Končna postaja

Neuradni izračuni kažejo, da je letos v Nemčijo pripotoval poldrugi milijon ljudi. Če pa držijo napovedi o novem gigantskem begu iz Sirije, ki ga povzroča rusko bombardiranje nasprotnikov predsednika Bašarja Asada, je ocena napačna. Nove ocene govorijo o še enem milijonu ljudi, ki se ta čas pripravlja na prestop sirske meje, potem ko so se milijoni že zatekli v sosednje države, mnogi v upanju na preboj proti zahodni Evropi. Slovenija, ki je zdaj ozko grlo tega dotoka ljudi, bo morda kmalu kar čep, saj se hitro zmanjšuje tudi pripravljenost na pomoč v Nemčiji, Švedski in drugod, kamor si želi večina beguncev. Če bosta Nemčija in Avstrija zaprli svoje meje, so sedanji dogodki v Brežicah le medla napoved prihodnjih konfliktov.

Nemška kanclerka Angela Merkel si z vsemi silami prizadeva za obvladanje napetega položaja, a ker nekateri zanj krivijo tudi njen čustveni nastop z začetka množičnega prihoda beguncev, mnogi konservativci njeno vodstvo postavljajo pod vprašaj. Nedeljski vrh Nemčije, Avstrije, Bolgarije, Hrvaške, Grčije, Madžarske, Romunije, Slovenije, Makedonije in Srbije v Bruslju je po tukajšnjih poročilih kanclerkina zamisel, cilji pa naj bi bili kvote in kontingenti za iskalce azila in druge priseljence, skupni EU-standardi za njihovo hitro registracijo in morebitno vračanje ter gradnja zatočišč v Turčiji s pomočjo Združenih narodov. Na t. i. balkanski begunski poti v Berlinu predlagajo evropske enote za hitro posredovanje.

Že zdaj je mogoče trditi, da težav z migranti ne bo konec brez ureditve kriznih razmer na Bližnjem vzhodu in še posebej v Siriji, v kateri je v skoraj petih letih državljanske vojne svoje domove zapustila polovica 23-milijonskega prebivalstva. Kljub temu pa na petkovo posvetovanje Rusije, Saudske Arabije, Turčije in ZDA na Dunaju o tej državi vsaj uradno niso povabili tudi EU. Že res, da imajo udeleženci dovolj dela z odločanjem o usodi ruskega zaveznika Asada, ki ga obtožujejo krivde za več kot dvesto tisoč ubitih Sircev, vse bolj agresivne napetosti med bližnjevzhodnimi šiiti in suniti ter s tem tudi med Iranom in Saudsko Arabijo pa se kažejo tudi v Jemnu in drugje. Ta razmerja so s svojimi preteklimi posredovanji pomagali zapletati tudi Američani, vseeno pa je simptomatično, da večini dunajskih iskalcev bližnjevzhodnega miru ni veliko do zahodnih vrednot, ki tako zelo privlačijo begunske množice.

Demokratična Evropa ima le malo vpliva na dogajanja v krizni soseščini. Pri tem pa se zaradi odločenosti sedanjega ameriškega predsednika Baracka Obame, da bo po iraških in drugih avanturah svojega predhodnika Georgea W. Busha ameriške vojake vrnil domov, druga za drugo topijo celo mirovne dividende hladne vojne. Kritiki takšne politike opominjajo, da je ameriška in druga zavezniška vojska v Zahodni Nemčiji ostala še desetletja po drugi svetovni vojni, v Južni Koreji je še zdaj, in tudi zato sta se lahko obe državi prelevili v gospodarski in politični območni sili. V sedanji evropski soseščini pa se nemški kritiki bojijo celo prihoda številnih državljanov 75-milijonske Turčije, če bo vse bolj avtokratski predsednik Recep Tayyip Erdoğan v zameno za pomoč pri ustavitvi begunske reke dosegel odpravo vizumov in tesnejše približevanje EU.

Finančne krize so medtem resno prizadele privlačnost zahodnega vzorca razvoja, a se še bolj majejo tista gospodarstva, ki so bila doslej nesorazmerno odvisna od izvoza surovin in bi morala za preskok iz proizvodnje v storitve in tehnologijo tudi sama odpreti svoje družbe. Ena od takšnih držav je Rusija, ki diplomatsko največ pridobiva od počasnega umiranja Pax Americana pod sedanjo Belo hišo. Kitajska zaradi svojih gospodarskih težav in drugačnih energetskih načrtov ne bo prevzela evropskega trga za rusko nafto in plin, kot so v Moskvi računali po zahodnih sankcijah zaradi aneksije Krima, begunska kriza pa zdaj ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu daje novo priložnost za povečanje svojega vpliva in pritoka denarja. S tem ne soglašajo tiste evropske države, ki so jih prestrašili dogodki v Ukrajini. »Gledate ustvarjanje zgodovine,« je med nedavnim podpisovanjem gradnje plinovoda od Poljske do baltskih držav povedal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, poljska premierka Ewa Kopacz pa je le nekaj dni pred tem v pristanišču Świnoujście odprla plinski terminal, s katerim se nameravajo docela rešiti energetske odvisnosti od Rusije.

Poročajo, da saudski, katarski in tudi iranski dobavitelji stojijo v vrsti. Tudi te tradicionalne dobaviteljice fosilnih goriv hudo prizadeva prepolovitev cene, spodbujena z razmahom ameriškega nekonvencionalnega črpanja, ki tudi pomaga razložiti strateško umikanje ZDA z Bližnjega vzhoda. Z obnovljivimi viri energije in drugimi tehnološkimi odkritji se geostrateškim razmerjem obetajo še večje spremembe. Že uporabnejše baterije bi prinesle pravo revolucijo v gospodarske, energetske, prometne in druge tokove. Ni naključje, da prelomna odkritja najbolje zaživijo tam, kjer ljudem dovoljujejo klasične svoboščine liberalne demokracije, države in gibanja, ki temu nasprotujejo, pa bodo morda še bolj nasilno ščitili svoje interese.

V njihovem navzkrižju je spet enkrat Evropa, soočena s svojo strateško šibkostjo in morebitno nestabilnostjo zaradi migrantov ali skrajnodesničarskih napadov nanje. Zato je samo upati, da se nemški statistiki ne motijo, ko navajajo, da ima polovica sedanjih migrantov vsaj srednjo šolo, če že ni tudi študirala in si želi študij in delo nadaljevati v Nemčiji. In da se prišleki zavedajo, zakaj je zahodni sistem uspešnejši od njihovega: ker njihova vera potrebuje reformacije in razsvetljenstva, kakršni so že davno preoblikovali judovstvo in krščanstvo, njihove družine in družbe pa potrebujejo svoboščine in enakopravnost sodobnih odprtih družb. Vse na miroljuben način.