Kurilna sezona v zgodovini človeštva

Propad pariškega podnebnega sporazuma pomeni, da se tip razvoja, ki temelji na kurjenju premoga in nafte, nadaljuje.

Objavljeno
02. junij 2017 15.07
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Prvi junij je bil slab dan. Slab. Zelo slab. Prvega junija 2017 je propadel pariški podnebni sporazum, dokument, ki ga je decembra 2015 podpisalo 195 držav, do danes pa so ga ratificirali v 148 državah. Ameriški predsednik Donald Trump je prvega junija sporočil, da njegova država odstopa od podnebnega sporazuma. Pariški sporazum je na 32 gosto pisanih straneh določal svetovno politiko spopada z emisijami toplogrednih plinov. Prvič v zgodovini so države sveta dosegle sporazum, opremljen s tehničnimi detajli in zavezami, ki je določal, kako se bo človeštvo soočalo z nevidno, a še kako realno grožnjo. Če ustanovna listina Združenih narodov, ki so jo do danes ratificirali v 193 državah, govori o tem, kako naj se človeštvo izogne tveganju vojne, pariški sporazum govori o tem, kako se izogniti tveganjem, ki so povezana s podnebnimi spremembami. Pariški sporazum je podpisalo (ne pa še ratificiralo) več držav, kot jih je včlanjenih v Združene narode.

Kaj pomeni odločitev ameriškega predsednika, da ZDA odstopajo od sporazuma? 12. december 2017 je bil v svetovno zgodovino vpisan kot dan, ko človeštvo lahko doseže sporazum o skupnem spopadu s tveganji, ki jih je prinesel tip razvoja, sloneč na industrijski revoluciji. Natanko 537 dni je trajalo stanje, ko je veljalo, da se je z nevarnostjo toplogrednih plinov pripravljeno soočati celotno človeštvo. Od prvega junija naprej to ne velja več. ZDA, ki proizvedejo slabih 18 odstotkov vseh toplogrednih plinov, iz tega skupnega spopada izstopajo.

S tem pa se končuje kratko obdobje v človeški zgodovini, ko so se države svetovnega središča in periferije, razvite in nerazvite, bogate in revne … lahko dogovorile, da vsaj skušajo nekaj narediti skupaj. Končuje se tudi kratko obdobje človeške zgodovine, v katerem je veljalo, da človeštvo lahko nekaj naredi skupaj na temelju znanstveno utemeljenih dejstev o spreminjanju podnebja, o segrevanju ozračja, zaradi česar postajajo ekstremi meteorološki pojavi vedno bolj pogosti. Ker je pariški podnebni sporazum potopljen, bo več suš, več bo poplav, več bo viharjev, ledeniki se bodo topili hitreje, gladina morja bo narasla, zaradi suš in poplav bodo migracije, ki so v tem trenutku povezane predvsem z vprašanji vojne in miru, dobile nov, podnebni pospešek.

Končuje se tudi kratko obdobje svetovne zgodovine, ko je obstajala pripravljenost, da človeštvo poišče alternativno obliko razvoja. Od industrijske revolucije naprej je veljalo, da razvoj temelji na kurjenju premoga, kar da dovolj toplote za ustvarjanje energije. Premog je pred stoletjem sicer zamenjala nafta, vendar se logika razvoja ni spremenila. Ideja, na kateri je dobri dve stoletji temeljil razvoj, si v resnici ne zasluži plemenitega naziva »revolucija«. Gre za precej strašljivo idejo: da bi dobili energijo, bomo zažgali fosilna goriva, ki so nastala pred milijonom let. Kurjenje snovi, ki so se pred milijoni let nabrale pod zemeljsko skorjo, sicer res zagotavlja energijo. A hkrati nepopravljivo spreminja biosfero. Pariški sporazum je predvsem sporazum o tem, da bomo zažgali manj snovi, ki so v zemeljski skorji, kajti obstajajo načini, da človeštvo energijo, ki jo potrebuje za obstoj in razvoj, lahko pridobi tudi na drugačne, manj škodljive načine. Ti načini so sicer tehnološko bolj zahtevni. A pariški sporazum je temeljil na prepričanju, da je človeštvo doseglo stopnjo znanstvenega razvoja, ko bo postopoma lahko opustilo zažiganje premoga in nafte.

Menda je pračlovek, ko se je prvič lotil poljedelstva, najprej zažgal savano, da bi na pepelu gojil užitne rastline. V nekem trenutku je ugotovil, da zažiganje savane ni dobro. Je sicer enostavno. A človekovi možgani so bili ustvarjeni za bolj kreativno početje, kot je zažiganje savane. S pariškim sporazumom je sodobni človek ugotovil, da zažiganje fosilnih goriv za pridobivanje energije ni dobro. Stranski učinki tega požigalniškega razvojnega modela so enostavno preveč tvegani.

Kaj je v resnici sklenil Donald Trump, ko je v imenu države, ki jo vodi, napovedal izstop iz podnebnega sporazuma? Sklenil je, da bo za nedoločen čas podaljšal kurilno sezono, sezono destruktivnega kurjenja nafte in premoga. Zato je prvi junij 2017 slab dan. Slab. Zelo slab. Ker bo vroče. Zelo vroče.