Krasni novi svet spletne svobode

Na svojem zasebnem domačem dvorišču priredite zabavo. Ker želite pridobiti nove prijatelje in zraven zaslužiti še nekaj denarja s prodajo pijače, ne postavite nikakršnih omejitev. Vsak lahko pride in svobodno počne, kar hoče.

Pripombe sosedov zaradi razgrajanja, smeti in hrupa vas sprva ne motijo. Vaše zabave so vse bolj priljubljene in dobičkonosne, zato se izgovarjate, da ljudem nočete omejevati svobode združevanja in pravice do zabave. A se že kmalu začnejo prvi zapleti. Popivanje, prerekanje in pretepi so odgnali vse mirnejše obiskovalce. Obiščejo vas policija in inšpekcijske službe, v poštnem nabiralniku najdete prvi poziv na sodišče.

Prirejanje zabav na domačen dvorišču nenadoma ni več zabavno. Ker razgrajačev ne morete ali ne upate ukrotiti sami, je treba najeti redarje. Obiski sodišča in odgovarjanje na pritožbe poberejo veliko časa. Delo in stroški prerastejo prihodke in dvorišče bi najraje zaprli, ampak se bojite očitka, da boste z zaprtjem ali ostrejšim redarjenjem prelomili obljubo odprtosti in svobode, s katero ste privabili obiskovalce.

V zelo podobni zadregi so se v zadnjih dveh letih znašli množični mediji in ponudniki spletnih storitev. Tudi ti so na zasebnih elektronskih dvoriščih prirejali množične vrtne zabave, kamor so z obljubo odprtosti in svobode privabili obiskovalce, pritegnili spletne klike in pobrali oglaševalski denar. A so hkrati razpihnili toliko spletnega razgrajaštva, da je moral v razmere po več kot desetih letih neuslišanih pritožb poseči zakonodajalec in omejiti spletno komentiranje, ker tega niso storili lastniki in upravljavci internetnega dvorišča.

Evropska komisija je tako leta 2012 pripravila predlog spremembe direktive o varovanju osebnih podatkov in med drugim predvidela tudi »pravico do elektronske pozabe« – pravico posameznika, da od internetnega podjetja zahteva popoln izbris napačne, zastarele ali škodljive informacije, ki negativno vpliva na njegovo življenje in poklicne možnosti. S to pravico je komisija posredno odločila, da internetna podjetja in družabna omrežja niso samo nevtralne platforme za objavo in izmenjavo informacij, ampak so odgovorna tudi za prikaze, ki jih izbirajo njihovi algoritmi (googlovi zadetki).

Podobno so razmišljali pri evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, kjer so prejšnji teden objavili razsodbo v primeru Estonije proti spletnemu portalu Delfi. Sodniki so ocenili, da so mediji odgovorni tudi za uporabniške vsebine (komentarje) na njihovih spletnih straneh, čeprav so se lastniki Delfija sklicevali na evropsko konvencijo o človekovih pravicah (člen o svobodi izražanja). Po njihovi (pričakovani) razsodbi so se zgledovali tudi na slovenskem kulturnem ministrstvu, saj so v aktualni noveli zakona o medijih predlagali, da bi postali za uporabniške vsebine osebno odgovorni kar uredniki spletnih strani.

Omenjene ukrepe so zakonodajalci utemeljili z zelo podobnimi argumenti: tudi na svetovnem spletu je treba preprečiti sovražni govor ter obvarovati dostojanstvo in dobro ime spletnih uporabnikov. Ker pa ni mogoče preganjati vsakega posamičnega kršitelja, so za morebitne zlorabe soodgovorni tudi tisti, ki ponujajo komunikacijsko platformo in na njej – bolj ali manj neodgovorno – prirejajo internetne vrtne zabave.

Zgodovinski nesporazum

Ob razsodbi evropskega sodišča za človekove pravice in evropski pravici do elektronske pozabe so se srečali zelo različni pogledi na naravo in vlogo interneta v informacijskih družbah.

Za kritike so takšni posegi v internetne svoboščine nesprejemljivi, saj je absolutna pravica do svobode izražanja in prostega pretoka informacij na nevtralnem komunikacijskem omrežju najmočnejša varovalka pred cenzuro, s katero se spogleduje vsaka, še tako demokratična država – njene politične in ekonomske elite. Zagovornike absolutne svobode povezuje prepričanje, da »informacija hoče biti svobodna«, ki ga pripisujejo znanemu internetnemu ideologu Stewartu Brandu in so ga zagovarjali vplivni ameriški hekerski pravniki: Eben Moglen, Yochai Benkler in Lawrence Lessig. Vendar absolutna svoboda izražanja ni nekakšna naravna lastnost interneta ali naravna pravica njegovih uporabnikov.

Ideja svobodnega interneta je povezana z zelo specifičnim obdobjem ameriške zgodovine, ko so se začela alternativna in civilnodružbena gibanja upirati konzervativni politiki, kulturni prevladi belega srednjega razreda in velikim korporacijam, je v knjigi From Counterculture to Cyberculture zapisal ameriški tehnološki zgodovinar Fred Turner. Proti koncu sedemdesetih let so se srečale tri zelo različne tehnologije, ki so jih povezala alternativna družbena gibanja. Ker se je hladna vojna izčrpala, je ameriška vlada prepustila vojaško komunikacijsko omrežje – predhodnika interneta – civilni in akademski uporabi. Računalniški programerji so si prosto izmenjevali programske vrstice in postavili načela odprte kode, pionirji osebnega računalništva pa so mogočno računsko orodje prvič prestavili v garaže in dnevne sobe.

V osemdesetih in devetdesetih letih so številni ideologi interneta (Kevin Kelly, Nicholas Negroponte, Howard Rheingold ...) objavili vplivne manifeste in opisovali čudovite potenciale osebnega računalnika, povezanega v globalno komunikacijsko omrežje. Napovedovali so, da bo lahko vsak postal podjetnik, saj bo mogoče izdelke in ustvarjalno delo prodajati po vsem svetu. Monopola nad distribucijo informacij ne bodo več imela državna in zasebna medijska podjetja, ampak bo na spletu vsak posameznik dosegel globalno občinstvo. Še večji vpliv bo imela nova tehnologija na kulturo in politiko, saj bodo povezani internetniki uredili družbo po načelu neposredne demokracije in uresničili ideale digitalne starogrške Agore.

Prvih deset let so se zdele takšne utopije uresničljive, vendar so njihovi avtorji spregledali nekatera pomembna poglavja medijske in politične zgodovine. Nihče ni pomislil na divjanje nereguliranega in popolnoma svobodnega tiska po francoski revoluciji, ki je širilo sovraštvo, objavljalo anonimne govorice in pošiljalo nedolžne ljudi na giljotino (to obdobje je opisal britanski medijski zgodovinar Tom Standage v knjigi Writing on The Wall). Še manj so se obremenjevali z interesi politike in gospodarstva, ki interneta niso dolgo prepustili znanstvenikom, umetnikom in sanjačem, temveč so začeli kmalu uveljavljati svoje lastniške pravice, ugotavljata ameriška pravnika Jack Goldsmith in Tim Wu v knjigi Who Controls the Internet. Zato je ameriška vlada v devetdesetih letih prevzela nadzor nad internetom in spodbujala komercialno rabo novega omrežja. Nekdanje prostore navidezne svobode so si tako prisvojila internetna podjetja, telekomunikacijski operaterji in lastniki avtorskih pravic.

Zgodnji internet se ni zdel svoboden samo zato, ker države in korporacije še niso začele uveljavljati lastniških pravic. V sedemdesetih letih so si samo pisci futuristične proze predstavljali družbo, ki je ne bodo določale meje nacionalnih držav in kjer bo lahko vsak posameznik zastonj natisnil milijon knjig ter jih razposlal po vsem svetu. Zakonodajalci so predvidevali tradicionalne množične medije, nacionalne telekome, knjižne založnike in lastnike kinodvoran, zato niso imeli odgovora na izmenjavo glasbenih ali filmskih datotek, internetno telefonijo, nadnacionalne spletne trgovine in anonimne predele spleta. Prav tako niso poznali tehnologije, ki bi omogočala učinkovit nadzor in preganjanje internetnih anomalij, saj so se v nepregledni internetni mreži izgubile tudi največje velesile. Vendar so razkritja nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna dokončno potrdila trditve računalniških strokovnjakov, da danes že poznamo tehnologije, ki omogočajo zelo natančen nadzor globalnih komunikacijskih tokov. In da ne manjka politične volje za njihovo množično uporabo.

Pandorina retorika

Zmedenost zakonodajalcev so v zadnjih dvajsetih letih zelo dobro izrabili lobisti internetnih in medijskih podjetij.

Množični mediji so imeli poseben status med gospodarskimi panogami, saj so opravljali precej drugačno družbeno vlogo kot polnilnice pijač ali tovarne čevljev. Medijski izdajatelji so morali v demokratičnih družbah upoštevati lastniške omejitve in načela pluralizma, če so hoteli pridobiti radijske frekvence in ustanoviti televizijsko postajo. Delovanje medijev so urejali posebni medijski zakoni, ki so jih pisali politiki, uresničevali regulatorji in nadzorovali medijski inšpektorji. Zaradi zgodovinskih razlogov je bila medijska regulacija močno povezana s tehnološkimi platformami, saj politiki večinoma niso upali neposredno vplivati na medijske vsebine – razen v avtoritarnih režimih. Zato so medijski prostor oblikovali posredno: z regulacijo frekvenčnega prostora ali upoštevnega trga, z davki in subvencijami.

Hiter razvoj interneta je v dvajsetih letih odpravil razlike med vsebino in tehnološko platformo – med časopisom in televizijo, internetno stranjo in radiem, med pametnim mobilnikom, računalnikom in televizijskim sprejemnikom. Za medijske regulatorje je bila to velika zadrega, saj z regulacijo platforme niso več mogli vplivati na vsebino ali urejati medijskega trga, je v knjigi Europe's Digital Revolution zapisal David Levy. Zato so od sredine devetdesetih let vse bolj popuščali argumentom telekomunikacijskih operaterjev, da internetna televizija v resnici ni samo malo drugačna kabelska televizija, temveč nekaj čisto drugega. Vse, kar se je preselilo na svetovni splet, je skoraj čarobno postalo »nekaj drugega«: področje, za katero prejšnji zakoni, direktive in opredelitve upoštevnega trga ne veljajo več.

V prvih desetih letih novega tisočletja so se vsa nova in stara medijska podjetja trudila dokazati, da medijski zakoni zanja ne veljajo. Ustanovitelji internetnih medijskih podjetij so zagotavljali vlagateljem, da jih ne omejujejo zakonitosti regulirane medijske industrije, ampak morajo upoštevati le ohlapna pravila elektronskega poslovanja. Googlu, Facebooku in drugim novim informacijskim vratarjem so ustrezali družbeni in ekonomski privilegiji, ki so jih prevzeli od množičnih medijev: vpliv na javno mnenje, oblikovanje potrošniških navad, dostop do politike in oglaševalski denar. A so se hkrati izognili vsem medijskim odgovornostim.

Mediji so postajali neoprijemljive »elektronske storitve«. Internetna podjetja so se razglasila za nevtralne »komunikacijske platforme« in medijski regulatorji so se začeli združevati z varuhi konkurence na trgu telekomunikacij. Medijsko politiko je skoraj v celoti nadomestila ideologija informacijske družbe, za katero je bila vsaka »informacija« enakovredna: časopisni komentar, zapis na facebooku, elektronska transakcija ali komunikacija med prometnima semaforjema. Zato pravic in dolžnosti urednikov pri urejanju spletnih komentarjev danes v EU ne ureja noben medijski zakon, kar si zmotno predstavljajo na slovenskem kulturnem ministrstvu, ampak direktiva o elektronskem poslovanju. Toda prevlada informacijske ideologije še ne pomeni, da imajo državljani zagotovljeno pravico do svobode izražanja. Prej nasprotno.

Nova medijska politika

Dolgoletno načrtno izogibanje medijski regulaciji bo imelo zelo predvidljiv nasprotni učinek: pretirano, neučinkovito in škodljivo regulacijo, ki jo nakazujejo evropska pravica do elektronske pozabe, protipiratska zakonodaja (Sopa, Pipa …), trgovinski sporazumi (Acta, TTIP, Ceta, Tisa) in zahteve po nadzoru spletnega prometa zaradi piratstva, terorizma ali sovražnega govora.

Uveljavljanje pravice do elektronske pozabe je v praksi pokazalo enake pomanjkljivosti kot pravica do odgovora in popravka v zakonu o medijih, saj jo lahko uveljavljajo (ali zlorabljajo) samo skupine in posamezniki, ki si lahko privoščijo dolge sodne procese ali uporabijo politični vpliv. Zahtev po strožjem nadzoru interneta ni mogoče uresničiti brez večjih pooblastil policije in množične uporabe tehnologij za elektronski nadzor, čeprav takšni ukrepi nujno omejijo pravico do svobode izražanja, ki ostaja eden izmed temeljev vsake demokratične družbe. Politično pripravljenost za uvajanje takšnih ukrepov pa še povečujejo dejanski ali domnevni zagovorniki državljanskih svoboščin, ki zelo nepremišljeno uporabljajo velike in zgodovinsko obremenjene pojme: cenzura, svoboda, pravica do obveščenosti.

Če prireditelj zasebne vrtne zabave prosi udeleženca, naj se primerno obnaša ali se poslovi, to še ne pomeni cenzure ali kršitve pravice do svobode izražanja. Prav tako se ne more na cenzuro in kršitev svobode izražanja sklicevati organizator, kadar se okoliški prebivalci legitimno pritožijo zaradi dogajanja na njegovem vrtu – razgrajanja, pretepov ali celo preprodaje prepovedanih drog. Upravljavci medijskih in drugih spletnih strani imajo enako pravico omogočiti anonimne komentarje, če jim prinašajo klike ali koristne informacije, ali jih ukiniti, če presodijo, da je z njimi preveč težav. Zakonodajalec ne more predpisati, kaj se smejo pogovarjati udeleženci (takšen zakon bi dejansko pomenil cenzuro), ampak lahko kvečjemu poskrbi za pravni okvir, v katerem je mogoče učinkovito udejanjiti pravico do svobode izražanja in hkrati kaznovati zlorabe, kar na spletu še ne velja.

V medijski politiki postane problematika anonimnih spletnih komentarjev pomembna šele takrat, ko jih začnejo nasprotniki in zagovorniki uporabljati za uveljavljanje komercialnih in političnih interesov. Za medijska in internetna podjetja je obramba anonimnih komentarjev predvsem strategija, s katero se hočejo izogniti kakršni koli odgovornosti za vsebine in obnašanje uporabnikov. Za državo je omejevanje spletne anonimnosti nova priložnost za poseg v elektronsko zasebnost in večji nadzor državljanov. Obe skupini pa jih zelo uspešno uporabljata za odvračanje pozornosti od bistveno pomembnejših vprašanj – denimo tajnih trgovinskih sporazumov, ki bodo dokončno odpravili vse javne prostore internetne svobode, informacijskih monopolov, ki po moči in vplivu presegajo vse medijske zgodovinske predhodnike, ter družbi nadzora, zaradi katere običajni državljan ne more več uveljaviti pravice do elektronske zasebnosti. Teh področij se niso razpravljavci o novem slovenskem medijskem zakonu niti dotaknili.