Tiskane izdaje
Lahko bi pripotoval s časovnim strojem ali se pripravljal na generalko za snemanje srednjeveškega kostumskega filma. Le da je bil drobni menih, oblečen samo v vrečevino, tokrat čisto resničen.
Ni beračil ali nagovarjal naključnih mimoidočih. Zelo dobro je vedel, koga ima pred sabo in kaj nam hoče povedati. Stali smo na kamnitem stopnišču palače notarjev na glavnem trgu v Perugii in čakali na nastop Adama Mosserija, produktnega podpredsednika družbe Facebook. Nepričakovani pridigar nas je v mešanici italijanščine in angleščine opominjal, da smo novinarji zavezani resnici in pravici, ki da sta že zdavnaj izginili s televizijskih programov in družabnih spletnih strani. Nekateri čakajoči udeleženci mednarodnega festivala novinarstva so mu odgovarjali, večina pa ga je posnela z mobilniki in objavila na osebnih profilih – skupaj z drugimi festivalskimi vtisi.
Prizor je bil skoraj svetopisemski. Facebook je še na lanskem festivalu poosebljal vse tisto, kar so v novi zavezi predstavljali pismouki, farizeji in preprodajalci denarja. Predstavljal je novega monopolističnega informacijskega vratarja, ki je medijem omejeval dostop do nekdanjih občinstev, jim pobral prihodke in namesto urednikov nastavil oglasne računalniške programe. Predavatelji so opozarjali na družbo nadzora in diktaturo algoritmov, poudarjali informacijsko zasebnost ter zagovarjali odprt dostop do informacij. Razpravljavci so na številnih omizjih predstavljali strategije, kako ohranjati prostore spletne svobode in tudi na internetu ohranjati zahtevnejše vsebine, ki niso namenjene pridobivanju klikov ali lajkov. Toda takšni kritični glasovi so letos zveneli podobno idealistično kot besede vrečevinastega meniha.
Prevlada silicijeve doline
Programska zasnova festivala je bila letos drugačna. Na debatnih omizjih so prevladovali mlajši predavatelji, ki v medijskih podjetjih skrbijo za internetne projekte: programerji, oblikovalci, statistiki, upravljavci družabnih profilov in novinarji, ki za poročanje uporabljajo nove komunikacijske kanale. Njihove predstavitve so bile večinoma praktične. Kako vplivati na časovnico facebooka? Tako da članke prilagodimo družabnim algoritmom, zakupimo prave ključne besede in jih dobro povežemo z drugimi uporabniškimi profili. Na kaj je treba paziti, ko prek facebooka ali snapchata oddajamo živi pretočni video? Je mogoče tudi v medijih uporabiti enake tehnike za pridobivanje in ohranjanje pozornosti kot v igrah, družabnih aplikacijah in drugih zasvojljivih digitalnih izdelkih?
Zamisli in poskusov je bilo veliko. Pri britanskem Guardianu so za platformo facebook messenger razvili klepetalnega robotka (chatbota), ki bralcem pomaga iskati po objavljenih člankih in jim prebirati izbrane novice. »Klepetalni roboti bodo zanimivi za generacijo, ki bo odraščala z govornimi ukazi,« je prepričan Martin Belam, ki pri Guardianu skrbi za razvoj novih novinarskih formatov. »Google, Apple in Amazon so dodali osebne elektronske pomočnike v vse svoje storitve. Z njihovo umetno inteligenco se je že danes mogoče pogovarjati in uporabniki bodo tudi z medijskimi podjetji pričakovali takšen način komunikacije.«
Takšnega elektronskega pomočnika bodo morali razviti sami, saj najbolje vedo, kaj zanima njihove bralce, kaj vpisujejo v iskalnike, kaj objavljajo na komentarjih in kakšna pisma pošiljajo novinarjem, je prepričan Belam. Opisal je nekatere uspešne poskuse, kjer je njihov klepetalni robotek razumel človeška vprašanja in uporabniku pripravil kratka jutranja poročila – podobno kot na radiu. »Prvi rezultati so obetavni, ampak ne smemo podcenjevati ovir. Velik problem je zaprtost digitalnih platform. Rešitev, ki jo izdelamo za facebook, ne bo delovala nikjer drugje. Poleg tega si medijska podjetja težko privoščimo financiranje strojnega učenja in nimamo tako velikih podatkovnih zbirk kot Google ali Amazon.«
Klepetalne robote razvijajo tudi pri ameriškem založniškem podjetju Condé Nast, kjer izdajajo številne znane revialne in spletne blagovne znamke (Vogue, Vanity Fair, New Yorker, Wired …). »Založniki najprej pomislijo na očitne rešitve: kako izboljšati iskanje po arhivu, prilagoditi uporabniško izkušnjo in podaljšati čas, ki ga obiskovalci preživijo na naših platformah. Le redko pa razmišljajo v duhu spletnih podjetnikov. Kako lahko pomagamo uporabniku izpolniti potrebe, zaradi katerih je sploh prišel na našo stran,« je dejala predstavnica podjetja Jacqui Maher, ki prav tako skrbi za razvoj digitalnih vsebin.
Konkretneje? »Ljudje na družabnih omrežjih ne iščejo naše blagovne znamke. Medijska podjetja si ne smemo domišljati, da smo tako pomembna v njihovem življenju. Lahko pa domnevamo, da bralce revije Vogue zanima, kaj naj danes oblečejo za službo ali večerno zabavo. Na takšno vprašanje bi vam ena največjih in najstarejših modnih revij morala znati odgovoriti,« je nadaljevala Maherjeva. Zato razvijajo načine, kako urediti njihov velikanski fotografski arhiv, zbrati znanje modnih novinarjev in stilistov ter bralcem ponuditi osebno modno svetovanje. S pomočjo fotografije, družabnega profila ali oblačil, ki so se nabrala v domači omari.
Danes se skoraj nihče več ne sprašuje, ali bodo algoritmi nadomestili novinarje, sta ugotovila Belam in Maherjeva. Novinar prihodnosti bo nekakšen kiborg, saj najboljših rezultatov ne bo prinesla tekma med strojem in človekom, temveč njuno sodelovanje.
Novinar prihodnosti bo nekakšen kiborg, saj najboljših rezultatov ne bo prinesla tekma med strojem in človekom, temveč njuno sodelovanje. Foto Liaria Sofia Arcangeli / ijf17
Idejo o sodelovanju med družabnimi algoritmi in človeškimi uredniki so posvojili predvsem udeleženci tehničnih predavanj in zagovorniki podatkovnega novinarstva, ki se brez pomoči računalnikov ne bi mogli znajti med tisoči ali celo milijoni dokumentov. Manj naklonjeni so ji bili politični in znanstveni novinarji, ki so v algoritmih videli predvsem posredovalce lažnih novic in glavne krivce za predsedniško zmago Donalda Trumpa. Volilni izid, ki ga niso preprečili nešteti kritični uvodniki, preverjanje dejstev in neprikrita medijska podpora protikandidatki Hillary Clinton.
Novi ameriški predsednik je bil zelo pogosta tema predavanj in omizij. Razpravljavci so se spraševali, kako naj mediji sploh poročajo o politiku, ki javno zmerja novinarje, se sklicuje na alternativna dejstva in ki na tviterju ves čas prepleta javna, zasebna ali uradna predsedniška stališča. Pri tem pa javno grozi, da bo nad kritične avtorje poslal svojo vojsko spletnih nasilnežev (trolov), kar je v lanski knjigi Settle For More (2016) opisala (in doživela) ameriška televizijska voditeljica Megyn Kelly.
Neznani internetni napadalci so ji zaradi »nepoštenega« televizijskega intervjuja s Trumpom zasedli vse internetne profile, ji grozili s posilstvom in smrtjo, objavljali lažne novice in opolzke fotografske montaže. »Uporaba spletnih nasilnežev povsod po svetu postaja zelo učinkovit način za ustrahovanje novinarjev, še zlasti žensk in pripadnikov manjšin,« je povedala ustanoviteljica nevladnega združenja Trollbusters Michelle Ferrier. Novinarke so bile že prej pogosta tarča spletnega nasilja, a so bili napadalci večinoma anonimni pripadniki skrajnih družbenih gibanj ali strankarski plačanci. Zdaj si takšne javne pozive dovolijo celo nekateri najvišji politiki in voditelji držav. »Če vas na internetu napade neznani skrajnež, ga prijavite policiji. Komu pa se lahko pritožite, če se na vas spravi predsednik države?« se je vprašala Ferrierjeva.
Internetno nasilje je blizu številnim političnim voditeljem, ki so politične programe zgradili na domoljubnem populizmu in avtoritarnem udejanjanju oblasti, je prepričana Alexa Koenig, ki na univerzi Berkeley vodi center za spremljanje človekovih pravic. Sodobni avtoritarni politiki večinoma niso karizmatične osebnosti z veliko politično idejo, ki bi jih na oblasti ustoličila množična ljudska podpora, je pojasnila Koenigova. Donald Trump, Viktor Orbán, Recep Tayyip Erdoğan, Vladimir Putin in Rodrigo Duterte so politični oportunisti, ki branijo interese manjše skupine ideološko in finančno povezanih ljudi. Avtoritarni so postali postopoma, ko so se njihovi varovanci – ali oni sami – zapletli v prve korupcijske afere, novinarske zgodbe ali sodne procese, jo je dopolnil turški novinar Yavuz Baydar.
Turški predsednik Erdoğan je za Baydarja zelo nazoren primer, kako se lahko nekdanji politični reformist spremeni v zatiralca človekovih pravic, svobode govora in pravne države. Erdoğan si verjetno ni nikoli nameraval podrediti države. Ampak ko se je moral reševati iz prvih afer, ko so člane njegove družine obtožili korupcije, ko so začeli mediji napadati njegove politične sopotnike, je ugotovil, da je mogoče z uporabo parlamentarne prevlade re??iti večino problemov. Bil je dovolj močan, da je vplival na spremembe zakonov ali imenovanje sodnikov, njegovi zavezniki so lahko nastavljali ali zamenjali tožilce, prevzeli medijske hiše in odpustili kritične novinarje. Z vsakim takim korakom je postajala njegova oblast bolj avtoritarna in z vsakim naslednjim dogodkom se je še zaostrila, je Erdoğanovo politiko opisal Baydar.
»Za nove avtokrate je značilno še nekaj: naučili so se, da jim sploh ni treba zapirati in ubijati novinarjev, če jim uspe pravočasno ubiti novinarstvo,« je sklenil turški novinar, ki je moral zapustiti domovino. »Potem lahko napišemo, razkrijemo ali objavimo kar koli, a ne bomo dosegli nikakršnega učinka.«
Iskanje poklicnega smisla
Ubiti novinarstvo? Ta motiv je bilo mogoče srečati še na nekaterih drugih debatah o prihodnosti novinarstva v dobi trumpov. Novinarski in uredniški govorci so težko prikrivali razočaranje zaradi izida ameriških volitev in vzpona populizma po evropskih državah. Še nikoli ni toliko ameriških medijev v uredniških uvodnikih tako jasno podprlo določene kandidatke. Resničnost političnih izjav so analizirale številne medijske in nevladne organizacije za preverjanje dejstev. Toda javnosti se njihova sporočila niso dotaknila. Še tako sporen politik lahko napade medije in novinarje, a mu državljani tega ne bodo zamerili. Mediji in novinarji – naj so množični, večinski ali korporativni – so postali del tistih elit, proti katerim so glasovali volivci novih populistov.
Pogovori z novinarji in uredniki so bili zato skoraj teološki – kakršne bi od njih najbrž pričakoval pridigar pred palačo notarjev. Kakšen je smisel poklicnih novinarskih meril, če uporabniki družabnih omrežij raje delijo in priporočajo vsebine, kakršne hočejo slišati, četudi so izmišljene? Ali je mogoče nevtralno poročati o politiku, ki širi sovražni govor, ne spoštuje ustavnih pravic in manipulira z alternativnimi dejstvi? Je še mogoče razmejiti novinarstvo od aktivizma, če novinarji opustijo načelo nevtralnosti in se jasno opredelijo do določene politike ali politika? Je sploh mogoče tekmovati z nelojalno konkurenco velikih internetnih podjetij, ki jim ni treba spoštovati nikakršnih novinarskih pravil, ampak se lahko popolnoma prilagodijo željam uporabnikov in oglaševalcev?
Kanadski internetni pravnik Tim Wu je v knjigi The Attention Merchants (2016) pokazal, da je treba komercialno medijsko panogo razumeti predvsem kot trgovanje s pozornostjo, kjer mediji zbirajo pozornost občinstva in jo preprodajajo oglaševalcem. Medijska podjetja so v dvajsetem stoletju skoraj monopolno opravljala takšno trgovino, a so se morala v zadnjih desetih letih umakniti internetnim podjetnikom. Ti so zbrali veliko več uporabniške pozornosti kot največji medijski mogotci, jo uredili, shranili na računalniških strežnikih, obdelali z algoritmi in bistveno ceneje prodali oglaševalcem.
Pri medijih, ki so sprejeli nova pravila trgovine s pozornostjo, pa se je bistveno spremenila struktura zaposlenih. Ti ne potrebujejo več jezikovnih profesionalcev, ki znajo zbirati informacije in do roka oddaje napisati določeno količino besedila ter ga oblikovati v predpisane novinarske žanre. Sogovorniki iz medijskih in novomedijskih podjetij so potrdili, da v njihovih redakcijah iščejo predvsem ljudi, ki se ne prištevajo med novinarje: programerje, oblikovalce, upravljavce spletnih profilov, snemalce, statistike, matematike in druge poklice digitalne ekonomije. Razlike med novinarstvom in delom v medijski industriji se zato vse bolj poglabljajo.
Kaj sploh pomeni novinarstvo, če ga ni več mogoče opredeliti z določeno tehnično veščino (pisanjem, radijskim glasom ...), tehničnim medijem ali organizacijo, v kateri je novinar zaposlen ali za katero dela? Morda je odgovor na takšna vprašanja v resnici teološki in ga je nakazal drobni menih v opravi svetega Frančiška Asiškega, zavetnika samostana v bližnjem Asisiju. Novinar bo tisti, ki bo uporabljal svoje poklicno znanje in veščine, da bi v javnosti zagovarjal resnico in pravico ter ji argumentirano povedal tisto, kar bi po njegovem prepričanju morala slišati. Ne glede na medij, poklic ali organizacijo, za katero bo delal.
