Ljudje so končno stopili naprej, politika je zdaj potisnjena v ozadje

Sodeluje s think tankom Al Šabaka, ki presega bližnjevzhodne klišeje in išče vprašanja na ključna lokalna in regionalna vprašanja. Študirala je na Cambridgeu, na univerzi Columbia v New Yorku in na univerzi v francoskem Poju. Govori popolnoma drugačen jezik kot vse politične in intelektualne generacije v regiji pred njo.

Nasilje se stopnjuje iz dneva v dan, a temu, kar gledamo v vzhodnem Jeruzalemu in na zasedenem Zahodnem bregu, bi težko rekli »tretja intifada«. Kaj se dejansko dogaja?

Stvari vedno rada postavim v kontekst. Temu, kar se dogaja, lahko rečemo upor ali odpor, ki ju žene obup, dejansko pa bi dogodkom na okupiranih palestinskih območjih zdaj težko rekli intifada. Zelo pomembno je, kako te dogodke označujemo, a ključno je, da gre za dejanja iz upora in obupa, ki so usmerjena proti izraelski okupaciji. Tako preprosto ne gre več naprej.

Novinarji ponavljajo, da se je vse skupaj začelo z vpadi ultraortodoksnih judovskih skupin na mošejo Al Aksa v Jeruzalemu. Da, to se je dogajalo, a traja že bistveno dlje. Razmere so se začele resneje zaostrovati po umoru palestinskega dečka, ki so ga judovski priseljenci zažgali. Vpade ultraortodoksnih skupin na ozemlje Al Akse so vedno spremljali izraelski policisti. A to je bil le vrh ledene gore. Iskra, ki je sprožila upor.

Zdi se, da je upor skoraj povsem antipolitičen in brez ideologije, v njem pa sodelujejo večinoma izjemno mladi ljudje. Najstniki. Kako je mogoče to razložiti?

Dejanja odpora so številna in različna. Res je, večina protestnikov je mladih, stari so od 16 do 25 let. Večina ne pripada nobeni politični stranki ali frakciji. To je generacija, ki je odraščala v letih po mirovnem sporazumu v Oslu. V živo je doživela njegov propad. Palestinske oblasti (PA) so zanje izgubile vsakršno kredibilnost: v očeh mladih Palestincev predstavljajo podizvajalce izraelske politike. Še posebej zdaj, ko palestinski voditelji prosijo mlade ljudi, naj ne hodijo na ulice in ne protestirajo. Mladi to razumejo kot izdajo. Vsakdo, ki govori, da za protestniki stoji ta ali ona politična skupina, se moti. Akti upora so bili namreč za zdaj spontani in individualni. Nihče jih ni organiziral. V zadnjem valu upora sodelujejo ljudje z vseh palestinskih območij. To je novo. Res je, da sta središči protestov Hebron in vzhodni Jeruzalem, še zlasti zadnjih nekaj dni, a od začetka oktobra so bili protesti povsod, tudi na območju Gaze. Imam občutek, da se po dolgem času prebuja palestinska kolektivna zavest, in to me zelo veseli, saj velja, da smo Palestinci politično »fragmentirani« in nasploh neenotni. Ljudje so končno stopili naprej, politika je zdaj potisnjena v ozadje. Palestinske oblasti so imele monopol nad vsemi političnimi strankami: mladi ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, se zadnjih dvajset let zato niso mogli politično udejstvovati, kar je njihove frustracije le še poglobilo, življenja pa bolj ali manj določilo vnaprej. Zato so zadnji dogodki tako zelo pomembni. Diktat oblasti in Osla sta poražena. Mladi iščejo nove rešitve in odgovore. To je pozitivna plat zgodbe. Negativna plat je neorganiziranost protestov, ki nimajo ne vodstva ne usmeritev. V arabskem svetu je to vnaprej obsojeno na kolaps.

Primer: Egipt.

Točno tako.

Na ulicah izraelskih in palestinskih mest vidimo strašljive prizore. Napadom z noži in škarjami ter avtomobili na izraelske vojake in civiliste, ki sprožajo silovite povračilne napade izraelskih sil (od 1. oktobra je bilo v valu nasilja ubitih 16 Izraelcev in 94 Palestincev, op. p.), bi težko rekli odpor. Gre za nasilje in to je edino, kar pride v medije. Povsod po palestinskih ozemljih pa poteka miroljuben upor. Kako je mogoče, da ta ostaja skoraj neopažen?

Mediji se osredotočajo le na dejanja neposrednega nasilja, na posebne učinke, na hitrost in učinkovitost podobe. Izven konteksta. Ob tem se pozablja, da živimo pod okupacijo in kolonialnim sistemom judovskih priseljencev. To ni konflikt Palestincev in Izraelcev, to je upor proti okupatorju. To je boj tlačenega s svojim krvnikom. V takšnem okviru je treba razumeti teh nekaj mladih ljudi, ki sodelujejo v napadih. Osredotočiti se moramo na vzroke in ne na posledice. Upreti se moramo vsem oblikam medijskega poenostavljanja, ki mlade Palestince predstavljajo kot teroriste.

A vendarle: napadi so razmere na palestinskih območjih močno poslabšali, Izrael pa je začel pospešeno spreminjati zakonodajo. Sprejeti so bili zakoni proti mladim, ki mečejo kamenje – zdaj bodo tudi dvanajstletniki lahko šli v zapor. Sprejeta je bila odločba, ki nekaterim izraelskim delodajalcem omogoča, da lahko kadar koli odpustijo svoje palestinske delavce … Kakšen je smisel teh napadov, če imajo učinek bumeranga?

Vse drži, a ob tem ne smemo spregledati, kako se na napade judovskih skrajnežev iz naselbin odzivajo izraelske oblasti. Morilci in napadalci ponavadi sploh niso kaznovani ali pa dobijo smešne kazni. Ščitijo jih država, vojska, policija, sodišča. Enako velja za vzhodni Jeruzalem.

Ponavljam, ne smemo spregledati konteksta! Poglejte samo primer vzhodnega Jeruzalema, ki ga Izrael že dolga leta poskuša nasilno spremeniti v judovsko mesto. Palestinci lahko danes gradimo le na štirinajstih odstotkih svoje zemlje, s katere nas preganjajo na vse mogoče načine, tudi z diskriminatornim razdeljevanjem denarja iz mestnega proračuna. Čeprav Palestinci in Izraelci v Jeruzalemu plačujejo iste davke in pristojbine, je le deset odstotkov mestnega proračuna namenjenih palestinskim četrtem. Diskriminacija je institucionalizirana. Ob tem je Izrael storil vse, da bi uničil palestinsko identiteto vzhodnega dela mesta. Od leta 2001 je bilo tako zaprtih 31 palestinskih institucij. Palestinci v mestu so ujeti v politični, družbeni, ekonomski in varnostni vakuum. Prepuščeni so sami sebi. Vsak dan je slabše. Kar 75 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, brezposelnost je velikanska. Ekonomija je mrtva, zdravstvo in šolstvo sta v obupnem stanju. Palestinske oblasti v vzhodnem Jeruzalemu nimajo nikakršne vloge. Zelo ironičen je podatek, da je le 0,4 odstotka celotnega proračuna palestinskih oblasti namenjenega vzhodnemu Jeruzalemu, ki naj bi bil prestolnica palestinske države … To je zelo žalostno. Ni le Izrael kriv za naše težave, pa čeprav sta jedro vseh težav okupacija in priseljenski kolonializem! To so razlogi za palestinski upor.

Če boste opazovali le ulične spopade in dogajanje okoli mošeje Al Aksa, tega ne boste videli. In mnogi tega ne želijo videti.

Mlada generacija Palestincev, ki protestira na ulicah, se nikakor ne upira le izraelski okupaciji, ampak tudi generaciji svojih očetov – generaciji Osla. Generaciji, ki je po podpisu mirovnega sporazuma padla v politično komo in submisivnost. Se ta generacija že kakor koli politično organizira?

Zelo res – mladi Palestinci simbolno obračunavajo s svojimi očeti, vsaj večina izmed njih. Čeprav sem premlada, da bi poznala življenje pred Oslom, sem na njihovi strani. Oslo zanje predstavlja napačno pot, politično pa se, vsaj kakor opažam, še niso začeli organizirati. Veliko je idej, na obzorju je nekaj političnega, a kaj je to nekaj, še ne vem(o). Za začetek moramo stopiti skupaj, določiti skupne cilje, se povezati. To velja za vse Palestince – tudi tiste, ki živijo v tujini. Prestopiti moramo fizične meje. Prek naše organizacije to že počnemo: na srečanjih sodelujejo Palestinci od vsepovsod. Tudi tisti iz Gaze, a žal le prek videokonference. Cilj je obuditi vsepalestinsko politično občutje, hkrati pa smo sprožili tudi pobudo za umik izraelskih omejitev našega gibanja in vseh mogočih prepovedi. Brez enotnosti ne bomo dosegli ničesar. Ne bo lahko.

Lahko kaj več poveste o tej mladi palestinski generaciji?

Težko jih je stlačiti v en koš. Številni mladi Palestinci so tudi povsem apolitični in oddaljeni od dogajanj. Obstajajo tudi politično zelo aktivni mladi, ki menijo, da bi morali še naprej vztrajati pri »rešitvi dveh držav« namesto boja za eno samo in demokratično državo. Nekaj jih ima v mislih tudi precej nedemokratične rešitve … Večina mladih Palestincev pa deluje zunaj vseh do zdaj obstoječih političnih in ideoloških okvirov. Vsi, brez izjeme, pa so naveličani. Naveličani okupacije in načina, kako delujejo palestinske oblasti in stara politična elita. Stvari počasi prevzemajo v svoje roke. Veliko se dogaja. Poznamo preteklost, učimo se iz napak. Tudi to je oblika dolgoročnega odpora.

Na kaj najprej pomislite, ko slišite »rešitev dveh držav«?

»Rešitev dveh držav« je mrtva. Je slaba šala. Argument za ugrabitev časa in za – zapravljanje časa, tako z izraelske strani kot s strani palestinskih oblasti. To je alibi za zdajšnjo politiko. Slogan brez vsebine. Popolnoma enako velja za mirovni proces. Kaj je že to? Kot rečeno: kupovanje časa, med katerim po okupiranih palestinskih območjih rastejo nove in nove judovske naselbine, na drugi strani pa želijo palestinske politične elite ohraniti svoje privilegije in preživeti. Naš cilj ni preživeti! Naš cilj je učinkovito se upirati in si priboriti pravičnost ter vrniti dostojanstvo. »Rešitev dveh držav« je naš nasprotnik.

Za kaj takega bi potrebovali močnega in podobno razmišljujočega sogovornika v Izraelu. Ali ta obstaja?

Bojim se, da med tistimi, ki imajo moč, ne. Obstajajo sogovorniki in podobno razmišljujoči Izraelci, ki pa so vse bolj osamljeni. Uspešni bi bili lahko le, če bi prevzeli oblast, a to seveda ni mogoče. Vsaj zdaj – v času radikalizacije – ne. Tudi v palestinski politiki je zelo podobno. Na oblasti in nasploh v politiki so isti obrazi kot pred tridesetimi leti. Ljudje, ki nimajo nobenega stika z realnostjo. Ljudje, ki pripadajo nekim drugim časom. A ob koncu dneva ni nujno, da moraš za uveljavljanje družbenih sprememb sedeti v vladnem kabinetu …

Imate občutek, da se stara palestinska politična garda počuti vsaj malo ogroženo zaradi mlajših generacij, ki živijo v povsem drugačnem svetu?

Ne toliko, da bi čutili kakršno koli potrebo po resnejših spremembah, vsekakor pa toliko, da želijo ustaviti novi val odpora. Če bodo vztrajali v svojih slonokoščenih stolpih, se bodo vsi obrnili proti njim in ne proti Izraelu, saj so oni, palestinske oblasti, nekakšna »tamponska cona« med palestinskim ljudstvom in Izraelom.

Kakšen je vaš nasvet mladim palestinskim protestnikom?

Ničesar nočem svetovati. Spoštujem vsakogar, ki gre na ulice z jasnim ciljem in je zanj pripravljen nekaj narediti. Morda na stvari gledamo drugače in se sama ne bi udeležila oboroženega odpora, a naš cilj je enak. Branimo Palestino.

Se strinjate, da Palestinci mednarodno nikoli niso bili bolj osamljeni? Arabski svet je pozabil na vas, evropska levica se ukvarja sama s seboj, širi se islamofobija, tako imenovana arabska pomlad je pozornost preusmerila na različne konce, v regiji divjajo brutalne vojne. Zdi se, da je »palestinsko vprašanje« pozabljeno.

… (Nekaj sekund tišine.) Sami smo. Nikoli bolj, drži. Še posebej v skrajno nenaklonjenih globalnih okoliščinah in predvsem zaradi krvavega dogajanja v arabskem svetu, ki je pozornost iz Palestine v celoti premaknilo drugam. Palestinsko vprašanje so arabski voditelji od nekdaj zlorabljali za svoje politične cilje. Palestina je bila zanje orodje za iskanje legitimnosti, še posebej za sirskega predsednika Bašarja al Asada. Palestina nikoli ni imela veliko podpore med arabskimi voditelji, vedno pa je imela veliko podpore med arabskimi ljudmi. Še vedno je tako, a zdaj imajo ljudje svoje, zelo hude težave. Toda solidarnost je še vedno tu.

Ravno zato potrebujemo močno lokalno, regionalno in globalno kampanjo, ki bi morala potekati na različnih ravneh, najbolj intenzivno pa na medijskem področju, kjer se je naša naracija povsem izgubila – govorim seveda o »mainstream« medijih. Morali bi izzvati vse izraelske izjave, laži, potvorbe. V ključnih svetovnih medijih redko vidite članek, ki ga je napisal Palestinec.

Izbrati – določiti – moramo različne oblike odpora. Odpor ni le nekaj, kar človek počne z orožjem v rokah. Tisti, ki mečejo kamenje, bi se lahko vključili tudi v druge oblike odpora. Recimo v ekonomski odpor, bojkot izraelskega blaga. Ali v pravni odpor. Tu je lahko vloga angažiranih think-tankov, kot je Al Šabaka, zelo pomembna. Pri predlogih, koordinaciji, pobudah … K odporu moramo pritegniti vse, ki so solidarni s Palestino. Saj gre le za konec okupacije, torej pravičnost, svobodo, dostojanstvo in neodvisnost. Mar niso to vrednote, v katere verjame vsak svoboden človek?

Verjetno se strinjate, da je oboroženi palestinski odpor v slogu PLO stvar preteklosti? Če izvzameva območje Gaze in Hamas, so preostala palestinska območja precej demilitarizirana. Še pred nekaj leti je bilo zelo drugače.

Res je. Jaz tudi ne mislim, da bi moral biti odpor oborožen. To ne pomeni, da oboroženemu odporu nasprotujem, nasprotno, a ključne so ostale oblike odpora. Če se vrnem k oblikam ekonomskega odpora: naša naloga bi morala biti dvig cene okupacije palestinskih ozemelj in gradnje judovskih naselbin, zaradi katerega bi Izraelci morda zavrgli svojo »ideološko zgodbo« in začeli razmišljati o umiku ali vsaj prepovedi gradnje naselbin. Dejstvo pa je, da se jim je okupacija do zdaj tudi finančno izplačala, ne glede na vse. Zid, vojsko, policijo, naselbine, proteste … Saj so vendarle palestinske oblasti tiste, ki za Izrael opravijo večino dela.

To mi zveni precej naivno. Izrael se je v zadnjih letih premaknil skrajno desno. Jezik vojne je na drugi strani zida postal nekaj normalnega. Izrael se ne bo umaknil … Trenutno dogajanje bo le še zaostrilo odnose. Nekaj se pripravlja.

Res tako čutite?

Da. To je bilo mogoče čutiti tudi v torkovem pogovoru predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja in ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja. Govorila sta isti jezik.

In v Izrael bodo še naprej prihajale ameriške milijarde in vojaška pomoč, za katero je Netanjahu nedavno zaprosil na obisku v Združenih državah, ki še naprej ostajajo najboljši prijatelj Izraela – celo izraelska lutka. To je zelo transparentno. Ste prebrali zadnji članek Hillary Clinton, ki je zapisala, da bo v primeru izvolitve za ameriško predsednico najprej v Belo hišo povabila Netanjahuja, potem pa tudi sama obiskala Izrael?

Se bojite morebitnega novega velikega konflikta?

Marsikaj kaže v to smer. Nič ne kaže, da bo mednarodna skupnost kaj ukrenila.

Palestinci so narod beguncev. Kako kot Palestinka spremljate tragične kolone ljudi na poti v Evropo in evropski odziv na »begunsko krizo«?

Zelo osebno … A preden vam odgovorim, bi rada dejala, da med spremljanjem zahodnih medijev človek lahko dobi popolnoma napačen občutek, da je večina sirskih beguncev v Evropi – v Nemčiji, Avstriji, Franciji … To absolutno ne drži. Večina beguncev je v Turčiji, Libanonu, severnem Iraku, Jordaniji in Siriji, kjer je razseljenih kar enajst milijonov ljudi. To bi morali ves čas ponavljati!

V celotni Evropski uniji je približno toliko sirskih beguncev kot v Istanbulu …

Točno tako! Zelo me moti ta občutek, da je Evropa poskrbela za ogromno sirskih beguncev. Ni. Kar je naredila Nemčija, je vredno vsega spoštovanja, a hkrati je tisto, kar je Nemčija preprosto morala storiti, da bi svojo demokratično, strpno in humanitarno retoriko uskladila z dejanji. Slovenija tega ni storila.

Ne, ni. In tega se kot državljan globoko sramujem.

To, kar je storila Nemčija, bi morale storiti tudi druge evropske države. In tudi ZDA. Ob tem ne smemo pozabiti na vse druge begunce. Na Somalce, Eritrejce, Afganistance, Iračane … na vse ljudi, ki bežijo iz vojn. Tudi v Izraelu se grozljivo ravna z begunci, a te zgodbe ne pridejo v medije. Zdi se, da v svetu obstajajo le Združene države in Evropa. Ta dehumanizacija preostalega sveta je grozljiva. To se je videlo tudi ob terorističnih napadih v Parizu. Več let sem živela v Franciji, in ko so moji francoski prijatelji po družabnih omrežjih pisali le gesla v podporo Franciji, ob tem pa so popolnoma pozabili na praktično sočasne samomorilske napade v Bejrutu in Bagdadu, sem bila osebno zelo prizadeta. Ja, to, da je v Bagdadu umrlo sto ljudi, je verjetno že nekaj normalnega … Nekatera življenja so očitno vredna več. Mimogrede: kako ignorantski in aroganten moraš biti, da Islamsko državo povezuješ z begunci in muslimani? To me najbolj skrbi. Ne morem verjeti, da se to dogaja in da politika to izkorišča za uveljavljanje svojih agresivnih agend.

Pravijo, da sva v vojni, Nur. Želijo, da sva sovražnika. Mi. In vi.

Vem. To je grozljivo. Popolna norost! Kaj se nam je zgodilo?