mislim, da je komedija najbolj učinkovit način boja proti človeški neumnosti. In ker je neumnost v porastu, bi ji morala slediti tudi komedija. Merila zanjo pa se mi zdijo važna, za vzor bi dala recimo Chaplina. Pri Velikem diktatorju gre za genialno sintezo izpovednosti, estetike in opozarjanja na družbene nevarnosti ob vzponu nacizma. Končni učinek filma ni bil takšen, da bi se svetovno zlo preprečilo, umetnost tako radikalne moči žal nima, a lahko premakne miselnost, in že to ni malo. Da se neumnemu diktatorju smeji ves svet, pa je za vladarja porazno, in tu je komedija dosegla cilj.

Občasno se oglasite tudi v javnem diskurzu, predvsem pri vprašanjih kulturne politike.

Ko čutim, da se moram oglasiti, se oglasim. Nisem človek za politiko, nimam potrebnega znanja, afinitete, sem tudi vse preveč mehka in čustvena, sem pa kritična do družbe, v kateri živim. Mislim, da je treba glasno opozoriti, da slovenske politike kultura ne zanima dovolj in da je treba takšen odnos spremeniti. Maja letos sem bila povabljena na pesniški festival slovanskih jezikov v Moskvi in na nastopu v Puškinovem muzeju sem začutila, kako zelo je v Rusiji umetnost vsesplošno cenjena, je del tradicije, ponosa, identitete.

To je verjetno vseevropski problem. Spomnim se vrste ruskih umetnikov, ki so po padcu železne zavese prvič prišli na Zahod in presenečeno ugotovili, da pri njih tako čislana evropska kultura nima vzvišenega položaja, pravzaprav se je zelo profanizirala, neredko je tudi povsem degradirana in nesramežljivo koketira z banalnostjo in pop principi.

Nič nimam proti pop kulturi, tudi ta ima svojo vlogo, vse je stvar okusa. Je pa ločnica: namere pop kulture na eni ter visoke ali resne umetnosti na drugi strani so različne. Nikakor ne zagovarjam stališča, da bi morala umetnost stati na vzvišenem piedestalu, prav nasprotno, naj se odpira in širi svoj prostor, naj se združuje in razdružuje po afinitetah ustvarjalcev, ki so zavezani svoji ustvarjalni fantaziji, naj sledijo navdihu, ne komercializaciji. Načini, kako se približati ljudem, pa naj bodo pošteni, kar pomeni, da bi moralo biti samo vrhunsko, elitno dovolj dobro za vse. Medčloveški odnosi in značajske poteze človeka ostajajo nespremenjeni od antike naprej, ljubezen, ljubosumje, maščevalnost, ogroženost in podobna čustva so večne teme, iz katerih lahko gledališčniki ponujamo svojo vizijo. In nič ni narobe in nič ni manj 'umetniško', če nekdo pokaže svetlobo tam, kjer je na prvi pogled vse črno, če pokaže na pokončnost neke eksistence in ne na njen propad. Da spodbujamo k življenjskemu smislu, če iskreno tako čutimo, če ljudem s tem dajemo moč.

Tukaj imajo svojo vlogo tudi umetniki, ki svoj ugled z nastopom v reklamah, takšnih in drugačnih šovih in drugih komercialnih projektih neredko sami znižujejo?

Vsak se odloča zase. Časi se spreminjajo, v mojih študentskih letih je bilo sramotno, če je študent ali igralec nastopil v reklami, danes je pogled diametralno nasproten. Mladi morajo biti čim bolj vidni, prodorni, prepoznavni. Tako upajo, da jih kdo opazi in jim ponudi večjo nalogo, pa še nekaj denarja zaslužijo. Preostro ne kaže soditi. Velikokrat gre za eksistenčna vprašanja ali pa preprosto za nujo, da dobijo kakršno koli delo, izkušnjo. Jaz sem sicer imela vedno veliko dela, lahko sem se preživljala, a pri vseh ni tako. Mladi pa so danes na stalnem prepihu. Veliko jih konča akademijo, pravega, resnega dela pa je malo, delajo prekarno, priložnostno, honorarji na filmu, televiziji so se v zadnjem času več kot razpolovili, dobijo le občasne projekte, ti so slabo plačani, angažmaji so nestalni, nimajo nobene varnosti in s tem ne notranjega miru, ki je ključen. Morajo pa ohranjati kondicijo, dobiti izkušnje na odru, pri filmu. Pri nas se ne snema veliko, čeprav nastajajo dobri filmi, zato je razumljivo, da zagrabijo vsako priložnost. Vsevprek pa tudi ne kaže kar omalovaževati televizijske produkcije, vse res ni ravno vrhunsko, a nikakor vse tudi ni slabo. Odgovorni pri nadaljevankah bi se morali radikalno odločiti in investirati več v talente, scenarije, v produkcijo, da se zastavi visok standard. Gre torej predvsem za odločitev, ne za manko talentiranih ljudi, gre za čas, ki je potreben, da nekaj nastane. Z veseljem bi igrala v kakšni napeti kriminalistični nanizanki, ki bi bila narejena vsaj malo po britanskih ali skandinavskih kvalitativnih kriterijih.

Verjetno pa domača produkcija, tudi če ni vrhunska, nekako utrjuje nacionalno identiteto in nas veliko bolj direktno nagovarja kot pa uvožene telenovele.

Zagotovo, zato je vredno vztrajati. Ko bi vedeli, kako pogosto so me ljudje spraševali, kdaj bomo pripravili kakšno dobro televizijsko dramo, nadaljevanko, serijo v slovenskem jeziku. In to povsod, ne samo v mestih. Ljudje na podeželju vse, kar je pristnega, spremljajo z odprtim srcem, formalna izobrazba pri dojemanju umetniškega dela še zdaleč ne predstavlja takšne prednosti, kot si nekateri domišljajo. In zato mi je v posebno veselje, ko gostujem s predstavo, s poezijo, tudi s kakšnim esejem v manjšem kraju, kamor tovrstna ropotija nikoli ne pride. Ne podcenjujem nobene publike, poskušam jih nagovoriti s sporočilnostjo, s humorjem, s čustvi, umetnik mora biti na odru človek iz mesa in krvi ter eruptivno, iz srca ali pa, če hočete, iz jeter dojemati in interpretirati svet, da prepriča občinstvo. Sporočilo gledalec pogosto dojame šele post festum, ko ga morda udari neko spoznanje, lahko rečemo tudi katarza, čeprav terminologija tukaj ni pomembna.

Tako kot pri vašem očetu je tudi pri vas izredno izpostavljena etična nota in izjemna empatija do vsega stvarstva.

Moj ideal bi bil in upam, da bom kdaj temu kos, da napišem naklonjeno pesem za svojega sovražnika, kot je to zmogel palestinski pesnik Mahmoud Darwish; očaral me je, ker je bil tako visoko razvita osebnost, da je bil sposoben svojo poezijo kot nekaj najlepšega podariti sovražniku. To je za današnje čase, ko so ljudje zagledani vase ali jim seže pogled pogojno le še do ljubljene osebe, res skoraj nedoumljivo. Sicer mislim, da sovražnikov nimam, vsaj ne čutim, da bi jih imela, je pa vsekakor dosežek in izjemna plemenitost, da človeka, ki ti je prizadejal bolečino, ne opisuješ ali ne nagovoriš z negativnim čustvom, temveč z lepoto. Kar se tiče moje empatije, pa je to tudi posledica tega, da sem otroštvo preživela s pristnimi ljudmi in z živalmi na kmetih. Seveda tam ni vse idilično, so tudi grobe stvari, kot življenje zna biti grobo, vendar sem se od živali zelo veliko naučila in se od njih še vedno učim.

Ste tudi propagator darovanja organov; verjetno bi svoje darovali tudi človeku, ki vam ni preveč pri srcu?

Ni človeka, ki mu ne bi darovala svojih organov, ko jih ne bom več potrebovala. Verjamem, da tudi človek, ki je denimo storil kaj hudega, pred smrtjo vedno uvidi zmoto – če mu rešiš življenje, lahko še kaj popravi, sicer pa ne. Sem pa tudi ambasador širjenja bralne kulture. In to jaz, dislektik! Kar ni nujno slabo, saj poznam težave, pri osvajanju bralnih veščin sem se morala zelo potruditi, odtod verjetno moja vztrajnost, da poskušam razmere na tem področju izboljšati. Bralna kultura namreč strmo pada, ljudje malo podeskajo po medmrežju in mislijo, da že vse vedo in da ni nobene potrebe, da bi se kakšne vsebine lotili bolj resno. Največ sprememb opažam pri pogovorih. Pred dvajsetimi ali tridesetimi leti si se lahko skorajda z vsakim človekom, ki si ga srečal, pogovoril o različnih temah, sedaj je teh ljudi vse manj, pravzaprav jih lahko preštejem kar na prste ene roke. Tudi tukaj ne gre za pomen formalne izobrazbe, temveč za problem površnosti informacijske dobe, ki sicer znanje vztrajno kopiči, njegova distribucija pa je zelo pomanjkljiva. Za spremembe so potrebni zelo subtilni prijemi, vsako nasilno forsiranje se pri mladih ljudeh lahko hitro spremeni v nasprotni učinek. Treba jih je zgolj pravilno usmeriti; po mojih izkušnjah je prav presenetljivo, kakšne potenciale lahko razvijejo, če se jim le pusti prosta pot.

Kot pravi budistični pregovor: voda v mlaki se najhitreje razbistri, če jo pustimo pri miru.

Morda vodo najprej pošteno razburkamo, da vzbudimo zanimanje, in jo nato res pustimo povsem pri miru.

Ena vaših odmevnejših vlog je bila tudi Galactia v predstavi Slike z usmrtitve Howarda Barkerja. Delo temelji na življenju baročne slikarke Artemisie Gentileschi, ki je morala ob vseh svojih kvalitetah zaradi tega, ker je bila ženska, skozi vrsto preizkušenj, da se je dokazala. Položaj se je do danes zelo spremenil, v slovenskem gledališču se celo zdi, da se pospešeno feminizira. Veliko več deklet kot fantov se poteguje za vpis na AGRFT, številne gledališke hiše vodijo ženske, tudi kar se tiče velikih režiserskih imen, se na sceni pojavlja vse več mladih režiserk.

Morda je trenutno število gledaliških direktoric tudi stvar naključja. Vsekakor pozdravljam takšne trende, pa ne zato, ker bi bile ženske apriori boljše, temveč ker počasi res dojemamo, da so enakovredne moškim. Na akademiji še vedno sprejemamo enako število deklet kot fantov, res pa so študentke bolj delovne, bolj zrele. Tudi med študenti so čudoviti in zelo nadarjeni fantje, a že po naravi kasneje zorijo. Na splošno pa se zdi, da so z bolj opazno vlogo ženske v 21. stoletju moški nekoliko izgubili kompas. Kar se odra tiče, to ni zanemarljivo, funkcija dramskega lika se je povsem spremenila od časov Strindberga. Ostaja pa večna zadrega – v dramskih besedilih je moških vlog več kot ženskih in ponavadi so tudi bolj kompleksne.

To se ne bo hitro spremenilo, aktualno produkcijo vse bolj obvladujejo vedno nove interpretacije klasičnih del in režiserski avtorski projekti?

To je sicer bolj vprašanje za umetniške vodje gledališč kot zame, vendar mislim, da je treba dramatiko temeljito prečesati, zagotovo je marsikaj, kar je vredno uprizoritve, ostalo prezrto. Včasih je treba poiskati kaj za napredek igralca in se lahko izkaže, da je za vse dobro. Občinstvo še vedno najbolj pritegnejo veliki klasični naslovi, nekoliko iz navade, nekoliko pa je morda tudi prisoten odpor pred neznanim in nepreverjenim ter strah, da bo projekt težje razumljiv.

Kar nekaj besedil ste prispevali tudi sami.

Zadovoljna sem, da so bili vsi moji teksti tudi uprizorjeni, še posebej sem ponosna, da je radijska igra Arija dobila nagrado v Iranu in je bila nato postavljena na oder v londonskem West Endu. Res je šlo za manjšo in priložnostno produkcijo in je bila predstava na sporedu le šest večerov, vendar to ne zmanjšuje mojega zadovoljstva.

Ko pišete, sami sebe že vidite na odru?

Morda podzavestno, sicer pa vlog ne namenjam prvenstveno sebi, zelo sem vesela, če jih zagrabijo drugi igralci. In ko tekst oddam v roke režiserju, se počutim, kot da bi mama spustila otroka v svet. Nikakor ne želim, da bi vplivala na uprizoritev, ne bi si želela biti na vajah, čeprav bi, ko slišim igralce, lažje morda kaj popravila in našla drugačne možnosti prav zanje. A igralce prisotnost avtorja frustrira, to je njihovo polje svobode, naj iz besedila sami izvlečejo tisto, kar se jim zdi prav. Mi je pa žal, da se dramski teksti zelo redko tiskajo; četudi bi jih malo kdo bral, bi ostale knjižne izdaje, ki imajo drugačno vrednost. In kar se tiče pisanja, bi ponovno apelirala tudi na medije, naj za božjo voljo namenjajo več prostora gledališki kritiki in refleksiji – ne nazadnje je to pogosto edini dokument, ki po predstavi trajno ostane.

Ker ste vešči tako pisanja kot interpretacije, verjetno marsikdo ob podelitvi Borštnikovega prstana od vas pričakuje odmeven govor?

Joj, nič še nimam pripravljenega, bom kar improvizirala in bom, upam, preprosta in skromna. In seveda slovesna, saj je praznik gledališča.