Tiskane izdaje
Ilja Jašin je organizator številnih protestov v Moskvi, zato je bil večkrat zaprt. Osebni prijatelj lani ubitega Borisa Nemcova. Po atentatu nanj je dokončal njegovo poročilo o ruski agresiji na Ukrajino z naslovom Putin. Vojna, letos pa je objavil poročilo o čečenskem predsedniku Ramzanu Kadirovu, ki je, kot trdi v tem dokumentu, postal nevarna grožnja ruski nacionalni varnosti.
Paradoks je v resnici popoln, pravi Ilja Jašin. »Ves svet je zgrožen nad početjem in zločini Islamske države. Nad džihadom, ki so ga njeni privrženci napovedali zahodni civilizaciji in tudi Rusiji. Predsednik Vladimir Putin se je celo z bombami spravil nanje in s tem dramatično posegel v sirsko vojno. Toda po drugi strani je bržkone le malokdo na svetu opazil, da je medtem tudi na ozemlju Ruske federacije zrasla nekakšna lokalna Islamska država. Čečenski kalifat, ki deluje po svojih tradicijah in zakonih. In ki ima celo svojo vojsko, česar nima nobena druga ruska republika,« svari Jašin.
Ta severnokavkaški islamski kalifat kot predsednik republike že skoraj desetletje vodi zloglasni Ramzan Kadirov. Na ta položaj ga je postavil Vladimir Putin, toda zdi se, da Kadirova, ki postaja vse bolj agresiven, tudi Kremelj ne obvladuje več. Kadirov sicer trdi, da sta nad njim samo Putin in Alah, toda v resnici se ne zmeni za nikogar. »Položaj v Čečeniji postaja nepredvidljiv. In nevaren. Kadirovci s svojimi nasprotniki namreč ne obračunavajo le znotraj Rusije, ampak ubijajo tudi zunaj njenih meja. To je nasilje brez primere!« je zgrožen Ilja Jašin, eden mlajših opozicijskih politikov, ki je konec junija dopolnil 33 let. V pogovoru brž doda, da specialci Kadirova že od začetka sodelujejo v spopadih v Ukrajini (o tem obstaja vrsta videoposnetkov), vpleteni pa so tudi v vojno v Siriji.
Ilja Jašin je bil prijatelj lani ubitega Borisa Nemcova, opozicijskega voditelja in Putinovega kritika. Foto: Branko Soban/Delo
Asimetrična (kon)federacija
Poročilo o Ramzanu Kadirovu in njegovi vse bolj islamizirani Čečeniji z naslovom Grožnja nacionalni varnosti je pripravil prav zato, mi pripoveduje v Svetu Evrope v Strasbourgu, da bi rusko in svetovno javnost opozoril na povsem prezrto islamsko državo na Severnem Kavkazu, ki jo je s svojo zgrešeno politiko v bistvu ustvaril sam Kremelj. Zaradi tesne naveze Putin-Kadirov je Rusija pravzaprav postala asimetrična federacija, lahko bi rekli celo nekakšna konfederacija med Moskvo in Groznim. A politolog Andrej Piontkovski je še bolj ciničen. Danes, kot pravi, nihče ne ve, ali je Čečenija (še) v Ruski federaciji ali pa je Ruska federacija morebiti postala sestavni del Čečenije. Neobrzdano početje Ramzana Kadirova kaže, da je bliže resnici drugi del trditve Piontkovskega.
Z njim se strinja tudi politolog Dmitrij Oreškin, ki trdi, da je zvezni center iz dneva v dan bolj odvisen od Ramzana Kadirova. V tej zgodbi namreč ni več Rusija tista, ki diktira svoje interese Groznemu, ampak jo v bistvu ta mala severnokavkaška kolonija (ki je manjša od Slovenije) vse bolj grozeče stiska za vrat in iz državne blagajne požira vse več denarja. Tako Čečenija postaja v resnici neodvisna, a izključno s pomočjo denarja iz Moskve. Noben drug subjekt Ruske federacije namreč ne prejema toliko proračunskih sredstev kot prav Čečenija. V povprečju skoraj milijardo evrov na leto, ne upoštevaje velikih dodatnih vsot za obnovo republike, ki so jo ruske čete v dveh vojnah malodane zravnale z zemljo.
In prav tu se skriva bistvo zgodbe. V dveh čečenskih vojnah. V prvi, ki se je končala s sporazumom iz Hasavjurta, avgusta bo od tega minilo natanko dvajset let, sta oče Ahmat Kadirov, takratni mufti Čečenije, in sin Ramzan sodelovala na strani upornikov, bojevnikov za neodvisnost republike, ki so takrat potolkli ruske čete. Ahmat Kadirov, s katerim sem pogovarjal kar nekajkrat, v Moskvi in v Groznem, je Rusiji takrat odločno napovedal gazavat, sveto vojno, in Čečencem svetoval, naj pobijejo čim več sovražnikov. Ramzan Kadirov je kasneje priznal, da je svojega prvega Rusa, bržkone tudi zaradi očetovega vpliva, tako pokončal že kar pri svojih šestnajstih letih …
V drugi čečenski vojni, ki se je začela leta 1999, kot rusko maščevanje za poraz v prvi, sta Kadirova pragmatično zamenjala strani. Skupaj z ruskimi četami sta se bojevala proti lastnemu narodu. Stari Kadirov je kasneje postal celo predsednik republike, v skladu z znano rusko politiko, naj Čečenci kar sami obračunajo med sabo. A na tem položaju ni bil prav dolgo. Devetega maja 2004, na slovesnosti ob dnevu zmage, je bil ubit na stadionu Dinama v Groznem. Ramzana, ki je skrbel za očetovo varnost, takrat ni bilo v Čečeniji. Ravno tistega dne ga je v Moskvi sprejel Vladimir Putin. Mladi Kadirov je na srečanje s šefom države takrat prišel kar v trenirki, kar se v večstoletni zgodovini Kremlja še ni zgodilo …
Štiri leta po očetovi smrti je Ramzan Kadirov slovesno izjavil, da so bili do zadnjega likvidirani vsi, ki so bili kakorkoli vpleteni v umor Ahmata Kadirova. Pri tem ni omenjal nobenih imen in nobenih dokazov o resnični vpletenosti pobitih v atentat. Zaradi tovrstnega početja ga ni nihče nikoli sodno preganjal. Tudi kasneje ne, ko je podobno obračunal z vsemi, ki so mu stali na poti do položaja prvega moža v republiki (z brati Jamadajevimi na primer, njegovimi velikimi političnimi tekmeci), kamor ga je leta 2007 postavil Vladimir Putin.
Nedotakljivi predsednik
Na sodišču ni bil nikoli niti po tem, ko je bil kot predsednik Čečenije neposredno vpleten v najbolj odmevne umore, o katerih je poročal ves svet. Med drugim denimo v umor novinarke Ane Politkovske (z njo sem se nazadnje pogovarjal pred natanko desetimi leti, julija 2006, dobra dva meseca pred umorom v zgradbi na Lesni ulici v Moskvi, kjer je stanovala) in tudi v umor Borisa Nemcova na mostu blizu Kremlja pred poldrugim letom. Ramzan Kadirov je po zaslugi tesnega zavezništva z Vladimirjem Putinom postal v bistvu nedotakljiv. »Čečenija prav zaradi takšne politike Moskve postaja nekakšna tempirana bomba z dolgoročnimi posledicami za vso Rusijo,« svari Ilja Jašin.
Ramzan Kadirov, ki bo 5. oktobra dopolnil 40 let (rojstni dan ima dva dni pred Putinom), je v Čečeniji postal avtoriteta, ki odloča o vsem. Sam osebno nadzoruje vlado, parlament, sodišča, medije. Tudi s pomočjo islama, ki si ga razlaga povsem po svoje. Leta 2010 je javno izjavil, da je šeriatsko pravo nad ruskimi zakoni. Od takrat morajo biti vse ženske v javnosti pokrite z naglavnimi rutami. Posebne enote za krepost denimo dežurajo pred šolami, merijo dolžino kril in nadzorujejo, ali so rute pravilno zavezane okrog vratu. Zgodilo se je, da je na ulici v Groznem sam ozmerjal dekle, oblečeno v prekratko krilo. Kadirov je tako s pomočjo vere in mošej uvedel popoln nadzor nad prebivalstvom, ki zaradi njegovega nasilja že od vojne sem živi v vse hujšem strahu.
Novembra lani je notranjemu ministru Ruslanu Alhanovu ukazal, da morajo vsi čečenski policisti poslej redno moliti in o tem pisati tudi tedenska poročila. Uradni moto notranjega ministrstva se denimo glasi: »Ko služimo zakonu, služimo narodu!« A v praksi je stvar popolnoma drugačna. Policisti ne služijo ne zakonu in ne svojemu narodu, ampak izključno svojemu gospodarju. Ta je z islamizacijo Čečenije šel še korak naprej. Že pred leti je v Groznem denimo odprl Center za islamsko medicino, ki se je specializiral za izganjanje zlih duhov (džinov). Center zdaj vsako leto »ozdravi« skoraj 60.000 bolnikov. Izključno z uporabo »netradicionalnih metod«, med katere seveda sodi tudi branje Korana …
Ramzan Kadirov je v Čečeniji legaliziral poligamijo, kar je v popolnem nasprotju z rusko zakonodajo. Lansko pomlad je veliko prahu dvignila poroka 17-letne Luize Gojlabijeve s trideset let starejšim Nažudom Gučigovom, ki jo je osebno dovolil sam Kadirov. Najstnica je bila preprosto prisiljena v poroko s človekom, ki je že bil poročen. A Kadirova to ni motilo. Na kritike je odvrnil, da v Rusiji živi skoraj 25 milijonov muslimanov, ki imajo pravico do mnogoženstva, saj jim to dovoljuje njihova vera.
Čečenski predsednik se ves čas razglaša za nekakšnega svetega bojevnika proti terorju, a s svojimi nasilnimi potezami v bistvu ves čas podpira terorizem. To je bilo še posebej očitno po pokolu v pariškem tedniku Charlie Hebdo, ko se je odločno postavil na stran napadalcev. V Parizu se je takrat zbrala množica ljudi z napisi Vsi smo Charlie!, Kadirov pa je v Groznem organiziral milijonski shod, na katerem so morali Čečenci vzklikati Mi vsi smo Kouachi! V podporo bratoma kajpak, ki sta vdrla v uredništvo časnika in sejala smrt med tamkajšnjimi novinarji.
Ramzan Kadirov je po zaslugi tesnega zavezništva z Vladimirjem Putinom postal v bistvu nedotakljiv. Na fotografiji: Putin na obisku v mošeji Ahmeta Kadirova v Groznem. Foto: Alexei Nikolsky/RIA Novosti/Pool/Reuters
Mošeje brez islama
Kadirov si islam razlaga povsem po svoje. Petkove molitve v Čečeniji se namreč ne začnejo in končajo s slavljenjem Alaha in njegovega preroka Mohameda, kot zapoveduje vera, ampak s hvalnicami Kadirovu, kar je grobo teptanje načel islama. Stara čečenska legenda, ki jih je na Severnem Kavkazu ničkoliko, denimo pravi, da bo prišel čas, ko bo v deželi zgrajenih veliko mošej, toda v njih ne bo islama. Ta čas je očitno prišel z Ramzanom Kadirovom …
Tudi njegov življenjski slog nima prav nič opraviti z islamom, ki zapoveduje skromnost, ponižnost in skrb za reveže. Živi namreč samopašneje od najbogatejših arabskih šejkov. Vse to razkošje mu plačuje Kremelj in deloma, žal, tudi vsi prebivalci Čečenije. Ti morajo namreč obvezno (uradno sicer prostovoljno) prispevati dobršen del svojih prihodkov v sklad Ahmata Kadirova, ki je postal nekakšna zasebna denarnica njihovega predsednika.
Ruski finančni minister Anton Siluanov je pred časom javno potožil nad njegovo ekstravaganco. Izjavil je namreč, da avtomobilska flota čečenskega predsednika sestavlja skoraj polovico vsega voznega parka drugih najvišjih uradnikov v preostalih šestih severnokavkaških republikah. In res. Ramzana Kadirova na njegovih službenih (in zasebnih) poteh vselej spremlja vsaj petdeset avtomobilov. Ob neki priložnosti so v tej povorki denimo našteli okoli deset beemvejev, devet poršejev cayennov, več mercedesov različnih tipov, osem lexusov LX 470 in slaba dva ducata volg in žigulijev. Ta vozni park je vreden vsaj dva milijona dolarjev, vzdrževanje avtomobilov pa vsak dan stane tja do 12.000 dolarjev.
Toda avtomobili niso edina strast čečenskega voditelja. Je namreč tudi velik ljubitelj pravih konjičkov. V hlevih na različnih koncih, tudi na svojem velikem posestvu v Centaroju, kjer je bil rojen, namreč rezgetata kar 102 čistokrvna športna konja. Vsak stane od 300.000 do 2,5 milijona dolarjev. Vse to razkošje brez pripomb poravnava državni proračun. In nekaj bogatih prijateljev. Brez vsakršnega nadzora računskih sodišč. Ekonomist Mihail Deljagin je zato pred časom brez dlake na jeziku izjavil, da če daješ denar ljudem z orožjem in njegove porabe sploh ne preverjaš, potem to ni več finančna pomoč, ampak nekakšen obvezni prispevek …
Ramzan Kadirov se s svojim bogastvom rad pobaha pred uglednimi gosti, ki jih vztrajno vabi v Čečenijo. In jih za obisk v Groznem praviloma vselej tudi nadvse radodarno obdari. Znani ruski modni kreator Sergej Zverev je iz njegovih rok dobil uro, vredno 100.000 evrov. Televizijska voditeljica Jana Rudkovska se je domov vrnila z avtomobilom porsche cayenne, vrednim 250.000 evrov. Sloviti argentinski nogometaš Diego Maradona je za svoj nastop v Groznem spravil v žep milijon evrov. Dvakrat več je za ekshibicijski spopad s Kadirovom dobil boksarski zvezdnik Mike Tyson. Filmska igralka Hilary Swank je bila za prihod na rojstni dan Kadirova v Grozni nagrajena z milijonom evrov. In zanimivo je, da se vsa ta slovita imena sploh ne branijo denarja, ki ga prejemajo iz krvavih rok njihovega gostitelja. Ta namreč včasih za kratek čas sam po ječah muči in ubija ljudi, ki so tam samo zato, ker se ne strinjajo z njegovo politiko. Ali morebiti ne ljubijo dovolj Vladimirja Putina …
Zasebna vojska
Toda mnoge neodvisne opazovalce bolj kot vsi tovrstni izpadi moti zasebna vojska čečenskega predsednika. Ta šteje skoraj 30.000 izvrstno izurjenih in do zob oboroženih mož, v večini nekdanjih upornikov proti ruskim četam, ki jim je Kadirov podaril amnestijo in dobro državno plačo. V zameno za zvestobo, ki za zdaj še traja.
Za urjenje svojega specnaza je najel Danila Martinova, nekdanjega specialca zloglasne ruske enote Alfa, ki je svojo nalogo vzel zelo resno. Aprila lani so specialci Ramzana Kadirova na svetovnem prvenstvu v Jordaniji med 43 enotami z vseh koncev sveta prepričljivo zasedli prvo mesto. Zato ni naključje, da je bilo izvrstno pripravljene kadirovce že takoj po ruski agresiji na Ukrajino opaziti v Donbasu (o tem je na voljo več videoposnetkov, v katerih se Čečenci hvalijo, da bodo Ukrajince raztrgali na kose), ves čas pa so prisotni tudi v Siriji. A na jezo nekaterih delov ruske politične elite tudi v Moskvi. Vsaj dvesto kadirovcev je že lep čas nastanjenih v hotelu President, ki so ga s svojo prisotnostjo po besedah zdaj že mrtvega Sulima Jamadajeva spremenili kar v nekakšno vojašnico …
Temeljno vprašanje je seveda, kdo Ramzanu Kadirovu dopušča tovrstno samovoljno ravnanje – mimo ruske zakonodaje, ta denimo ne dovoljuje zasebnih vojsk –, ki bi ga Kremelj odločno kaznoval, če bi se kaj podobnega dogajalo v drugih republikah ali regijah. Glavni zaščitnik čečenskega predsednika je seveda že vrsto let Vladimir Putin, ki ga zaradi njegove (preračunljive) lojalnosti vztrajno rešuje pred jezo in kritikami silovikov, visokih uradnikov notranjega in obrambnega ministrstva in kajpak zvezne varnostne službe. Lani je med njimi in Kadirovom izbruhnil resen konflikt, saj je ta ukazal, naj njegovi možje brez pomisleka streljajo na vsakogar iz Moskve in drugih regij, ki bi na čečenska tla stopil brez uradnega dovoljenja Groznega.
K njegovemu vzponu in nebrzdani samopašnosti sta odločilno prispevala predvsem dva visoka predstavnika kremeljske nomenklature. Prvi je kajpak general Viktor Zolotov, eden najvplivnejših prijateljev Ramzana Kadirova. General Zolotov, 62, je bil skoraj poldrugo desetletje šef predsedniške varnostne službe. Pred tremi leti je prevzel vodenje čet notranjega ministrstva, zdaj pa je poveljnik novoustanovljene nacionalne garde. Povrh vsega je že nekaj časa tudi član kremeljskega sveta za nacionalno varnost. Po zaslugi Zolotova, ki je zelo blizu Vladimirju Putinu, ima Kadirov tako rekoč prost dostop do gospodarja Kremlja. Kadarkoli in kjerkoli. Tako mu je prav general Zolotov, ki ga je Ramzan že večkrat gostil na svojem domu v Centaroju, omogočil srečanje s Putinom na dan, ko je bil v Groznem ubit oče Ahmat Kadirov.
A obstaja seveda tudi temnejša plat tega nenavadnega prijateljstva. Na dan, ko je bil lani na Velikem Moskvoreškem mostu blizu Kremlja ubit Boris Nemcov, nadzorne kamere, ki jih je tam ničkoliko, začuda niso delale. Vadim Prohorov, odvetnik družine Borisa Nemcova, si je na vse kriplje prizadeval, da bi sodišče o tem izprašalo tudi generala Zolotova, ki bi o tem moral kaj vedeti, toda prošnje so bile seveda zaman. Generalova pojasnila sodišča sploh niso zanimala, zato Zolotova raje niso povabili na zaslišanje, Ramzana Kadirova, ki je po mnenju odvetnika družine Nemcova glavni organizator umora, pa razumljivo tudi ne …
Ilja Jašin, ruski opozicijski politik Foto: Maxim Zmeyev/Reuters
Čečenec Vladislav Surkov
Drugi veliki kremeljski zaveznik čečenskega predsednika je bil dolga leta Vladislav Surkov, nekakšna siva eminenca Kremlja, ki ga je bilo pred okupacijo Krima in vdorom na vzhod Ukrajine pogosto videti v tistih krajih. Prijateljstvo med njima ni naključno, saj je tudi Surkov Čečenec. Edini doslej, ki je prilezel tako visoko v kremeljski hierarhiji. Toda tega ne ve skorajda nihče. Njegovo pravo ime je namreč Aslanbek Dudajev, a si je današnji Vladislav zaradi političnega pragmatizma kasneje raje spremenil ime. Kot Dudajev namreč v Moskvi ne bi prilezel nikamor.
»Prav Surkov je v bistvu glavni arhitekt zdajšnjega čečenskega političnega modela, ki daje Kadirovu tako rekoč neomejeno oblast in popolno nedotakljivost. On mu je pomagal graditi svojo vertikalo oblasti, na las podobno tisti, s katero Rusijo vodi Putin. In prav on ga je učil, kako je treba ves čas laskati Putinu in mu nenehno prisegati brezmejno zvestobo. Vladarji to radi slišijo. Praksa je pokazala, da je bil Kadirov izvrsten učenec,« pravi Jašin in doda, da je Surkova v zahvalo za tovrsten poduk političnega pragmatizma že pred časom razglasil za »častnega državljana čečenske republike«.
Na čaj v Grozni
Ilja Jašin se je med pisanjem svojega skrbno sestavljenega in bogato argumentiranega poročila, ki obsega kar 65 strani, hotel osebno sestati z Ramzanom Kadirovom. Še posebej zato, ker je ta v javnosti vztrajno ponavljal, da se je vedno pripravljen srečati s komerkoli. S preiskovalci, političnimi nasprotniki in kritiki. Oktobra lani je denimo na čaj v Grozni povabil Žano Nemcovo, hčerko umorjenega Borisa Nemcova, in izjavil, da bo odgovoril na vsa njena vprašanja. Ilja Jašin ga je v odprtem pismu pozval, naj se namesto z nemočnim dekletom raje sestane z njim, toda na njegovo pobudo ni bilo odgovora.
Zato mu je na koncu poročila zastavil dvajset zelo konkretnih vprašanj. Med drugim tudi to, kaj je storil, da oče Ahmat Kadirov ne bi umrl v atentatu v Groznem, saj je med drugim prav on uradno skrbel za njegovo varnost. Pobaral ga je še o njegovem razkošnem življenju na račun ruskih davkoplačevalcev. In to v državi, kjer več kot 30 milijonov ljudi živi pod robom revščine. Zakaj zlorablja islam za politične namene? Zakaj vsi njegovi politični nasprotniki končajo s kroglo v glavi? In ne nazadnje: kako to, da mnogi mladi Čečenci pred nasiljem na Kavkazu množično bežijo v Islamsko državo v Siriji in Iraku? Na dlani je namreč, da tja bežijo predvsem pred njim, saj v njegovi politični shemi zanje v Čečeniji ni prihodnosti. Ilja Jašin do danes še ni dobil odgovorov na javno zastavljena vprašanja.
