Levica je bila vedno malo romantična do svoje zgodovine

S tremi od dosedanjih petih romanov je na svetovni literarni zemljevid postavila polpreteklik Estonije, države, ki ji zgodovina 20. stoletja ni prizanašala. Sveta pa ne motri »le« skozi literaturo. Je – kot rečemo temu s staromodno besedo – tudi angažirana intelektualka.

Štiridesetletna Sofi Oksanen, hči finskega očeta in estonske matere, inženirke, ki je leta 1970 emigrirala na Finsko, je zaslovela s prvencem Stalinove krave (2003), romanom, v katerem je prek generacijsko različnih protagonistk izpisala portret estonskega 20. stoletja. Sledil je roman Baby Jane (2005), drama o lezbičnem dekletu, ki se spopada z anksioznostjo. Leta 2007 so v finskem nacionalnem gledališču uprizorili njeno prvo dramo Očiščenje, iz nje je leto pozneje nastal istoimenski roman. Prinesel ji je mednarodno slavo. Zgodba je postavljena v Estonijo, v leto 1940 med sovjetsko okupacijo in v devetdeseta leta preteklega stoletja, njeno gibalo pa sta ostarela Estonka, obremenjena z zločini v sovjetskem obdobju, in mlajše dekle, ki ji uspe pobegniti prodajalcem z belim blagom. Po romanu je leta 2012 v režiji Finca Anttija Jokinena nastal še film, roman pa smo leta 2011 v prevodu Bibi Ovaska Presetnik dobili v slovenskem jeziku.

Tudi njen predzadnji roman Ko golobice izginejo (2012) se fokusira na družbeno kompleksno obdobje estonske zgodovine, ki sta jo krojili sovjetska in nacistična okupacija, in na ceno preživetja znotraj represivnega in razčlovečenega družbenega sistema. Konec lanskega leta je pri založbi Beletrina in v prevodu Julije Potrč izšel v slovenščini, avtorica pa je bila ob Rusu Viktorju Jerofejevu, Francozu Mathiasu Énardu, Basku Bernardu Atxagi in Srbu Igorju Marojeviću gostja letošnjega literarnega festivala Fabula.

Govorite tako očetovo finščino kot materino estonščino. Katera med njima je za vas materinščina?

Finščina je moj pisni jezik. Na Finskem sem hodila v šolo in ponavadi je tako, da je jezik tvojega izobraževanja tudi tisti, v katerem se najbolje izražaš.

Kako pa vaše intimno doživljanje jezika vpliva na vaše pisanje? Ali ima karkoli z dejstvom, da svoje romane pripovedujete prek polifonije različnih glasov?

Jezik je instrument, ki ustvarja like. Običajno s svojimi liki ne naredim ničesar, dokler ne začnem pisati. Ne mislim jih, ampak si skušam nadeti njihova očala in pogledati skozi njihove oči. V tem smislu je pisanje igranje na papirju, pa tudi način, kako ujeti oblike izražanja posameznega lika.

Poleg finščine in estonščine govorite ali razumete angleško, francosko, švedsko in nemško. Vaše knjige so prevedene v več kot štirideset jezikov. Kaj se izgubi s prevodom?

Seveda nisem zmožna razumeti vseh prevodov, ampak včasih se mi zdi, da lahko prevod literarnemu delu tudi nekaj doda, ne le vzame. Ko golobice izginejo je bil med drugim preveden v katalonščino, torej glede na govorce majhen jezik. A roman so doživljali veliko osebneje kot mnogi drugi. Tudi Katalonci imajo namreč svoje gozdne brate [estonsko odporniško gibanje, ki se je borilo tako proti Sovjetom kot Nemcem, skrivali pa so se po gozdovih] in prav tako kot finski se tudi oni niso hoteli briti pred bitko. To jim je bilo zelo blizu.

Seveda pa je prevod vedno odvisen od prevajalca in z njimi sem imela še kar srečo, pa čeprav sem naletela tudi na nekatere povsem neprimerne prevode, kot denimo pri prevajalcu, ki je mlečno juho, torej juho z makaroni in mlekom, zelo značilno za sovjetsko estonsko podeželje tistega časa, določil za juho z mesnimi kroglicami in kruhovimi kockami, ki pa je niso poznali. To je denimo tako, kot bi rekli, da so v viktorijanskem Londonu jedli hamburgerje.

Finščino govori kakih pet milijonov prebivalcev Finske ter pripadnikov finske manjšine v Rusiji in na Švedskem. Vztrajate, da so prevodi narejeni na podlagi izvirnika?

Včasih enostavno ne moreš izbirati. Finščina je pač zelo majhen jezik. Bržkone imate pri vas iste težave. V malajščino, denimo, ne gre drugače, kot da je prevod narejen na podlagi angleškega prevoda. Pri tem se gotovo kar nekaj izgubi, a kljub vsemu se mi zdi pomembneje dobiti nove bralce in jim prinesti nekaj, česar še niso brali, pa čeprav za ceno nekoliko slabšega prevoda.

Estonsko zgodovino 20. stoletja, ki jo je zaznamovala represija sovjetske, potem nemške in spet sovjetske okupacije, ste doslej literarizirali v treh romanih. Koliko je to povezano z dejstvom, da je njen del tudi intimna zgodovina vaše družine po materini strani?

O estonski polpretekli zgodovini imamo še kar veliko zgodovinskih raziskav, ne pa tudi njene literarne obdelave. Na finskem je tradicija zgodovinskega romana zelo močna in tudi danes je zgodovinski roman še vedno zelo popularen. Seveda pa ti romani zaradi znanih okoliščin ne govorijo o ruski oziroma sovjetski zgodovini, ampak predvsem finski. Tako se mi je zdelo, da je estonska zgodovina zelo pripravljena na to, da dobi tudi svojo literarno podobo. To, da pišem v finščini, mi je dalo tudi nekaj prednosti pred estonskimi pisatelji, saj imam do te tematike morda večjo distanco. Če pišeš o lastni zgodovini, se lahko zgodi, da so tvoji poudarki drugje in morda zato »zunanjim« bralcem manj razumljivi.

Kako ste kot otrok doživljali sovjetsko Estonijo, kamor ste hodili na obisk k starim staršem, ki so živeli v kolhozu na podeželju? Kako ste sploh smeli potovati tja?

Zelo težko in zelo zapleteno. Moja družina prihaja iz zahodnega dela Estonije. V Tallinn ste nekako še lahko potovali, turistom je bilo to dovoljeno. Drugače pa si najprej potreboval povabilo, ki so ga lahko dobili samo starši in otroci v Estoniji živečih sorodnikov. Uradniška pot do dovoljenja je bila izrazito neprijazna. Tako je mojim starim staršem, ki so znali premalo ruščine, da bi bili kos sovjetski birokraciji, pomagala moja teta. Če so oblasti vabilo sprejele, je temu sledila prošnja za vstopni vizum. Postopek je lahko trajal tudi leto dni in ni imel nujno uspešnega konca.

In kako ste kot deklica občutili razliko med Finsko in domovino svoje matere?

To sta bili zame dve povsem različni realnosti. Dva povsem različna planeta.

Če pišeš o lastni zgodovini, se lahko zgodi, da so tvoji poudarki drugje in morda zato »zunanjim« bralcem manj razumljivi. Foto: Jure Eržen/Delo

Vaši romani postavljajo v ospredje žrtve sovjetskega in nacističnega nasilja, veliko je tragičnih in bridkih družinskih zgodb, velikokrat sprtih med seboj. Kako pa se s svojo polpreteklo zgodovino spopada samostojna in demokratična Estonija?

Po letu 1991, ko je Estonija po enainpetdesetih letih drugič v zgodovini postala samostojna, je zelo kmalu začela raziskovati svojo preteklost zunaj od takrat uradne, sovjetske interpretacije dogajanja. Zdelo se ji je tudi zelo pomembno, da v šolski kurikulum čim hitreje uvede estonsko zgodovino. Sovjetski KGB je sicer iz države odnesel večino arhivov, ki bi bili za novo Rusijo lahko zelo kompromitirajoči, a to je bil pač del dogovora, da so mirno odšli. Kljub temu gre še vedno za zelo zapleteno temo, pa čeprav so Estonci v raziskovanju tega obdobja prišli dlje od marsikatere države bivšega vzhodnega bloka. Glede na aktualno rusko politiko se namreč zelo dobro zavedajo, kako pomembno je, da poznajo svojo zgodovino in da vedo, kaj se je dejansko zgodilo.

Po drugi svetovni vojni so sovjetske oblasti na ozemlje Estonije preselile več kot tristo tisoč Rusov. Danes Rusi predstavljajo kar 25 odstotkov estonskega prebivalstva. Mnogi med njimi se sploh niso zavedali, da je bila Estonija po padcu carske Rusije in oktobrski revoluciji vse do sovjetske okupacije leta 1940 že suverena država, in jo imajo še vedno za nekakšen del Rusije. Kakšni pa so odnosi med Rusi in Estonci danes?

Če Rusija ne bi vodila politike vplivanja na ruske manjšine v nekdanjih republikah Sovjetske zveze, danes samostojnih državah, bi bilo drugače. Morda se spominjate protestov, ki so izbruhnili leta 2007, ko so estonske oblasti sprožile priprave na premestitev sovjetskega spomenika drugi svetovni vojni, imenovanega Bronasti jezdec, iz središča Tallinna. Izbruhnili so nasilni protesti estonskih Rusov, za katerimi je stala Rusija. To je bilo tudi prvo neposredno rusko vmešavanje v estonske notranje zadeve pa tudi prva takšna ruska mednarodna operacija, tako da je postala Estonija budna na to veliko prej kot druge države. Takrat namreč še nihče zunaj Estonije ni dobro razumel, za kaj gre in zakaj so protesti sploh izbruhnili. Čeprav Estonci nanje niso bili pripravljeni, pa jim je uspelo o dogajanju hitro obvestiti svetovno javnost. Po spletu so širili neposredne prenose dogajanja, fotografije in podobno. Rusija tako ni mogla dominirati v interpretaciji dogajanja, kar ji je do tedaj ponavadi z lahkoto uspelo. Torej, hvala bogu za svetovni splet!

Po drugi strani se večina Rusov, ki živi v Estoniji, noče preseliti v Rusijo. Veliko jih nacionalno sploh ni opredeljenih, saj jim to omogoča, da ne služijo niti v estonski niti v ruski vojski. Lahko pa prosto potujejo v Rusijo, tam kupujejo cenejši bencin, cigarete in podobno, in seveda v države Evropske unije. Še zlasti mladi veliko gledajo rusko televizijo in potujejo v Rusijo, kljub temu ali pa ravno zaradi tega pa Estonijo doživljajo kot državo, v kateri imajo več možnosti za svojo prihodnost. Vidijo razliko.

Vaš prvenec Stalinove krave so nekateri razglasili za antisovjetski roman. Na to ste se odzvali s komentarjem, da je bil pojem antisovjetski zelo značilen za tradicionalni slovar tako imenovane finskoizirane Finske. Kaj pomeni ta pojem?

Gre za odnos, ki ga šibkejša država, čeprav je neodvisna, vzpostavi z močnejšo, se ji podredi in je s svojimi dejanji ne izziva. Na Finskem so bile razmere precej zapletene, saj je bila Finska v marsičem odvisna od Sovjetske zveze in je morala za cel kup stvari od nje dobiti nekakšno privolitev. Finska in Sovjetska zveza sta imeli sklenjen trgovinski sporazum, ki je od Finske zahteval predvsem prijateljstvo, medtem ko je bila resnična moč v Moskvi. Moskva je nujno potrebovala primer, ki naj bi pokazal, kako Sovjetska zveza brez težav in v miru živi s svojimi sosedami, Finska pa se je naučila, kako se mora obnašati. Ta, kako se mora obnašati, pa ni zrasel na Finskem, ampak v Moskvi.

Sledovi tega so vidni tudi dandanes, saj se Finska po razpadu Sovjetske zveze še ni zares soočila s svojo preteklostjo in odnosom do te države. Samo zato je tudi možno, da nekdo na Finskem neko literarno delo razglasi za antisovjetsko, pri tem pa ne misli nič pozitivnega. Finskoizirana Finska je tako še vedno del političnega besednjaka, ta pa še najbolj ustreza poslovnežem. Skratka, nobene lustracije ni bilo in javno izraženega mnenja, da je Sovjetska zveza na neki način okupirala Finsko, pri okupaciji pa je Finska prostovoljno sodelovala. To seveda dandanes vpliva tudi na nezmožnost reinterpretacije finske zgodovine in na svobodo govora, saj je v finski družbi še vedno težko kritično govoriti o Rusiji in njeni politiki. V šolskih učbenikih je sosednja država bolj kot ne tudi dandanes predstavljena v pozitivni luči.

Obsoditi sodobni roman, da je antisovjetski, je lahko še kar značilno za del današnje zahodnoevropske levice. Veliko govori o njenem nereflektiranem in nekritičnem odnosu do grobo represivnega obdobja ruske zgodovine, ki seveda ni zaznamovalo samo Sovjetske zveze, ampak tudi množico drugih držav. Zakaj menite, da je tako?

To je zelo dobro in morda ključno vprašanje. Po drugi svetovni vojni se je Nemcem uspelo soočiti s svojo preteklostjo. Ne takoj. Šlo je za proces, a njegov rezultat je bil, da so priznali krivdo, da so se počutili krive. Sovjetska zveza in za njo Rusija pa tega nista nikoli storili. Mati te ideologije, ne glede na njene brutalne posledice, to možnost enostavno zavrača. Ko se vir nekega zla ni pripravljen soočiti sam s sabo, se je zelo težko spopadati z njim. Po drugi strani se je svet spremenil. Postmoderni svet ne verjame več v eno resnico. V času, ko so Nemci opravili svojo nalogo, je bil svet bipolaren, dober ali slab. Danes to ne deluje več tako, dopuščamo bistveno več glasov. To je seveda zelo dobro, ko gre za glasove manjšin ali družbenega obrobja, slabše pa, ko trčimo ob tiste, ki se ne zmorejo ali nočejo soočiti s svojo preteklostjo.

Levica je bila vedno malo romantična do svoje zgodovine. Tudi v »veliki ruski literaturi« je veliko romantičnega odnosa do vsega, kar je povezano s čimer koli ruskim. Veliko levičarjev ni nikoli obiskalo Sovjetske zveze, tako da do tega obdobja gojijo nekakšno nostalgijo. In vse to seveda pomaga, da se jim stalinizem in komunizem še kar naprej ne zdita niti pol tako zla kot nacizem in fašizem.

Imamo kulturne sklade, ki podpirajo avtorje in knjižnično mrežo. Založnikov pa ne. Založništvo je v celoti stvar trga. Foto: Jure Eržen/Delo

V nekem govoru ste opozorili na dvojne standarde, ki jih ima zahodni del Evrope do vprašanj imperializma – tega pojava enostavno nikoli ne povezuje s Sovjetsko zvezo. In sicer kljub temu, da je bogastvo Sovjetske zveze slonelo na kraji zasebnega premoženja in suženjskega taboriščnega dela, Sovjetska zveza pa je kolonializirala kar dobršen del evropskih držav za več desetletij.

To je morda glavni razlog, zakaj Evropa ne more razumeti teženj sodobne Rusije in denimo njenega odnosa do Ukrajine. Te so namreč v popolnem nasprotju s tem, v kar verjamemo na Zahodu. Če se dotakneva samo korupcije; seveda jo imamo tudi na Zahodu. A tako odprt pohlep, ki ga kažejo ruski oligarhi, tesno zlizani z oblastjo, je nam težko razumeti. Na neki način je to za nas tako nesprejemljivo, da to dejstvo zanikamo.

Z romanom Očiščenje ste si utrdili sloves pisateljice, ki pogumno dekonstruira uradno zgodovino in odprto govori o ruskem imperializmu. Ste ena redkih zahodnoevropskih pisateljev, ki poudarja, da zahodna Evropa ne more povsem razumeti zgodovine vzhodne Evrope, saj sama ni nikoli preživela obdobja popolne oblastne kontrole nad ljudmi. Še več, zgodovino vzhodne Evrope še vedno gleda predvsem skozi sovjetsko prizmo. Koliko lahko danes za to krivimo tudi bivše komunistične oziroma socialistične države?

Najprej, če prihajate iz države nekdanjega vzhodnega bloka, težko razumete, česa Zahod ne razume. Ta vrzel nerazumevanja, ki pa je potekala v obe smeri, je bila detektirana že v devetdesetih letih, vendar ni bila predmet pozornosti. Seveda pa vsaka močna nacija potrebuje vsaj približno nevtralno razumevanje lastne preteklosti. In to je lahko zelo težavno. Kajti če želite priti do takšnega razumevanja, potrebujete odprto družbo in dobre raziskovalce oziroma zaupanje ljudi, da ti raziskovalci niso lažnivci. Če nimate te tradicije, to sploh ni enostavno. Tudi zaupanje v oblast je v tem primeru zelo pomembno. In kar nekaj vzhodnoevropskih držav danes nima oblasti, ki bi ji ljudje zaupali. Brez vsaj osnovnega zaupanja v politiko pa ne morete graditi demokracije niti prepričanja, da je stvari mogoče spreminjati. Da bi zgradili sistem, ki bo, denimo, preprečil korupcijo, potrebujete lahko tudi nekaj desetletij. Gre za dolgo potovanje, na katerem ljudje običajno postanejo utrujeni in opešajo. Po drugi strani je veliko odvisno od ekonomske prosperitete – močnejša je, boljše so tudi razmere v celotni družbi.

Estonija je v zadnjih dvajsetih letih doživela velik ekonomski napredek. Ima relativno dobre politike. Tudi Estonci seveda poznajo korupcijo, a ker država skorajda nima naravnih virov, je precej odvisna od tujih investicij. To pa pomeni, da je transparentnost denarnega toka zelo velika, kar vzbuja zaupanje ljudi ... Kadar skušam odgovoriti na težko vprašanje, vedno pridem do denarja. Vse je povezano z denarjem (smeh) ...

Koliko je v današnji družbi glas intelektualcev sploh še slišan?

Menim, da bi moral biti veliko bolj. Toda bojim se, da so tudi intelektualci postali precej leni.

Koliko pa so vaše knjige vplivale na družbeno debato glede tem, ki jih obravnavate?

To je zelo težko izmeriti. Lahko pa rečem, da imajo vpliv. Tako Finci kot Estonci to topiko sedaj bolje razumejo. Enako velja za nordijske države, kjer imam veliko bralcev. Zanimivo je, da se o svojih romanih lahko zelo enostavno pogovarjam s prebivalci Latinske Amerike, saj imajo tudi sami za sabo hudo zgodovino in so jim te stvari blizu in razumljive. Obenem pa sem spoznala, da zelo malo vedo o drugi svetovni vojni. Za njih je Evropa nekaj, kar se dobro sliši. Zato so te debate vedno poučne. Zahodni novinarji, denimo, zelo težko razumejo, da nekje ni svobode govora, za prebivalce Latinske Amerike to ni nikakršen problem, saj dobro vedo, kaj je to. Zahod sta sedaj malce prebudila Trump in porast populizma, ki nevarno postavljata pod vprašaj našo gotovost o tej svobodi.

Zanimiva se mi zdi vaša izjava, da je svoboda govora obenem naša šibkost, saj vsakomur dopušča, da s svojo propagando doseže državljane drugih držav. Toda nasprotje svobode govora sta cenzura in represija. Kaj je torej alternativa?

Dejstva. V postmoderni dobi so dejstva postala vse manj dragocena valuta. Danes živimo v svetu mnenj in stališč. A zanje najprej potrebujemo prav dejstva. Tu je Estonija v prednosti. S tem se je morala hitro soočiti, saj so Rusi že v začetku devetdesetih let začeli zanikovati sovjetsko okupacijo Estonije, številne deportacije Estoncev v taborišča in podobno. Na to je lahko odgovorila samo z dejstvi.

Koliko smo mediji krivi, da živimo v dobi nepreglednega števila mnenj in ne dejstev?

Zelo veliko. Obenem so mediji danes zelo ogroženi zaradi krize medijskega trga in nevarnosti, da so lahko popolnoma odvisni od tega, ali bo nekdo pri njih naročil oglaševanje ali pa ga bo čez noč zaradi tega ali onega interesa odtegnil. Na to grožnjo smo bili na Zahodu premalo pripravljeni, danes pa je dejstvo. Menim, da brez pomoči države mediji ne bodo zdržali.

V vseh vaših romanih so protagonisti kompleksne ženske. Prek njih tematizirate izgubo osebne in družbene svobode ter posledice te izgube. Ti liki se zdijo precej močnejši od moških.

Morda zato, ker jim v romanih posvetim bistveno več strani (smeh ).

Sofi Oksanen. Foto: Jure Eržen/Delo

V enem izmed intervjujev ste dejali, da je za vas, ko pišete, zelo pomembna distanca, pisateljevo identificiranje z liki pa problematično. Izrazili ste tudi presenečenje, da pisateljice veliko bolj identificirajo z njihovim pisanjem kot pisatelje.

Preden je bil objavljen moj prvi roman, se še nisem zavedala, kako močno lahko bralci ali mediji pisatelja enačijo z njegovim delom. Vem, da se to dogaja igralcem – če igrajo alkoholika, jih imajo potem vsi za alkoholika. Tega nisem pričakovala in sem bila sprva zelo presenečena. Dejansko pa sem opazila, da je ta identifikacija pri pisateljicah močnejša kot pri pisateljih. Ko sem pisala o mačkah, sem dobila vprašanje, naj kaj povem o svojih mačkah. Nimam jih, alergična sem nanje!

Obstaja kaj takega, kot je ženska pisava?

Besedilo kot tako nima spola. Najbrž pa pisateljice ustvarimo več ženskih likov, pisatelji pa moških. Ko sem izdala prvi roman, so me na gostovanju na Madžarskem vsi, ampak prav vsi novinarji vprašali, zakaj je protagonist ženska. To je seveda neumno vprašanje. Zakaj pa ne? Za spol imate pač samo dve možnosti. Hotela sem vedeti, zakaj me to sprašujejo, in sem jih vprašala, ali na Madžarskem ni pisateljic. Večina novinarjev, vsi so bili moški, ni znala povedati imena niti ene madžarske pisateljice. Seveda jih imajo, poznajo jih pa ne. To seveda pove veliko več o njih kot o pisateljicah.

Dragocenost vaših romanov je gotovo tudi ta, da spregovorite o posledicah, ki jih ima vojna na ženske. Kako ženske doživljajo vojno, ni le zelo šibko in maloštevilno raziskovana tema, ampak tudi literarno redko obdelana.

V zadnjem času se je to končno začelo spreminjati. Nastajajo študije o ženskah in vojni. Vedno je veljalo, da je vloga moških v vojni pomembnejša, ker v njej žrtvujejo svoje življenje. Opazila pa sem tudi, da se ženske redkeje ukvarjajo z vojno tematiko, kot da to nekako ni ženska zadeva.

Šele po vojni ob razpadu Jugoslavije v Bosni in Hercegovini so se zganile pristojne mednarodne institucije in dosegle, da so medvojna posilstva končno postala zločin proti človeštvu.

Tudi sama sem bila šokirana, da je trajalo toliko časa, pa čeprav že dolgo vemo, da so množična posilstva med vojno sestavni del bojevanja in demoraliziranja nasprotnika. Da ne govorimo, kakšne posledice zaradi tega nastanejo po koncu vojne.

V svojem zadnjem romanu Norma ste se, kot v romanu Baby Jane, odmaknili od literarne refleksije estonske zgodovine. Zanimiva se mi je zdela označba, da gre za družbenokritični feministični triler. Ali to drži?

Odvisno, kdo je bralec (smeh ). Deloma drži. Drugače pa je to knjiga, ki med drugim tematizira vprašanje neplodnosti in nadomestnih mater. Čeprav zgodba ne poteka v Estoniji, je v nekem smislu vseeno povezana z vzhodnoevropskim okoljem. Veliko Zahodnjakinj namreč prihaja v te države, da bi poiskale donatorke ali nadomestne matere, saj v večini zahodnoevropskih držav to ni legalno. V tem trenutku je to grobo izkoriščanje – donatorke ali nadomestne matere niso zaščitene, saj pravna regulativa ni vzpostavljena. Gre za vprašanje zdravja teh žensk – potem ko donirajo jajčeca ali donosijo otroka, so enostavno izvržene iz sistema. Nihče ne spremlja več njihovega zdravja, doslej pa je bilo opravljenih še premalo raziskav, da bi lahko vedeli za vse posledice. Gre torej tudi za etično vprašanje.

Finci so znani kot beroči ljudje. V knjižnicah si izposodijo več knjig kot drugi Evropejci, najraje imajo zgodovinske romane, beletristiko nasploh, raje domačo kot tujo. Tudi Slovenci smo na tej lestvici zelo visoko, le da naš bralski fokus ni tako kompleksen kot finski. Koliko ima za to zasluge finski šolski sistem?

Izobraževanje je bilo na Finskem vedno zelo pomembno, kar je gotovo tudi posledica tega, da smo relativno mlada država, saj letos praznujemo šele sto let neodvisnosti. Ko so ustanovni očetje in matere skušali dognati, kaj je ideja Finske, jim je bilo hitro jasno, da potrebujemo lastno, v finščini napisano literaturo in dober izobraževalni sistem v finščini – pred tem je bil glavni izobraževalni jezik švedščina. Skratka, zavedali so se, da moramo znati brati in pisati v lastnem jeziku.

Vzrok, da Finci raje berejo domače kot tuje avtorje, pa delno izhaja tudi iz tega, da je založniška kriza prizadela predvsem prevodno literaturo, saj je ta dražja.

Ali država podpira izdajanje finske in prevodne literature?

Država kot taka ne. Imamo kulturne sklade, ki podpirajo avtorje in knjižnično mrežo. Založnikov pa ne. Založništvo je v celoti stvar trga.

Vaše knjige so velike uspešnice, ste mednarodna literarna zvezda. Imenujejo vas nordijska literarna genijalka. Prejeli ste številne prestižne nagrade. Ali vas je ta uspeh glede na kompleksnost in zahtevnost vaše literature kaj presenetil?

Absolutno. Pisati o malo znani in travmatični estonski zgodovini, in to v jeziku, ki ga govori malo več kot pet milijonov ljudi, se ne zdi ravno eksplozivna mešanica za uspeh. Razen morda estonskega prevoda si nismo predstavljali, da bi moje pisanje zanimalo še koga drugega. A očitno smo se zelo zmotili (smeh).