Le pirova zmaga?

Po dogodkih zadnjih nekaj let bi lahko menili, da, prosto po Marxu (uvod v Manifest), »pošast hodi po Evropi«. Ta pošast je javni rtv-servis, ki ga skušajo v več državah znova prevzeti in preoblikovati v državni (politika) ali omejiti in celo ukiniti (komercialni tekmeci in gospodarsko-politični monopoli).

Referendum o usodi javnega servisa, v Švici poimenovan No Billag (ime družbe, ki pobira naročnino), se je za njegove pobudnike sicer iztekel nepričakovano porazno. Hrbet jim je obrnilo več kot 71 odstotkov volilnih upravičencev, ob nadpovprečni volilni udeležbi. Raje so se izrekli za nadaljevanje plačila najvišje rtv-naročnine v Evropi.

Švica je ena od vsega dveh držav Evropske radiotelevizijske unije EBU, kjer so referendumsko odločali o usodi javnega rtv-servisa (druga je bila Slovenija!), a prva, kjer bi pozitivni izid pomenil njegovo ukinitev. Brez referenduma so to nedavno – enako neuspešno – poskušali izvesti v Grčiji in Izraelu.

Vendar je švicarski primer le vrh ledene gore, ki se kljub podnebni otoplitvi, a z uveljavljanjem populističnega politikantstva in komercialnih monopolov, bohoti naokoli.

Problem ima seveda vsaj tri razsežnosti: politično, gospodarsko in tehnološko.

Sedanja podoba javnih servisov najbolj moti desne politične sile, ki kritičnost teh ustanov – ko prevzamejo oblast od bolj korporativnih in solidarnejših modelov – enačijo z nadležnim levičarstvom in v robustni tržni ekonomiji slutijo večje možnosti za uveljavljanje njihovih ideologij.

Vedno iste marnje

Nekateri ob porušenem družbenem ravnotežju izkoriščajo vakuum za radikalno spreminjanje razmer in uveljavljanje kulturnega boja, ideoloških obračunov (vključno z revidiranjem zgodovine) in oblikovanje novih družbenih paradigm. To se zadnja leta dogaja na Madžarskem, Poljskem, v Romuniji, Hrvaški, a tudi v Veliki Britaniji, Danski in zdaj v Švici, Franciji, Češki in Avstriji. Povsod ta dogajanja sicer nimajo identičnih ciljev in predznakov, a vsekakor pričajo o velikem vrenju.

Vedno iste pa so marnje – javni servis je treba racionalizirati in skrčiti (kar v pomanjkanju argumentov sprejema tudi levica) –, četudi gre v bistvu za poklek pred agresijo populistov. Njihovi argumenti so za nepoznavalce (in splošno javnost) blagozvočni: čemu plačevati naročnino za nekaj, česar (več) ne gledam/poslušam, kar mi ni všeč (»ni glasba mojega okusa in prepričanja«), in nasploh »zakaj« – če lahko enako (a seveda samo navidez podobno, da kakovosti in verodostojnosti sploh ne omenimo) dobim drugod zastonj. Gre za prvovrstno zlagano tezo. Nič na svetu ni brezplačno (nič takega ni kot zastonj kosilo), le da se oni drugi financirajo iz oglasov in vsakovrstnih finančnih telovadb, ki seštejejo v ceno končnih proizvodov proizvodne stroške, stroške za oglaševanje in profitno maržo – kajpak brez referendumov in anketiranja potrošnikov. Vzemi ali pusti, plačaš vselej. Gre za svojevrstni doping javnega mnenja.

Tovrstni politiki in mešetarji pa tudi zbegani potrošniki seveda ne razmišljajo o razsežnosti posledic, ki bi jih za družbo in omiko povzročila ugasnitev družbenega in tržnega korektiva javni rtv-servis.

Po porazu v Švici se pobudniki opravičujejo, da v resnici niso vodili kampanje zoper javni servis, marveč samo zoper njegov monopol (?!). To trdijo prav tisti, ki skušajo uveljaviti monopol ozke skupine zasebnih medijev. »Več svobode, manj države« – ravno v Švici?

V bistvu je šlo pri pobudi No Billag za poskus uveljavljanja družbe brez skupnega imenovalca (pri čemer so se zmotno zanašali na ozke nacionalne interese štirih etnij, na čemer jim je končno spodrsnilo). Šlo je za poskus peščice bogatih, ki skušajo monopolizirati nadzor nad mediji. Soustanovitelj nemške Frankfurter Allgemeine Zeitung Paul Sethe je že pred leti priznal, da medije v Nemčiji obvladuje 200 bogatih ljudi, ali preneseno na obče in globalno – gre za peščico mogotcev, ki skuša medijsko obvladati ves svet. Korektiv javnega medijskega servisa je pri tem moteč in ga je treba karseda omejiti – če ga že ni mogoče ukiniti.

Prihodnost medijev

V Švici so se v bitki za profit ohranile le še tri velike medijske skupine, od katerih so odvisni tudi lokalni mediji. Praktično ni več samostojnih regionalnih in lokalnih uredništev, vsi imajo centrale, s katerimi se morajo sporazumevati. V resnici obstajajo na komercialnem področju le še trije glavni uredniki, ki nadzorujejo trg (vir: Schweizer Journalist, 2. marec 2018).

Na čelu tega gibanja je Christof Blocher, desničarski populist, nacionalist in šovinist, bivši voditelj in sedaj siva eminenca Ljudske stranke, edini švicarski notranji minister, ki so ga volivci odpoklicali. Mačji kašelj, saj je eden najpremožnejših Švicarjev (težak najmanj pet milijard evrov) in lastnik ene od treh vodilnih medijskih skupin, Baseler Zeitung Gruppe, ki obvladuje 48 odstotkov trga.

Ena od bitk poteka za bodoče pozicioniranje medijev in njih preživetje sloni na spletu in tehnologiji. Ker lahko preživijo le multimedialno, morajo omejiti javni elektronski servis. Omejiti ali onemogočiti morajo njegovo oglaševanje in razširjanje prek spleta in drugih novodobnih nosilcev. Ukvarjali naj bi se zgolj s svojim klasičnim poslanstvom (in pretežno z linearno distribucijo). Vendar uporabniki vse bolj zapuščajo primarni linearni vir. Torej mora tudi javni servis s polnimi pljuči na splet in nove nosilce, posebno zavoljo najzahtevnejših – mladih generacij, ki edine zagotavljajo preživetje za prihodnost.

Hkrati poteka neizprosen boj med nacionalnim in čezmejnim, na vseh ravneh prihaja do koncentracije in globalizacije. Nekateri menijo, da je edini izhod, zlasti za manjše države in narode, tesnejše domače sodelovanje javnega in komercialnega sektorja …

Marnje, da javni servisi ovirajo razvoj in preživetje komercialnega sektorja, so seveda iz trte izvite. Vsi evropski javni servisi so leta 2016 obrnili 35,80 milijarde evrov in zaposlovali 250.000 ljudi. Samo deset največjih komercialnih družb v Evropi je v istem letu obrnilo 62,66 milijarde, a redno zaposlovalo manj kot polovico ljudi; zvečine so kupovali od zunanjih producentov in iztiskali prekarce (še najraje v cenejši tujini).

Ali pomeni poraz švicarske referendumske pobude potemtakem simbolični preobrat? Vsakič, ko se uveljavijo nove tehnologije, raste novo upanje, da bomo razširili pretok in izmenjavo mnenj, obogatili dialog in komunikacijo v družbi, okrepili neodvisnost in svobodo medijev – in vedno znova se spopademo z novimi ovirami in omejitvami.

V Švici se zdaj zmrdujejo nad javnim servisom, ki da bi lahko ponosno slavil veliko etapno zmago, a se je na zmagoviti večer posul s ponižno samokritiko. Obljubil je temeljito reorganizacijo in racionalizacijo. Že prej so sprejeli zakon, ki bo stroške javnega servisa zmanjšal za tretjino (na največ eno milijardo CHF). Zdaj so sami predlagali drugo zaporedno znižanje naročnine s sedanjih 390 CHF (336,20 evra) na gospodinjstvo letno na 365 CHF ali 1 CHF na dan (314 evrov letno ali 28 evrov na mesec), kar pa ostaja najvišja rtv-naročnina v Evropi.

Bistvo problema pa je, kako nasploh ohraniti medije kot četrto vejo demokratične družbe. Razum in izkušnja pričata, da tega ni mogoče zagotoviti s krčenjem ali uničenjem enega od deležnikov (javnega servisa) v korist drugega (izključno profitne, komercialne dejavnosti).

Pot preživetja v novih političnih, gospodarskih in tehnoloških okoliščinah je potemtakem v ponovnem premisleku o »četrti veji oblasti« in v tem, kako ohraniti in razvijati kakovost in raznovrstnost. Povpraševanje po verodostojnih in kakovostnih medijih se s poplavo populizma, razmahnitvijo propagande, »fake news«, sovražnega govora in kibernetskih vdorov krepi in zahteva obrambo družb, ki morajo hkrati ohranjati tudi lastno identiteto in promocijo svoje ustvarjalnosti. Brez javnega servisa pač ne bo šlo.