Kosovo ima pravico do združitve z Albanijo

Albin Kurti: »Če ne bomo pometli s korumpiranimi voditelji, bomo imeli državo le na papirju«.

Objavljeno
09. februar 2018 17.07
Albin Kurti 29.1.2018 Ljubljana Slovenija [Albin Kurti,Ljubljana,Slovenija]
Vili Einspieler
Vili Einspieler

Aktivist in vodja gibanja Samoopredelitev Albin Kurti se je aktivno vključil v politiko, ko se je leta 1997 zaradi množičnega pokola v Drenici, ki so ga zakrivile srbske paravojaške enote, kriza med Kosovom in Srbijo spremenila v odprto vojno. Po smrti Ibrahima Rugove so mnogi videli v Kurtiju najboljšega kandidata za njegovega naslednika.

V zaporih Slobodana Miloševića in Vojislava Koštunice je preživel poltretje leto, zaradi političnega aktivizma pa je bil v zaporu tudi v samostojnem Kosovu. Unmik in kosovski režim sta ga zaprla več kot dvajsetkrat. Nazadnje je bil za zapahi lani, na prvi stopnji pa je bil obsojen na pogojno kazen 18 mesecev zapora.

Ali kosovska oblast po desetih letih neodvisnosti na svojem dvorišču odloča samostojno?

Seveda odloča o mnogih stvareh, kot je na primer razporeditev proračunskih sredstev, vendar v številnih primerih ne dela dobro. Za kmetijstvo namenja samo dva odstotka proračuna. V izobraževanju namenja denar samo za plače učiteljev, ne pa za izboljšanje razmer za dijake in študente. Korupcija se ni zmanjšala, temveč je v porastu. Na sodiščih je okoli pol milijona dosjejev, so v predalih in se na njih nabira prah. Na Kosovu ni razvojne investicijske banke, ki bi podpirala lokalno podjetništvo. Nadaljuje se nepotizem. Stranke, ki pridejo na oblast, vidijo v tem možnost, da nagradijo zveste strankarske kadre, namesto da bi bile odgovorne do državljanov. Res pa je, da ni vse v rokah vlade. Kosovo še vedno nima polne suverenosti, armade in nadzora nad celotnim ozemljem, zlasti nad severom Kosova. Trije največji problemi na Kosovu so Mitrovica, ki je še naprej razdeljeno mesto, velika brezposelnost in korupcija. Vlada bi lahko za njihovo rešitev naredila več, kot je.

Mar ni usoda malih držav, kot je Kosovo, da se morajo bolj ali manj odreči lastni suverenosti?

Odpovedati se suverenosti je suvereno dejanje. Najprej jo moraš imeti, da se ji lahko odrečeš. Kosovo ni nikoli doseglo niti nominalne suverenosti, ki jo imajo države, kot so Albanija, Črna gora ali Slovenija. Jasno mi je, da država po vstopu v Nato ali EU nima več polne suverenosti, vendar mora biti odločitev za vstop v mednarodne integracije dejanje lastne volje posameznega naroda ali države. Naš največji dosežek je priznanje neodvisnosti, Kosovo je doslej priznalo 115 držav. Tu smo dosegli napredek. Glede notranje konsolidacije države pa smo bili neuspešni. EU in Nato sta se integrirala na Kosovu z mirovnima misijama Euleks in Kfor prej, kot sta nam omogočila priključitev evroatlantskim povezavam.

Zakaj ste proti bruseljskemu dialogu Srbije s Kosovom?

Bruseljski dialog, ki se je začel leta 2011 in prekinil leta 2017, je bil velika politična naložba, vendar je prinesel zelo malo koristi. Načeloma nisem proti dialogu, sem pa proti dialogu brez načel. Cilj je bila t. i. normalizacija odnosov med Kosovom in Srbijo, a si jo v Bruslju predstavljajo povsem drugače kot v Beogradu ali Prištini. EU je bila asimetrična v dialogu, ker priznava Srbijo, ne pa tudi Kosova. Na Kosovu je misija Euleks, ki ima izvršne pristojnosti, medtem ko v Srbiji ni ničesar podobnega. To ni moglo prinesti pozitivnih rezultatov. Potrebujemo normalno Kosovo, tako kot Balkan potrebuje normalno Srbijo. Če skušaš normalizirati odnose z nenormalno Srbijo, postaneš tudi sam nenormalen. Srbija je avtoritarna in nedemokratična država na čelu s človekom, ki je bil minister za informiranje v času Miloševićeve vladavine. Srbija se tudi ni pripravljena soočiti s preteklostjo. Med vojno na Kosovu je bilo ubitih več kot 10.000 civilistov, posiljenih je bilo okoli 20.000 deklet in žensk, pogrešanih je okoli 1500 ljudi, 120 hiš je bilo porušenih ali požganih, več kot milijon Albancev je bilo pregnanih s svojih domov. Srbija se ne kesa za zločine, nihče se ni nikoli opravičil, kaj šele plačal vojno odškodnino.

Se lahko Priština in Beograd sploh dogovorita brez posredovanja mednarodnih dejavnikov, še zlasti brez Američanov?

To ni mogoče. Bistven za kohezivno družbo in integracijo vseh skupnosti je neposreden dialog s Srbi in drugimi manjšinami na Kosovu. Potreben je dialog od spodaj navzgor in ne obratno, med državljani in ne le med Albanci in Srbi. Albanski in srbski kmetje bi se lahko pogovarjali o razvoju kmetijstva in se skupaj dogovorili, kako jim lahko država pomaga. Integracija na Kosovu je možna z razvojem in ne s toleranco. Nisem proti njej, vendar potrebujemo sodelovanje za razvoj. Če Srbija ne bo priznala storjenih zločinov in neodvisnosti Kosova, je dialog brezpredmeten in izguba časa. Če se Priština dobro obnaša do Srbije, Aleksandar Vučić kot tipični skrajni desničar iz tega sklepa, da ne gre za znak širokosrčnosti, temveč za znak slabosti.

Ali ni nerealno pričakovati, da bi vsi Albanci živeli v eni državi in da bi veliki igralci dovolili nastanek velike Albanije?

Velika Albanija je pojem, ki so si ga izmislili v Beogradu, da bi lahko ustvarili veliko Srbijo. Albancem je ostala nalepka, Srbi pa so dobili ozemlje. Kosovo mora imeti pravico do združitve z Albanijo. Ustava nam ne dovoljuje, da se priključimo kateri koli drugi državi, kar pomeni, da bomo imeli težave tudi z vstopom v EU. Vsaka država mora biti svobodna in imeti pravico do združitve z drugimi državami. To je zunanji vidik suverenosti in pravice do samoodločbe. Na Kosovu ta zunanji vidik ni dovoljen, čeprav je bilo Kosovo pred stoletjem s silo ločeno od Albanije. Na londonski konferenci leta 1913 je tedanji britanski zunanji minister Edward Grey izjavil, da je bila zaradi ohranjanja miru v Evropi Albancem storjena velika krivica. Po letu dni je izbruhnila prva svetovna vojna. Ne želim si, da bi se zaradi združitve Kosova z Albanijo začela tretja balkanska vojna, temveč bi rad, da to dosežemo po mirni in demokratični poti. To je želja Albancev z obeh strani meje, ki je meja nekdanje Srbije in Jugoslavije. Za združitev obstaja tudi gospodarski interes. Albanija ima morje, vodo in planine, Kosovo pa dobro kmetijsko zemljo, rude in minerale.

»Albancem je bila storjena krivica zaradi ohranitve miru v Evropi«. Foto: Reuters

Mar ne gre za težko uresničljive sanje?

Gre za pravično in dobro rešitev, kar mi zadostuje, da težim k temu cilju. Nisem za združitev z Albanijo proti volji EU. Dobra rešitev je tudi združeni Albanci v združeni Evropi. Za združitev Kosova z Albanijo bi se morali odločiti ljudje na referendumu v obeh državah. Združitev bi bila legitimna, če bi se zanjo odločila večina državljanov z obeh strani meje.

Kako gledate na ustanovitev posebnega sodišča za vojne zločine OVK in na poskuse njegove ukinitve?

To sodišče je nepravično in škodljivo za Kosovo, ker je etnično sodišče, ki bo sodilo samo Albancem. To je sodišče proti OVK. Po drugi strani igre Hashima Thaçija za ukinitev sodišča niso niti resne niti iskrene. Zato Samopredelitev ne bo postala del te instrumentalizacije in ne bo slepo podprla pobude za ukinitev posebnega sodišča.

Ste za oblikovanje kosovske vojske, čeprav mednarodna skupnost preoblikovanje varnostnih sil v profesionalno vojsko pogojuje s soglasjem Srbov na Kosovu?


Zavedamo se, da je za oblikovanje kosovske vojske potrebna sprememba ustave, za katero mora glasovati večina srbskih poslancev, ki imajo zajamčene mandate v parlamentu. Tako kot vsaka država mora tudi Kosovo imeti svojo armado. To ne bo lahko. Zakon o varnostnih silah Kosova še ni bil uporabljen do te mere, da bi te sile dvignili na najvišjo možno raven.

V dialogu s Srbijo stavite na Američane, ki so proti ukinitvi posebnega tožilstva za vojne zločine OVK, pogojujejo pa tudi ustanovitev kosovske vojske ...


Američani so močna sila na Kosovu in širše. So del vladavine na Kosovu. Hvaležni smo jim za njihovo vlogo med bombardiranjem Nata in pri priznanju neodvisnosti. Veliko držav je priznalo Kosovo zaradi ZDA in ne zaradi lobiranja našega zunanjega ministrstva. Če dialog s Srbijo negira zgodovino problema, kajti Srbija je okupirala Kosovo in kot agresor vsilila apartheid, ni pomembno, kdo posreduje v pogajanjih z Beogradom.

Samoopredelitev leta 2015 ni glasovala za spremembo ustave, ki je omogočila ustanovitev posebnega sodišča. Svojega stališča ni spremenila Samoopredelitev, temveč Demokratska stranka Kosova (PDK) na čelu s Thaçijem, ki želi ukiniti sodišče zaradi osebnih interesov, ne pa zaradi interesov Kosova. To sodišče bo prineslo veliko škode, ki jo bomo čutili še naslednjih dvajset let. Bolje bi bilo, če bi imeli normalna sodišča, ki bi se borila proti organiziranemu kriminalu in visoki ravni korupcije. Dovolj je bilo »specialcev«, kot so posebna sodišča. Unmik in Euleks ter haaško sodišče niso ničesar odkrili o trgovini s človeškimi organi. Mednarodna sodišča so preveč politično obremenjena, pomembnejša sta jim mir in stabilnost kot pa človekove pravice.

Američanov nam ni uspelo prepričati, da so pomembnejši zločinci miru kot zločinci vojne. Na oblasti so najbogatejši ljudje na Kosovu. Na voljo je veliko dejstev, da so kradli ljudem in zlorabljali svoj položaj in kosovski proračun. Namesto da bi jih Unmik, Euleks in mednarodna skupnost preganjali zaradi teh kaznivih dejanj, se vedno vračamo k vojni, da bi izenačili zločine albanskih in srbskih sil med vojno. ZDA so naš partner, kar pa ne pomeni, da moramo vedno soglašati o vsaki temi. ZDA so nujne potrebne za obrambo Kosova pred Srbijo in Rusijo.

Kakšne možnosti ima vladajoča vojna koalicija na čelu z Ramushem Haradinajem in Hashimom Thaçijem, da bo preživela na oblasti in potegnila Kosovo iz stagnacije in nadzorovane krize?

Sedanja vlada je bila najbolj zavzeta pri imenovanju 70 namestnikov ministrov. Cilj te velike vlade brez vsake razvojne vizije za državo je, da čim več svojih kadrov namesti na čim višje položaje. To je verjetno najdražja vlada po vojni na Kosovu. V parlamentu težko preživi z 61 od skupno 120 poslancev, tako da ima večje možnosti, da bo padla že letos. To je seveda odvisno od opozicije, ki bi morala združiti sile za rušitev vlade. Samoopredelitev ima 32, Demokratska zveza Kosova (DSK) pa 23 poslancev.

Zaradi vaših radikalnih stališč Samoopredelitev ne sodeluje v izvršni oblasti, čeprav je najmočnejši politični subjekt v državi ...

Vladajoča koalicija je pred volitvami štela 12 strank, da bi Samoopredelitev ostala v opoziciji, pa so potrebovali koalicijo skoraj 20 strank. To jim je verjetno uspelo zadnjič.

Ali ni to odvisno tudi od mednarodnih dejavnikov?

Veleposlaništva na Kosovu, predvsem pet glavnih iz ZDA, Nemčije, Velike Britanije, Francije in Italije, pravijo, da ne obstajajo nobeni dodatni kriteriji za Samoopredelitev za prevzem oblasti, razen parlamentarna večina 61 poslanskih sedežev. Po zadnjih volitvah nismo bili daleč narazen z DSK, vendar njen prvak Isa Mustafa ni želel koalicije z nami.

Kaj lahko dosežete z metanjem solzivca v parlamentu in s protesti na ulicah?

Protesti na ulicah so izraz vitalnosti družbe in demokracije. Razlogov za proteste je veliko. Reprezentativna demokracija je nujna, vendar često ne zadostuje. Ne morejo ljudje sodelovati na mitingih in glasovati samo enkrat na štiri leta. Razmere so bile ekstremne, ker so hoteli »bosnizirati« Kosovo s pomočjo skupnosti srbskih občin. Dobili bi podobno entiteto kot BiH, ki ima Republiko srbsko. V Bosni je 26. aprila 1991 štirinajst občin z večinskim srbskim prebivalstvom oblikovalo skupnost občin, 9. januarja 1992 je razglasila neodvisnost, 28. februarja 1992 so sprejeli svojo ustavo, 14. decembra 1995 pa so bili v Daytonu mednarodno priznani.

Kar so naredili med vojno v BiH, so hoteli narediti v miru na Kosovu. Srbija želi vzpostaviti veliko Srbijo z malimi Srbijami v regiji. Ne želi več združitve vseh Srbov v eni državi s širitvijo ozemelj na Balkanu, temveč želi nadzirati ozemlja, naseljena s Srbi v drugih državah. To je podobno kot ruska federacija. Čeprav vzhodni del Ukrajine ne spada k njej, ga Moskva nadzira. Ta model se replicira tudi na Balkanu. Dezintegracija Sovjetske zveze je ustvarila rusko federacijo v centru kot hobotnico z njenimi lovkami, dezintegracija nekdanje Jugoslavije pa je ustvarila malo hobotnico s Srbijo v središču in lovkami v soseščini. Republika srbska v BiH, prosrbske in proruske sile v Črni gori in Makedoniji ter severni del in srbske enklave južno od Ibra na Kosovu.

Če bi vsi dobro živeli, to ne bi bilo najpomembneje ...

Beogradu ni niti do tega, da bi Srbi živeli bolje, kaj šele drugi. Beograd uporablja Srbe le kot sredstvo za pridobitev več ozemlja, vendar ne za večjo blaginjo ljudi. Gre za imperialistični pristop. V svetu niso samo velike imperialistične sile, temveč tudi regionalne. Srbija je bila takšna mala imperialistična sila v tem delu Balkana. Glavni problem Balkana ostaja Srbija. V zadnjih petindvajsetih letih so imeli samo dve leti in pol demokratičnega voditelja, a so ga ubili. Dva tedna pred atentatom na Zorana Đinđića je odšel Vojislav Šešelj v Haag, Vučić pa je zaradi njegovega odhoda v zapor jokal na protestnem mitingu. Na Balkanu so se zgodile progresivne spremembe v Albaniji in Makedoniji s socialdemokrati na oblasti, pozitiven je vstop Črne gore v Nato, zadnji dve leti nista bili najslabši niti v BiH, glavni problem pa ostaja Beograd z avtoritarno oblastjo skrajnega desničarja.

Kje vidite Kosovo čez deset let?

Najpomembnejši je gospodarski razvoj, ki bo zagotovil nova delovna mesta za mlade izobražence. Srbsko manjšino je treba integrirati v kosovsko družbo, potrebna je tudi obnova Trepče, Mitrovica pa mora postati enotno mesto. Zagotoviti je treba vladavino prava, ki bo pometla s korumpiranimi voditelji. Če vsega tega ne bomo dosegli v naslednjem desetletju, to pomeni propad države. Ali bomo vse to naredili ali pa bomo država samo na papirju.