Ljerka Belak: »Na odru si igralec, doma si pa to, kar si«

In predvsem v njihovem imenu ji bodo jutri nadeli Borštnikov prstan, največje in najlepše priznanje za igralsko umetnost, ter se ji tako zahvalili za njeno življenje, ki ga je posvetila gledališču, je v utemeljitvi med drugim zapisal Vinko Möderndorfer.

Njeno igralsko umetnost zaznamujejo energija, sugestivnost, predanost, artikuliranost, duhovitost, polnokrvnost, kreativnost, nevsiljivost, niansiranost, pretresljivost. In to od vsega začetka. Od prvih vlog, ki jih je kot mlada igralka ustvarila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pa vse do njenih zrelih, antologijskih igralskih stvaritev v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Ljubi življenje, zna se radostiti tudi starosti, ki jo skupaj z Bogomirjem Verasom doživlja v prijetnem domu ob robu gozda, v vasi nad Želimljami. »Ko se staraš, šele dobiš okus po življenju in veš, kaj je dobro, kaj ne, in vse, kar je grenko, izpljuneš,« pravi Belakova. Še vedno hiti, od radia do televizije in šol, kjer še zmeraj rada nastopa, v nedeljo dopoldne pa je kuhana in pečena pred teve ekranom in gleda risanke.

Kaj so bili prvi vzgibi, da ste se s tolikšno strastjo zaljubili v igro?

Ne vem, od nekdaj me je privlačilo recitiranje, nastopanje, že majhna sem oboževala gledališče. Povsod sem deklamirala, nastopala, hodila sem v glasbeno šolo, na balet … V Mariboru, ko sem bila še čisto majhna, so me posadili v stojalo za dežnike in sem deklamirala Železno cesto, Povodnega moža, pesmi, ki mi jih je pripovedovala mama.

Vas je torej mama spodbujala?

Ja. Brala mi je pesmi in pravljice. Takšne strašljive, te so mi bile najljubše, denimo Zarika in Sončika, pa kakšen pasjeglavec je bil vedno vmes. Moj stric, mamin brat, je bil profesionalni igralec, a največjo ljubezen do gledališča mi je privzgojila mama. Skupaj sva hodili od enega teatra do drugega. Šentjakobsko gledališče sva imeli pa kar za vogalom, ko sva živeli na Vodnikovem trgu. Večkrat sva se peljali v Kranj, kjer je bila moja prva predstava Žogica Marogica, in spominjam se, kako sem jokala že med predstavo, ker sem vedela, da je bo enkrat konec.

Se spominjate kakšnih vzornikov?

Ne, nobenega vzornika nisem imela, čeprav bi bilo morda dobro. Seveda sem oboževala velike igralce, ampak niso pa bili moji vzorniki. Stane Sever, denimo, on je bil tudi moj profesor, mi smo bili njegov zadnji letnik. Kako nam je podajal Prešerna, Župančiča, Kosovela! Še zdaj, kadar recitiram Prešerna, čutim, da sledim Severjevi interpretaciji.

Na sprejemnih izpitih ste recitirali Prešernovega Povodnega moža, čeprav so vam odsvetovali, rekoč, da je »to Severjev komad«.

Ja, ja, so me opozarjali, da bom nastradala, češ da gre za »njegovo« pesem. Odgovarjala sem: »Ampak to sem pripravila, druge nimam, kaj naj naredim.« Nastopila sem in Sever je bil navdušen. »Končno eden, ki si je to dovolil,« je komentiral. Še danes pogosto recitiram prav Povodnega moža in otroci ga radi poslušajo, veste, seveda pa ga je treba interpretirati dramatično, gledališko. Radi poslušajo tudi Lepo Vido. Ne drži, da jih te pesmi ne zanimajo, le na pravi način jih je treba podati. Otroci so premalokrat deležni slovenskih literarnih biserov. Slovenski pesniki so genialni, tudi pisatelji. Malo jih zanemarjamo.

Na študijska leta imate lepe spomine. Kdo so bili vaši sošolci? Milena Zupančič?

Ne, z njo sva bili samo skupaj na sprejemnih izpitih, ker sem takrat zanosila, rodila punčko in zato študirala v letniku za njo. Bili smo en tak letnik, ki so ga vsi porivali naprej in nazaj. Nismo imeli dramske sobe, pred nami in za nami so bili res močni letniki, moji sošolci so bili Božo Šprajc, Maca Sivec, Iztok Jereb, Mirjam Ačimović. Radi smo se imeli, bilo nas je malo.

Ali ste Svetlano Makarovič spoznali že na akademiji?

Ja, bila je pred mano in že takrat smo se veliko družili. Kadarkoli je dobila kakšno nagrado ali so ji objavili kakšno pesem, je prišla in nas povabila na proslavljanje. Bili smo precej revni, le nekaj je bilo imovitih posameznikov, ki so profesorje klicali kar strički. Z njimi so bili tako ali drugače povezani.

Kako se spominjate Pina Mlakarja?

To je bil velikan, vendar so bili izvrstni tudi profesorji Kumbatovič, Marin in Koblar, ki je tudi prav zares še sabljal na Dunaju. Tudi Marin nam je odkrival čudeže. Zelo sem srečna, da sem imela take izvrstne profesorje. Spominjam se, kako smo vsi vstali, ko je prišel Mlakar. Če je bil kdo s cigareto v ustih, se je razjezil in rekel: »Igralci ne smejo kaditi!« In potem: »Kako se držite!? Stisnite trebuhe!« In kar naenkrat si začel hoditi po odru tako, kot je treba. To so bili mojstri!

Ste kadili?

Seveda sem, a pred Mlakarjem ne. Pri Severju smo lahko kadili tudi v njegovi sobi. Vedno nas je kam peljal, najbolj pogosto k Vitezu. (»Pejmo, mularija, tam me počakajte, samo da oddam ocene ...«) Včasih smo ga na Kongresnem trgu počakali, povedal nam je ocene in rekel, zdaj pa nadaljujmo. Dostikrat smo se družili do jutra. Po Rožni dolini je hodil in govoril Zdravljico. Ko je začel, so se odpirala okna. A ni to Sever? Ja, Sever tukaj. Pridite gor, boste kaj spili in pojedli ... Takole je bilo. Tudi v gledališču mi je bilo vedno lepo, na akademiji pa je bilo odlično. Zdaj ko gledam mlade in vidim, kaj imajo pred sabo, ne bi rada bila na njihovem mestu. Zdaj jim je res težko. Povsod.

Vendar v intervjujih večkrat ponavljate, da je bila takrat, ko ste odraščali, revščina, da si je mama od ust trgala, da sta delali to in ono …

To že, ampak je šlo vedno na bolje. Mladi imajo danes manj priložnosti, manj služb, včasih pa je bilo dela na pretek, lahko si delal, če si le hotel. Ko sem bila otrok, so na Trubarjevi še delili bone ali karte. V Celje, svojo prvo službo, sem se vozila z avtobusom. Brez problema, tudi dvakrat na dan, dopoldne na vaje, zvečer na predstavo, in sploh nismo razmišljali, da je to nekaj groznega.

Otroka pa ste puščali doma. Vam je, še posebej ob večerih, kdo pomagal?

To me je bolelo. Živela sem pri materi očeta mojega otroka in to je bilo grdo obdobje. Nisva se razumeli. Takrat me je bilo samo strah, kasneje sem postala jezna. Vasilija je imela enajst let, ko sva se preselili v polkletno stanovanje, in včasih nama je pomagala teta. Že kmalu pa je Vasilija ostala sama doma, sploh se ni potepala. Še danes je takšna. Živi na Floridi, dela vse po malem, je vase zaprta in noče nazaj v Slovenijo, čeprav nas vsako leto obišče. Ko jo poslušam, kako postaja Američanka, me je groza.

Zakaj Celje? Ali je bila to edina izbira? Veliko igralcev je tam začelo, a so odšli takoj, ko se jim je ponudila boljša služba, denimo v Ljubljani. Kaj vas je tako dolgo zadrževalo v celjskem gledališču?

V Celju je bilo prosto mesto in sem šla. V Ljubljani in Trstu takrat ni bilo zaposlitve, Maribor je bil predaleč, zato sem sprejela vabilo Bojana Štiha, ki je bil takrat vodja celjskega gledališča. Tam je bilo tudi nekaj mojih znancev, s katerimi sem se poznala že na akademiji. Potem so začeli v Celje prihajati Šedlbauer, Korun, Jovanović, torej novi, mladi, sveži, krasni režiserji. In Celje je počasi zacvetelo, nastopila je zlata doba tega gledališča. Nastopalo nas je pet, šest igralcev, imeli pa smo vsaj 220 predstav. Igrali smo vlogo za vlogo, nastopali tudi privatno in še zaljubili smo se. Ne vem, kdaj in kako nam je vse uspelo.

Po dvajsetih letih ste se zaposlili v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL). Zakaj?

Stanovanja v Ljubljani zelo dolgo nisem dobila, a ko sem ga končno dobila, sem se že vrnila v Ljubljano. Iz MGL me je poklical Zvone Šedlbauer: »Ljerka, s Cavazzo pripravljava zasedbo Trgovskega potnika. Kaj je zdaj, a prideš v Ljubljano ali ne?« Nisem vedela, kaj naj naredim, pa mi je rekel Miro, takrat sva že bila par, da naj le grem, saj sem vendar Ljubljančanka. V celjskem gledališču sem si nakopala sovražnike, v Ljubljani pa so me lepo sprejeli. Jožica Avbelj mi je že prvi dan na hodniku dala roko in mi rekla, Ljerka, lepo, da si prišla. In takrat sem vedela, da sem doma.

Kako je s konkurenco, ljubosumjem med glavnimi igralkami? Kako ste to doživljali v Celju in kako v Ljubljani?

S tem se sploh nisem spopadala. V Celju smo delali vse, od resnih predstav, komedij do otroških iger. Eni nismo delali za zvezdništvo, drugi pa niso hoteli igrati vsega. Sprva smo bili zelo homogen kolektiv, nato pa je ven pokukala kakšna zvezda in je homogenost malo propadla, zato smo tudi mi postali individualisti ter se odlepili od skupine in delali samostojno kariero. Karakterno smo se zelo razlikovali, a smo se v igri vseeno izjemno ujeli.

Celjsko gledališče je imelo zelo širok repertoar, medtem ko je bil program MGL bolj izbran, fokusiran. Kako bi primerjali eno in drugo programsko politiko?

Ni mogoče primerjati. Tako v Celju kot v Ljubljani smo igrali zelo raznovrstno. Dokler je bil v MGL Šedlbauer, je bil program zelo raznolik, igrali smo od Bernharda – to predstavo so množično obiskovali tudi Avstrijci, dvorana je bila polna intelektualcev! – do Partljiča in v obeh primerih je bila dvorana razprodana. Tudi otroške predstave smo igrali, muzikale ... Šedlbauer je poskrbel za to, da smo igrali vse in da je publika dobila vse. Saj je bilo v Drami nekaj vlog, ki bi zanimale tudi mene, a sem dobila dobre vloge tudi v MGL.

Katere vloge pa so vam bile najljubše?

Ne morem reči, da imam do kakšne vloge posebno nostalgijo, ker se spominjam dobrega skupinskega dela, predstav, ki so bile delo režiserja, kolegov, predstav, po katerih smo se družili, z njimi gostovali. V Celju, na primer, nismo vedeli vnaprej, kaj bomo igrali, medtem ko so v ljubljanskih gledališčih za določene vloge vedeli že leto dni vnaprej. Pri nas je tajnica prinesla listek z zasedbami in urniki predstav, pa smo gledali, če smo zasedeni in kako.

Ali je prišlo kdaj do spremembe? Ali ste kdaj začutili, da določena vloga ni za vas in da je ne morete sprejeti?

Ne. Ko sem vlogo dobila, sem si vedno najprej rekla, to je katastrofa, kaj bom pa zdaj naredila, saj to je nemogoče. Potem sem prišla na prve bralne vaje in spet je bilo grozno, kako bom, še posebej, ko sem bila starejša, ker v mladosti si bolj prilagodljiv. Počasi sem začela brati, se vživljati, bila vedno v dvomih, ali bom vlogo do konca izpilila. In tako je šlo od vloge do vloge.

Temu se verjetno reče talent ali predanost igri?

Ne vem. Mogoče. Strah me je bilo vedno, rada sem pa tudi imela gledališče. Spominjam se, kako nam je nekoč rekel Kumbatovič: »Igralci, samo igrajte, nič družine, kar v internat, ker je nemogoče gledati igralke, ki rojevajo, in igralce, ki se ločujejo …« Sama vedno občudujem tiste igralke, ki imajo otroke, saj živijo dve vzporedni življenji.

Pri igralcih lahko vedno občudujemo, kako memorirajo besedilo, še posebej bolj zapletena besedila. Kako ste si vi zapomnili vse? Ste posegali po kakšni posebni tehniki?

Ne. Teksta nisem imela nikoli doma, da bi ga ponavljala. To sem naredila le, če so me na hitro povabili na snemanje, mi danes dali besedilo, jutri pa naj bi snemala. V gledališču pa sem vloge nasnula kar tako, vam ne znam povedati. Začelo se je s prvo bralno vajo in tako naprej. Nisem si zapomnila vsega, a počasi je vloga zorela v meni. Teksta se nikoli nisem posebej učila.

Imate torej fotografski spomin?

Ja, verjetno. Vedno si zapomnim klicaje, rdeče vprašaje, besede, ja, fotografski spomin pa najbrž imam. Včasih sem v istem času igrala tudi več različnih vlog. Ko sem si nadela določeno obleko, kostum, sem takoj vedela, kdo sem in kaj moram reči. Že če bi mi nataknili druge čevlje, bi se zmedla. Mogoče mi je to pomagalo.

Ste precej intuitivna igralka.

Bi rekla, da ja. Občudujem vse, ki se vloge učijo zelo racionalno, in jih spoštujem. Veliko mojih dobrih partnerjev je tako študiralo, denimo Janez Bermež, in v dialogu sva bila odlična, izvrstno sva se dopolnjevala. Bermež, denimo, je točno vedel, kaj bom rekla, kdaj bom vdihnila ... Zelo sva se čutila. Tudi Janez Hočevar je bil izvrsten partner. So pa tudi soigralci, katerim na odru vidiš samo uho, ker so stalno obrnjeni v publiko, oddaljeni od tebe. To za predstavo ni dobro, saj gre za rezultat skupnega dela.

Šepetalke potemtakem vi sploh ne bi potrebovali?

Ne. Ampak so pa nekatere res nenadomestljive, vrhunske. Denimo Sava Subotič. Lahko si prišel na prvo bralno vajo, brez besedila in ti ga je ona »položila« v usta. Pomembni so tudi kostumografi. Alenka Bartl je prišla v gledališče s skicami narisanih figur, in ko sem videla na figuri, kako je narisan predpasnik, sem vedela, kako jo bom odigrala. Da ne pozabim na lektorice, denimo Majdo Križaj, in vse druge sodelavce pri predstavah. Vsi smo zaljubljeni v gledališče in nastajajo mali čudeži velikih ljudi. Mi smo norci, to rada rečem.

Ste odlična pevka, plesalka tudi. Nekateri se še danes spominjajo Bolhe v ušesu v režiji Vinka Möderndorferja, kjer ste s soigralkama izvrstno plesali kankan ...

Ja, to je res, plesale smo kankan v tistih razkošnih krinolinah in ljudem je sapo zaprlo. In ko sem naredila špago, je cela dvorana znorela in ploskala. Dihale in počivale smo za odrom ... Igralke nimajo takšne kondicije kot plesalke. Spominjam se, da sva z Milado Kalezić ob osmih zjutraj hodili na posebne plesne vaje. Smo pa zažigale! In scena je bila fantastična. Sicer pa sem kot deklica hodila na balet, kar mi je dalo določeno moč, znanje, da sem rada plesala. Zato smo tudi tako radi igrali otroške igre, ker smo toliko plesali. Möderndorfer je, tako kot Šedlbauer, velik ljubitelj igralcev. Oba igralce spoštujeta, kar je pomembno, s takšnim režiserjem je veselje delati.

Igrali ste tudi v drugih gledališčih. Ali ste kdaj sodelovali tudi na t. i. off sceni?

Mi smo začenjali s happeningi na Kongresnem trgu in v Križankah, risali po tleh in podobno.

Kdo vi?

Tomaž Domicelj, Božo Šprajc, Iztok Tori ... Skupaj smo protestirali proti vojni in izvajali performanse.

Sodelovali ste pri Grupi poetika.

Skupino je ustanovil moj partner Bogomir Veras, vendar sem v njej nastopala samo kot gost, čeprav vsem to ni bilo všeč. Mi smo imeli drugo grupo, Grupa brez hrupa. Namenoma! Veliko smo nastopali, obiskovali odročne vasi, se imeli božansko. Povsod so nas bili veseli.

Kje ste pa vadili?

Kar v garderobi. V skupini sem sodelovala z Janezom Starino, Vero in Jožetom Pristovom in Matjažem Arsenjugom.

Zakaj ste imeli Grupo brez hrupa? Ste imeli v gledališču premalo dela?

Ne. Imeli smo še dve uri časa popoldne in smo bili mladi, polni energije, zato smo šli nastopat tja, kjer teatra še ni bilo. Šli smo tudi zastonj, radi smo nastopali, dobro smo se počutili. Kako pa drugače?! Ali naj bi ure in ure sedeli v gostilni in čakali na večerno vajo?

Celjsko gledališče je pogosto gostovalo, večkrat ste bili na Sterijevem pozorju in tudi na Bitefu. Kako ste doživljali gostovanja?

Ja, to je bilo nekaj posebnega. Jedli smo in pili, igrali, ponočevali in lumpali. Perfektno je bilo. Ko si mlad in delaš z ekipo, s katero se razumeš, se imaš lepo. Tudi doma smo se imeli lepo. Na Borštniku. Tja so vedno prihajali pomembni ljudje, Bratko Kreft, Muha, Tovornik, Per, Klasinc in drugi. Mize so se šibile od hrane, družili smo se z damami v visokih petkah in s klobuki na glavi. Peli in ljubili smo se, danes pa je druženja manj. Zdaj se držijo nazaj.

Kako ste prepletali zasebno in službeno življenje? Ali so domače razmere kdaj vplivale na vaš nastop? Ali ste skrbi nosili s sabo na oder?

Ne. Poznala pa sem enega nasilneža, ki se je tako obnašal tudi na odru. Sama si nikoli nisem dovolila, da bi prepletala zasebno s službenim. Svojih domačih težav nisem nosila na oder, saj sicer ne bi mogla igrati. Ko sem bila v gimnaziji, mi je umrla mama, a takšna izkušnja ne pomeni, da boš vlogo, s katero bi to zaigral, zaradi lastne izkušnje predstavil bolje. To so izkušnje, ki te nezavedno polnijo s spoznanji in te bogatijo ter pomagajo pri kreaciji vlog. Če bi vsakdo s seboj na oder prinašal domače izkušnje, veste, koliko bi bilo morilk, cip, sovražnic, ljubimk … Na odru si igralec, doma si pa to, kar si.

Kako gre to skupaj, da sta oba s partnerjem, kakor vi imenujete moškega, s katerim živite, igralca?

Dobro je, da sva resno začela v zrelejšem obdobju. Verjamem, da nama ne bi uspelo, če bi začela prej, ko so bili še divji hormoni in večje strasti. Že prej sva se veliko družila, zdaj imava številne spomine. Žal mi je, da nisva dobila še enega otroka, a takrat sva si rekla, kdo jih bo pa pazil. Imela bi še eno punčko, ki bi bila podobna njemu, in fantka, ki bi bil podoben meni. V zasebnem življenju sva sicer oba zelo povezana z gledališčem, a to ni vse, kar naju druži. Obdelujeva vrt, sadiva, kopljeva, pobirava zemeljske plodove. Imava tri muce klošarje. Skupaj se starava in starost je ena lepa stvar. Dobiš okus po življenju in veš, kaj je dobro, kaj ne, in vse, kar je grenko, izpljuneš.

Če se še malo vrneva v gledališče. Delali ste z različnimi režiserji. Kako se pa spominjate Koruna, Jovanovića, Ristića?

V celjsko gledališče so prišli delat kariero in jim je tudi uspelo. Na Ristića imam slabe spomine, jemal nam je denar, poleg tega so se mu nekateri pustili zasužnjiti, ker je bil tako oblasten. Na veliko je kupoval, kar nekateri danes še vedno počnejo. Podobno kot Pandur. V Maribor sem šla gledat njegovega Fausta, a nisem slišala igralca, ni bilo teksta, vse se je svetilo in slepilo moj pogled, glasba je bila glasna, voda je tekla. Prav je videti takšno predstavo, a en ogled zadostuje. Vendar je veliko predstav kvalitetnih tudi brez pozlate. Veliki in pomembni režiserji so tudi na boljšem od drugih, saj si pri stotih režijah lažje privoščiš spodrsljaj, poleg tega lahko jemlješ pri številnih predstavah, kar potem uporabiš v novih. Uživala sem z Möderndorferjem, ki je igralcu dopuščal »plavanje«, pri čemer mu je pomagal, čeprav se njegove pomoči nisi zavedal. Pri njem in Šedlbauerju sem znala iz sebe stisniti najboljše, še več, še nekaj drugega. Umetniški vodja bi moral poskrbeti za igralce, izbrati prave ali primerne za določene vloge. V Drami je igralska smetana, moram priznati, skoraj vsi so sposobni narediti vse. Vendar je tudi v MGL igralska smetana, le prave je treba angažirati za prave vloge.

V filmu pa niste pogosto nastopili. Kako to?

Res je, nisem. Če bi mi ponudili kakšno večjo vlogo, se je ne bi branila, ampak igralci v Celju smo bili nekako na obrobju, igralske ekipe so filmarji najraje izbirali kar v Ljubljani. Na vrsto smo prišli le pri kakšnih manjših vlogah. Včasih so vse gledališke predstave snemali in jih prenašali po televiziji. To je bilo izvrstno, še posebej za vse tiste, ki niso mogli v gledališče. In ljudje radi prisluhnejo slovenski besedi. Zdaj so sicer posneli neke nadaljevanke, ampak je vse narejeno na hitro, kar ni dobro. Spominjam se, kako je serija Naša krajevna skupnost praznila ulice, prav tako nadaljevanka Poti in stranpoti. Ljudje so bili takrat za ekranom.

Sinhronizirali pa ste risanke.

Ja, še danes me pokličejo. To mi je v neskončno veselje. Vsako nedeljo dopoldne sem kuhana in pečena pred teve ekranom in gledam risanke.

Vodite odmevno radijsko oddajo, nedavno so vas povabili na Net TV.

Že pri prvem srečanju na televiziji sem ugotovila, da gre za zavzeto in zagnano ekipo, vsi po vrsti so delavni in predani. Tako torej kot smo bili včasih mi. Najprej sem jim rekla, da ne bom znala voditi oddaje, ki bi nastajala v živo, potem pa me je ekipa televizijcev tako navdušila, da sem sprejela. Zavedam se, da ne moremo rešiti države, lahko pa se z ljudmi pogovorim, se z njimi nasmejim in žalostim. To počnem z neskončnim veseljem.

In kaj počnete v prostem času?

Sem na Net TV, na radiu, na Borštniku, na vrtu, z mucami ...