Tiskane izdaje
Načeloma je tako, da bliže ko so volitve, več je razlogov za veselje. Volitve so praznik izbire. Načeloma naj bi izbirali med koncepti družbenega razvoja, idejami, kam si skupnost želi in kako naj to doseže. Si želimo udobje dizelskih avtomobilov, ki nas bodo z nekoliko manj osebnih stroškov pripeljali v središče mesta, ali si želimo več zelenih dreves? Več jekla ali več aluminija? Več svobode ali več varnosti? Več tekmovanja ali več solidarnosti? Več šol za mlade ali več bolnišnic za starejše? Več predpisov, ki bodo preventivno preprečevali zlorabe, ali več nadzora, ki bo kurativno razkrival potegavščine? Več zaporov ali več centrov za socialno delo? Več penzij ali več štipendij? Velja podpreti javni sektor ali gospodarski sektor? Smo za partizane ali domobrance? Rdeče ali bele? Zelene ali rumene? Trdo roko ali mehko silo? Naj glasujemo za stranko, ki obljublja pomoč izvoznikom, ali za stranko, ki napoveduje protekcionistično politiko za domače kmetijske izdelke? Volitve so praznik izbire.
Dodati pa velja, da možnost izbire ni vedno razlog za veselje. Publika Sobotne priloge je na zadnji strani v esejih Renate Salecl lahko prebrala utemeljitve, da se pojem »izbira« ne povezuje zgolj z veseljem, ampak tudi s tesnobo.
So prihajajoče volitve prej razlog za tesnobo kot za veselje? Obstaja nekaj razlogov za pritrdilni odgovor. Prvi razlog je mednarodni kontekst. Mednarodni okvir nam nekaj pove o stanju duha v svetu. V srednji Evropi navdih za prihodnost iščejo voditelji pri silakih z vzhoda. Na bližnjem zahodu eno od inspiracij predstavlja politična sila, ki se je pojavila v 20. letih 20. stoletja. Velesila, ki je v zatonu, je na volitvah leta 2016 mandat podelila najbolj robatemu zahodnemu voditelju zadnjih desetletij. Vzpenjajoča se azijska velesila spreminja ustavo, da bi sedanjemu voditelju podaljšala mandat. Po možnosti do smrti.
Kaj pa slovenski kontekst? Zgodovina naj bi učila, da se na volitvah dogajajo nenavadne reči, ko gre državi slabo. Natančneje: slabše ko gre državi, večje so možnosti, da bi volja ljudstva naplavila voditelje, ki ponujajo enostavne in hkrati katastrofalne recepte. Trenutno gre Sloveniji kar dobro. Slovenske državne obveznice so na trgu vrednotene malenkost slabše od nemških, a to pove, da država v svetu vzbuja verodostojno zaupanje. Pred petimi leti je bila slika popolnoma drugačna. Gospodarska rast je danes robustna. Brezposelnost se krči. Gospodarstvo išče delovno silo in se pripravlja na dan, ko bo treba zaposlenim ponuditi nekoliko boljše plače, da ti ne bi pobegnili k bolj perspektivni konkurenci. Če sodimo po teh podatkih, ni razlogov, da bi nas čas volilnih izbir navdajal s tesnobo. Obstaja precej kompleksnih vprašanj, na katera bi morale stranke ponuditi inteligentne odgovore. Kontekst rasti namreč daje okvir za iskanje inteligentnih, omikanih odgovorov.
A ponovimo: količina omike v srednjeevropski in zahodni politiki se hitro krči. Krči se skoraj tako hitro kot led na severnem tečaju. Uvodnik edinega strankarskega glasila v Sloveniji ponuja drugačne okvire volilne razprave, drugačne okvire politične izbire. Uvodničar ugotavlja, da v Sloveniji obstajajo »novi volivci«, ki so prišli iz krajev, kjer je povprečni inteligenčni količnik za več kot 30 točk nižji, kot znaša v civiliziranem svetu. Prišleki, ki so v Sloveniji že dobili volilno pravico, naj bi bili torej že zaradi geografskega porekla intelektualno povsem inferiorni. Domorodci pa naj bi bili zgolj zato, ker so domorodci, intelektualno superiorni.
Da se količina omike hitro krči, bi lahko zaznali tudi na kakšnih drugih, kot se reče, platformah.
Vprašanje je: bomo maja ali junija postavljeni pred izbiro političnih konceptov ali bomo izbirali med omiko in rasistično robatostjo? Bo vsiljevanje izbire med omiko in robatostjo iz predvolilne arene izrinilo realne dileme, ali velja več staviti na znanost, izobraževanje ter raziskave in razvoj ali na, denimo, varnost? Elementarna omika, ki vključuje tudi odsotnost rasizma ali seksizma, je namreč predpostavka sodobne parlamentarne demokracije. A gre zgolj za predpostavko, ki se je zdela samoumevna. Če ta predpostavka ni več samoumevna, to hkrati pomeni, da volitve niso več razlog za veselo izbiro različnih konceptov, temveč bo volilnemu telesu na voljo zgolj tesnobna obramba predpostavk parlamentarizma.
Ob izbiri med liki, ki ponujajo vsebinsko prazno omiko in programsko bogato rasistično robatost, večjih dilem sicer ni. Ni pa nobenega razloga za veselje.
