Tomo Križnar: Krivi smo vsi, ki smo vedeli, da prihaja trpljenje, pa nismo naredili nič

Nazadnje so Združeni narodi razglasili stanje vsesplošne lakote pred šestimi leti. Na jugu Somalije je takrat zaradi epidemije kronične podhranjenosti umrlo več kot četrt milijona ljudi. Po letu 2011 je večina zemljanov verjela, da se množično umiranje zaradi pomanjkanja hrane ne more več ponoviti. Prejšnji mesec pa sta dve agenciji OZN sporočili, da smrt zaradi lakote grozi poldrugemu milijonu otrok v Južnem Sudanu, Somaliji, Jemnu in severni Nigeriji.

V sporočilu za javnost, ki so ga dokaj dramatično prenesli vsi glavni globalni mediji – s pripombo, da uradna razglasitev lakote pomeni, da so ljudje že začeli umirati –, so poudarili tudi, da so razmere najhujše v Republiki Južni Sudan, kjer nima dostopa do hrane skoraj polovica prebivalcev. To pomeni pet milijonov od približno enajstih milijonov prebivalcev te leta 2011 zadnje razglašene »neodvisne« države.

Kot glavni vzrok za neskončno trpljenje in umiranje v Južnem Sudanu se navaja vojna za nadzor naftnih polj med dvema glavnima tekmecema, zdajšnjim predsednikom Kirom in bivšim podpredsednikom Mačarjem, oziroma dvema večinskima plemenoma, Dinkami in Nueri, ki je pregnala z domov več kot tri milijone ljudi.

Poleg medijev so se v novi dobičkonosni posel, ki ga je potegnila za seboj uradna razglasitev lakote, vključile tudi globalne nevladne humanitarne organizacije. Tudi njihove podružnice v Sloveniji so takoj pograbile priložnost in se obrnile na svoje člane in podpornike s prošnjami za prispevke.

»Leta 2017 ne bi smel nihče umirati zaradi lakote. Na svetu je dovolj hrane, imamo dovolj možnosti, kar zadeva humanitarne skupnosti,« je za BBC izjavil Justin Forsyth. »V Južnem Sudanu ima Unicef 620 centrov za podhranjene otroke. Kraji, kjer umirajo otroci, so torej kraji, kamor ne moremo dostaviti pomoči ali pa jo lahko le redko. Če bi imeli dostop do vseh krajev, bi lahko rešili vse otroke.«

Odzvala se je tudi evropska komisija in zgledno takoj nakazala 83 milijonov evrov, 17. marca pa dodatnih 100 milijonov in še 65 milijonov za žrtve posledic El Niña na Afriškem rogu, v Somaliji, Keniji in Etiopiji.

Tokrat je prvič sodeloval tudi predsednik Južnega Sudana Salva Kir. Javno je priznal veliko sramoto in obljubil tujim nevladnim organizacijam, ki jih je do zdaj zmerjal z vohuni in podporniki upornikov – podobno kot Omar al Bašir v Kartumu –, da bo vlada poskrbela za varen dostop do območij, koder so civilisti najbolj ogroženi.

»Prebivalci so večinoma kmetje, vojna pa je uničila kmetijstvo. Izgubili so črede in celo svoje orodje. Že več mesecev so v celoti odvisni od vsake posamezne rastline, ki jo najdejo, ali ribe, ki jo ulovijo,« je dejal predstavnik organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo v Južnem Sudanu Serge Tissot.

»To lakoto je povzročil človek!« je izjavila vodja programa OZN za hrano (WFP) v tej afriški državi Joyce Luma.

Prav ima! A katerega človeka ima v mislih birokratka?

Zgodnje izkušnje

Sudan oziroma to, kar sta zadnjih šest let od odcepitve južnega dela s pomočjo večine mednarodne skupnosti zdaj dva Sudana, spremljam od leta 1979. Po prečkanju Sahare z avtoštopom sem med vračanjem po Nilu proti Evropi zašel tudi v takrat največjo afriško državo. Niti na misel mi tedaj ni prišlo, da bo to žitnico med obema Niloma na severu in največje pašnike na jugu kdaj pestila lakota. Na muslimanskem severu so temnopolti domačini s koreninami v arabskem svetu gojili kulturo gostoljubnosti, ki ji nisem našel para nikjer drugod na planetu. Na krščanskem in animističnem jugu so pasli in kmetovali najbolj črni od vseh črncev in gojili stare, arhaične tehnike.

Predsednik Nimeiri se je držal na oblasti tako, da je krmaril med obema populacijama na severu in jugu z obljubo, da bo socializem in ekonomski napredek prinesel odrešitev za vse težave, ki so jih pustili za seboj kolonizatorji Britanci. In hkrati s pomočjo politike neuvrščenih, ki je v to deželo, čez katero teče največ najdaljše reke na Zemlji, spustila tudi strokovnjake iz več vzhodnoevropskih držav, med njimi tudi Jugoslovane. Od vseh drugih tujcev smo bili najbolj cenjeni, ker smo iskali vodo in gradili vodnjake v puščavah v zameno za živalske kože, najbolj pa smo se proslavili, ker smo med drugim trenirali tudi sudansko nogometno reprezentanco.

Z žlahtnimi plemenjaki ob Nilu

Ko sem štiri leta pozneje v deževni dobi z devetinštiridesetkubičnim Tomosovim motorjem potoval po poteh lovcev na sužnje iz Kartuma čez južni rob Sahare prek največjih močvirij na Zemlji, ki so nekoč ustavila ne samo Egipčane, ampak tudi Grke in Rimljane, vse dokler jim leta 1804 ni vzela nedolžnosti odprava otomanskega podkralja iz Kaira pod vodstvom Albanca Mohameda Alija, sem povsod naletel na simpatije in pomoč, brez katere se ne bi nikoli prebil skozi tista neskončna brezpotja.

V tistih treh tednih sem izgubil vsak strah pred derviši na severu in še nagimi Šiluki, Dinkami, Nueri in drugimi bojevniki na jugu. Ti ljudje takrat niso bili divjaki! Takrat še ne!

Možje, oboroženi s sulicami in loki, dolgonogi in sloki kot jegulje, pobrazgotinjeni in porisani s primitivnimi vzorci, ki sem jih z mopedom srečeval na ozkih stezah, takrat niso posiljevali žena in deklet in drug drugemu pobijali otroke. Trgovina s sužnji je prav takrat prvič v zgodovini zares začela pojenjati, ker so se odnosi med staroselci in priseljenimi ljudmi v tej skoraj prazni deželi razvijali dobro. Vsaj ob Nilu se je čutilo tako; na zahodu, v provincah reke Gazelje, ki mejijo na Darfur, suženjstvo kot najboljši plenilski posel cveti še danes.

Začudeni staroselci so vsi po vrsti morali videti v meni nekaj dobrega. Dovolj je bilo, da sem pokazal prazno čutaro, pa so že tekli po pitno vodo brez ličink bilharzije. Odzdravljali so navdušeno, se množično zbirali okrog motorja, vsevprek molili dlani in drug za drugim vabili na najbolj skromna domovanja na nizkih vzpetinah, me hranili z zažganim kravjim mesom in mlekom, pomešanim z živalskim urinom in krvjo. Nisem pogrešal televizije niti radia, saj so povsod pod večer, sploh pa ob polni luni, rajali in peli in se ljubili. Lahko sem si jih predstavljal, kako stoletja bežijo pred vdori tujcev vse globlje v osrčje največjega močvirja na planetu, kjer so se ščitili z agresivnostjo in divjim videzom, kot se na primer kaktusi ščitijo z bodicami in divje zveri s kremplji, čekani in rogovi.

Idilično življenje v sožitju z naravo so njihovi umetniki pred tisočletji naslikali na stene v saharskih gorah Hoggar in Tassili. Antropolog Terence McKenna po teh podobah špekulira, da so naši skupni predniki iz vrste homo sapiens samo tisto kratko obdobje pred kognitivno revolucijo v vsej svoji evoluciji uživali mir. Ekološko duhovnost naj bi uživali po zaslugi bilk moči, predvsem norih gob, ki so upodobljene na slikarijah, podobno kot v naših otroških knjigah rdeče mušnice. Psilocibin naj bi širil zavest ne samo mojstrom šamanom, ampak tudi navadnim kekcem in mojcam in jim omogočil vpogled v zakonitosti vesoljne narave.

Stenske slikarije predstavljajo nekakšno fotoreportažo nekdanje življenjske sreče in radosti, ko je bila Sahara po zadnji ledeni dobi še zelena in je prehranjevala vse divje in že udomačene afriške živali ter sta se povsod cedila med in mleko. Tudi današnji Sahel, kjer se zdaj Sahara proti jugu širi sedem kilometrov na leto, je bil en sam rajski pašnik, od katerega je danes ostal le še Sud v Sudanu, pa še to samo v deževni dobi.

Možem sem se za vodenje in potiskanje motorja iz peska in blata zahvaljeval tako, da sem jih jemal na zadnji sedež in dirkal gor in dol po razmočeni črni puhlici. V tistem zanosu se nisem bal niti komarjev in malarije niti muhe cece in spalne bolezni, ki so pred pojavom vozil na zračno blazino in hidroplanov ščitili močvirja pred evropskimi konji in arabskimi kamelami.

Neko noč je ritem bobnov in vriskajočih domačinov tudi mene spravil iz samega sebe. Vsi skupaj s palmami dumdum in okroglimi kočami iz ilovice, kritimi s slamo, ter kravami in biki smo se dvignili gor, nekam med zvezde. Brez alkohola in norih gob, upodobljenih na stenskih slikarijah. Tisto ekstatično počutje je verjetno moja prva zunajtelesna izkušnja. Naslednje se morda lahko nadejam šele ob smrti. Naslednje dni sem se počutil ozdravljenega vseh nevroz in spravljenega s prvinskim kaosom, iz katerega se je razvila klasična civilizacija.

Seveda so tudi nomadska pastirska ljudstva ob Nilu vso zgodovino spomina podobno kot drugi sapiensi tekmovala za pašnike, travo in vodo. Ampak če je mogoče verjeti starim ljudem, ki sem jih vsa ta desetletja zasliševal o tem, jim pobijati dečke in posiljevati deklice ni prihajalo niti na misel. Mladi poganjki človečnosti so jim bili preveč dragoceni. Za njih je bila mladina nekaj kot naravni viri. Ni bilo še strojev, ki bi nadomeščali ljudi in ki danes nižajo ceno človeka. Dečke so trenirali za janičarje, deklice za priležnice in hurije v haremih kalifata.

Ni bilo nobenih poročil o serijskih posilstvih, kot se dogajajo zdaj po vsem Južnem Sudanu in celo v prestolnici Džubi, kjer so lani vladni vojaki poleg vhoda v taborišče OZN posiljevali tudi evropske in ameriške delavke nevladnih humanitarnih organizacij. Onečastiti dekle ali ženo je bilo možem in fantom v močvirju absolutni tabu. To so počeli samo Turki. Lovci, ki so po preboju skozi naravne ovire začeli zavzemati Sud. Prav tako niso poznali pobijanja dečkov. To so počeli samo tujci. Arabski trgovci iz Zanzibarja in z vzhodnih afriških obal, ki so se tako poskušali zaščititi pred maščevanjem za pobite starše in starce.

Sploh pa si niso zastrupljali vodnjakov in požigali zrelih polj prosa.

Kaj se je zgodilo z žlahtnimi plemenjaki ob Nilu, da so izgubili vse prepovedi in vse vrednote?

Kratka zgodovina

Prvi, ki je priplul z mrzlimi severnimi vetrovi v sušni dobi po Nilu navzgor za otomanskimi muslimani leta 1848 in postavil prvo katoliško cerkvico Sveti križ na temeljih dotedanje zaribe (trdnjave, ki je čuvala ulovljene sužnje), tam, kjer danes smrdi in se razkraja mučilnica, ki jo imamo za prestolnico Južnega Sudana, je bil slovenski misijonar Ignacij Knoblehar. Muslimanski trgovci, ki so drli skozi Sud za Turki, se od začetka niso ukvarjali s spreobračanjem. Tudi njim je šlo samo za sužnje, slonovino in nojeva peresa.

Knoblehar je kupoval sužnje in jih pošiljal na sotočje Modrega in Belega Nila, kjer je v prvem urbanem središču Kartumu, ki ga je za kalifat s sedežem v Istanbulu upravljal turški paša, postavil prvo semenišče, ki je vzgajalo prve domače duhovnike. Stari ljudje pravijo, da zaradi tega ni bilo narejene veliko škode, saj so poglavarji afriških ljudstev nasedli avstro-ogrskim pridigarjem šele kasneje, in še to samo tako, da so pošiljali le manj bistre dečke. Najbolj pametne so čuvali za svoj razplod. Menijo pa, da je pomrlo veliko žensk in otrok mož, ki so sprejeli novo vero, ki je prepovedovala mnogoženstvo. Novi kristjani so se morali odločiti samo za eno ženo in njene otroke.

»Mi vsi živimo v zaporu«

Prvi slovenski misijonarji so večinoma pomrli od malarije in tako imperialna Avstro-Ogrska ni uresničila svoje ambicije, temveč jo je Vatikan, ki je desetletja pozneje poslal nove italijanske misijonarje s Kombonijem na čelu. Ti so se znali bolj prilagoditi na življenje v močvirjih in puščavah v dolini Nila in nadaljevali Knobleharjevo delo. Pol stoletja pozneje so prvenstvo v današnjem Sudanu prevzeli kolonialni Britanci in pregnali Francoze, s katerimi so v vasi Šilukov Fashoda skoraj začeli vojno imperijev.

Na preganjanje muslimanske trgovine s sužnji in uvajanje trgovine s sužnji, zamišljene na krščanskih vrednotah, je – navdahnjen od preroka Mohameda – odreagiral samooklicani novi prerok Mahdi iz Dongole na severu. In v vsesplošnem množičnem uporu, ki ga je vodil proti britanskemu agentu Charlesu Gordonu, ki je upravljal Sudan za turško državo, temu odrezal glavo in jo nataknil na kol ter s tem dal zgled današnji Islamski državi. Ta z novim projektom ponovno poskuša očistiti vero in pregnati tujce ter osvojiti Kairo in Jeruzalem in tudi Istanbul in potem ves svet.

Trideset let pozneje se je Britanija – menda v strahu, da je ponovno ne bi prehitela Francija, ki je gradila svoj kolonialni sistem z zahoda proti vzhodu – vrnila z zadnjo tehniko množičnega ubijanja in se maščevala s pokolom dervišev. Nekateri viri trdijo dvajset tisoč, drugi pa navajajo tudi do sto tisoč dervišev. Ta pokol s strojnicami maxim, ki velja za enega največjih v zgodovini osvajanj Evropejcev, se je globoko zarezal v kolektivno nezavedno Sudancev.

Od tedaj gre v Sudanu vse samo še navzdol. Čeprav so bili nekateri poznejši britanski komisarji strpni do sudanskih posebnosti in prenekateri lokalni izobraženci danes trdijo, da bi jih takoj vzeli nazaj, islamizirane množice Britancem niso nikoli zaupale svoje usode. Severnjaki so sabotirali inovacije in tehnični razvoj in zaostali daleč za svojimi sosedi v arabskem svetu. Nič čudnega, da je bila Al Kaida ustanovljena v Kartumu in da vojaška islamska diktatura Omarja al Baširja danes podpira teroristične skupine, kot sta Al Šabab in Boku Haram. Ljudem na jugu pa Britanci za razvoj niti niso dali nobenih možnosti.

Animistični jug so kolonialni uradniki zaprli v neke vrste človeški živalski vrt, rekoč, da ga želijo zaščititi pred pretkanimi Azijci. Pri izkoriščanju območja na severu, velikega skoraj kot pol Evrope, so sodelovali predvsem z izobraženimi muslimani. Tam so za potrebe svoje administracije gradili šole, na jugu so smeli poučevati samo misijonarji. Ko se kolonializem ni več izplačal in so bele družine odšle, so pred tem oblast prepustile trem plemenom s severa, ki se imajo za arabska. Dostojanstvena in ponosna, a ne ravno politično izkušena afriška ljudstva na jugu so se takoj uprla nadaljevanju stare trgovine.

Američani, ki so podprli Sudansko ljudsko osvobodilno vojsko (SPLA), zlasti potem ko je v Etiopiji padel glavni sponzor, rdeči cesar Mengistu, so skušali Johnu Garangu vsiliti svojo protestantsko logiko. Seveda je Dinke in Nueri iz močvirij in drugi niso sprejeli. Vztrajali so pri svoji nomadski pastirski pameti, ki je tudi kavbojska, a je drugačna, značilno afriško kavbojska.

Zgodilo se je nekaj podobnega kot v vseh deželah v podobni situaciji, tudi v Sloveniji. Zmagovite elite SPLA so pokradle vse, preostali so izgubili vse. To je tisto, kar vladne Dinke ne dovolijo videti nam tujcem.

»Oprosti nam, da smo bili grobi s teboj!« se mi je junija lani opravičil eden od črnih zasliševalcev v Džubi, potem ko so me po dveh tednih v zaporu, kjer sem pristal zaradi potovanja čez naftna polja, kjer vlada največja lakota, izročili nemškemu diplomatu. »Saj veš, da mi vsi tukaj živimo v zaporu. Ampak tudi vi, v trdnjavi Evropi, živite v zaporu,« se je posmehnil, preden so me spustili na letalo. »A veste to? A tvoji ljudje vedo to?«

Kako naj mi, v zaporu Evropa, vemo, da živimo v zaporu?

Domine, quo vadis?

In kako naj mi, v zaporu Evropa, vemo, kdo je kriv za lakoto, o kateri sem tulil, da prihaja nad staroselce v obeh Sudanih že lani poleti po vrnitvi v Slovenijo, ker sem bil priča, da domačini kljub novemu dežju ne sadijo, saj niso verjeli, da bodo želi!?

Za največjo humanitarno katastrofo niso krivi samo Kir in Mačar, njune elite Dink in Nuerov ter kleptokracija iz vrst SPLA in Nacionalne varnosti, ki jo razkrivata John Prendergast in George Clooney iz nevladne organizacije Enough. Torej ti, ki so leto prej pod prisilo trojke (Amerika, Britanija in Norveška) in podporo Afriške unije in OZN podpisali mirovni sporazum, a so julija lani dovolili, da so se sodržavljani spet začeli pobijati med sabo.

Niti samo tujci, ki iščejo v vsakem zgodovinskem obdobju nove zvijače, kako skregati in ločiti množice in naščuvati sužnje, da pobijajo drug drugega.

Niti samo naravni zakon, po katerem se nomadski pastirji in naseljeni poljedelci vsak s svojo logiko nujno in zmeraj spopadajo za preživetje.

V Džubo sem se decembra vrnil s podporo žene Bojane in pomočjo Kona Victorja Dima, prijatelja iz ljudstva Luo, ki mi je pomagal potovati po Južnem Sudanu prejšnje poletje, ko je bil še minister za finance v novi zvezni državi Wau. Skupaj z guvernerjem Wadom je javno spraševal, zakaj vladna vojska in milice, sestavljene iz Dink, od julija lani napadajo svoje lastne ljudi v zvezni državi Wau. Zato sta oba izgubila službo. Wade je zdaj zaprt v isti VIP-celici, kot sem bil jaz, Kon nam skuša pomagati pri transportu naše vrtalne naprave čez Južni Sudan in pri snemanju dokumentarnega filma o Ignaciju Knobleharju.

Med čakanjem na dovoljenje za snemanje ministrstva za informacije sva se z Bojano po tradicionalnih poteh vtihotapila v Nubske gore onkraj meje. Obiskala sva šolo v votlinah gore Kowalib na severni bojni črti in ugotovila, da tisoč tristo šolarjev kljub vsem pozivom na pomoč še naprej ne podpira nobena organizacija. In da bo lakota zaradi slabega lanskega dežja in novih napadov vladnih sil prizadela družine še bolj kot na jugu.

Za novo množično trpljenje in smrt v obeh Sudanih in okoliških deželah smo krivi vsi. Vsi, ki smo vedeli, da prihaja, pa nismo naredili nič ali vsaj ne dovolj, da bi vse to, kar zdaj mori in pobija, preprečili. Najbolj tisti, ki smo vedeli, a tudi tisti, ki niso hoteli vedeti – čeprav je bilo že od razglasitve nove države mogoče predvidevati, kaj se bo zgodilo.

Zdaj je vprašanje predvsem, ali našim gospodarjem manjka samo osnovnega antropološkega znanja ali pa vse počnejo zavestno. Ali smo mi, množice, vse manj sočutni drug do drugega, zato ker nas gospodarji delajo take, ali pa smo tudi za to odgovorni sami?

Vesolje je okroglo. Vse se vrača in vse se plača!