Tiskane izdaje
Na slovenske odre, v Cankarjev dom, prihaja 29. in 30. septembra ter 1. oktobra. V predstavi bodo poleg Bartabasa nastopili še sloviti plesalec flamenka iz Seville, Andrés Marín, pevec in glasbeniki, štirje konji ter osel Lautrec.
Ni dobro odgovarjati na vprašanja te sorte. Najimenitnejši mojster dresure konjev na svetu, režiser, igralec, performer, impresarij, je nedoločljive starosti, čeprav naj bi prihajal v bližino šestdesetega. Mrk, žilav, hrapav in grob. Skrivnosten. »Vode?« Ne počaka na odgovor in predme postavi plastenko. Bartabas, kot si je pred desetletji nadel ime – bolj Perraultov La Barbe bleue (Sinjebradec) ali Baraba, ki ga poznamo iz Svetega pisma? –, v katerem, kljub temu da je pred desetletji svojemu gledališču konjev nadel ime Zingaro, ni niti kapljice ciganske krvi. Rodil naj bi se v premožni družini pariškega predmestja, ki jo je v najstniških letih zapustil, ker sta ga poklicala cesta in gledališče. Hkrati. In konji. Bartabas močno verjame v konje. Pravi, da jih posluša, in pravi, da ga to, kar mu pravijo, privzdigne tako visoko – ker konji edini razumejo govorico boga –, da izbriše v njem željo po komuniciranju s komerkoli, čimerkoli drugim, kar prebiva na tem svetu.
»No, prav, bom pa kasneje jedel,« odgovori na molk in s kotički ust skorajda iztisne nasmeh. V prostorih gledališča še vedno diši po kadilu; predstava Golgota se je zaključila z dolgim, navdušenim aplavzom občinstva. Zdi se, da njegov odnos in način komuniciranja s konji presega vsakršnega – tudi vrstnega –, kakršnega imamo sicer ljudje med seboj. »Prav gotovo,« začne. »Kazanje konjev na odru, kot na kakšni pasji razstavi, me ne zanima. Rad bi pokazal, kakšen je resnični odnos med konjem in človekom. Uresničil sem svoje sanje, da lahko s konji gradim svoj umetniški svet. Z ljubeznijo do konjev sem se rodil.« Kako? »Ne spominjam se natančno. Po drugi strani, vidite, ni dobro, da človek o sebi pove vse.« Ampak njegovo pravo ime je Clément Marty? »Ja, toda že dolgo sem Bartabas in Bartabas ni francosko ime in nimam se za Francoza … Tudi v časih Molièra so igralci uporabljali samo svoja umetniška imena, nikogar ni zanimalo, kdo v resnici so. In čigavi so.«
Nedaleč stran je slišati hrzanje konjev. Bodo prespali kar v zaodrju? »Seveda. Navajeni so in tu najbolje poskrbimo zanje, dokler se s prikolicami ne odpravimo dalje. Nikdar niso sami, moji pomočniki in pomočnice so ob njih noč in dan, vsakih nekaj ur se zamenjajo in poskrbijo, da konjem nič ne manjka, da se dobro počutijo …«
Gledališki kentaver, ki prihaja v Ljubljano, bo igral v sedlu, iz oči v oči z občinstvom. Njemu tako ljubo jahalno stezo bo zamenjal za oder, garderobe za igralce pa bo preobrazil v bokse za konje. »Je oder v ljubljanski dvorani blizu sedežem gledalcev? Ne bi hotel, da bi bili predaleč. Rad čutim njihovo bližino,« pove. Kako torej ustvari predstavo s konji, kako doseže, da konj zapleše plesni korak, se zakotali, »umre«? »Zanesem se na svoj instinkt. Vsak konj, s katerim sem v življenju prišel v stik, se mi je zdel zanimiv. Počasi sem ga opazoval, se zbližal z njim, da sem prišel do bistva njegovega značaja. In on do mojega. Šele potem sva začela z učenjem. Za dobro sodelovanje med človekom in konjem je pomembno, da od njega neposredno ne zahtevate, da stori to ali ono. Tako kot z otrokom je do znanja tudi pri njih potreba prek igre in ne na silo. Zame je delo s konjem v predstavi vsak večer tako, kot da se zgodi mali čudež. In to me ohranja v ustvarjalni napetosti. Med predstavo med menoj in konji, konjem, ne velja športna logika, ki je pogosto značilna za gledališče. Linearnost. Tega ne poznam! Konj ne zmore v trenutku nekaj opraviti vrhunsko, že zaradi svoje telesnosti, potrebuje stopnjevanje, zgoščevanje, pravšnji trenutek. Za pripravo le-tega pa se je treba ukvarjati z rutino, mirnostjo – morajo se počutiti varne. Znotraj te varnosti pa ne dopuščam nobenih improvizacij.« Prepričan je, da ni nič manj naravnega za konja, kot da je zaprt med štiri stene gledališča, za njegovega jezdeca pa ni zahtevnejše stvari, kot da svojo pozornost namesto v gibanje usmeri v kontemplacijo. S tem oba kljubujeta lastni naravi, ki ljubi velike površine na prostem in svobodo. To seveda počneta v imenu umetnosti, pa tudi v imenu duhovnosti, kajti Golgota je pravzaprav liturgični spektakel. V njej je Bartabas zbral, poveličal in preobrazil vse svoje spomine, sprva tiste iz šestdesetih let preteklega stoletja.
Cerkev je bila prvo gledališče,
Drugi Bartabasovi spomini segajo v konec sedemdesetih let. Potem ko je le za las ubežal smrti v nesreči z mopedom, v kateri si je zlomil obe nogi in so se mu razblinile sanje, da bo nekoč postal poklicni jahač na konjskih dirkah, se je Clément za volanom živinskega tovornjaka podal na pot po veličastnem španskem jugu in odkril lepote njemu dotlej še neznanih krajev te dežele. Potikal se je po cerkvah in arenah, videl je bikoborbe in si nekaj časa celo želel postati rejoneador, toreador na konju. Tam se je tudi zaljubil v močne dolgogrive andaluzijske konje in v nežne plesalke flamenka z velikimi pahljačami. Prav v tej bogaboječi Španiji, polni konjenikov, gledališča in glasbe, je dvajsetletni ranjeni mladenič doživel razodetje: postal bo Bartabas, ustanovil bo gledališče Zingaro, ustvarjal bo čarobne in mistične spektakle, kakršnih pred njim še ni bilo. Si je torej z gledališčem zastavil kakšen poseben cilj, smoter, glede na to, da s svojimi malimi in velikimi spektakli potuje v takšne širjave človekovega kolektivnega spomina, domišljije, želje – vedno skupaj s konji? »Nič posebnega ne pričakujem od sebe in sodelavcev. Vsak projekt je posebna avantura, začne in konča se v naslednjem. Zanima me raziskovanje človeških odnosov, še posebej tistega najtežjega – odnos do njega samega, ta večni boj, ki ga bijemo s seboj. To se mi zdi najtežje. Gledališče konjev je izredno živ teater, ki ga ustvarjamo ljudje, za ljudi. S konji. Ves čas se učim od konjev.« Česa? »Učim se dela, discipline, učim se, kaj biti z nekom in ob njem. Pogosto pravijo, da je konj najbolj plemenit ulov človeka. Mislim, da je ravno obratno. Konj je kot ogledalo; reagira na našo jezo, nje potlačenost, napake … K vsakemu konju se približam na svojevrsten način.« Glede na kaj? »Ni pravil. Pri konju nobena veščina ni osvojena za zmeraj in nikdar se nič ne zgodi tako, kot je bilo načrtovano. Če hočeš delati s konji, se moraš prilagoditi, popolnoma. Če hočeš ljubiti konje, živeti z njimi, se jim moraš popolnoma posvetiti, tako kot otrokom. Ne moreš jih samo zajahati, treba jih je zadržati, zabavati, skrbeti zanje. Konji so me naučili, da med sanjami, ki bi jih rad uresničil, in med tem, da jih nekatere dejansko uresničim, preteče precej življenja.«
Človek konju konj
Se tudi zato nikdar ne ustavi, fizično? »Ne, ni časa za daljše postanke. Polovico leta preživimo v Parizu, v našem lesenem gledališču v Aubervilliersu, pred pragom mesta, kjer so naše barvite prikolice, drugi del navadno prebijemo na turnejah, po Franciji, Evropi, ZDA, Japonski, Hongkongu … Na medcelinskih gostovanjih potrebujemo za prevoz konjev dva boeinga 747.« Aubervilliers, njihov bazni tabor, je pravzaprav kraj bodoče utopije, kraj rituala, kakršnih del bomo kmalu nemara postali vsi, premikajoče se mesto s petdesetimi prebivalci, Bartabasovi sodelavci s svojimi družinami, približno šestdesetimi konji, z menažo in »strukturo«, kot ji pravi sam, lesenim gledališčem, ki je hkrati katedrala, pokrita tržnica, grad s stolpi …
Kakšno mesto lahko ima teater Zingaro v sodobnem gledališkem svetu? »Zame je gledališče smiselno le, če se nenehno spreminja, raziskuje svoje obrobje, ki ga nato prečka z najmogočnejšo vitalnostjo. Pri Zingaru je doslej sodelovalo veliko ustvarjalcev, Béjartov plesalec, plesalka iz skupine Pine Bausch, umetniki, skratka, ki pred tem nikdar niso bili sedli na konja. Včasih se mi zdi, da je moja pot podobna tisti Petra Brooka ali Bauscheve. Ni pomembno, kako poimenujem to, kar počnem – gledališče, glasba, ples, resnično ni pomembno. Bistveno je življenje, ki se zgodi na odru. Ne glede na besedilo. Mojih predstav ni mogoče napisati. Treba jih je živeti.«
Nekdo potrka na vrata garderobe. Nežno žensko bitje z njegovim dovoljenjem vstopi, vzame obleko s stola, jahalne škornje izpred njega. Odide.
Tišina glasbe
»Vedno izhajam iz glasbe. Dolgo iščem tisto pravo … Golgota je gotovo moja najbolj intimna stvaritev. Gre za projekt, ki sem ga ustvaril posebej za gledališče, ta nepredvidljiv prostor. Kjer pa je mogoče videti konje zelo od blizu, lahko vidimo detajle pri njihovem gibanju, kar je v velikih prostorih, kjer so gledalci oddaljeni, nemogoče.«
Horizonte, Tintoret, Soutine, Zurbarán in osel Lautrec, poimenovani so po slovitih slikarjih, so njegovi najboljši prijatelji? »Največkrat. (smeh) Hotel sem narediti predstavo z Marínom, hotel sem, da jo ustvariva na podlagi renesančne glasbe Tomása Luisa de Victorie, s pevcem, in da se vrneva k osnovam flamenka. Že vrsto let sem obseden z obredjem.« Ampak liturgija ni dolgočasna samo v cerkvah. »Seveda, a saj ste videli, da gre (smeh), in cerkvene liturgije so tudi najstarejše na svetu. Človek je prve rituale ustvaril zato, da počasti svoja božanstva. V Golgoti sva se z Marínom posvetila procesijam in duhovni liturgiji, začenši vedno pri glasbi in pri partiturah de Victorie naju je zanimalo predvsem tisto, kar sledi glasbi.« Tišina? »Natanko tako. V premorih, pavzah med glasbo, se v človeku zgodijo osrednji preobrati čustvovanj, zato ker tehta slišano, se odziva in čaka, kaj bodo prinesli nadaljnji toni.« Marín bo te trenutke tišine odplesal bos, na pesku, invociral bo konja in boga. Bartabas, ki je sicer ateist, v Golgoti razkrije vso hvaležnost do cerkve svojega otroštva, do vsega, kar ga je navdihnilo, da je lahko postal tihi vodja obreda, katerega dobri in pravični bog je konj. Plesalec flamenka iz Sevilje, Andrés Marín, ga z ramo ob rami spremlja pri tem spominjanju – ki nikakor ni pobožno, a tudi ne brezbožno – Kristusove kalvarije na Golgoti. Tej gregorijanski polifoni maši dajejo ritem moteti španskega renesančnega skladatelja Tómasa Luisa de Victorie, ki jih izvaja kontratenorist Christophe Baska ob spremljavi dveh glasbenikov na rogu in lutnji. Na odru, nasproti podolgovate konjske lobanje, do pasu gol Bartabas, v spokorniški drži in s kadilnicama v rokah, izmenično jaha svoje konje Horizonteja, Tintoreta, Soutina in Zurbarána, ki peketajo, se sučejo in padajo na tla. Andrés Marín bos v temnem pesku najprej odpleše svoj ples, nato si namesto čevljev na noge natakne cokle ter se začne vzpenjati proti križu svojega trpljenja. Nemi dialog med plešočim jezdecem in plesalcem izraža nenavadno, dovršeno in povsem svojsko ubranost.
Predstavo prežema osupljiva in nerazložljiva lepota. V njej so združeni elementi procesije, molitve in tudi slikarstva, saj na odru prevladujejo rdeča, črna in zlata barva, gledalce pa v predstavo uvede pritlikavec, za katerega se zdi, kot da bi pobegnil z Vélazquezove slike Las Meninas, in ji nato ves čas rabi kot otrok, ki s petjem v koru služi pri sveti maši. Svetloba sveč in igra kontrastov med svetlobo in senco poustvarja vzdušje likovnih upodobitev nočnih prizorov slikarja Georgesa de la Toursa. V tej kompoziciji, ki je iznašla svojo lastno zvrst, pravi konjski flamenko, se zdi, da celo konji – Bartabas jih imenuje »moje polovice«, za to priložnost pa jih je namesto s kastanjetami okrasil z zvončki – razmišljajo o minljivosti človeka in o Kristusovem žrtvovanju.
Življenje Bartabasa in njegovega igralskega/konjeniškega ansambla gledališča Zingaro iz Aubervilliersa in Akademije za konje iz Versaillesa je njihovo delo in nič drugega. »Moja skupina čisto zares je skupina državljanov sveta, ki ni obremenjena z mejami držav, vedno prebiva nekje na robu sveta, pravzaprav nikdar znotraj prostora in časa, ki takrat vladata. Cigani podedujejo svoje navade, pa vendar, to, kar so ustvarili, že nekako pripada prihodnosti, kajne?« Zakaj torej ne pove, kdo je Bartabas? »Zelo malo človeškega je v meni, veliko konjskega.« In zdi se, da bi zdaj zdaj rad oddirjal daleč stran. »Pridite z menoj na večerjo,« skuša previdno prekiniti pogovor. Koliko let ima? Od kod prihaja? Kdo je? Sodobnik mojstrov dresure konjev Françoisa Baucherja, Franconija, otrok Pine, to nespeče nemirno dete, modri starec, poredni škrat, v katerem se pretaka radžastanska, korejska, afriška kri. »Biti ob konju zame pomeni sanjati z njim. Sanjati s kentavrom. Srečanje konja in človeka je kot popolni spoj razuma in instinkta. Samo človek se je lahko naučil napeti lok. Toda telo konja mu je omogočilo, da je resnično postal osvajalec. Pridite, poglejva, kaj počnejo konji,« odpre vrata na hodnik. Kaj pa osel? »Lautrec se povsod dobro znajde, da je le dovolj toplo. Če se okrog njega ne dogaja nič zanimivega, prvi zaspi …«
