Tiskane izdaje
Doživeti v živo zen mojstra, legendo NBA in eno najpomembnejših figur v zgodovini športa ni kar tako. Ne samo zaradi višine in plečatosti, temveč zaradi vsega, kar ta človek predstavlja. Zdelo se mi je, da se ves čas smeje, po drugi strani zdaj, gledajoč fotografije, z zamudo ugotavljam, da sem imela sedeč pred njim prav: na ustnicah večni nasmeh, njegove oči, kot da so ves čas na robu joka. In ob omembi Čarovnika iz Oza so tudi zares bile.
»Košarkarji pač delajo tisto kar počnejo najboljše - trenirajo košarko. Ampak mnenja sem, da obramba ne sme trenirati samo obrambo in napadalci ne samo napadov. Treba se je znati postaviti v vedno nove in nove situacije, trenirati možgane in njihovo odzivnost. Ampak bolj kot vse našteto, je bila pomembna njihova povezanost. Brezpogojna povezanost celotne ekipe.../ NBA je ob košarki predvsem prostor ogromnih poslov - ko je vsako sezono znova in znova v igri toliko milijonov ameriških dolarjev, se začne na košarkaše nehote vršiti pritisk, ki lahko sesuje njihovo notranjo strukturo. Biti eden za drugega je vredno več kot vse to kupčkanje za denar in denar sam. Mnogi igralci s katerimi sem leta sodeloval to zdaj vedo. Bil pa je tudi čas, ko jim to ni bilo jasno. Mladost naredi svoje. Bullsi so se tako dolgo na visoki ravni odličnosti ohranili prav zaradi njihove empatije, ki so jo lahko imeli eden do drugega. Peterka mora na parketu biti enoten organizem. Če kdo pade, mora biti v bližini roka, ki ga bo takoj potegnila nazaj v igro.«
Celoten intervju si lahko preberite v jutrišnji Sobotni prilogi.
