Krvava pomlad v Afganistanu, uradno »varni državi«

V sredo, 31. maja, se je tovornjak (cisterna za odpadno vodo), napolnjen s 1500 kilogrami eksploziva, ustavil na križišču četrti Šerpur in Vazir Akbar Kan v središču Kabula. Tovornjak je bil opremljen z oznakami dostavnega podjetja, ki ima dovoljenja za opravljanje storitev v tako imenovanem zelenem območju, kjer so veleposlaništva, sedeži podjetij, banke, hoteli, državne institucije … V času jutranje prometne konice in sredi muslimanskega svetega meseca ramazana so bile ulice polne vozil in ljudi. Tovornjak je parkiral v bližini nemškega veleposlaništva, tik ob vstopu v »zeleno območje«.

Kmalu zatem je odjeknila strahovita eksplozija in razbila okenska stekla v polmeru enega kilometra. Tresla se je zemlja, tresel se je zrak. V (še enem) terorističnem napadu je bilo ubitih najmanj sto petdeset ljudi, večinoma civilistov. Okoli štiristo jih je bilo ranjenih. Vsaj sto se jih po podatkih iz Kabula še vedno bori za življenje. »Bil sem na številnih prizoriščih napadov. Ljudi sem reševal z mnogih prizorišč eksplozij, a česa takega kot danes zjutraj še nisem videl. Vse je gorelo. Ogromno ljudi je bilo v kritičnem stanju,« je novinarjem v Kabulu povedal reševalec Alef Ahmadzai.

Tri dni kasneje, v soboto, 3. junija, so v afganistanski prestolnici, ki so jo po terorističnem napadu preplavili protesti, v katerih je bilo ubitih vsaj deset ljudi, potekali pogrebi žrtev napada, za katerega nihče ni prevzel odgovornosti. Na eni od pogrebnih slovesnosti na severu Kabula so v času molitve simultano odjeknile tri bombe, ki so bile nastavljene v čevljih samomorilskih napadalcev. Na pogrebu – močnejše metafore razmer v Afganistanu ni mogoče najti – je bilo ubitih še dvajset ljudi, ranjenih pa sto dvajset.

V torek, 6. junija, je v Heratu, že vrsto let najbolj varnem afganistanskem mestu na zahodu države, napadalec pred znamenito Veliko mošejo (Džama Masdžid) parkiral motorno kolo, v katerem je bila skrita bomba. Ko je bila gneča pred mošejo, ki jo krasijo modre kupole, največja, je bombo razneslo. Ubitih je bilo osem ljudi, ranjenih petnajst. Na isti dan je v Kabulu potekala mednarodna konferenca o miru in stabilnosti v Afganistanu (»kabulski proces«), na kateri je sodelovalo več kot dvajset držav. Oblasti so v strahu pred demonstracijami in novimi terorističnimi napadi po vsej državi razglasile dela prost dan in – kolikor je bilo mogoče – izpraznile ulice prestolnice, ki se je za štiriindvajset ur spremenila v vojaško utrdbo.

* * *

To je le »statistika« – jezik številk, ki bi ga evropski in slovenski birokrati morali razumeti – zadnjega tedna afganistanske vojne, ki s krajšimi postanki traja že skoraj štiri desetletja. Vanjo niso vključene žrtve spopadov, ki med afganistanskimi varnostnimi silami in različnimi uporniškimi skupinami, na čelu s talibi, potekajo po velikem delu padle države. Vanjo niso vključene žrtve opijskih vojn – obračunov mafijskih skupin in zasebnih varnostnih podjetij, ki so se vrsto let »napajala« iz evropske in ameriške razvojne pomoči. Vanjo niso vključene žrtve podhranjenosti, skoraj neobstoječega zdravstva, opijske odvisnosti, družinskega nasilja, medsektaških obračunov … Vanjo niso vključene žrtve evropske (proti)begunske in (proti)migrantske politike ter tihotapcev, zaradi katerih je na poti proti Evropi izginilo več sto večinoma mladih Afganistancev.

Leto 2016 je bilo v Afganistanu najbolj krvavo po letu 2001. V napadih talibov in »konkurenčne« Islamske države je bilo ubitih 6700 (!) pripadnikov afganistanskih oboroženih sil, ranjenih je bilo okoli 12.000.

Kot vse kaže, bo letošnje leto močno »preseglo« lansko.

Deportacije beguncev naravnost v vojno

Kljub temu Evropska unija in Slovenija obravnavata Afganistan kot »varno državo«. Za varno območje, denimo, velja tudi Kabul, kjer je bilo po podatkih afganistanske pisarne Združenih narodov število žrtev v letošnjem letu višje kot v kateri koli drugi afganistanski provinci, vključujoč, denimo, Helmand in Kandahar. Število odobrenih prošenj za azil afganistanskim državljanom strmo pada. Varno seveda za vračanje beguncev, ki so se leta 2015 in 2016 pridružili stotisočim drugim beguncev in migrantov na poti proti EU. Iz Evrope je bilo v Afganistan lani »vrnjenih« več kot 6800 beguncev, do danes dobrih 8000. Večina proti svoji volji.

Ogromno afganistanskih beguncev je za pot proti Evropi razprodalo vso svojo lastnino – ali pa so to naredile njihove družine, ki so za pot proti Evropi določile enega izmed svojih najstniških sinov. Več deset tisoč afganistanskih beguncev je v Evropo prišlo iz Irana, mnogi v Afganistanu niso preživeli niti dneva, saj so – to večinoma velja za preganjane Hazare – otroci beguncev iz časa sovjetske okupacije ali vladavine talibov. Nevladne organizacije, ki spremljajo vračanje beguncev, beležijo primere ljudi, ki so jih evropski birokrati poslali v Kabul, ti pa so po prihodu v mestu, kjer niso poznali nikogar, preprosto poniknili. Takšnih primerov bo zmeraj več. Na ostankih tako imenovane balkanske begunske poti je v tem trenutku – večinoma v Grčiji – ujetih še najmanj 20.000 afganistanskih beguncev.

»Svoji družini nisem povedal, da sem se moral vrniti v Afganistan. Počutim se osramočeno,« je po prisilni vrnitvi iz Nemčije v Afganistan preiskovalcem Afghanistan Analysts Network (AAN) v Kabulu povedal 23-letni Gul Sajed Husain, ki prihaja iz province Kunduz, kjer so talibi še posebej močni, mesto Kunduz pa je bilo do zdaj edina provincionalna prestolnica (2015), nad katero je talibom začasno uspelo prevzeti nadzor. Gul je iz Afganistana odšel pri sedemnajstih letih. Od leta 2011 je živel v Darmstadtu, tam je končal srednjo šolo, in v Frankfurtu, kjer se je leta 2012 zaposlil kot kuhar.

S kuhanjem v Nemčiji je v celoti preživljal štirinajst sester in pet bratov. V času deportacije je delal v restavraciji velike hotelske verige. Nikoli ni kršil zakonov. Zdaj v Kabulu živi – dejansko se skriva – pri eni izmed sester in, kot je povedal preiskovalcem AAN, poskuša »sestaviti zgodbo«, ki jo bo povedal očetu. Medtem razmišlja o umiku v Združene arabske emirate, kjer bi lahko unovčil svoje kuharsko znanje. Le 1094 izmed 6800 afganistanskih beguncev, ki so morali lani zapustiti Evropsko unijo, je imelo dostop do »reintegracijske pomoči«.

Stopnjevanje konflikta

Afganistanska begunska kriza nikakor ni enosmerna – beguncev v Afganistan ne vrača le Evropska unija, temveč tudi sosednji, marsikje sila nemirni Pakistan, ki afganistanske begunce – v milijonskih številkah – gosti že vse od prvih let sovjetske okupacije naprej, hkrati pa je skupaj s svojo varnostno-obveščevalno službo ISI že dolga leta eden glavnih »avtorjev« afganistanske tragedije. Afganistanske oblasti so praktično za vse zadnje večje napade nemudoma obtožile uradni Islamabad – odnosi med državami že dolgo niso bili tako slabi, celo sovražni. V Pakistanu trenutno – večinoma v zelo slabih razmerah – živi približno poltretji milijon afganistanskih beguncev, ki so jih oblasti iz Islamabada lani začele nasilno vračati v porušeno domovino. Leta 2016 se je v Afganistan iz Pakistan proti svoji volji moralo vrniti skoraj 600.000 ljudi, med njimi je bilo 365.000 registriranih beguncev. Ob tem je iz Afganistana kljub zaprtim evropskim mejam lani zbežalo najmanj 250.000 ljudi – točne številke ne pozna nihče. V prvih treh mesecih letošnjega leta je bilo zaradi spopadov in splošnega manka varnosti po podatkih Združenih narodov notranje razseljenih okoli 380.000 ljudi.

Definicija varne države, prav zares.

* * *

Petnajst let in pol po padcu talibskega režima in slaba tri leta po koncu popolnoma propadle Natove misije Isaf je Afganistan bolj ranljiv in kaotičen kot kadar koli po letu 2001, ko so Združene države napadle talibski režim, ker je ta »gostil« Al Kaido in njenega voditelja Osamo bin Ladna.

V prvih dveh letih tuje vojaške prisotnosti pod Hindukušem se je morda zdelo, da se stvari izboljšujejo in da je pred infrastrukturno, družbeno, institucionalno in politično uničenim Afganistanom »nekaj takega kot prihodnost«, a je kmalu po začetku ameriško-koalicijske okupacije Iraka postalo jasno, da ne bo tako. Po invaziji na Irak in posledičnem izbruhu državljanske vojne je Afganistan za nekaj let izginil s seznama zunanjepolitičnih in varnostnih prioritet, kar je razpršenim in oslabljenim talibom – z neskromno pomočjo pakistanskih varnostno-obveščevalnih služb in postopnim vključevanjem novih in starih igralcev na afganistansko geostrateško igrišče (Kitajska, Indija, Rusija) – omogočilo vrnitev. Ta je bila zložna, strukturirana, dobro vodena, potrpežljiva, strateško in varnostno premišljena.

Okrepljeni talibi trenutno obvladujejo približno polovico afganistanskega ozemlja, v državi je še vedno prisotna IS, del ozemlja pa je pod nadzorom različnih gospodarjev vojne – večinoma povezanih z zasebnimi varnostnimi podjetji, tihotapci opijske paste in varnostno-obveščevalnimi službami. Centralna vlada v Kabulu je pod vodstvom predsednika Ašrafa Ganija še bolj šibka kot v času dolgoletne, s korupcijskimi škandali prežete vladavine Hamida Karzaja. Tudi ekonomske razmere so slabše kot kadar koli po padcu talibskega režima novembra 2001.

Talibi (spet) trkajo na vrata Kabula

Natovi misiji vrnitve talibov in krepitve številnih drugih uporniških skupin – v zadnjih dveh letih tudi samooklicane Islamske države – ni uspelo ustaviti. Nasprotno. Številne civilne žrtve, neselektivni vojaški cilji, manko resne politične in varnostne vizije, korupcija, umetne politične elite, nepotizem, diktatura patriarhata, ogromna brezposelnost, novi (stari) zunanji igralci in naraščajoče geostrateške tenzije so vojno stanje, ki mu ni videti konca, še dodatno »oplemenitili«. Na torkovi »mirovni konferenci« je bil afganistanski predsednik Ašraf Gani, sicer mednarodni intelektualec, ki je na čelu države zamenjal washingtonskega podizvajalca Hamida Karzaja, nenavadno neposreden. »V Afganistanu je preveč igralcev na preveč vzporednih poteh, premalo pa je jasno, kdo so in kaj zastopajo,« je na konferenci, ki so se je udeležile vse ključne države, ki so posredno ali neposredno odgovorne za razmere v državi, dejal Gani, čigar oblast je močno omejena, marsikdaj celo dejansko skrčena na nekaj retoričnih biserov na mesec. »Prosimo vas, da upoštevate integriteto procesa, ki ga vodi Afganistan, in da ne vzpostavljate vzporednih procesov,« je v torek v Kabulu dodal afganistanski predsednik, ki je skupaj s sodelavci še vedno v celoti odvisen od mednarodne, večinoma ameriške finančne pomoči.

* * *

Izjemnemu poznavalcu mednarodnih odnosov in varnostnih vprašanj je jasno, da je Afganistan pred (novim) kolapsom in da so talibi spet pred vrati Kabula. Talibi v procesu – čeprav je vrh afganistanske politike po lastnih besedah ves čas v stiku z njihovimi voditelji – ne sodelujejo. V sporočilu za javnost so v svojem slogu zapisali, da »pogovori o miru v času prisotnosti tujih zavojevalcev ne bodo prinesli rezultatov in so zato nesmiselni«.

Dejstvo je, da so se razmere v Afganistanu močno poslabšale po odhodu Natove misije (2014), ki je na vrhuncu – pred sedmimi leti – štela več kot 130.000 vojakov, prek desetletja sodelovanja naše države v afganistanski vojni tudi veliko slovenskih. Danes je pod Hindukušem le še desetina te številke. Združene države imajo v Afganistanu trenutno okoli 9000 vojakov – in le ameriški vojaki imajo dovoljenje za sodelovanje v neposrednih spopadih. Evropski vojaki so v Afganistanu le v vlogi inštruktorjev in opazovalcev. Poveljnik ameriških in (pre)ostalih mednarodnih sil v Afganistanu John Nicholson je že pred tedni izjavil, da morajo Združene države nujno povečati število svojih vojakov, v Washingtonu pa pravkar potekajo intenzivne debate o tem, kako visoko bi to število moralo biti. Omenjajo se številke 3000, 5000 in 10.000.

Iz Pentagona je, sicer neuradno, prišel tudi predlog o novi veliki vojaški operaciji, podobni tisti, ki jo je kmalu po prihodu na oblast pod Hindukušem leta 2009 sprožil tedanji predsednik Barack Obama, a je ta klavrno propadla in močno pripomogla k sedanjemu stanju. V takšno operacijo bi moralo biti vpletenih vsaj 50.000 ameriških vojakov, kar se zdi v trenutnih geostrateških razmerjih praktično nemogoče, ob tem pa je sedanji predsednik Donald Trump v predvolilni kampanji odkrito pozival k popolnemu ameriškemu umiku iz Afganistana. Ali kot je pred tedni dejal afganistanski predsednik Ašraf Gani: »Za ponovno veliko vojaško operacijo ni ne globalnega ne afganistanskega apetita.«

Mimogrede – afganistanska vojna je z naskokom najdaljša v ameriški zgodovini in po drugi svetovni vojni tudi (proporcionalno) najdražja. Za kratko iluzijo uspeha in neskončen podaljšek krvavega kaosa so ameriški davkoplačevalci od leta 2001 naprej plačali skoraj 900 milijard dolarjev, od tega 32 milijard dolarjev za vzpostavitev, oborožitev in urjenje afganistanskih varnostnih sil.

Toda afganistanska vojska – še slabše velja za policijo – je po petnajstih letih urjenja in po vseh porabljenih milijardah dolarjev večinoma še vedno nesposobna resnega bojevanja. Vojsko »tvori« 170.000 vojakov, v resnih vojaških operacijah pa sodeluje le okoli 17.000 borcev, večinoma tistih, ki so jih izurili ameriški in evropski (tudi slovenski) vojaški inštruktorji. Glede na dejstvo, da je le talibov okoli 40.000, je ta številka smešno nizka. A – nikakor! – ne gre le za številke. Vojska ima težave s poveljevanjem, strukturo, pripadnostjo (prva identiteta je etnična, nikakor ne nacionalna) in motivacijo, predvsem pa s kadrovanjem, saj se afganistanskim oboroženim silam večinoma pridružujejo mladi moški z družbenega in ekonomskega dna.

To omogoča sorazmerno lahko infiltracijo talibov in pripadnikov ostalih uporniških skupin. To je bil, denimo, tudi eden izmed ključnih razlogov za aprilski pokol petdesetih afganistanskih vojakov v sicer uradno strogo varovanem oporišču na sorazmerno mirnem severu države. Takih napadov je bilo že precej – so jasen znak, da afganistanske oblasti ne obvladujejo niti najbolj ključnih institucij.

Tudi v Afganistanu se zgodovina ne ponavlja, temveč stopnjuje.