Ljubezen pod prisilo

Plahi, nevidni in vzdržjivi so Tarahumare, supertekači, o katerih je režiser Juan Nuñch posnel dokumentarec Pies ligeros.

Objavljeno
16. marec 2018 13.58
Lucijan Zalokar
Lucijan Zalokar
Ko se je ameriški novinar in pisatelj Christopher McDougall vprašal, zakaj ga boli stopalo, ni mogel slutiti, v kakšno pustolovščino ga bo pahnila njegova zvedavost. Razočaran nad napredno obutvijo in nasveti športnomedicinskih strokovnjakov vseh vrst, ki so trdili, da njegova stopala potrebujejo mehkejše podplate tekaških copat, se je odločil, da razišče, zakaj lahko neki mehiški Indijanci v sandalih nepretrgoma tečejo dva dni brez kakršne koli poškodbe. Po vijugastih poteh, ob katerih se zdi jadranska magistrala ravna kot Dunajska cesta, se je odpravil v osrčje gorovja Sierra Madre, natančneje v Bakrov kanjon, kjer živijo Tarahumare, po domače Rarámuri – Ljudje tekači. Svoje dogodivščine in antropološka razmišljanja o teku je kasneje strnil v eno najzanimivejših tekaških knjig Rojeni za tek, ki je v slovenščini izšla leta 2011 (založba Sanje, prevod Jure Capuder).

Že izbira naslova, ki se ne nanaša le na Tarahumare, temveč na vse ljudi, je bila dokaj drzna poteza. Zakaj bi bili rojeni za tek, če imajo drugi sesalci pogon na vse štiri, kar jih praviloma dela hitrejše od nas, je povsem upravičen pomislek.

Ker tek ni sinonim za šprint, je pravilen odgovor. Gepard lahko doseže dvainpolkrat višjo hitrost od Usaina Bolta, a proti Moju Farahu na desetkilometrski preizkušnji ne bi imel nikakršnih možnosti. Še manj bi jih imel, če bi se s Tarahumarami pomeril na ultramaratonu. Podobno je z drugimi živalmi, ki lahko pred – seveda ustrezno pripravljenim – savanskim lovcem bežijo uro, dve ali pet, naposled pa se omagane zgrudijo na tla.

Morda v tej prvinskosti tiči razlog, zakaj se Tarahumare tako poredko poškodujejo, je pomislil McDougall. Miroljubneži sicer nikdar niso plenili, prej so bili plen, vendar teči so morali.

Haruki Murakami vsako popoldne naredi nekaj kilometrov, ker je prepričan, da dekadentna pisateljska duša potrebuje zdravo telo; profesionalni atleti trenirajo, ker sta njihov zaslužek in ugled tesno povezana z rezultati; Borut Pahor teče, da bi očaral svoje volivce. Vsi ob tem bolj ali manj uživajo, a nihče teka ne ljubi tako kot Tarahumare, ki »tek morajo ljubiti, saj bi v nasprotnem primeru ne mogli doživeti nobene druge ljubezni«. V svetu, obsedenem z izbiro, zamisel, da nekaj ljubiš, ker to moraš, zveni nepredstavljivo.


Tarahumarski tekač v tradicionalni opravi. Foto: Ojo De Venado Cinema Production

Nestrpni Mehičani

Tudi mehiškega režiserja in fotografa Juana Carlosa Nuñeza, krajše Nuñcha, je neko vprašanje mučilo že dolgo časa. Za stopala mu je bilo prav malo mar, saj ni nikoli tekel, kot pozornega opazovalca družbe pa ga je begalo, zakaj so Mehičani tolikanj nestrpni do Tarahumar. »Nihče v Chihuahui (glavnem mestu istoimenske zvezne države, prek katere se razteza prav tako istoimenska puščava) mi kot otroku ni znal pojasniti, kdo so in kaj počno. Užalostilo me je, da nismo vedeli ničesar o ljudeh, ki na tem ozemlju prebivajo precej dlje kot mi, zato sem se odločil spoznati to skrivnostno ljudstvo,« je za Sobotno prilogo uvodoma dejal 32-letni diplomant študija komunikacij, avdiovizualnega jezika in fotografije (pri prevodih iz španščine v angleščino je pomagala njegova prijateljica Indiana Christov Moore).

Z mamo in očetom je odšel v gore. Bil je tako očaran nad v jamah in kolibah živečimi Tarahumarami, da je komaj čakal ponovno snidenje. »Verjetno sem v podzavesti že takrat sklenil, da bom na tem mestu nekoč posnel film.« Svoje sanje je dokončal predlani, ko je izšel njegov dokumentarni prvenec Pies ligeros (Hitre noge). V slovenskih kinodvoranah smo si ga lahko ogledali v sklopu Festivala gorniškega filma.

Pies Ligeros Teaser, Ojo de Venado Cinema from Ojo de Venado Cinema on Vimeo.

Nevidni z razlogom

Nuñch si je zadal težko nalogo: najboljši dokaz za to je še eno izmed mnogih poimenovanj Tarahumar – Nevidni tekači. Tujčevo oko jih lahko opazi le tedaj, kadar sami tako hočejo, kar ni nič čudnega. Najprej so jih preganjali konkvistadorji, nato so jih – sicer dobrohotnejši, a vseeno smrtonosnejši – španski duhovniki okužili z gripo, danes jim stalno grozijo mamilarski kralji. Vendar se na nasilje nikoli niso odzvali z bojem: »Njihova filozofija temelji na tem, da je umik učinkovitejši kot spopad. Zato so ob prihodih tujcev v Bakrove kanjone tekli globlje in globlje v divjino.«

Čeprav s kamero v rokah, je imel Nuñch pred pišočim gringom precejšnjo prednost v poznavanju mehiških (ne)zakonitosti pa tudi Ljudje tekači so bili zaradi številnih pogovorov z novinarji, tudi z McDougllom, bolj odporni na vsiljivce. »Zelo sem se bal, kako se bodo odzvali na skupino ljudi s čudnimi aparati v rokah, nazadnje pa je kulturni šok doživela snemalna ekipa. Pripovedovanje zgodb za Tarahumare ni bilo nič novega,« je Nuñch opisal začetek snemanja.



Nevidni tekač Victoriano Churro in režiser Juan Nuñch med snemanjem filma. Foto: Ojo De Venado Cinema Production.

Da bi podoživel občutek med tekom, se je podal celo na petkilometrski »maraton«. Spoznal je, da so njegovi zatirani sosedje hkrati zelo svobodni, še posebej pa ga je navdušila zgodba o Victorianu Churru in Cerrildu, tekačih, ki sta leta 1993 z zmago in drugim mestom na preizkušnji Leadville Trail 100 šokirala ultramaratonsko srenjo.

Tekma s pridihom božanskosti

Leadville, rudarsko naselje sredi Skalnega gorovja v Koloradu, je bil pred 35 leti na robu izumrtja; le kdo bi želel živeti v najvišje ležečem in najhladnejšem mestu v Severni Ameriki. Ker ga je večina kolegov zapustila in je bil brezposeln, je imel rudar Ken Chlouber dovolj časa za razmislek, kako pomagati svojemu kraju. Ocenil je, da mora privabiti ljudi, ki jih privlačijo ekstremne razmere. Ultramaratonce, denimo. »Navadna tekma ga ne bi zadovoljila; če hoče Leadville preživeti, potrebuje prireditev s pridihom božanskosti, nekaj, kar jo bo ločilo od vseh enoličnih, dolgočasnih, skorajda enakih maratonov tam zunaj. Zato je Ken namesto maratona ustvaril pošast,« je razmišljal McDougall.

Predstavljajte si, da se podate na ultramaraton Celje–Logarska. Po prihodu v cilj nimate dovolj trpljenja, zato se še dvakrat povzpnete na Ojstrico. Nato v celoti ponovite vajo, »z zaprtimi očmi«. Približno tako je videti 100 milj (160 kilometrov) dolg ultramaraton Leadville Trail. Nekateri ga imenujejo Dirka po nebu, tudi Dirka skozi pekel ne bi bilo napak.

Posntek z Leadville Traila 2014:


Tako zategla preizkušnja bi morala biti kot naročena za najbolj zategle tekače pod soncem. »Njihova ljubezen do teka izvira iz velikih razdalj med kraji. Ker veliko dela opravijo zdoma, v gorah, so stalno na poti. Med tekom so Tarahumare, kot pri vseh drugih stvareh, popolnoma osredotočeni na svoje početje, saj njihovo okolje ne dopušča brezskrbnosti.« Nuñch dobro ve, o čem govori. Tek po stezicah v steni Bakrovega kanjona, pred katerim se lahko skrije tudi njegov sloviti bratranec iz Yellowstona, nima prav nič opraviti s hopsanjem okoli Rožnika in podobnimi rekreativnimi domislicami »razvitega« sveta. Spregledaš škorpijona ali koralno kačo – umreš. Spregledaš čudno strupeno rastlino – umreš. Ostrostrelcev ti sploh ni treba spregledati, saj so dobro skriti. Na obrobju kanjonov vsak teden najdejo kakih šest trupel.

Ceste in denar prinašajo lenobo

»Zakaj Tarahumare, če so res tako vzdržljivi, ne zmagujejo na največjih tekmah,« se je v zgodnjih devetdesetih letih vprašal ameriški fotograf Rick Fisher. Če koga, potem je njega najmanj brigalo, zakaj so ti mehiški Indijanci dobri; bolj ga je zanimalo, zakaj z njimi še nihče ni mastno zaslužil. V vročični naglici se je, hlastajoč za denarjem, pognal čez mejo in hitro sklenil dogovor s prvimi domorodci, ki jih je srečal: oni mu zagotovijo tekaško ekipo, ki bo nastopila v Koloradu, on pa bo v zameno njihovo vas vse leto zalagal s koruzo.

A je pri tem pozabil, da med hitronogimi Indijanci obstajajo razlike: tako kot se je legendarni Steve Prefontaine razlikoval od povprečnega srednješolskega tekača, je tudi Victoriano Churro hitrejši in vzdržljivejši od večine kolegov. »Z asfaltiranimi cestami, ki jih gradi mehiška vlada, telefonom in internetom vse več mladih opušča tradicionalni način življenja. Tarahumare ne poznajo denarja, če pa si želijo privoščiti dobrine, ki jih njihovo okolje ne ponuja, ga morajo nekako zaslužiti, zato odhajajo v mesta iskat delo,« je Nuñch našteval razloge, zakaj so obcestni Ljudje tekači najslabši tekači – zaradi ugodnih logističnih povezav je Fisher prvič izbral prav te. Vsi so odstopili še pred polovico Leadvilla. K temu so nekaj pripomogli tekaški copati, ki niso ugajali stopalom, vajenim trdih podplatov sandal.

Pescador, kot so ga klicali domačini, ki niso znali izgovoriti š-ja, napake naslednje leto ni ponovil. Sestavil je ekipo iz osrčja kanjona, ji pustil proste roke pri izbiri obutve in z navdušenjem opazoval, kako so njegove ribe »pri šestdeseti milji poletele«. Takrat 52-letni Churro je postavil rekord proge in postal najstarejši zmagovalec, na drugem mestu mu je sledil 11 let mlajši Cerrildo.

Izginjajoča igra

»Drugi tekači so bili precej večji od mene, a ko smo prišli do vzpona, so začeli hoditi. Se vidimo na cilju, sem jim dejal,« v Pies ligeros pripoveduje Churro, ki se mu na daleč vidi, da raje teče, kot govori.

Tarahumare še danes zmagujejo na ultramaratonih po vsem svetu, seveda ne pod »ribičevim« okriljem, saj jim je njegov ognjeviti in pohlepni značaj hitro začel najedati. Bolj kot njihova forma je skrb zbujajoča usoda tradicionalne tekaške igre rarajípare. V njej sodelujeta dve ekipi, vsaka ima svojo žogo in jo mora med tekom po zahtevnem terenu pripeljati do cilja. Igrali so jo vsi najboljši tarahumarski tekači, tudi Churro, ki je v filmu smehljaje povedal, kako lahko je bilo teči v Leadvillu, saj se mu ni bilo treba ubadati z žogo.

Kot pravi vaški učitelj, je rarajípare igra življenja. Nikoli ne veš, kako težavna bo. Nikoli ne veš, kdaj se bo končala. Ne moreš je nadzorovati. Lahko se le prilagodiš. In nihče ne pride skoznjo sam. Nuñch je želel posneti ženske in otroke med tekanjem za žogo, a je razočaran ugotovil, da »zaradi učinkov modernizacije to ne bo mogoče«.

Iskanje podobnosti ...

Zanimivo, kako radi Tarahumare primerjamo z obrazi, ki so nam tako ali drugače znani. Režiser v Churru vidi svojega dedka, »ki je kljub temu, da je delal ves dan, nosil širok nasmeh«, pisatelj ga imenuje palček Smuk. Bolj duhovita je njegova izjava, da je neki drugi indijanski tekač, verjetno zaradi frizure, videti kot Beatli. Če ima videz Tarahumar še kaj skupnega z rock'n'rollom, potem je to Churrov brezzobi nasmeh, ki spominja na Keitha Richardsa v zgodnjih sedemdesetih.



Nasmejani Victoriano Churro. Foto: Ojo De Venado Cinema Production.

... in sprostitve

Obstaja še ena podobnost: zabave. Keith Moon in Ozzy Osbourne bi bila v njunih najbolj divjih časih ponosna na orgije, ki jih vsako leto ob prazniku koruznega piva tesgüinada pripravijo na videz krotki Indijanci.

»Cerrildo po eni strani premore ogromno modrosti; vedno je pozoren in izbira, s kom želi govoriti. Po drugi strani ga najbolj občudujem kot pivca. Zvečer je sposoben popiti ogromne količine alkohola, naslednje jutro pa zgodaj vstane in brez težav preteče sto kilometrov. Zato je v mojih očeh superčlovek,« je bil nad sposobnostjo, ki vzbuja skomine marsikateremu profesionalnemu športniku, navdušen Nuñch.

Človek včasih pozabi, da so Tarahumare le ljudje, ki jih pestijo vsakodnevne težave in potrebujejo sprostitev. »Na tesgüinadi je dovoljeno vse, saj vso krivdo pripišejo pejotlu, domači tekili in tesgüinu,« je McDougllu razlagal prijatelj. »V eni noči bi bil lahko vsaj dvajsetkrat poročen ali umorjen. Kljub divjosti so te zabave za višji in treznejši namen: so ventil za sproščanje pritiska, ki odvaja negativna čustva. Kot vsi med nami imajo tudi Tarahumare svoje skrite želje in zamere, a v družbi, kjer se vsi zanesejo drug na drugega in kjer ni policije, ki bi posredovala v medsebojnih sporih, mora obstajati način za potešitev poželenj in nezadovoljstva. In kaj je boljšega od pijanske orgije? Vsi postanejo razdraženi, podivjajo in nato, utrujeni od bušk in hudega mačka, s sebe otresejo prah in nadaljujejo v svoje mirno življenje.« In naslednji dan pretečejo sto kilometrov.

Če alkohol težave odplakne, jih droge prinesejo nazaj. Zaradi njih trpi vsa Mehika in Ljudje tekači lahko bežijo, kamor koli hočejo, mamilarski karteli so povsod. »Bakrovi kanjoni ležijo znotraj t. i. zlatega trikotnika, kjer se že desetletja pridela največ marihuane in maka v državi. Tarahumare včasih prostovoljno, drugič pod prisilo delajo na teh poljih. Mamilarski kralji so tesno povezani z vlado, zato je vsak poskus upora obsojen na neuspeh. V prizadevanjih za zaščito zemlje in pravic je umrl že prenekateri aktivist, okoljevarstvenik ali indijanski poglavar,« je dejal režiser, ki je kritičen tudi do drugih oblik poseganja v donedavnega neokrnjeno naravo. »K sreči so ustavili gradnjo novega letališča za potrebe turizma.«

Jezi nas, ker ne dojamemo

McDougall se je med preiskovanjem bolečine v stopalu in druženjem s Tarahumarami dokopal do številnih tekaških resnic. Še najbolj je okrcal proizvajalce športne obutve, ki da s svojimi geli za blaženje in podobnimi marketinškimi triki prej ustvarjajo, kot odpravljajo poškodbe, a popolnega odgovora ni našel.

Podobno je storil Nuñch. Izognil se je zabavam in v dokumentarcu mu je uspelo prikazati nenaravno mirnost, ki jo premorejo ti ljudje, odmaknjeni od naše hrumeče civilizacije. Četudi ne v filmu ne v pogovoru nikoli ni izrecno omenil, ali je odkril razlog za nestrpnost Mehičanov do Tarahumar, je posredno odgovoril na začetno vprašanje. »Preganja nas občutek kolektivne krivde, ker so naši predniki prizadejali domorodcem toliko hudega; tudi mi tega ne znamo preseči, a še pomembneje je nekaj. Nepredstavljivo se nam zdi, da lahko nekdo v 21. stoletju živi brez elektrike in pitne vode, hkrati pa je v duši tako pomirjen, zadovoljen z življenjem in prijazen do bližnjih.«