Kremeljska Siriana

Ruski bloger Ruslan Levijev je svet že septembra seznanil z dejstvom, da so ruski vojaki, specialci iz krimskega Sevastopola, v Siriji. V sredozemski Latakiji. To sploh ni bilo težko ugotoviti. Kot pogost in dovolj spreten uporabnik interneta je zgolj vajeno sledil sporočilom, ki so jih pripadniki te elitne enote mornariške pehote puščali na družabnih omrežjih. In urno razkril njihovo novo, tajno lokacijo. Razplet ruske prisotnosti v Siriji, ki jo je Kremelj sprva vztrajno zanikal, tako kot v Ukrajini, je zdaj znan. Turška diplomacija, ki je že od izbruha sirske krize pred slabimi petimi leti ves čas neposredno vpletena v tamkajšnje dogajanje, je ogorčeno, brez dlake na jeziku, ošvrknila Američane. »Medtem ko je Pentagon z barvnimi kodami označeval različne sirske frakcije in jim ležerno delil zelene, rdeče in rumene pike, je Moskva po Siriji brez odlašanja udarila z orožjem!« je žolčno potožila uradna Ankara.

Vladimir Putin, ki je ta teden praznoval 63. rojstni dan (na zelo prijateljski hokejski tekmi v Sočiju, kjer so mu prijazno dovolili zabiti sedem golov), je kljub svoji že kar pregovorni nepredvidljivosti pravzaprav povsem predvidljiv. Po pohodu na Gruzijo, tej prvi ruski vojni proti širitvi Nata, je bilo v hipu jasno, da bo naslednja na vrsti Ukrajina. A ker kazenska agresija na prijateljsko sosedo (kjer so Ukrajinci z revolucijo odstranili dotlej drugo najbolj korumpirano vlado v Evropi, prva je kajpak v Moskvi) ni prinesla pričakovanih rezultatov, je bilo treba najti novo vojno. Tokrat na Bližnjem vzhodu, v razdejani Siriji, s katero ima Kremelj dobre odnose še iz časov, ko je državi s trdo roko vladal Hafez el Asad. Lev iz Damaska. Oče zdajšnjega predsednika, ki ga Moskva že od leta 2011, ko je tod izbruhnila arabska pomlad, vztrajno zalaga z orožjem in svetovalci.

Ruski predsednik je na sedežu svetovne organizacije v New Yorku predlagal ustanovitev nove mednarodne koalicije proti (islamskemu) terorizmu. Po zgledu Stalina, Roosevelta in Churchilla iz Jalte pred sedemdesetimi leti. Toda sam se je že pred tem odločil za španovijo z Bašarjem el Asadom iz alavitskega plemena Kalbija. Adam Michnik, nekdanji poljski disident, ki je te dni v Moskvi predstavljal knjigo svojih pogovorov z Aleksejem Navalnim, enim od voditeljev ruske opozicije, je ob tem zlobno dodal, da pakt s sirskim predsednikom prej spominja na sporazum Hitler-Stalin kakor pa na koalicijo z zahodnimi demokracijami. Le kako je namreč organizirati boj proti terorizmu skupaj s Hezbolahom, ki ga ves Zahod šteje za teroristično organizacijo? In kako je to mogoče početi skupaj z Asadom, ki je v dosedanjih spopadih pobil že več kot 200.000 svojih državljanov? Osem milijonov Sircev je beguncev znotraj lastne domovine, še štirje milijoni pa so zbežali čez meje. Tudi v Evropo. Kdo je torej hujši barbar, proti kateremu bi se bilo treba boriti? Sirska opozicija, Islamska država ali morda kar sam sirski predsednik?

Sirska tragedija, v kateri se pojavlja vedno več novih igralcev, v mnogočem spominja na napet geopolitični triler Siriana, v katerem je glavno vlogo pred točno desetletjem odigral George Clooney. Nekdanji agent Cie Robert Baer (film so posneli po njegovi knjigi See No Evil) je kasneje izjavil, da je (Pax) Syriana pravzaprav metafora za vse tuje posege na Bližnjem vzhodu. Washington je to brez vsakršnega kritičnega premisleka že storil v Iraku (in pred tem v Afganistanu). Vso regijo je s tem pahnil v nove vojne in tako (ne)posredno povzročil nastanek Islamske države, ki zdaj v praksi uresničuje stare ideje o Veliki Siriji, ki naj bi segala od Sredozemskega morja do Evfrata.

Glavni paradoks nove kremeljske avanture, ki ji v nasprotju z vojno proti Ukrajini nasprotuje velika večina ruskega javnega mnenja, predvsem iz strahu pred novim Afganistanom, ki je dokončno pokopal Sovjetsko zvezo, je seveda dejstvo, da Vladimirja Putina v bistvu sploh ne zanima boj s teroristi. Glavni cilj zdajšnjega ruskega sirskega koncerta je ohraniti Asada na oblasti, ga politično rehabilitirati in z njegovo pomočjo ohraniti vpliv na Bližnjem vzhodu, kjer je Kremelj za časa SZ že imel močne pozicije. Teroristi so v drugem planu. Po svoje tudi zato, ker so poteze, ki jih v tej novi vojaški avanturi vleče Moskva, na las podobne tistim v čečenski vojni. Znano je, da je Kremelj med čečenske bojevnike za neodvisnost vztrajno infiltriral Moskvi lojalne in dobro plačane skrajneže (kot je bil denimo Šamil Basajev), ki so s svojimi akcijami potem Moskvi dajali povod za krvave represalije po vsej Čečeniji in njeni soseščini. Jelena Milašina iz Nove Gazete, kjer je nekoč delala Ana Politkovska, je denimo že pred meseci razkrila, da je ruska zvezna varnostna služba FSB džihadistom s Severnega Kavkaza izdajala potne liste in jim prek Turčije odpirala pot v Sirijo, kjer se zdaj borijo v vrstah Islamske države. Nekateri tudi za ruske politične cilje.

Kaj torej hoče Vladimir Putin? Na dlani je, da je z vojno v Ukrajini in zdajšnjimi bombnimi napadi v Siriji močno izzval ves zahodni svet. Tudi z idejo o nekakšni Jalti 2, ki naj bi Rusiji dovolila svoja interesna območja na vsem območju nekdanje Sovjetske zveze in tudi v Vzhodni Evropi (kar pa se seveda ne more več zgoditi) in ji s tem povrnila nekdanji status velesile. Putin namreč Obami nikoli ne bo odpustil, da ga je ta nekoč razglasil zgolj za nekakšnega manj pomembnega regionalnega voditelja. Zdaj mu s svojimi potezami hoče dokazati prav nasprotno. Toda to počne sila netaktno. Z ustvarjanjem (prošiitske) osi Teheran-Moskva-Damask-Hezbolah je namreč vrgel rokavico vsem, ki nasprotujejo Asadovemu režimu: Evropi, ZDA, Turčiji, Saudski Arabiji, Katarju, Egiptu, Izraelu. S svojo šiitsko navezo pa je hkrati močno dregnil tudi v star šiitsko-sunitski spor, ki ga je s svojim nezakonitim posegom v Iraku silovito razvnel že Washington. Zato ima Robert Service prav, ko svari, da v ruski sirski avanturi ne gre le za vrnitev v čase hladne vojne, ampak za veliko resnejše stvari. Bo namreč Rusija res tvegala spopad s Turčijo ali z ZDA, ki pomagajo nasprotnikom Asada? Bo Iran pahnila v vojno s Saudsko Arabijo? Ali v resnici hoče nove konflikte z ruskimi sunitskimi muslimani, zlasti tistimi na Kavkazu, ki nočejo več biti ruska kolonija? Vladimir Putin je s tem odprl Pandorino skrinjico zla, ki utegne na Bližnjem vzhodu in tudi v Evropi povzročiti še večji kaos, kot smo mu že priča.

John Hersey v svojem romanu The War Lover opisuje ameriškega pilota, ki strastno bombardira nedolžne ljudi, hkrati pa se ves čas hvali tudi s svojimi ljubezenskimi podvigi, a se nato izkaže, da je v bistvu impotenten. Pokojni ameriški zgodovinar Howard Zinn je Herseyjevega junaka sicer hudobno primerjal z Georgeem Bushem, toda v tej vlogi je zlahka mogoče videti tudi Vladimirja Putina. Mačota, ki rad razkazuje svoje mišice, a v bistvu nenehno vleče slabe, impotentne poteze, ki v prvi vrsti najbolj škodijo prav Rusiji, nevarne pa so tudi za Evropo in ves svet.

Zdajšnja sirska drama močno spominja na sceno iz znamenite knjige Josepha Hellerja Kavelj 22. V nekem italijanskem bordelu je starec, ki je za mizo žulil svoj kozarec, takole govoril glavnemu junaku knjige, ameriškemu letalcu Yossarianu. »Mi, Italijani, bomo zmagali, ker smo tako šibki. Vi, Američani, pa boste izgubili, ker ste tako močni!« Starec je imel prav. Ameriška vojska XXL, ki je bistveno prevelika za Združene države in odločno premajhna za obvladovanje sveta, je po Vietnamu izgubila prav vse vojne, razen spopada na drobni Grenadi.

Nekaj podobnega velja tudi za Sovjetsko zvezo in današnjo Rusijo. Moskva je od katastrofe v Afganistanu moralna poraženka v vseh svojih vojnah, vključno z zdajšnjo v Ukrajini. In tudi avantura v Siriji se ne more končati nič drugače. Vojna je namreč vselej zatočišče za politike, ki problemov ne znajo reševati drugače kot s silo. In seveda vselej svojevrstna prevara, kar pa tisti, ki nekritično podpirajo takšno politiko (kot denimo Srbi za časa Miloševića), praviloma vselej spoznajo šele, ko je že prepozno. Zato se je takšnih politikov najbolje znebiti že kar tisti hip, ko začnejo sanjati o vojnah in o utrjevanju oblasti prek nedolžnih trupel.