Konec ali začetek evolucije človeka?

Pred približno 2500 leti je grški filozof Heraklit povedal: »Edina stalna stvar so spremembe.« Dva tisoč tristo petdeset let kasneje pa je Charles Darwin postavil osnove razumevanja evolucije, ki je zelo na kratko povzeta v njegovem stavku: »En splošen zakon vodi v napredek vseh živih bitij, in sicer: razmnožuj se, spreminjaj se, najmočnejši naj preživi in najšibkejši naj umre.« Darwin je v svojih delih postavil osnove razumevanja evolucije, ki govorijo o počasnih, naključnih spremembah v genskem materialu, kar v milijonih let privede do razvoja novih vrst. Heraklitova izjava zelo dobro povzema evolucijo, saj evolucija resnično pomeni stalno, počasno spreminjanje živalskih in rastlinskih vrst, in le takšno spreminjanje omogoča preživetje v stalno spreminjajočem se okolju.

Darwin seveda še ni poznal genov, DNK, načina dedovanja in podobnega, a je iz opazovanja sklepal in pravilno razložil, da nastajajo nove vrste živih bitij na podlagi počasnih, naključnih sprememb, ki se dogajajo v dednem materialu. Takšne spremembe v genih, ki jih imenujemo mutacije, sicer največkrat povzročijo smrt osebka, v redkih primerih pa izboljšajo neko lastnost, ki takšnemu osebku omogoči lažje preživetje v okolju. V milijonih let takšne majhne, pozitivne spremembe vodijo do nastanka novih vrst, ki so bolj uspešne v svojem okolju. Z naravnim izborom smo se iz prednika, ki si ga delimo z opicami, razvili ljudje (v nasprotju s prepričanjem večine se ljudje namreč nismo razvili iz opic, temveč smo se razvili iz skupnega prednika, in s povsem enako pravico kot ljudje včasih trdimo, da smo se razvili iz šimpanzov, bi šimpanzi lahko trdili, da so se razvili iz ljudi in da smo mi njihovi predniki). Ljudje smo s svojimi izjemno razvitimi možgani nato lahko naselili celotno obličje zemlje, saj smo si začeli prilagajati svoje okolje, namesto da bi bili ves čas odvisni od njega.

Tehnološki razvoj se je od začetkov civilizacije ves čas povečeval in nam omogočal vedno večje obvladovanje narave in okolja, tako da nismo več postali odvisni samo od naravnih zakonov, ampak si nekatere skušamo prilagajati sami. To počnemo že vse od začetkov civilizacije, pred več kot 5000 leti. Zdaj pa morda prihajamo v obdobje, ki bo pomenilo prav poseben mejnik za našo vrsto, civilizacijo in morda za naš planet v celoti. S tehnološkim razvojem namreč dobivamo orodja, ko lahko posegamo v samo bistvo naravnega izbora in naravnih zakonov, ki jim je bilo podrejeno življenje od njegovih začetkov pred kakšnimi tremi milijardami let.

Nova odkritja dan za dnem

V zadnjih desetletjih je naše znanje o življenju izjemno napredovalo. Od odkritja strukture DNK – osnove življenja, ki v sebi nosi genski zapis, zaradi katerega smo podobni svojim staršem – pred dobrimi šestdesetimi leti smo ne le prebrali človeški genom, temveč smo ves čas priča tudi razvoju vedno novih metod za poseganje v genom. Resda genoma še v veliki meri ne razumemo, kar je razumljivo, saj bi celoten genom, ki je v vsaki od naših celic, če bi ga natisnili v knjigi, obsegal kar tisoč knjig, od katerih bi bila vsaka dolga tisoč strani! Tako izjemna količina informacij je shranjena v jedru prav vsake naše celice, ki je v povprečju velika le stotinko milimetra. A nova odkritja si sledijo dan za dnem in vedno bolj nam postajajo jasne tudi skrivnosti genoma.

Prav tako je tudi res, da ta trenutek še nimamo učinkovite metode za menjavanje, spreminjanje ali popravljanje genov v človeškem genomu, v prihodnjih letih pa jo bomo skoraj zagotovo imeli. Kaj vse bodo prinesle takšne metode, bodo pokazala prihodnja desetletja, a prav bi bilo, da se kot družba teh sprememb zavedamo in se nanje pripravimo. Napredek v genetiki bo prinesel s seboj etična vprašanja, o katerih se premalo pogovarjamo in se jih v veliki meri še ne zavedamo.

Čas izgubljamo v razpravah o škodljivosti cepljenj in gensko spremenjenih rastlin (za kar ni, ne za prvo ne za drugo, nobenega resničnega dokaza, ki bi zdržal resno znanstveno presojo), pozabljamo pa na bolj pomembna, večja etična vprašanja, ki nas bodo morda zalotila nepripravljene, tako kot se je to pogosto dogajalo v preteklosti. Resda se v javnosti morda bije nekakšna bitka med zagovorniki uporabe genske tehnologije in nasprotniki, ki zavračajo vsakršna poseganja v dedni material, a to niso resne, argumentirane razprave, ki bi vodile v večje razumevanje tehnološkega razvoja in pripravljenost družbe kot celote na spremembe, ki se nam obetajo v prihodnjih letih.

Gensko privilegirana in gensko deprivilegirana rasa?

Z metodami, ki nam bodo omogočale spreminjanje genov tudi pri ljudeh (pri živalih v raziskovalne namene znamo to delati že približno dvajset let), bomo lahko začeli posegati v samo bit življenja, v genski material, v osnovo evolucije. Če evolucija temelji na naključnih, počasnih spremembah dednega materiala (genov), jo bomo lahko v prihodnjih letih ljudje sami usmerjali. Resda pri rastlinah in živalih to počenjamo že več tisoč let. Današnje rastline, kot so koruza, pšenica, jablana in druge, enako kot številne domače živali nimajo prav nobene podobnosti z njihovimi divjimi predniki, in to je rezultat umetne evolucije, ki smo jo izvajali ljudje s križanjem vrst in selekcijo (izbiro) najbolj uporabnih osebkov. A to so bile še vedno naključne spremembe dednega materiala, ki smo jih izkoriščali v svoj prid, zdaj pa pri nekaterih organizmih že lahko načrtno spremenimo gene, da izboljšamo nekatere lastnosti, v prihodnosti pa bomo zagotovo to lahko počeli tudi s človeškimi geni.

Verjetno ni dvoma, da večina ljudi podpira popravljanje genov pri bolnih ljudeh, ki trpijo za kakšno dedno boleznijo ali zbolijo za rakom (ki je običajno posledica napak v več genih). Povsem drugo vprašanje pa se pojavlja pri spreminjanju genov, ki niso neposredno povezani z boleznimi. Ali bi si želeli izbirati barvo oči ali las svojih otrok? Morda ja, morda ne, izbira barve las ali oči se ne zdita prehud poseg. A če nadaljujemo, pridemo kmalu do lastnosti, kot so sposobnost za igranje nogometa, sposobnost hitrega teka ali natančnega zadevanja koša. Seveda je pri športu izjemno pomemben trening, a tudi če drži, da je le pet odstotkov uspeha talent, preostalo pa trdo delo, lahko teh pet odstotkov, ki so pogojeni z geni (v resnici ne vemo natančno, koliko prispeva genska zasnova in koliko trening), naredi razliko med vrhunskim in povprečnim športnikom, med olimpijskim zmagovalcem in zmagovalcem slovenskega državnega prvenstva, kar ima seveda v današnji družbi tudi velike finančne učinke.

In če gremo še naprej, kaj pa inteligenca? Raziskave kažejo, da geni deloma vplivajo tudi na inteligenco. Vsi bi imeli radi pridne in sposobne otroke. A kam to vodi? V super družbo visokointeligentnih, lepih (karkoli že je lepota), sposobnih športnikov? Ali pa v družbo, ki živi v nasprotju z naravnimi zakoni in se ne zmore več prilagajati naravi? V družbo enakovrednih in enakopravnih ljudi z visokimi sposobnostmi, ki jih uporabljajo za napredek družbe kot celote, ali v družbo, v kateri si nekateri lahko privoščijo »dizajnerske« otroke, ki bodo družbena elita, in druge, ki si posegov v genom svojih rojenih ali nerojenih otrok ne bodo mogli privoščiti in jih bodo tako že vnaprej obsodili na slabše življenje. Se bo razvil nekakšen kastni sistem, kot ga že stoletja poznajo v Indiji, na podlagi tega, kdo si bo lahko privoščil genske spremembe pri svojih potomcih? Bomo ustvarili dve rasi ljudi, gensko privilegirano in gensko deprivilegirano raso?

Poseg v genom odraslih celic, ne pa tudi spolnih celic

Marsikaj od tega se sliši kot znanstvena fantastika, a zelo verjetno čas, ko bo dejansko mogoče izvajati takšne posege v genom, ni pretirano oddaljen v prihodnost. Sicer je res, da v zadnjih letih ugotavljamo, da je urejanje genov v naših celicah precej bolj zapleteno, kot smo si predstavljali pred petnajstimi ali dvajsetimi leti, a v laboratorijih po svetu se stalno razvijajo nove metode, ki nam omogočajo bolj učinkovite, natančnejše in enostavnejše posege v genom. A kakor se slišijo posegi v genom in izbiranje lastnosti otrok strašljivi, ima vsaka medalja dve plati. S posegi v genom bomo dobili nove, neslutene možnosti, kako vplivati na bolezni – ne le tiste, ki jih neposredno povzroči napaka v enemu genu, temveč tudi tiste, pri katerih kombinacija zapisov v več različnih genih naredi nekoga bolj dovzetnega za npr. srčno-žilna obolenja, demenco ali kaj drugega. S takšnimi posegi bomo morda lahko zagotovili, da ne bomo več trpeli v starosti zaradi demence, da bo verjetnost kapi zelo majhna, da ne bomo trpeli kroničnih bolečin, skratka veliko stvari, ki bi se večini od nas zdela verjetno dobra in koristna. Da se bomo starali zdravi, brez bolezni. A tudi v takšnih primerih bo šlo za poseganje v genom.

Dokler posegamo v genom pri posameznih odraslih pacientih samo v njihovih nepravilno delujočih celicah z namenom zdravljenja določene bolezni, to ne pomeni resnega poseganja v evolucijo, saj se takšna umetna sprememba genoma ne prenaša naprej, v naslednje generacije. Za zdaj velja svetovno sprejeto pravilo, da pri poskusih z genskim zdravljenjem pri ljudeh lahko posegamo samo v genom odraslih celic, ne pa tudi spolnih celic – ravno zato, da umetnih sprememb v genomu ne bi prenašali naprej, v naslednje generacije. A ko bomo metode spreminjanja genoma dopolnili, ko bo mogoče spreminjanje genov v spolnih celicah, ali bo moralno in morda tudi finančno upravičeno, da pri ljudeh, ki imajo recimo mutacijo v genu, ki povzroča raka, tega ne bi trajno spremenili v spolnih celicah in s tem zagotovili, da tudi njihovi potomci ne bodo v nevarnosti, da zbolijo za takšno hudo boleznijo?

Pred kratkim so znanstveniki ugotovili, da imajo sloni, ki redko zbolijo za rakastimi obolenji, kar 20 kopij gena, strokovno imenovanega p53, ki je pri ljudeh z rakom pogosto spremenjen in soudeležen pri tem, da se celice spremenijo v rakave. Sloni verjetno prav zaradi velikega števila kopij tega gena redko zbolijo za rakom, saj če se ena kopija okvari, imajo dovolj rezervnih kopij, da celice ne postanejo rakave. Če bi isti mehanizem deloval pri ljudeh, ali bi bilo etično, pa ne nazadnje tudi ekonomsko sprejemljivo, da ne bi skušali v naših genomih povečati števila kopij tega gena in nas s tem narediti bolj odporne proti rakastim obolenjem? To pa bo pomenilo začetek resnega poseganja v evolucijo.

Resda v evolucijo posegamo že nekaj časa, s tem ko z napredkom medicine omogočamo preživeti marsikateremu posamezniku z boleznijo, ki bi še pred sto leti pomenila zagotovo smrt. A to so majhni posegi v primerjavi s tem, kar bo mogoče v prihodnosti, ko bomo lahko začeli sami nadzorovati evolucijo svoje vrste. Naravni izbor oziroma evolucija je izjemno počasno, naključno spreminjanje genoma, v prihodnosti pa bomo lahko sami uravnavali evolucijo naše vrste s hitrimi, načrtovanimi spremembami genoma.

Svet pred novimi izzivi

Marsikdo meni, da takšne pravice nimamo, da se ne smemo vmešavati v naravne zakone, a vedno lahko pogledamo z druge plati. Zakaj bi dopuščali trpljenje zaradi bolezni, če ga bomo lahko pozdravili, in zakaj zanemarjati napredek človeštva, če bi ga lahko spodbujali? Tudi med znanstveniki so mnenja o takšnih posegih v genom, ki bi pomenili poseg v evolucijo naše vrste, zelo različna. Nekateri menijo, da takšnih posegov ne bi smeli dovoliti, drugi, da je to naša dolžnost. Oba pogleda sta enakovredna, a tudi če smo načelno proti drugemu pogledu, da je naša dolžnost poseganje v evolucijo naše vrste, ko bomo to zmogli in znali, bi verjetno vsakdo od nas imel drugačno mnenje, če bi vedel, da bo njegov bodoči otrok imel zelo veliko možnost dedovanja neke hude bolezni in da bi to lahko preprečili že pred njegovim spočetjem, s spremembo genoma spolnih celic.

Poleg naših moralnih prepričanj pa moramo videti pri takšnih razmišljanjih še drug, morda nekoliko strašljiv, a povsem realen pogled. Naša, evropska družba se večinoma (vsaj na deklarativni ravni) zavzema za visoka etična načela in jih skuša uveljavljati na različne načine, tako z zakonodajo, ki omejuje neetična (po naših merilih) delovanja, kot z družbenimi normami in moralnimi standardi. A v različnih družbah so ti etični standardi zelo različni; v Aziji se tako na primer veliko manj ukvarjajo z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju genetike. Mnoge stvari, ki se nam zdijo v Evropi sporne, v Aziji raziskujejo in razvijajo nove tehnologije. A kam bi lahko to pripeljalo? Do tega, da bodo v takšnih družbah, z drugačnimi etičnimi načeli, začeli s takšnimi posegi v genom in evolucijo ter zagotovili napredek svoje družbe, medtem ko bodo druge družbe, omejene s strogimi etičnimi načeli, začele zaostajati in bodo lahko v nekaj generacijah postale podrejene gensko spremenjeni, umetno napredovani družbi? Seveda to ne pomeni, da moramo nujno sprejeti etična načela drugih in iti v tekmovanje z njimi, a treba je temeljito razmišljati o tem, kako bomo v prihodnosti ravnali ob poseganju v genom. Se bomo borili za svetovni red, ki bo takšen tehnološki napredek in predvsem njegovo uporabo omejeval v razumskih mejah, ali bomo sledili znanosti in z umetnimi posegi v evolucijo izboljšali naše genome ter s tem prispevali k večji blaginji naše družbe? Bomo sposobni razumeti te izzive in se nanje pripraviti ali pa bo morda gensko razslojevanje sledilo današnjemu trendu vedno večjega razslojevanja družbe?

V zadnjih letih veliko govorimo o osebni medicini. Danes vemo, da so razlike med našimi genomi odgovorne tudi za to, da se posamezniki zelo različno odzivamo na zdravila. Neko zdravilo je zelo učinkovito pri eni skupini ljudi, pri drugi ima mnogo manjši učinek, v skrajnih primerih pa je za nekatere bolnike lahko celo škodljivo. Velike razlike v delovanju zdravil so tudi med spoloma, številna zdravila delujejo drugače pri moških in pri ženskah in zelo pogosto se različno hitro izločajo iz ženskega ali moškega telesa zaradi razlik v delovanju jeter, ki izločajo zdravila iz naših teles. Namen osebne medicine je, da bi poznali genom vsakega posameznika in prilagodili jemanje zdravila njegovemu genomu (ali pa skupini, kateri pripada, npr. rasi, spolu ipd.). A takšna, osebna medicina je še vedno draga, farmacevtsko industrijo, tako kot druge industrije, pa seveda vodi želja po dobičku.

Z vidika razvoja novih tehnologij in možnosti poseganja v genom lahko vidimo tudi drugo rešitev, ki se verjetno ta hip večini bralcev zdi, da sodi bolj v znanstveno fantastiko, a bo v nekaj letih morda povsem realna. Z orodji, ki nam bodo omogočala spreminjati genom ali aktivnost genov v posameznih organih, npr. jetrih, bomo morda lahko zmanjšali razlike med osebki ali razlike med spoloma in prilagodili telo zdravilu namesto zdravilo telesu. Sliši se zastrašujoče, a če bomo prišli do zdravila, ki bo pri vseh ljudeh nekako uniformiralo delovanje jeter, bi to lahko bilo ceneje kot pregledovati genom vsakega posameznika in mu prilagajati zdravilo.

Tehnološki razvoj vodi v napredek človeštva

V družbi, kjer je glavno gonilo denar in želja po čim večjem dobičku ob čim manjših stroških, se prav lahko zgodi, da v takšni razpravi ne bo prevladalo etično vprašanje, ali je bolj etično prilagoditi zdravilo posamezniku ali posameznemu spolu (kar verjetno je) ali pa spremeniti aktivnost genov v jetrih, temveč bo prevladalo finančno vprašanje, kateri pristop bi bil cenejši. Danes se morda zdi, da je prvi pristop tudi cenejši, a z razvojem se bo morda tudi to spremenilo in mogoče nas v prihodnosti čakajo zdravila, ki nas bodo delala enaka na genski ravni.

Tehnološki razvoj je ves čas od začetka civilizacije vodil v napredek človeštva, v lajšanje vsakdanjega življenja, v lažje spopadanje z neprijaznim okoljem, boleznimi, lajšanje našega dela in preživetja. Tudi v preteklosti smo videli veliko nasprotovanja tehnološkemu razvoju. Ko je Stevenson izumil lokomotivo, je bilo veliko ljudi prepričanih, da naše telo enostavno ne more prenesti hitrosti, večje od 30 km na uro. Ob izumu avtomobilov so v Veliki Britaniji imeli t. i. avtomobilski zakon (locomotive act), ki je predpisoval, da mora devet metrov pred vsakim avtomobilom hoditi pešec in z rdečo zastavo opozarjati mimoidoče na nevarnost avtomobila, ki prihaja za njim. In zelo verjetno je bil tudi pračlovek, ki je izumil kolo, deležen številnih kritik in začudenih pogledov njegovih rojakov, ki niso razumeli njegovega odkritja.

A kljub dvomom, ki vedno obstajajo, je tehnološki razvoj šel naprej in danes si življenja ne moremo zamisliti brez avtomobilov, letal pa tudi brez transfuzije krvi, umetne oploditve ali presaditve srca. Zato bo tudi razvoj genskih tehnologij zagotovo šel naprej, v kakšno družbo nas bo privedel, pa je odvisno le od nas samih. Ali bomo o teh vprašanjih začeli razmišljati dovolj zgodaj, se nanja pripravili in o njih odločali trezno, z dovolj znanja, da bomo lahko razvoj obrnili v svojo korist, ali pa nas bo tak razvoj presenetil in s seboj prinesel neželene posledice, kot so povečanje razlik v družbi, ustvarjanje nekakšnega kastnega sistema in ne nazadnje morda spopade med družbami?

Da se bomo lahko spoprijeli s takšnimi vprašanji, potrebujemo družbo znanja, družbo odgovornih, izobraženih in razgledanih posameznikov, ki ne bodo iz neznanja napadali znanstvenega napredka (ki ga ni mogoče ustaviti), temveč se bodo argumentirano in etično odločali o tem, v kakšni družbi želimo živeti in kako znanstveni napredek izkoristiti za napredek celotne družbe.