Tiskane izdaje
V Libiji so migranti iz podsaharske Afrike, ki se želijo prek osrednje sredozemske poti prebiti v Evropsko unijo, izpostavljeni nasilju oboroženih milic in kriminalnih združb, ki so zavladale po zrušitvi Gadafijevega režima. Te oborožene skupine – skupaj s tistimi, ki sodelujejo z EU v boju proti migracijam – dojemajo migrante kot blago, ki ga je mogoče kupiti in preprodati.
Sredi lanskega leta se je 24-letni Jakuba iz Senegala odločil, da bo zapustil domovino. Po poti, ki ga je vodila prek Malija in Burkina Fasa, je prispel v Agadez, mesto v Nigru, ki je odskočna deska za pot proti Libiji. V Agadezu je poiskal »agenta«, tihotapca. Ta je za pot do Sabhe, mesta na jugu Libije, zaračunal približno 300 evrov. Ko je skupina migrantov, v kateri je bil tudi Jakuba, po nekajdnevni vožnji prek puščave prispela v Sabho, so jih ugrabili.
»Tihotapci so nas vrgli v zapor. Naš voznik je zatrdil, da ni prejel denarja, ki smo ga plačali za pot od Agadeza do Sabhe. Zato so nas zaprli in izsiljevali denar. Od mene so zahtevali 300.000 frankov CFA [približno 450 evrov]. Morali smo poklicati družino in prijatelje ter jih prepričati, naj plačajo za našo izpustitev. Zame je plačal eden izmed prijateljev,« je povedal Jakuba.
V ujetništvu, kjer je preživel dva tedna, so se ugrabitelji vsak dan izživljali nad njim in drugimi ujetniki. »Prijatelja, ki je potoval z mano, so ubili. Do smrti so ga pretepli, ker ni imel nikogar, ki bi lahko plačal za njegovo izpustitev,« je dejal Jakuba in dodal, da so se nad njimi znašali črnci, ki so jih najeli libijski ugrabitelji. Mučitelji so, denimo, polili vodo na tla zaporniške celice, nato pa po njej spustili električni tok.
Poleg izživljanja je bil največji problem pomanjkanje hrane in vode. »Vsak dan so nam dali le toliko vode,« je dejal Jakuba in z roko pokazal na približno tretjino enoinpollitrske plastenke, ki je stala na mizi pred njim. »Vsak dan smo dobili le kos kruha. Potem smo se sami odločili, ali ga bomo pojedli zjutraj, popoldne ali zvečer.«
Ko so ga izpustili iz ujetništva, se je odpravil v Sabrato, obmorsko mesto na severozahodu Libije, eno izmed glavnih izhodišč za pot proti Evropi. Prvič je poskusil prečkati Sredozemsko morje konec lanskega oktobra. »Na morju nas je ujela [libijska] policija. Nato so nas zaprli. Morali smo plačati, da so nas izpustili. Moral sem jim plačati 1500 libijskih dinarjev [približno 940 evrov]. Poklical sem prijatelja, da je plačal zame,« je povedal Jakuba, ki je bil tudi takrat zaprt približno dva tedna.
Jakuba je lani zapustil Senegal.
Po poti, ki ga je vodila prek Malija in Burkina Fasa, je prispel
v Niger, ki je odskočna deska
za pot proti Libiji. Foto: Vasja Badalič
Ko je decembra lani drugič poskusil – z nekaj več kot sto potniki – doseči italijansko obalo, so jih težave s čolnom prisilile v hitro vrnitev na libijsko obalo. »V čoln je začela vdirati voda. Odločili smo se, da se bomo vrnili. Ko smo prišli nazaj na obalo, nas je ujela policija. Od policije nas je odkupil samsar [preprodajalec] in nas prodal naprej. Ne vem, kdo nas je kupil. Zaprli so nas, a po treh dneh nam je uspelo zbežati iz ujetništva,« je povedal Jakuba.
Ko se je tretjič poskusil prebiti do Italije, je spet imel smolo. »Le nekaj minut smo bili v čolnu, ko nas je ujela policija. Odpeljali so nas v zapor. Takrat so od vsakega zahtevali 1300 dinarjev za izpustitev [nekaj več kot 800 evrov]. Eden izmed prijateljev, pri katerem sem pustil denar, je plačal zame. Po dveh dneh so me izpustili.« Čeprav je tiste, ki so ga v vseh treh primerih zaprli, imenoval policija, je povedal, da so to dejansko člani lokalnih oboroženih milic, ki na svojih območjih delujejo samostojno. »To ni prava policija. Rekli so nam, da so del vlade, ki jo podpirajo Združeni narodi. Dejali so, da smo v vladnem zaporu, a nam niso dali ničesar. Nismo imeli postelj ne odej. Dali so nam le malo hrane. Vsakič, ko sem bil zaporu, so me pretepli. Ni mogoče biti v zaporu, ne da bi te pretepli.«
Četrtič je poskusil doseči italijansko obalo maja, tik pred začetkom ramadana, ko je z okrog 120 sopotniki na gumenjaku začel pot v Sabrati. »Ko smo bili na morju, nam je zmanjkalo goriva. Bili smo izgubljeni. Ni bilo signala, da bi lahko poklicali reševalce ali v Libijo,« je povedal Jakuba. Njegov sopotnik na čolnu, 26-letni David iz Nigerije, je dejal, da so na morju preživeli skoraj tri dni. »Ko je zmanjkalo goriva, ni bilo več upanja. Bili smo mrtvi. Naš čoln je poplesaval na morju. Nismo vedeli, kje smo. Gledali smo naokrog, a nismo videli ničesar. Videli smo le smrt. Nismo imeli ne vode ne hrane. Ena izmed sopotnic je umrla,« je povedal David. Morski tok jih je zanesel na tunizijsko stran meje, kjer so jih povsem izčrpane našli ribiči in poklicali obalno stražo. Ta jih je prepeljala na obalo. Namestili so jih v centru za migrante v Medeninu, na jugu Tunizije.
Pomoč na morju
Od aprila do junija je Reem Bouarrouj, 31-letna zdravnica iz Tunisa, glavnega mesta Tunizije, delala na reševalni ladji Aquarius, ki jo upravljata dve mednarodni humanitarni organizaciji – Zdravniki brez meja (Médecins Sans Frontières, MSF) in SOS Méditerranée. Nekaj več kot 70 metrov dolga ladja, na kateri je delalo približno 30 članov posadke, je izvajala reševalne akcije v mednarodnih vodah severno od Sabrate. »Gumenjaki in lesene barke, na katerih ljudje zapuščajo Libijo, imajo prešibke motorje. Nikoli ne bi prispeli na cilj. Če jih ne bi rešili, bi zagotovo utonili na morju. V nekaj primerih so bili čolni celo brez motorja. Ne vemo, kdo jim ga je odvzel. Morda tihotapci, morda kakšne druge skupine,« je povedala Reem Bouarrouj. Ker so čolni natrpani s potniki, se hitro začnejo potapljati. »Videli smo gumenjake, na katerih je bilo več kot sto ljudi, in čolne, polne vode.«
Po več urah na morju pod brutalnimi temperaturami, ki v poletnih mesecih presežejo 40 stopinj Celzija, so bili ljudje, ki so jih našli na čolnih, ponavadi izčrpani. »Žejni so in lačni. Nekateri imajo s sabo le malo vode in piškote. Nekateri nimajo ničesar. Neki potnik je imel celo strelno rano. Dejal je, da je bil ranjen v Libiji. Preden se je odpravil na pot, si je le obvezal rano,« je povedala Reem Bouarrouj. Večina potnic je bila posiljena. Nekatere so zaradi tega zanosile. Med potniki so opazili nekaj žensk, ki so pravkar rodile. Enkrat so rešili žensko z nekaj tednov starim dojenčkom. Videli so tudi čoln, ki je prevažal mrtvega moškega. Drugi potniki so dejali, da je že pred potjo zbolel.
»Gumenjaki in lesene barke, na katerih ljudje zapuščajo Libijo, imajo prešibke motorje. Če jih ne bi rešili, bi zagotovo utonili na morju,« je povedala Reem Bouarrouj. Foto: Vasja Badalič
Čeprav lahko ladja Aquarius sprejme največ 500 ljudi, humanitarnim delavcem zaradi številnih čolnov, ki so vsak dan na poti proti Italiji, večkrat ne preostane drugega kot prestopiti dovoljeno mejo. »Ko sem bila na ladji, smo imeli enkrat na krovu 1004 ljudi. Nikoli nismo nikogar pustili na morju. Če jih ne bi vzeli, jih nihče drug ne bi. Ne moremo dopustiti, da ljudje umrejo na morju,« je poudarila Reem Bouarrouj. Čedalje več ljudi potrebuje pomoč, ker je bila po zaprtju turško-grške poti libijska pot pogostejša izbira za odhod proti Evropi. Po podatkih, ki jih zbira Mednarodna organizacija za migracije (IOM), je letos – do konca julija – prek osrednje sredozemske poti doseglo italijansko obalo nekaj manj kot 95.000 ljudi, kar je približno odstotek več kot v enakem obdobju lani. Do konca julija je na tej poti umrlo nekaj več kot 2200 ljudi.
Reem Bouarrouj je bila kot članica posadke Aquariusa priča incidentu, v katerem so pripadniki libijske obalne straže s streljanjem, v zrak in vodo, poskusili prestrašiti ljudi, ki so pluli proti Italiji. Člani Aquariusa so bili takrat že blizu čolnov, da so lahko ponudili prvo pomoč potnikom. »V naši bližini je bilo kakšnih dvajset čolnov. Takrat je prišla libijska obalna straža. Slišali smo streljanje. Ljudje so se ustrašili strelov. Nastala je panika. Skoraj 70 ljudi je skočilo v morje. Kričali so. Bali so se, da jih bodo odpeljali nazaj v Libijo,« je Reem Bouarrouj orisala incident. Ker so člani humanitarnih organizacij že pred prihodom obalne straže razdelili rešilne jopiče migrantom, nihče ni utonil. Obalna straža je takrat zajela le en čoln in ga prisilila v vrnitev v Libijo.
Takrat je to bil edini incident z libijskimi oblastmi, z italijanskimi nikoli niso imeli težav. Nekaj težav je bilo le s člani desničarskega gibanja Génération Identitaire. »Imeli so majhen čoln, s katerim so se postavili pred našo ladjo, da bi nam preprečili odhod iz pristanišča v Catanii. Obtožili so nas tihotapstva in trgovanja z ljudmi,« je povedala Reem Bouarrouj.
Ko tihotapci pošljejo čoln na pot, enega izmed potnikov izberejo za krmarja, opremijo ga s kompasom in mu povedo, v katero smer naj gre. Tihotapci spremljajo čolne le kratek del poti. Ker je kriminalnih združb, ki se ukvarjajo s tem poslom, veliko, so cene za prostor na čolnu padle. Najnižje se gibljejo okrog 200 evrov. Večina migrantov, s katerimi sem govoril, je dejala, da so za pot plačali nekaj manj kot 1000 evrov.
Poleg smrtne nevarnosti na Sredozemskem morju ljudem, večinoma prihajajo iz držav podsaharske Afrike (Nigerija, Mali, Gambija, Slonokoščena obala, Senegal, Gvineja ...), grozijo nevarnosti tudi na poti prek Libije. »Razmere v Libiji so tako slabe, da se vsi bojijo za življenje. Povedali so, da bi v Libiji zagotovo umrli, a na morju je vsaj majhna možnost za preživetje. Zato je bolje poskusiti to možnost,« je dejala Reem Bouarrouj, opirajoč se na številne pogovore z migranti, ki so jih oskrbeli na Aquariusu.
V vojnih razmerah po zrušitvi Gadafijevega režima so bili ljudje, ki so iskali delo v Libiji ali pot proti Evropi, v nemilosti pri oboroženih milicah in kriminalnih združbah, ki so prevzele nadzor nad deli razpadle države. Medtem ko se tri vlade borijo za nadzor nad tistim, kar je ostalo od Libije, oborožene milice in kriminalne skupine izkoriščajo kaos po državi za tihotapstvo in trgovanje z ljudmi. Oborožene milice se bodisi same ukvarjajo s tihotapstvom bodisi zahtevajo del dobička od tihotapcev.
Kriminalne skupine ugrabljajo migrante, da bi izsilile denar od njihovih družin. Iz študije, ki jo je oktobra lani objavila IOM, je razvidno, da je bilo proti njihovi volji zaprtih kar 52 odstotkov moških in 33 odstotkov žensk, ki so se prek osrednje sredozemske poti prebili v Evropo. Ravno v Libiji je možnost ugrabitve največja, sledijo ji Egipt, Alžirija in Sudan.
Mauricea, 26-letnega moškega iz Kameruna, so ugrabili ob prihodu v Sabho, prvo večje mesto na jugu Libije, ki ga dosežejo migranti, ki se odpravijo na pot iz Agadeza v Nigru. »Peljali so nas v štirih vozilih. V vsakem je bilo okrog 30 ljudi. Približno teden dni so nas vozili prek puščave. Ko smo prispeli v Sabho, nismo vedeli, kam nas bodo odpeljali. Dejali so nam, da do naslednjega tihotapca, ta pa nas bo vodil naprej. A peljali so nas v zapor. Prodali so nas Libijcem,« je Maurice orisal svoj prihod v ujetništvo.
Maurica so tihotapci izročili kriminalni skupini, ta pa je nato od njegove družine izsiljevala denar za izpustitev. Foto: Vasja Badalič
Prostor, kamor so jih zaprli, je bil prenatrpan, zato so nekateri ujetniki spali, drugi pa bili pokonci, da je bilo dovolj prostora na tleh. »Vsak dan so nas pretepli. V roke so nam dali telefon in nam rekli, naj pokličemo svojo družino, da nakaže denar. Rekli so, naj nakažejo denar v Agadez. Zahtevali so okrog 600 evrov,« je povedal Maurice, ki je v ujetništvu preživel nekaj več kot mesec dni.
Takrat je skupina ujetnikov poskusila zbežati, a so jih ugrabitelji ujeli in ubili. »Če poskusiš zbežati, streljajo nate. Nekateri niso imeli družine, staršev. Nikogar niso imeli, da bi plačal odkupnino. Poskusili so zbežati, a so jih pobili.«
Po podatkih IOM oborožene milice in kriminalne združbe zahtevajo od družin ugrabljencev različne zneske, odvisno od tega, kako premožne so družine. Gibljejo se od približno 300 do 7000 evrov. Najvišje vsote zahtevajo za ugrabljence, ki imajo družinskega člana v Evropi.
Migrantom grozi tudi prodaja v suženjstvo. Cene se gibljejo med 70 in 100 evri. Kupujejo jih predvsem gospodarji, ki potrebujejo delavce v poljedelstvu in gradbeništvu. Ženske, ki jih prodajo, so velikokrat prisiljene v prostitucijo. Včasih lastniki potrebujejo sužnje le za krajše obdobje. Ko jih ne potrebujejo več, jih prodajo novemu lastniku, oddajo v najem ali izpustijo. Včasih so ugrabljeni migranti prisiljeni delati, da odplačajo svojo izpustitev iz ujetništva.
Usas, 24-letnik iz Nigerije, je povedal, kako ga je libijska »policija« oddala gospodarju. »Delal sem v pralnici za avtomobile. Nekega dne me je na poti domov iz službe aretirala policija. Približno en teden sem bil v zaporu. Za izpustitev so zahtevali 1500 dinarjev [približno 940 evrov]. Večkrat so mi rekli, naj pokličem ljudi, da bodo plačali zame. Povedal sem jim, da nimam več ne očeta ne mame. Potem so rekli, naj pokličem človeka, za katerega sem delal v Libiji. Dejal sem jim, da nimam njegove telefonske številke. Nato so me nekega dne odpeljali v hišo nekega bogataša in moral sem delati zanj. Pometal sem hišo, kosil travo, pral avtomobile. Vse sem čistil. Tam sem moral delati približno en mesec. Nato me je gospodar izpustil. Rekel mi je, naj grem svojo pot,« je povedal Usas, prepričan, da so ga ugrabitelji prodali gospodarju. »Policija me je predala tistemu gospodarju, ker jim nisem mogel plačati. Mislim, da so me prodali tistemu moškemu.«
Podobno izkušnjo je imel Mohamed (27) iz Senegala, ki je bil ugrabljen v Tripoliju, glavnem mestu Libije. »Nekega dne sem se vračal z dela, ko so me ugrabili. Preden sem bil zaprt, sem imel službo. Neki Libijec mi je dal delo. V ujetništvu so mi ugrabitelji rekli, naj pokličem družino, da bo plačala za izpustitev. Ker niso imeli denarja, sem poklical delodajalca. Prišel je in plačal zame,« je povedal Mohamed. Kasneje je še naprej delal pri njem, a je moral delati brez plačila, da je odplačal odkupnino.
Libijske milice,
V poročilu, ki ga je za varnostni svet Združenih narodov pripravila skupina strokovnjakov za Libijo, so podrobno opisali primer ene izmed oboroženih milic, imenovane Brigada al Nasr, ki obvladuje tako posel tihotapljenja ljudi proti Evropi kot posel »zapiranja« poti proti Evropi. Ta brigada nadzoruje obmorsko mesto Zavija na zahodu države. Člani milice iz plemena Aulad Bu Hmir se ukvarjajo s tihotapljenjem nafte in migrantov, prek sodelavcev v »obalni straži« pa služijo tudi z »reševanjem« oziroma ustavljanjem ljudi, ki odhajajo proti Evropi. Poveljnik »obalne straže«, ki deluje v Zaviji, je namreč Abd al Rahman Milad, tesni sodelavec poveljnikov Brigade al Nasr. Ta migrante, ki jih ujame na čolnih, pripelje v zaporni center, ki ga vodijo člani milice.
Zaporni center v Zaviji, ki lahko sprejme več kot tisoč ljudi, je lani prešel pod nadzor oddelka za boj proti ilegalnim migracijam (DCIM), ki spada pod notranje ministrstvo, ta pa je del vlade nacionalnega soglasja, ki jo podpira tudi EU. Dejansko ta zaporni center še vedno upravljajo člani milice, ki delujejo avtonomno. Misija Združenih narodov v Libiji (Unsmil) je lani izdala poročilo, v katerem je razkrila, da so bili migranti, ki so bili zaprti v tem centru, izpostavljeni pretepanju in stradanju. Ženske, ki so bile zaprte, so prodali za spolne sužnje, moške pa drugim tihotapskim skupinam.
»Policija me je predala tistemu gospodarju, ker jim nisem mogel plačati. Mislim, da so me prodali tistemu moškemu,« je dejal
Usas iz Nigerije. Foto: Vasja Badalič
Migrante, ki jih aretirajo libijske oblasti, zaprejo v centre, ki so pod nazorom DCIM. Dejansko so številni zaporni centri pod nadzorom provladnih oboroženih milic, ki delujejo zunaj nadzora šibke centralne oblasti. V poročilu, ki ga je pripravila misija ZN v Libiji, so zapisali, da v zapornih centrih, ki jih upravlja DCIM, ljudem sistematično kratijo pravice. Zaporniki, ki so včasih tako natrpani v celice, da nimajo dovolj prostora za spanje, nimajo primernega dostopa do vode in hrane. Omejen je tudi dostop do sanitarij.
Ker je z razpadom države razpadel tudi njen zdravstveni sistem, nekatere bolnišnice zavračajo zagotavljanje zdravstvenih storitev zapornikom, ker si ti ne morejo plačati zdravljenja. Iz pričevanj nekdanjih ujetnikov je razvidno, da se zaporno osebje sistematično izživlja nad ujetniki. Ujetnike pretepajo in ponižujejo, ujetnice posiljujejo, velikokrat od njih izsiljujejo denar za izpustitev. Včasih ujetnike prodajo gospodarjem, ki potrebujejo suženjsko delovno silo.
Ker se nekateri člani in podporniki vlade nacionalnega soglasja, ki jo podpira tudi EU, ukvarjajo s tihotapstvom in preprodajo ljudi, poleg tega pa upravljajo zaporne centre za migrante, v katerih so človekove pravice sistematično kratene, je Evropska unija posredno – prek financiranja te oblasti – soudeležena pri teh zločinih. Medtem ko Evropska unija dojema libijske oborožene milice kot primerne partnerje v boju proti migracijam, številni evropski politiki dojemajo mednarodne humanitarne organizacije, ki rešujejo življenja na morju, kot sovražnike, ki jih je treba onesposobiti. Morda najbolj odkrit je bil avstrijski notranji minister Wolfgang Sobotka, ki je pred časom zatrdil, da je treba ustaviti te tako imenovane človekoljube, ki neposredno sprejemajo begunce od tihotapcev. Dejstva kažejo ravno nasprotno: Evropska unija namreč podpira oborožene milice, ki se ukvarjajo s tihotapstvom in preprodajo ljudi.
Na smetišču
Prek osrednje sredozemske poti se tako begunci kot ekonomski migranti poskušajo prebiti v Evropsko unijo. Velika večina migrantov, nameščenih v centru v Medeninu, je zapustila dom zaradi revščine in pomanjkanja zaposlitev. Ker v Tuniziji ne morejo dobiti azila, so se prisiljeni vrniti v domovino. Najtežje se je vrniti tistim, ki so za pot zapravili denar, ki so jim ga posodili starši, v upanju, da bodo njihovi sinovi prišli do boljše službe, s katero bodo lahko na daljavo preživljali družino.
»Nočem se vrniti v Kamerun. Za to pot sem porabil ves denar svoje družine. Ko sem bil zaprt [v Libiji], je moja družina prodala zemljo, da je lahko plačala za mojo izpustitev. Zdaj se ne morem vrniti. Če bi se vrnil, ne bi mogel pogledati materi v oči,« je povedal Maurice, ki se je hotel vrniti v Libijo in ponovno poskusiti prečkati Sredozemsko morje.
Migranti, ki jih je tunizijska obalna straža rešila na morju, so imeli srečo. V preteklih letih je namreč na tisoče ljudi umrlo na poti, ki iz libijskih obmorskih mest vodi proti evropskim obalam. Nekatera trupla so tokovi zanesli v tunizijsko morje, tam so jih našli ribiči iz Zarzisa, obmorskega mesta na jugu Tunizije, nedaleč od meje z Libijo. »Vsako leto najdemo kakšnih sto trupel migrantov. Bojim se, da jih bo letos še več. Zgolj junija smo našli 33 trupel. Nekatera so ribiči potegnili iz morja, druga je zaneslo na obalo,« je dejal Mongi Slim, regionalni vodja tunizijskega Rdečega polmeseca v Medeninu.
Ker domačini iz Zarzisa ne dovolijo pokopa migrantov na svojih pokopališčih, so se lokalne oblasti odločile, da bodo za migrantsko »pokopališče« namenile majhen kos zemlje na nekdanjem smetišču. Tako so trupla migrantov pokopana na kupih smeti, pokrita z mivko z obale. »V Zarzisu imamo družinska pokopališča. Vsaka družina ima svoj kos zemlje za pokope. Ne sprejmejo drugih ljudi. Zato si prizadevamo, da bi našli novo lokacijo za pokop migrantov. Pokopališče na smetišču je polno, a za zdaj še nismo našli novega prostora. Tudi guverner je dejal, da išče novo lokacijo,« je povedal Mongi Slim.
