Tiskane izdaje
Svet EU je sicer regionalni pristop do držav Zahodnega Balkana oblikoval že leta 1996, to pa je potrdilo, na podlagi zaključkov evropskega sveta iz Feire, že vrhunsko srečanje članic EU in držav Zahodnega Balkana leta 2000 v Zagrebu z oblikovanjem okvira stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. To območje je bilo tako v letih evropskega optimizma in ekspanzije neposredno vrisano na zemljevid prihodnje Evropske unije. Evropa, EU, naj bi dejansko postala celovita. In kje je danes v evropskih načrtih Zahodni Balkan?
Berlinski proces
V štirinajstih letih od solunske podpore Zahodnega Balkana je le Hrvaški uspelo postati članica EU. Medtem je Evropska unija zašla v težave pri upravljanju finančno-ekonomskih problemov nekaterih članic, terorizma, mediteranskih migracij in posledično odločitve ene izmed politično in gospodarsko najpomembnejših članic, da zapusti Unijo. Povečanje populizma in evroskepticizma v EU je odprlo vprašanje prihodnjega ustroja in delovanja EU in s tem neizogibno tudi odnosa do nadaljnjega širitvenega procesa. Še posebno izstop Združenega kraljestva, tradicionalnega podpornika novih širitev EU, bo za širitveno politiko slab.
Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je tako ob nastopu funkcije objavil, da v njegovem mandatu nadaljnje širitve z novimi članicami ne bo. Na zadnjem prazničnem vrhu EU ob šestdeseti obletnici podpisa rimskih pogodb Unija v slavnostni deklaraciji ni zmogla soglasja o vsaj omembi širitve na Zahodni Balkan ali kakršni koli prihodnji širitvi. To ni dobra novica za Balkan in reformne procese v tamkajšnjih državah, hkrati pa Unija s tako politiko sama sebi zmanjšuje orodja učinkovitega vpliva v regiji. Evropski predstavniki (Federica Mogherini, Donald Tusk, Johannes Hahn) na obiskih na območju Zahodnega Balkana, ki v zadnjem času spet polzi v varnostno in politično nestabilnost, tako le ponavljajo tisto, kar na Balkanu vse manj slišijo. Navdušenje nad EU na Balkanu pada skupaj z evropsko kredibilnostjo kljub dejstvu, da je EU najpomembnejši trgovinski partner držav v regiji. Mnogi na Balkanu so tako postali skeptični celo do obstoja EU.
Balkanska migrantska pot je poudarjeno razkrila nezaupanje, ki vlada med državami in političnimi vodstvi v regiji. Niti slovensko-hrvaška pobuda Brdo-Brioni, ki naj bi bila namenjena spravi na Zahodnem Balkanu, niti številne druge pobude za balkansko sodelovanje očitno niso mogle odpraviti naraščujočega nezaupanja in utiriti regionalnega sodelovanja. Politiki znova odkrito govorijo o velikodržavnih konceptih, o razkroju držav in referendumih o odcepitvi, demokratične institucije, ki uravnavajo razmerja med pozicijo in opozicijo, večino in manjšino, ne delujejo, izpolnjevanje kriterijev in reform evropskega pristopnega procesa je počasno in nepopularno.
Kot kaže, se bodo tudi Trumpove ZDA začele umikati z Balkana, čeprav so kot partner EU v regiji drugi evroatlantski steber njene stabilnosti. Zahodni Balkan, odrinjen z evropskega prednostnega seznama, je v resnih evropskih razpravah spet politično marginaliziran in varnostno nestabilen. Posebno marčno zasedanje evropskega sveta, posvečeno razmeram na Zahodnem Balkanu, v evropsko-balkanska razmerja ni prineslo ničesar novega.
Evropa več hitrosti
Nemška kanclerka Angela Merkel je – tudi zaradi nemških gospodarsko-infrastrukturnih interesov prek Balkana in brzdanja rusko-kitajsko-turških interesov – pravilno razumela, da je zaradi splošne evropske širitvene nezainteresiranosti za nadaljevanje modernizacijskih in reformnih procesov v državah regije treba ponuditi državam Zahodnega Balkana realno srednjeročno alternativo v obliki spodbujanja regionalne politične, ekonomske, predvsem pa infrastrukturne in energetske povezljivosti. Zato je leta 2014 v Berlinu sprožila diplomatsko pobudo, imenovano berlinski proces, z nadaljevanji leta 2015 na Dunaju, 2016 v Parizu, julija letos v Trstu in prihodnje leto v Londonu.
Vse velike evropske države so se angažirale za ohranitev in dinamiziranje integracijskega balkanskega procesa. Ta naj bi okrepil regionalno sodelovanje predvsem pri infrastrukturnih projektih in ekonomskem razvoju ter zadržal interes balkanskih držav za evropsko pot. V nasprotnem bi se lahko v regiji krepila prisotnost zunanjih akterjev – predvsem Rusije, Turčije in Kitajske, ki pa Zahodnemu Balkanu realno ne morejo podati alternative njegovi evropski perspektivi, čeprav je ob zadnjem obisku visoke predstavnice EU za zunanjo politiko Mogherinijeve v Beogradu v srbskem parlamentu tudi odmevalo: »Srbija, Rusija! Ne potrebujemo EU!«
EU bo ostala najpomembnejši sogovornik in primarni trg za celotno zahodnobalkansko regijo. Vendar pa EU, če želi delovati učinkovito, Zahodnega Balkana ne bo mogla obravnavati več kot business as usual, običajni posel. Če bo EU želela obdržati vpliv, bo morala Balkan opredeliti kot svojo »geopolitično prioriteto«. Etnične in verske tenzije, nacionalizmi in ekonomska šibkost na Zahodnem Balkanu lahko ponovno postanejo »geopolitično igrišče« velikih igralcev, ki vse bolj izzivajo vpliv ZDA in Evrope v regiji. To lahko opazimo pri zapletih v Makedoniji in BiH, napetostih med Srbijo in Kosovom, črnogorskim približevanjem Natu … Nekateri celo menijo, da bo prav Balkan in ne Baltik območje, kjer bo Moskva najbolj v skušnjavi, da demonstrira ranljivost Nata in EU, čeprav Moskvi, v povezavi s prihodnjimi širšimi energetsko-infrastrukturnimi projekti, verjetno zdaj ni v interesu destabilizacija regije.
Moskva močno igra na kulturne vezi s pravoslavnimi in slovanskimi narodi, Turčija pa na dediščino otomanskega imperija. Rivali na Zahodnem Balkanu verjetno ne morejo izriniti EU iz njenega naravnega vplivnega območja. Rusija je tako že izgubila strateški vpliv v Črni gori, Turčija ima preveč problemov doma in v soseščini, Kitajska investira le za lasten ekonomski in ne strateški interes.
Mora pa biti EU pozorna na dogajanja v regiji, vztrajati pri izpolnitvi pogojev za vstop v skupnost evropskih narodov, hkrati pa jim ponuditi jasen cilj – politično in ekonomsko integracijo. A integracija ne more biti hitra in preuranjena, očitno razmišljajo v evropskih centrih moči. EU mora zato razviti več vmesnih korakov za regijo, če želi idejo polne evropske integracije sploh obdržati živo v Uniji, od držav regije pa zahtevati, da naprej razvijajo intraregijsko integracijo kot pripravo za polno integracijo v enotni trg in politične strukture EU.
Bi paradoksalno prav koncept Evrope več hitrosti, ki se bo jasneje izoblikoval po francoskih in nemških volitvah, omogočil hitrejše približevanje Balkana EU? Zahodnobalkanske države so namreč danes mnogo dlje od EU kot še pred nekaj leti. Se namesto individualnega izpolnjevanja pogojev kandidatk za vstop v EU (princip regate) danes spet vrača stari regionalni pristop in predpriprava celotne zahodnobalkanske regije za morebitno članstvo v Uniji (princip konvoja)?
Berlinski proces pod nemškim vodstvom je danes postal najpomembnejši regionalni mehanizem uravnavanja evropskih pristopnih procesov na Balkanu in odnosov med EU in Zahodnim Balkanom. EU očitno želi regijo gospodarsko in politično okrepiti in pripraviti za prihodnje evropsko življenje kot celoto in ni ekonomsko in politično realno pričakovati, da bi EU koristi in pravice enotnega trga kar samodejno razširila na regijo Zahodnega Balkana.
Revščina in negotova krhkost
Kakšna pa je zahodnobalkanska regija v prvi tretjini leta 2017? Kljub nekaterim boljšim ekonomskim pričakovanjem je še vedno v zelo šibkem stanju. Čustva pogosto prevladajo nad razumom, politiki pa iščejo le kratkoročne koristi. EU je v regiji dolgo podpirala »močne može« na Balkanu, ki so se verbalno zavzemali za evropsko pot, a demokratičnih in ekonomskih reform niso niti začeli. Politično-varnostna situacija in pomanjkljivost strukturnih reform onemogočata znatno povečanje tujih investicij in močnejšo krepitev ekonomije.
Posledično se Zahodni Balkan srečuje z nevarnim demografskim problemom, saj mladi, ki najdejo možnost, želijo oditi čim prej in za vedno. Najraje v EU – Nemčijo, Avstrijo, Italijo –, ne pa v Moskvo ali Ankaro. Državam Zahodnega Balkana očitno primanjkuje politični in ekonomski dinamizem za nujno socialno-ekonomsko modernizacijo, pospeševanje in utrjevanje demokracije in ustvarjanje razmer za hitrejšo gospodarsko rast.
Leta 2000 je Dunajski inštitut za mednarodne ekonomske študije o Zahodnem Balkanu zapisal: »Videti je, da so države na Balkanu raje izbrale nasilje od sodelovanja; dezintegracijo od integracije; razhajanje od zbliževanja, neodločnost pred jasno strategijo in institucionalni kolaps pred vladavino prava. Posledica je razočarajoče politično in ekonomsko stanje. Po desetletju takega razvoja še vedno obstajajo negotovosti in nerešena vprašanja.« To je bilo leta 2000.
Zdaj, po sedemnajstih letih, se v regiji ni dosti spremenilo. Nekatere države so izvedle spremembe, druge so stagnirale. Regija kot celota pa je v močnem zaostanku in nujno potrebuje razvojni pospešek.
Kako katastrofalne posledice so imele nespametne politike voditeljev držav Zahodnega Balkana, ne le v primerjavi z razvitimi članicami EU, temveč tudi z najrevnejšimi članicami EU iz jugovzhodne Evrope, nam pokažejo naslednji podatki: če bi za merilo 100 enot vzeli nivo BDP na ravni EU 28, bi najrevnejše članice EU leta 2016 dosegale med 50–60 (Bolgarija 48; Hrvaška in Romunija 58), države Zahodnega Balkana zunaj EU znatno nižje ravni – Kosovo 27, BiH 29, Makedonija 30, Srbija 37 in Črna gora 42.
Za države Zahodnega Balkana zunaj EU se zdi razvojno lovljenje EU v celoti nemogoče. Še posebej ker se med bogatejšimi članicami krepi prepričanje, da bi se nove članice lahko pridružile EU šele, ko bi že opravile pomembne korake k doseganju konvergence z EU in se približale ekonomski in socialni razvojni ravni poprečja EU, da ne bi povzročale motenj znotraj skupnosti. Podrazvite nove članice EU bi namreč lahko zlasti zaradi enotnega svobodnega trga s »socialnim, ekonomskim, davčnim ... dumpingom« ogrozile socialna, ekonomska in posledično politična ravnotežja znotraj EU in njenih starih članic, hkrati pa bi visoka konkurenčnost enotnega trga lahko ogrozila gospodarstva in povzročila prevelike migracije iz držav Zahodnega Balkana v druge članice. Prav zato je pomembno razvojno dvigniti regijo kot celoto.
Migranti na grško-makedonski meji. Foto: Alkis Konstantinidis/Reuters
Države Zahodnega Balkana ostajajo globoko med najrevnejšimi državami v Evropi in vse zaostajajo za najrevnejšimi članicami EU (Romunijo in Bolgarijo), čeprav naj bi se gospodarska rast v regiji v letu 2017 okrepila in znašala 3,2, v letu 2018 pa 3,6 odstotka, k čemur naj bi največ prispevali naraščujoče investicije, domače povpraševanje z višjimi prihodki in izvoz. Te države bodo rastle hitreje kot v letu 2016 (2,8 odstotka), a je to še vedno znatno nižja rast od rasti pred globalno finančno krizo 2008, ko je bila regija preplavljena s poceni (tudi špekulativnim) tujim kapitalom in je rast dosegala 5–7 odstotkov na leto (Črna gora celo 10,7 odstotka v 2007). Najmočneje naj bi rastli Srbija in Albanija, najpočasneje Makedonija in Črna gora.
Največje gospodarstvo v regiji – Srbija – ima stabilno ekonomsko rast, politične negotovosti pa najbolj vplivajo na rast v Makedoniji, BiH in na Kosovu. Rast naj bi pomagala ublažiti in zmanjšati visoko brezposelnost po celotnem Zahodnem Balkanu, ki je bila v letu 2016 v povprečju 22-odstotna, s katastrofalno brezposelnostjo mladih (54,3 odstotka v BiH, 39 odstotkov v Črni gori). Omejitve rasti izhajajo tudi iz omejene izvozne sposobnosti držav te regije, temelječe na produktih z nizko dodano vrednostjo, ki je znatno nižja od držav Srednje Evrope.
Za obilnejšo gospodarsko rast in manjšanje brezposelnosti bodo po mnenju Svetovne banke nujni krepkejše strukturne družbene in gospodarske reforme, nadaljnja finančna stabilizacija, zmanjšanje javnega sektorja, pokojninske reforme in privatizacija za znižanje močno povečanih proračunskih primanjkljajev, javnih dolgov in števila brezposelnih. Za dolgoročno in trajno rast pa bo treba izboljšati poslovno klimo za tuje investicije, povečati konkurenčnost z razvojem zasebnega sektorja, zmanjšati korupcijo, izboljšati javne storitve in učinkovitost državnih storitev, zagotoviti vzdržno rabo energije in naravnih virov ter zmanjšati ovire za zaposlovanje.
Regionalno sodelovanje
Balkanska intraregionalna trgovina v okviru prostotrgovinskega območja Cefta ostaja pomembna. Povečuje se tudi trgovina med državami Zahodnega Balkana. Daleč najpomembnejši trgovinski partner za regijo, zlasti za izvoz, ostaja EU (Nemčija, Italija, Avstrija in Slovenija so najpomembnejši trgovinski partnerji regije), zato je regija tudi močno odvisna od evropskega okrevanja. Predvsem je v regiji nujna politična stabilnost, ki je prvi pogoj za zaupanje investitorjev in znatno povečanje tujih neposrednih investicij, stabilno ekonomsko in socialno okolje, gospodarsko aktivnost in rast.
Jasno začrtana in hitrejša pot vladajočih elit regije z izvajanjem reformnih procesov bi privabila še več tujih investicij. Te kljub pozitivnemu trendu ostajajo na nizki ravni, še zlasti v BiH in Makedoniji. Evroatlantska pot regije povečuje zaupanje investitorjev, tuje investicije in kapitalske tokove v regijo, nujne za zmanjševanje brezposelnosti.
Investicije v regionalno infrastrukturo, kot so ceste, železnice in energetske povezave, so pomembne za močnejšo gospodarsko rast. Zahodni Balkan je infrastrukturno, tudi zaradi otomanske dediščine in pozne industrijske revolucije v tem delu Evrope, slabo razvit. Še zlasti vidna je infrastrukturna razlika med Zahodnim Balkanom in sosednjimi državami, članicami EU. Tudi zato je eden glavnih ciljev berlinske pobude izboljšanje regionalnega sodelovanja in širitev regionalne povezljivosti (connectivity) kot ključnega dejavnika gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest na Zahodnem Balkanu.
Poleg razvoja digitalne in socialne ekonomije so na tem območju nujni tudi ukrepi za krepitev človeškega kapitala z izobraževanjem in usposabljanjem ter vlaganjem v raziskave in razvoj. Visoko kvalificirana delovna sila, ki je primanjkuje, je nujna za privabljanje tujih investicij, razvili naj bi tudi regionalno delovno mobilnost, kar naj bi zmanjšalo visoko emigracijo v tujino, posebno v EU. Ker države Zahodnega Balkana niti z vstopom v EU verjetno ne bodo dobile prostega pretoka delovne sile na trge sedanjih članic, in sicer zaradi morebitnih prevelikih motenj trga, bo morala regija razviti regionalno sodelovanje za upravljanje regionalnega trga dela.
Pred državami Zahodnega Balkana tako ostajajo tudi skupni izzivi v obliki štirih transformacij države in družbe: postkonfliktna obnova; postkomunistična tranzicija; socialne, politične in ekonomske reforme za tržno ekonomijo kompetitivnosti in reforma trga dela; globlja integracija v evroatlantske institucije. Ob tem pa se države ubadajo z različnimi problemi: etničnimi napetostmi, korupcijo, organiziranim kriminalom, množičnimi migracijami z Bližnjega vzhoda, političnim kronizmom, nezadovoljivo svobodo medijev in neodvisnostjo sodstva, visoko brezposelnostjo, ki potiska ekonomijo na sive in črne trge, podnebnimi spremembami in velikimi finančnimi izgubami (poplave v BiH in Srbiji 2014) ter velikim odlivom mlade populacije, kar povzroča demografske in razvojne probleme starajočih se družb (razen Kosova).
Vprašanje je, ali te države premorejo kritično maso javnega mnenja, pripravljenega podpreti nadaljnje zahtevne reforme in globlje regionalno povezovanje, ki sta ga začela že regionalni pakt za stabilnost Jugovzhodne Evrope in njegov naslednik regionalni kooperacijski svet.
Princip konvoja
Evropska unija očitno zdaj spreminja obravnavo teh držav in njihovega približevanja skupnosti. Individualna kvalifikacija posamezne države za vstop v EU na podlagi individualnega izpolnjevanja pogojev se potihoma preobraža v regionalni pristop za pripravo celotne regije do tiste stopnje razvoja, ko vključitev v EU ne bi bila prevelika motnja za ekonomsko, socialno in politično delovanje Unije. Princip regate, po katerem tekmuje vsak sam in vsak sam prestopi ciljno črto, zamenjuje načelo konvoja – najhitrejši čaka najpočasnejšega, da skupaj prestopita cilj. Ta proces utegne biti zahteven in dolg, predvsem pa neatraktiven za politične elite in javna mnenja v teh državah, in utegne povratno vplivati na (ne)stabilnost v regiji.
Prav preprečitev varnostnopolitične in posledično ekonomske in politične nestabilnosti je bistvo nemške pobude v okviru regionalnega pristopa berlinskega procesa. Tako sodelovanje zajema gradnjo dobrososedskih odnosov, regionalne infrastrukture, digitalizacijo ekonomij in kvalificiranega človeškega kapitala, boj proti korupciji in kriminalu v celotni regiji. Delujoči trg mora biti dopolnjen s socialno varnostjo, sicer se razvijajo populizmi in nacionalizmi.
Nekdanji švedski premier in zunanji minister Carl Bildt to imenuje balkansko partnerstvo po zgledu vzhodnega partnerstva EU z odprtimi možnostmi članstva. Drugi pridruževanje Balkana k EU vidijo skozi koncept Evrope več hitrosti. Tako okrepljeno regionalno sodelovanje ne bi bilo nadomestek EU, ampak test za vstop v EU in priložnost, da države Zahodnega Balkana začnejo razvojno dohitevati bogatejše članice EU in s svojim članstvom ne povzročajo distorzij v sedanji skupnosti. Tudi to je namen berlinskega procesa.
Zahodnobalkanski konvoj je, torej, začel plovbo proti EU. Države v regiji bodo morale same najti pragmatične poti sodelovanja, da bi okrepile kolektivno kredibilnost in zmožnost vstopa v EU. S tem postajajo v pristopnem procesu soodvisne. Berlinski proces jim bo v pomoč. Primarna odgovornost za približevanje EU bo na državah regije, nihče v EU jih ne bo več potiskal v članstvo. Same bodo morale pokazati, da jim je članstvo v EU prva politična naloga.
Proti EU plujejo po novem v konvoju. S hitrejšimi reformami in razvojem ter regionalnim sodelovanjem, ne pa ustvarjanjem problemov in napetosti, napredujejo hitreje. Prvi, ki je doumel nova sporočila EU in predvsem Nemčije o konvoju v berlinskem procesu, je bil srbski voditelj Aleksandar Vučić, ki je ključnega zaveznika našel v kanclerki Merklovi. Prav on je najglasnejši propagandist tesnejšega regionalnega sodelovanja na Zahodnem Balkanu, celo s predlogom za novo balkansko cono proste trgovine dvajsetih milijonov ljudi, ki naj bi izboljšalo in ne poslabšalo možnosti Srbije za članstvo v EU, predvsem pa dvignilo gospodarsko rast v regiji. Vučić tako spreminja Srbijo v regionalno dominantno silo in epicenter regionalnega pridruževanja EU.
Slovenija je podoben aktivni pristop EU in držav Zahodnega Balkana ter kreiranje medsebojne povezljivosti regije predlagala že v prvi strategiji do Zahodnega Balkana, ki je bila sprejeta leta 2010. Že takrat smo predlagali intenzivno delovanje na področju infrastruktur, štipendiranja in izobraževanja mladih ter tesnejšega regionalnega političnega usklajevanja. Regija je namreč v neposredni soseščini Slovenije in njena stabilnost je v našem interesu. Žal takrat predlogov Slovenije niso razumeli ne v EU ne na Balkanu. Upajmo, da bo prav nemška pobuda, s podobnimi cilji, bolje razumljena. In prav zato mora Slovenija v njej aktivno delovati.
***
