Tiskane izdaje
Usodne zdravniške napake, kritična kakovost storitev, neurejeni odnosi med zaposlenimi, velike izgube iz poslovanja, preplačane nabave zdravil in medicinskih pripomočkov, korupcija in seveda čakalne vrste omenjamo danes v povezavi z UKC Ljubljana. Vse navedeno lahko najdemo tudi pri drugih izvajalcih v Sloveniji, a v UKC je skoncentrirano na enem mestu.
Na prvi pogled zgoraj naštete anomalije v UKC nimajo nič skupnega, a malce bolj poglobljen vpogled v te nečednosti odkriva dve zelo pomembni povezavi. Prvič, vsi navedeni dogodki povečujejo stroške poslovanja, in drugič, zagotovo ti dogodki niso povezani s pomanjkanjem solidarnosti v slovenskem zdravstvu. Slednja ugotovitev, ki bo postala še bolj argumentirana na koncu tega zapisa, je še kako pomembna, saj sedanja reforma zdravstvenega sistema, ki jo ponuja ministrstvo za zdravje s svojimi svetovalci, izhaja iz skoraj verskega prepričanja, da je v slovenskem zdravstvu glavni problem odsotnost dohodkovne solidarnosti pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju.
Toda že bežen premislek razkrije, da naštetih anomalij v UKC ni mogoče pojasniti z dejstvom, da se premije prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja plačujejo po enotni ceni, ne glede na dohodek zavarovancev. Tudi če bo ministrstvu in sedanji oblasti uspelo narediti »revolucionaren korak« k večji solidarnosti, tako da bosta razrušila slovensko zdravstveno zavarovalništvo, se razmere v UKC in pri drugih zdravstvenih izvajalcih zato ne bodo niti malo izboljšale.
Nič čudnega, da potem zdravstvena oblast in tudi javnost kliče na pomoč policijo, KPK, računsko sodišče, dekrete, preiskovalne komisije in nenehne zamenjave direktorjev te velike organizacije. A rojeva se le državno zdravstvo, anomalije pa ostajajo. Prav zato je pomembno, da se spomnimo uvodne opombe, da vse navedene anomalije v UKC združujejo tudi stroški.
Anomalije so stroški
Če UKC preplača nabave, seveda nastanejo za UKC stroški, ki jih ni pri izvajalcih, ki ne preplačujejo nabav. Kje lahko nastane korupcija v zdravstvu? Prvič, tam, kjer so čakalne vrste in bolniki s plačevanjem in uslugami zdravnikom ali drugim zdravniškim delavcem ter administraciji preskakujejo čakalne vrste ali dobijo druge ugodnosti. Drugič, kadar gre za investicije in se zdravstveni denar pretaka prek izdatkov za investicije in izvajalcev v žepe ljudi, ki so izbirali izvajalce. Tretjič, ko se kupujejo material, zdravila in drugi tehnični pripomočki in ponudniki podkupijo ljudi, ki odločajo o izbiri ponudnika. V vseh treh primerih je korupcija strošek za UKC, ker je zaradi nje nekaj preplačal ali pa nekaj ni dobil plačano.
Zaradi zdravniških napak lahko nastanejo odškodninske tožbe, ki jih mora plačati UKC in so strošek. Bolj sofisticirano nastane strošek tedaj, kadar slaba kakovost in zdravniške napake privedejo do zmanjšanja programov in neizvedenih pogodb s plačnikom, še posebej, če zaradi vsega tega bolnišnico zapuščajo bolniki in odhajajo drugam. Izgube iz poslovanja pomenijo, da so stroški glede na prihodke previsoki. Ker so vsi navedeni izvori izgub v UKC na delu, ni čudno, da je v UKC vedno kritična tudi solventnost, zlasti ker naši javni zavodi nimajo trajnega kapitala in so zato že po definiciji poslovno invalidni, kar slabi njihov položaj nasproti dobaviteljem in zvišuje nabavne cene.
Čakalne vrste pa nastajajo, (a) ker manjka zmogljivosti, (b) ker ni dovolj denarja za operativno poslovanje, (c) ker zmogljivosti niso izkoriščene, (č) ker so potrebe neomejene in ni mehanizmov racionalizacije povpraševanja in (d) ker nista usklajena tok pojavljanja potreb in tok ponudbe zdravstvenih storitev pri izvajalcih. Vse to so razlogi za čakalne vrste tudi v UKC.
V UKC je vse večje pomanjkanje zdravniškega kadra ustreznih specialnosti in kakovosti, manjkajo najnovejša oprema in prostorske zmogljivosti ter urgenca. Vse to vodi do izpada dejavnosti in oportunitetnih stroškov v obliki izpadlega prihodka. Pogosto spregledan vzrok za čakalne vrste je slaba izkoriščenost zmogljivosti, tako človeških kot materialnih, ker izvajalci niso spodbujeni za njihovo izkoriščanje. Pomanjkanje sredstev in neusklajenost med potrebami in sredstvi pri plačniku na ravni države se prenaša v izvajalce. V UKC se to pokaže kot neplačani programi, nezmožnost oblikovanja ponudbe novih praks in nakupov opreme ter ob stihijskem vstopu bolnikov iz drugih bolnišnic. Za UKC je značilno, da pogosto izvede več programa, kot ga plača plačnik, kar je posebna posledica čakalnih vrst.
UKC Ljubljana. Foto: Mavric Pivk/Delo
Vse navedene anomalije so torej za UKC stroški. Prav zato se jih izvajalci z zasebnimi lastniki izogibajo, če je le mogoče. Zmanjšujejo jim namreč profite in uničujejo vrednost njihovega premoženja. Če sami ne razumejo, da gre za njihovo premoženje, jih na to grobo opozarjajo konkurenti. Če bi bil UKC v zasebni lasti, bi to veljalo tudi zanj, predvsem če bi moral okusiti tudi evropsko konkurenco. Lastnik oziroma tako imenovani principal bi to zahteval od menedžerjev – agentov principala, ti pa od zaposlenih, zlasti tistih, ki vsaj delno odločajo o nastanku stroškov in dejavnosti v bolnišnici.
Iskanje principalov in agentov
A UKC ni v zasebni lasti, je javni zavod. Ti so po svoje edinstvene organizacije, zagotovo ostanek naših časov samoupravljanja, v katerih država – republiška ali lokalna – daje sredstva v uporabo zaposlenim, ki prispevajo v organizacijo svojo delovno silo. To je vidno celo iz računovodske bilance stanja, v kateri ni trajnega kapitala, temveč so namesto tega sredstva v uporabi. Država je torej principal, ki pa svojo vlogo prek sveta zavoda deli z zaposlenimi, plačnikom in lokalno skupnostjo. Zaposleni – med katerimi je tudi menedžment – pa prevzemajo vlogo agenta. Tako je razumljivo, da so edini, katerega zasebne interese lahko izkoristimo, da preprečimo slabo kakovost, napake, korupcijo, predrage nabave, izgube in čakalne vrste, zaposleni.
Navedene nečednosti povzročajo stroške, ti pa zmanjšujejo dohodke izvajalcev, pri katerih se pojavljajo. Če se morajo zaradi manjših dohodkov pri slednjih zmanjšati tudi osebni prejemki zaposlenih, to zmanjšanje »kaznuje« zaposlene kot agente za nečednosti. Kazen v obliki nižjih osebnih dohodkov lahko v skrajnem primeru povzroči, da izvajalec zaradi nizkih plač izgubi delovno silo, ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti in izgubi svoje mesto v mreži javnega zdravja. Zgled zasebnih izvajalcev je jasen: prezrcaljenje stroškov omenjenih nečednosti v osebne dohodke je rešitev.
Alternativi taki ureditvi ste le dve. Prva je spreminjanje javnih zavodov v državne izpostave, agencije, urade. Na žalost je praksa tudi v UKC prav v tej smeri in je del ustvarjanja državnega zdravstva s posledicami v obliki birokratizacije in nadzora z dekreti ministrov, inšpekcijami, policijo, pa tudi prevlade državne kadrovske politike in spreminjanja zaposlenih v državne uradnike. Rezultati pa so takšni kot v vseh zbirokratiziranih organizacijah.
Druga alternativa pa je privatizacija UKC. Vendar v zdravstvu in še posebej v UKC kot univerzitetni ustanovi nastajajo monopoli, javne dobrine in pozitivni zunanji učinki v »proizvodnji«. Zato maksimalne družbene učinkovitosti ni mogoče doseči, kot ve vsak študent mikroekonomike, če izvajalci delujejo po profitnem načinu. Ta ugotovitev seveda še ne pomeni, da UKC ni mogoče privatizirati, saj se lahko tudi zasebni izvajalci najdejo znotraj neprofitnega, h količinskim ciljem usmerjenega poslovanja in kolektivnega financiranja. A od zasebnih izvajalcev ni mogoče zahtevati, da v vseh primerih in trajno delujejo po neprofitnih načelih in zlasti v skladu s količinskimi cilji. Privatizacija UKC torej ni rešitev. To še posebej velja, če se zavedamo, da takih zdravstvenih organizacij ni mogoče imeti v tako majhni državi v večjem številu.
A pozor: da bi s pomočjo osebnih dohodkov spodbujali preprečevanje anomalij, ki označujejo sedanje čase v UKC, je potrebno v našem zdravstvu marsikaj spremeniti.
Osebni dohodki
Zelo jasno je, da niti sedanje kolektivne pogodbe niti sistem plač javnih uslužbencev tega ne omogočajo. Ob tem ne smemo pozabiti, da z uveljavljanjem osebnih dohodkov kot spodbude ne uvajamo zgolj močnih spodbud proti različnim anomalijam. Omogočamo namreč tudi, da delujejo a) spodbude plačilnih modelov, (b) spodbude, ki vodijo do stroškovno učinkovitih odločitev ter kakovostne ponudbe, (c) spodbude, ki izhajajo iz načela »denar sledi bolniku« in (č) spodbude iz tržnih dohodkov javnega izvajalca.
Začetni pogoj za to, da osebni dohodek postane spodbuda za učinkovite odločitve vsakega zaposlenega, je zagotovo ta, da posameznik za osebni dohodek opravi poln obseg dela. Verjetno ni daleč od resnice ugotovitev, da produktivnost (obseg storitev, opravljenih na uro dela) zdravnikov in sester ni kritična, saj jo določata tehnologija in oprema. Kritična pa je intenzivnost dela (obseg dela na uro prisotnosti na delovnem mestu). Eden najbolj učinkovitih načinov zmanjševanja stroškov dela v bolnišnici je zato povečevanje intenzivnosti dela. To pa je mogoče narediti le tako, da čim večji del zaposlenih svojo delovno obveznost izpolni z evidentiranjem efektivnega delovnega časa, ki je neposredno ali posredno delo z bolnikom. Tedaj je treba opustiti osemurni delavnik in ure za evidentiranje po hodnikih, uvesti fleksibilni delovni čas in vsaj zdravnike zadolžiti za posamezne bolnike.
Verjetno bi tedaj ugotovili, da velik del zaposlenih ne izpolni letne delovne obveznosti, merjene v urah dela z bolnikom, in da bi moral dežurstva, nočno delo in podobno opraviti zato, da bi dosegel ustrezno izkoriščenost oziroma intenzivnost rednega dela. Štiriindvajseturno odgovornost za bolnika bi tedaj z lahkoto uvedli. Tedaj bi tudi vedeli, kdo v bolnišnici in zdravstvenem domu v resnici dela in kdaj izpolni redno delovno obveznost in zato lahko gre delat tudi v drugo bolnišnico ali k zasebniku ali dobi posebej plačano nadurno delo in delo v bolnišnici za trg.
Foto: Jure Eržen/Delo
Da bi opisani sistem spodbujanja zaposlenih deloval, je zelo pomembno, da zaposleni v čim večji meri postanejo stroškovni nosilci. Zdravniki in tudi drugi povzročajo stroške in morajo za to biti neposredno odgovorni. Namesto administriranja in centralizacij naročanja potrebujemo nove sisteme formaliziranja poslovanja bolnišnic in zdravstvenih domov, zlasti ker gre za zelo tenkočutno iskanje ravnotežja med uspešnostjo (izboljševanjem zdravstvenega stanja uporabnikov) in učinkovitostjo (zniževanje stroškov poslovanja) izvajalcev. Za nadzor nad materialnimi stroški in stroški storitev potrebujemo procesno načrtovanje – v čim večji meri v obliki kliničnih poti – in reinženiringe, normative o porabi človeških in materialnih inputov ter zaposlitvi zmogljivosti (postelj, sob, aparatur), ki niso enaki normativom plačnikov in sindikatov ter jih mora UKC narediti za svoje potrebe sam, stroškovne obračune po bolniku in stroškovnih nosilcih (zdravnikih in drugih) vsaj na tedenski ravni in novo notranjo organizacijo.
Slednje pomeni vzpostavitev menedžmenta na čim nižji ravni, tedensko poročanje o vzrokih za odstopanje od normativov in tudi identifikacijo neupravičenih stroškov, ki morajo neposredno bremeniti osebne dohodke posameznika, ki jih je povzročil. Brez kliničnih poti in njihove vsakodnevne uporabe ter nadzora tudi ni mogoče zagotoviti kakovostnih obravnav in objektivizirati odgovornosti posameznega zdravstvenega delavca, saj ni jasno, kaj je naredil in kaj bi moral narediti za uspešnost izvajalca.
Zanimivo je, da smo predstavniki države v svetu UKC že ob letnem poročilu za leto 2008 predlagali, da UKC vpelje delovne normative, evidentiranje efektivnega delovnega časa, uvedbo kombiniranja fleksibilnega in fiksnega delovnega časa, proračunsko načrtovanje stroškov in nabav na ravni posameznega zdravnika, pa do danes ni bilo narejenega nič. Vendar bi bil sklep, da vsega tega niso naredili v UKC, ker je bilo vodstvo slabo, napačen. V bistvu niso bili izpolnjeni pogoji za tako organizacijsko prilagoditev UKC. Te pogoje pa ureja politika, ki ureja zdravstveni sistem. Če bi bil ta urejen na pravi način, bi zaposleni v UKC sami začutili potrebo in prisilo po taki reorganizaciji in te ne bi bilo potrebno uvajati z dekreti in državo, kar že po definiciji ne prinese dobrih rezultatov.
Tržni prihodki bi grobo opozarjali, da so dragoceni vsi faktorji v bolnišnici, ki jih ne uporabljajo za izvajanje javno financiranih programov. Prav zato zdravniki niso popoldan svobodni pri izbiri dela, četudi so opravili polno delovno obveznost pri izvajalcu, kjer so zaposleni. Tudi javni izvajalec ne more dovoliti, da bi zaposleni delali popoldan pri drugem izvajalcu, zlasti zgolj po ceni dela, ki ni polna cena dela pri javnem izvajalcu. Za delo pri drugem izvajalcu je nujno potrebno, da zaposleni to delo opravijo v okviru dela znotraj izvajalca, kjer so zaposleni, in da ga ta zaračuna drugemu izvajalcu. Že nekajodstotna režija na tako delo bi ob razviti tržni dejavnosti v UKC z lahkoto pokrila njihove vsakoletne izgube. Tako smo načrtovali tudi v svetu zavoda že leta 2009.
»Trde proračunske omejitve«
A zaposlenim je zato potrebno dati ustrezno moč v korporativnem upravljanju naših javnih izvajalcev. Sestava sedanjih svetov zavodov kaže na veliko število principalov (ministrstvo za zdravje, plačniki, zaposleni, lokalna skupnost) z zelo različnimi interesi. Zato ni nič nenavadnega, da naši javni izvajalci – vključno z UKC – nimajo resnih strateških dokumentov. Opredeljevanje poslanstev, vizij, vrednot in strateških ciljev ni igračkanje ali prepisovanje iz zakonov, temveč resno izražanje interesov principala. A če ni jasno, kdo je principal, tudi strategij ni mogoče delati. Danes pogosto pozabljamo, da je UKC nastal kot univerzitetni center in da je ob njegovi gradnji bilo načrtovano, da bo Ljubljana dobila svojo regionalno splošno bolnišnico. Ker to ni bilo uresničeno, bi bilo ključno, da bi UKC v strategiji jasno zapisal svoje poslanstvo kot univerzitetni center in poslanstvo kot regionalna bolnišnica ter temu prilagodil tudi organizacijsko strukturo.
V resnici pa bi principal morala biti država, saj je ona lastnica premoženja, ki ga je vložila v ustanovitev javnih izvajalcev. Taka opredelitev lastnika bi zahtevala, da javni izvajalci dobijo pravno statusno obliko podjetja (verjetno družbe z omejeno odgovornostjo) z enotirnim sistemom upravljanja in vodenja. Tedaj bi bila država pravi lastnik, ki izbira upravni odbor, premoženje pri izvajalcih pa bi bilo lastnina izvajalca, da bi ga lahko obnavljal in vanj investiral ter zlasti pobiral rezultate dobrega gospodarjenja. UKC tako potrebuje upravni odbor, lastnino nad premoženjem, s katerim deluje, in popolno podjetniško svobodo pri poslovodenju tega premoženja. Shizofreno mora biti, ko direktor UKC vsak dan gleda, kako mu državni uradniki na »njegovem« dvorišču gradijo urgenco. V upravni odbor bi lahko država omogočila vstop tudi lokalni skupnosti in morebitni zainteresirani javnosti ter zaposlenim, a ne plačnikom (ZZZS), ker bi bilo res nenavadno, da bi bili v upravnih odborih tudi kupci. A ker bi bili osebni dohodki zaposlenih v taki organizaciji zelo odvisni od uspešnosti menedžmenta, bi morala menedžerska struktura vedno pridobiti potrditev in zaupanje vseh zaposlenih, na primer, zbora zaposlenih.
Tudi z vidika upravljanja je pomembna velikost javnih izvajalcev. Danes je UKC en sam javni zavod z okoli osem tisoč zaposlenimi in tremi vrhnjimi menedžerji. Glede na delovno intenzivnost procesov v UKC so prevelike celo posamezne klinike in inštituti. Njihovo spodnjo mejo določajo »kritične mase« strokovnjakov in opreme ter seveda dostopnost in število potencialnih uporabnikov, zgornjo mejo pa obvladljivost poslovodenja. UKC je tipična organizacija, v kateri se kombinirajo ekonomije obsega in ekonomije dejavnosti. Vendar univerzitetna dejavnost ni podrejena kriteriju dostopnosti. Vse bolj se bo pokazalo, da prostorska decentralizacija univerzitetne dejavnosti ni smiselna, saj sodobni razvoj medicine zahteva ogromna sredstva, vključenost v mednarodno delitev dela in koncentracijo vrhunskih strokovnjakov. S tega vidika bi moral biti UKC jutri še pomembnejši. Če bodo drugi prevzemali to vlogo, ti nikoli ne bodo mogli dolgoročno zaživeti, UKC pa se bo vse bolj reduciral na splošno bolnišnico. Zato je državno določanje vloge UKC v mreži javnega zdravstva, ki je sedaj popolnoma odsotno, ključno ne le za UKC, temveč tudi za razvoj slovenskega zdravstva.
Decentralizacija UKC bi morala voditi do vrha UKC, ki bi vodil skupno strateško, razvojno in usklajevano vlogo, in podjetij, ki bi sklepala pogodbe s plačniki, imela lastne bilance, ugotavljala in trpela dobičke ter izgube in med sabo poslovala s transfernimi cenami. Tudi to smo zahtevali v svetu UKC že leta 2009, a sedanji javni zavodi tega ne omogočajo. Za popolnoma neprimerno organiziranost UKC torej niso krivi direktorji, temveč ministri.
Zdravniška in njej podobne zbornice so odgovorne, da UKC ne zaposluje nikogar, ki ni mojster svojega poklica. Foto: Jure Eržen/Delo
Pravi način plačevanja
Naš problem ni, da ne bi imeli sodobnih plačilnih modelov, naš problem je, da niso uporabljeni in novelirani tako, da bi lahko igrali svojo vlogo. Nekateri so nastali v zgodnjih osemdesetih letih, SPP (»skupina primerljivih primerov«) pa leta 2004. In nikoli niso bili sistematično novelirani, čeprav bi jih morali revidirati sproti. Ni res, da so glavarine, SPP, plačevanje po storitvi in pavšali nestrokovni načini plačevanja in zamegljevanje stvari. Tako v razvitih zdravstvih kot v literaturi so to sodobni načini plačevanja, ki spodbujajo avtonomne izvajalce – zasebne in državne – h kakovostnemu delu in stroškovni učinkovitosti hkrati. Toda plačilni modeli morajo biti najprej pravi, da na primer ne plačujemo nekaj z glavarinami, ko bi morali s pavšalom ali točkami, potem morajo izražati normative povprečno učinkovitih izvajalcev in biti morajo enaki za vse izvajalce, vključevati morajo nagrade za tehnološke preboje in podobno, ne na koncu pa morajo biti tudi dosledno uporabljeni.
UKC je poseben primer zanemarjanja vseh pravkar omenjenih načel in tudi prepričanja, da so plačilni modeli nepomembni. To še posebej velja, ker se v njem mešajo dejavnosti splošne bolnišnice in univerzitetne bolnišnice. Te dejavnosti zahtevajo različne plačilne modele in zlasti različne cene teh plačilnih modelov. Da na tem področju vlada popolna zmeda, niso krivi direktorji UKC. ZZZS je odgovoren za ureditev tega področja.
Verjetno še pomembnejši pogoj za nastanek spodbud pri zaposlenih v javnih izvajalcih, ki bi preprečevale opisane nečednosti, pa je določitev ustreznih cen storitev, opravljenih v okviru različnih plačilnih modelov. Za stroške zdravil, medicinsko tehničnih pripomočkov, zdravstvenih storitev in dela mora plačnik imeti normative, ki niso tisti od UKC in sindikatov, in referenčne cene inputov. Prav teh normativov naš plačnik ni revidiral že vsaj deset let in jih prilagaja po potrebah. Normativi dela bi morali obsegati tudi politiko plačnikov, s katero spodbujajo uvajanje novih tehnologij in kakovostnejšega dela. Prav to bi v UKC omogočilo razlikovanje univerzitetne dejavnosti od splošno bolnišnične dejavnosti. Amortizacija je cena, kot je cena katerega koli inputa, in zato mora biti v ceni. Kapitalu pri izvajalcih pa je potrebno priznati oportunitetno ceno, četudi naj bi izvajalci delovali neprofitno. Prav zadnji dve kategoriji v ceni namreč omogočata samostojno politiko investiranja, zaposlovanja in rasti ter razvoja pri izvajalcu.
Vse dokler je vodena politika plačevanja storitev izvajalcev po povprečno učinkovitem izvajalcu in na neprofitni način ob količinskih ciljih, ni nobene nevarnosti, da bi se s tem javni denar pretakal prek raznih dodatkov v zasebno dejavnost. Vir za večje osebne dohodke je tedaj vedno večja učinkovitost ali večji obseg dejavnosti, ki ga doseže izvajalec s kakovostjo, ko v svoje prostore pritegne več uporabnikov.
Zgolj takšno kalkuliranje cen namreč prepreči, da bi se razkorak med sredstvi in potrebami na ravni države prenašal v nesmiselne izgube izvajalcev in onemogočal njihovo poslovno samostojnost. Zato pa je potrebna košarica A. Ta namreč pomeni, da je obseg potreb, ki jih zadovoljimo v okviru javnega zdravstva (mreže), usklajen z obsegom sredstev, ki jih imamo zbrane prek ZZZS. Neomejene potrebe in omejena sredstva se tedaj ne bodo prvič usklajevali v UKC. In ker denarja, zbranega prek prispevkov in državnega sklada, kot je ZZZS, ne bo nikoli dovolj, saj so zdravstvene potrebe neomejene danes in bodo tudi jutri, je razumljivo, da morajo svojo vlogo odigrati tudi zdravstvene zavarovalnice in trg. Če je zavarovanje pri njih regulirano, je tudi njihova dejavnost del javnega zdravstva. Glavna značilnost slednjega je namreč, da je financirano kolektivno. Področje dejavnosti zdravstvenih zavarovalnic pa je košarica B. Brez košaric A in B se tudi UKC ob vseh obiskih policistov, komisij in odborov ter zamenjav direktorjev ne bo skopal iz svojih sramot.
Krivci niso zaposleni v UKC
Zmeda v UKC je tako posledica nedorečenosti deležnikov v slovenskem zdravstvu. Veliko krivdo je potrebno pripisati ZZZS, ki je – ob prisilni pasivni vlogi zdravstvenih zavarovalnic – glavni plačnik. Vsaj z vidika UKC mora nakupe v UKC omejiti na obseg razpoložljivih sredstev, da ne dela nekaj, kar potem ne bo plačano, mora preveriti, katere programe in v kakšnem obsegu jih je UKC spodoben izvesti, ponuditi cene na ravni sodobnih plačilnih modelov in stroškov povprečno učinkovitih izvajalcev ter nadzorovati kakovost in obseg kupljenih storitev. Zdravniška zbornica Slovenije ima lahko zgolj vlogo kolegijske presoje usposobljenosti zdravnikov. Zdravniška zbornica bi morala voditi javno kartoteko kariernih kartonov vseh slovenskih zdravnikov z njihovimi šolskimi, raziskovalnimi in praktičnimi dosežki, iz katere bi bilo treba razbrati tudi to, kakšna dela lahko opravljajo. Nagrajevanje po kakovosti nima pri tem nič, kot ne moremo za pilota reči, zanič je, in ne vemo, ali bo znal pristati, a nič zato, saj nima niti najvišje plače.
Zdravniška in njej podobne zbornice so odgovorne, da UKC ne zaposluje nikogar, ki ni mojster svojega poklica. Država mora zagotoviti, da UKC ponuja le tiste storitve, za katere izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti. To pomeni, da v kombinaciji opreme, zgradb in prostorov, sester, zdravnikov, drugih medicinskih in nemedicinskih oseb, administracije in menedžmenta ter tudi lastnikov in drugih zunanjih deležnikov lahko UKC kakovostno, trajno in vedno ponuja tiste zdravstvene storitve, ki jih od njega pričakujemo in plačnik plača. Če bi že do sedaj zahtevali strogo izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti, zelo verjetno marsikje ne bi operirali dojenčkov, krčnih žil in podobno. Preverjanje pogojev je funkcija države in ni stvar kolegijskih presoj. Če izvajalec ne izpolnjuje pogojev, noben plačnik – tudi tisti iz žepa – ne more z njim skleniti pogodbe o izvajanju dejavnosti. Če pa jih izpolnjuje, pa lahko dela, dokler jih izpolnjuje, kar bi moralo veljati tudi za koncesionarje. Anomalije v UKC so znak, da določene dejavnosti v UKC niso izpolnjevale takih pogojev, ZZZS pa jim je plačeval zanje.
Uporabniki pa bi morali dobiti iz UKC informacije o tem, katere operacije lahko kvalificirano delajo v bolnišnici, katere nove metode uporabljajo, kaj dela neki zdravnik, kakšne so njegove izkušnje, kakšne aparature imajo in podobno. Brez trženjskega komuniciranja to ni mogoče. Trženjsko komuniciranje je stvar vsakega posameznega izvajalca. Tudi to smo v svetu zavoda zahtevali že leta 2009.
Poleg tega pa UKC potrebuje načrtovanje – pri sebi in na ravni države. Ker se zdravnik izobražuje in usposablja skoraj deset let, bi že danes morali načrtovati potrebe po kadrih v letih okoli 2025. UKC bi moral že danes imeti vsaj več sto zdravnikov na izobraževanju v tujini, da bi sledili trendom v svetu. Kadrovska politika je lahko le stvar UKC. A zanjo potrebuje poslanstvo, vizijo in strateške usmeritve. Demografski trendi, incidence bolezni in zlasti priliv novih tehnologij zahtevajo zelo verjetno vsaj petinsko povečanje zmogljivosti do leta 2025. Če pa se naredi še kakšen tehnološki preboj, kot ga na primer nakazuje personalizirana medicina, pa ne bo treba imeti le več denarja, temveč bo treba temu prilagoditi cel zdravstveni sistem skupaj s sistemom zdravstvenega zavarovanja.
Da danes ZZZS in zavarovalnice, zbornice, država in tudi UKC ne delajo vsega, kar bi morali, je posledica zdravstvenega sistema in politike. Ta pa sta stvar ministrov, vlade in državnega zbora. Razmere v UKC zelo jasno kažejo, da država svojih nalog ni opravila – ali jih vsaj ni opravila na pravi način. Za to pa ne moremo kriviti direktorjev in zaposlenih, krivi so ministri, ki ne razumejo, ne znajo ali nočejo ukrojiti pravega zdravstvenega sistema in politike. Jasno pa je tudi to, da nečednosti iz UKC nimajo zveze s solidarnostjo premij prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.
