Ljudje so nezadovoljni. Tudi jezni. Ni pa še dovolj srda, da bi iz jeze nastalo kaj več

Je redna profesorica sociologije dela na fakulteti za družbene vede, na ljubljanski univerzi pa je predstojnica doktorske šole. Raziskovalno se med drugim ukvarja z vprašanji negotovosti in neenakosti med spoloma na delovnem mestu. Ugotavlja, da je kapital izjemno inovativen, strategije odpora proti inovacijam kapitala pa so izgubile kolektivno dimenzijo.

Prekarnost je razširjen fenomen. Mar niso danes že vse oblike zaposlitve postale prekarne?

Na to je težko odgovoriti – ne bi želela, da bi se narobe razumeli. Če bi rekla, da je moja služba enako prekarna kot služba migrantskega delavca, to seveda ne bi bilo res. Hkrati pa je res, da ko se ta delavec znajde na robu in brez socialne zaščite, postaneta ogroženi tudi moja in vaša služba. Seveda bosta vaša in moja služba ogroženi bistveno pozneje kot njegova. Toda s tem, ko odobravamo določene standarde za nekoga nekje v Sloveniji, smo privolili v krhanje standardov na splošno.

Lahko definiramo, kaj pomeni prekarnost?

Prekarnost razumem kot naraščajoči negotov položaj in občutek nemoči.

Recimo, da je prekarnost povezana s položajem na trgu dela. Iz tabel, ki ste jih sestavili skupaj s kolegom dr. Miroljubom Ignjatovićem, je razvidno, da je bilo na začetku 90. let negotovih oblik dela bistveno manj. Čedalje več pa jih je že v drugi polovici 90. let …

Prekarnosti ne kaže analizirati samo po statističnih podatkih in primerjati ene oblike zaposlovanja z drugimi. Dejstvo je, da je kapital na trgu delovne sile izredno inovativen in si izmišljuje vedno nove in vse bolj negotove oblike in načine dela. Vse od tranzicije do začetka gospodarske krize je mogoče zaznati stopnjevanje prekarnosti, in to v vseh oblikah dela – tudi v mnogih standardnih, torej v službah za nedoločen čas s polnim delovnim časom, se je situacija poslabševala.

Mnogi so med tranzicijo ostali brez služb. Tisti, ki so še zaposleni, pa so se znašli pod strahotnim pritiskom, da morajo poleg svojega prevzeti tudi delo odpuščenih kolegov in ga opraviti čim hitreje, da ne bi tudi oni izgubili službe, če jim ne uspe. Ta pritisk, ki posameznikom veleva, da morajo v krajšem času opraviti čim več zelo različnih nalog, se pojavlja v različnih poklicih in na različnih področjih dela – tako med trgovci kot med novinarji.

Pod pritiskom so torej tudi tisti, ki imajo privilegij stalne zaposlitve za nedoločen čas.

V njihovo zavest se je naselila enaka grožnja, kot je v zavesti tistih, ki tega privilegija nimajo. Nekateri so v boljšem položaju, nedvomno. Nismo vsi enaki, proletariat ni bil nikoli homogen. Vendar je najšibkejši člen proletariata vedno definiral položaj celotnega proletariata.

Ali je danes privilegij biti proletariat?

Odvisno od tega, kako definiramo proletariat.

Proletariat lahko razumemo kot družbeno skupino, ki ima pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar je na trgu delovne sile – rečeno marksistično – eksploatirana.

Točno, eksploatiran je delavski razred: vsi, ki morajo – da bi preživeli – svoje delo prodajati na trgu. Delavskemu razredu se položaj slabša. Zelo intenzivno v zadnjih …

... petindvajsetih letih?

Ah, ne, še več …

Se to ni začelo z Ronaldom Reaganom?

Že prej. Gre za proces razvijanja kapitalizma. Razcvet neoliberalizma je ena faza.

Govorimo o obdobju t. i. postfordizma?

Spet odvisno, kaj razumete z besedo fordizem. Nekateri pravijo, da smo imeli kratko, a izjemno obdobje po drugi svetovni vojni, ko so se nekako skladali interesi delavcev in kapitala.

To je trajalo 30, največ 40 let.

Stvar je v tem, da se zadeve slabšajo in da je nespametno delati razliko med prekariatom in salariatom, torej tistimi, ki dobivajo redno plačo. To razlikovanje vidimo v našem sindikalnem gibanju. Vendar v trenutku, ko se sindikat odloči ščititi zgolj interese svojih članov, začne izgubljati. Na koncu tudi izgubi.

Omenjate intenzifikacijo dela. Ali lahko to večjo intenzivnost dela nekako opišemo?

Ljudje morajo v krajšem času opraviti več nalog, in če se da, bolj kakovostno. Ob tem nimajo ne eksistenčne ne profesionalne perspektive. Ne vedo, ali bodo tudi naslednji mesec, leto ... imeli službo, plačo, poklic. Hkrati se krči število delovnih mest, kar povečuje negotovost, in delovni čas se podaljšuje, kar nas izčrpava.

Kdo zaznava podaljšanje delovnega časa?

Poleg ljudi samih tudi institucije, na primer naš inšpektorat za delo. Ugotavljajo, da čedalje več ljudi dela več kot dvanajst ur na dan. Vprašajte se: koliko delate, koliko ur vsak dan?

Včasih sedem, včasih trinajst.

Vaše ali moje delo je včasih zelo težko definirati. Ali sem včeraj, ko sem doma brala vaš članek, delala? Na neki način sem. Delno. Ampak če govorite o delu v kakšni veleblagovnici, o prodajalcih in prodajalkah, so se razmere zelo spremenile. V preteklosti, v socialističnem obdobju, je bilo delo za nedoločen čas s polnim delovnim časom tako zasnovano, da je prodajalka prišla v službo, obdelala svojo izmeno in odšla domov. Sedaj pride eno uro prej, zloži izdelke na police, počisti, če tega ni storila že prejšnji večer, začne delati, dela po potrebi kot blagajničarka, delno pa opravlja druge stvari v trgovini (nalaganje na police denimo), vse to pa mora koordinirati z zelo zafrustriranim delodajalcem, ki hoče imeti vse opravljeno v najkrajšem možnem času, in s kupci, ki v prodajalno pridejo s svojimi frustracijami in jih nemalokrat zlijejo nad prodajalko. Prevladala je takšna norma, da mora tudi odpreti trgovino, zaključiti blagajno, skratka, delati mora veliko več časa, kot je za to plačana. Uradno zapisan delovni čas sistematično kršijo delodajalci, kršimo pa ga tudi sami, saj s tem soglašamo. Skrb delodajalcev, da smo nekonkurenčni, ker imamo zapisan določen delovni urnik, je smešna, ker ljudje delamo veliko, veliko več, kot je zapisano.

Torej prej prihajamo v službo, pozneje odhajamo, dodajmo še sobote in nedelje. Ali kršimo zakonodajo o delovnem času?

Menim, da je zakonodaja v vsakem primeru zelo pomembna in da se zadeve vedno ureja znotraj okvirov slednje. Na žalost pa to v delovnem okolju ni zadostno varovalo. Če se v neki dejavnosti ne more delovati drugače kot z izkoriščanjem ljudi, to pomeni, da se bo izkoriščanje nadaljevalo, ne glede na zakonodajo. V trgovinah imamo namreč spodobno kolektivno pogodbo, na papirju imamo spodobne osnove. A realnost je popolnoma drugačna. Zaposleni, ki imajo urejene pogodbe in ki jih označujemo pod pojmom proletariat, so de facto vse bolj prekarni delavci. Zato ločitev med prekarci in proletarci ni produktivna.

Kaj je zgodovinski razlog za to bohotenje negotovosti? Kaj se je zgodilo? Se je to zgodilo, ker je popustila intenzivnost razrednega boja?

Absolutno je popustila. Zgodila se je individualizacija – vsak poskrbi za svoje interese, gleda samo nase. Hkrati se je izgubil občutek za kolektivno; izguba občutka za kolektivno je stranski produkt boja za osebno svobodo. Vsi smo zavestno, z vsem srcem za svobodo posameznika in posameznice. Vendar lastnih interesov ne moremo enako dobro ščititi sami, kot bi jih lahko vpeti v močno skupino/skupnost (na primer razredno ali profesionalno). Navidezna osebna svoboda in možnost lastne izbire je vabljiva. Svobodna izbira bi morala biti smiselna in nekam voditi, morala bi biti odgovorna, pa mnogokrat ni, kar se kaže v odsotnosti kolektivne identitete in želje po spoštovanju tega, kar smo kot razred ali kot profesija.

Pred kratkim smo se na letnem srečanju Slovenskega sociološkega društva dotaknili tudi vašega poklica, ko smo se osredotočili na medijsko obravnavo migrantov. Precej problematično je, da so mediji, ki so jih v analizi označili kot »desno« naravnane, kar odkrito rasistični, ko poročajo o pribežniški situaciji. Vendar je še bolj problematično, da so tudi občila, ki si želijo biti nevtralna, subtilno rasistična, ko obdelujejo isto tematiko. Kaže se, da mediji samo naslavljajo svojo publiko, in kar mi nevtralni mediji povedo s subtilnim rasizmom, je to, da je očitno takšna tudi publika, ki jih spremlja. Kaže, da nimamo kritične mase javnosti, ki bi si želela nekaj drugačnega. Zakaj sem to omenjala? Zato, ker si želim, da bi vsaj del medijev pisal nekaj zato, ker se tako spodobi, in ne zato, ker si publika tako želi. Torej – da ne bi sporočali nič niti subtilno rasističnega, ker je to nespodobno in ker je v nasprotju z novinarsko etiko. Pri tem si ne želim »spodobnosti« v smislu zakrivanja problemov, ne želim si politične korektnosti, ampak spodobno držo profesije, ki naj bi skrbela za javno razpravo. Jasno pa je, da posamezen novinar ne more sam biti boja. Dobro je, če je pri tem vpet in ima podporo kolegic in kolegov.

Vrnili bi se k vprašanju o tem, da danes ni več spodobno govoriti o razrednem boju. Zakaj?

Kar ni več publike za to …

Publika pa hkrati obstaja za zgodbe o individualnih identitetah.

Publika so volivci v politični zgodbi. Takrat, ko smo kot ljudje kupili kapitalizem, je hkrati postalo nespodobno govoriti o razrednem boju. Prelom se je zgodil, ko smo kot posamezniki kupili idejo o osebni svobodi kot najvišji vrednoti.

Kupili smo idejo osebne svobode in hkrati opustili idejo solidarnosti.

Živimo v dobi absolutne arogance svobode, kjer ima vsak pravico izreči, kar želi, brez odgovornosti. Dejansko pa ta svoboda nima moči. Je rušilna, tako za posameznike kot za družbo. Iluzija enakopravnosti ruši osnove, na katere smo se prej znali opreti pri odločanju. Ne spoštujemo avtoritete znanja in strokovnosti. Ko novinar povabi nekega strokovnjaka v studio, to ni več enako, kot je bilo nekoč, saj njegovo mnenje lahko preglasi že naslednji anketirani na ulici.

Sprašujete, kdaj smo izgubili volivce, ki so se zanimali za delavske pravice – to se je zgodilo takrat, ko sta pomp in osebni potencial postala tisto, kar se prodaja, ne pa dejanske sposobnosti in rezultati ali vpetost v določeno politično, ideološko zgodbo. Svet in tehnologija nas usmerjata tako, da smo cenjeni samo, če znamo nekaj povedati, strniti na zelo hiter način in zelo všečno. Nimamo več časa, da bi se poglobili v to, kar se dogaja okoli nas, v politiko, v družbo. Na koncu smo prišli do točke, kjer nas dejansko več ne zanima, kar ima politik povedati, kaj zastopa in za kaj se zavzema. Za izbiro se odločimo hipoma, na podlagi tega, koliko nam je všeč. Poglejte ameriške volitve. Kaže se, da mnogi volivci in tudi resni politični analitiki še ne vedo natančno, kakšno politiko bo zastopal novi ameriški predsednik. Ni zmagal na podlagi programa. Velik del volivcev je raje izbral avtentičnost, četudi ta sporoča nekaj najbolj nespodobnega. Zmagal je nastop. Če smo optimistični, lahko upamo, da je bila Hillary Clinton kaznovana, ker je pristnost za del volilnega telesa postala pomembnejša od politične korektnosti, za katero je videti, kot da nima vsebine.

Vrnimo se v Slovenijo. Kaj nam pove podatek, da je bilo pri nas samo oktobra letos ustanovljenih okoli 1600 espejev?

Status samostojnega podjetnika je le še ena oblika prekarnega zaposlovanja. Espeizacija ne pomeni velikega razcveta podjetništva v Sloveniji, ampak je posledica tega, da se mnogi delodajalci svoje odgovornosti želijo znebiti, in pri tem delavcem nalagajo, da se osamosvojijo, da naj za svojo prihodnost in socialno varnost poskrbijo sami. Podatki o tveganju revščine med različnimi oblikami zaposlitev v Sloveniji kažejo, da je tveganje najvišje ravno pri samostojnih podjetnikih. Slednji so tudi zelo modni, saj smo hkrati s tranzicijo in z »nakupom« kapitalizma kupili tudi to zgodbo o podjetnosti. Mlade ljudi že od malega učimo, da morajo biti podjetni, če želijo biti uspešni v življenju in v tekmovanju z drugimi podjetniki, ter da je (samo)podjetništvo tako rekoč naravna lastnost človeka. Ob tem se obnašamo, kot da ni multinacionalk, od katerih je odvisno naše gospodarstvo, verig trgovin, ki so kupile naša trgovska podjetja …

So ljudje v Sloveniji – če primerjamo z EU – na delovnem mestu zadovoljni?

V Sloveniji smo bolj nezadovoljni z delovnimi razmerami kot drugod v Evropi.

Ker so, objektivno vzeto, slabše?

Težko je definirati objektivnost. Poglejte, že pri raziskovalnem vprašanju se zalomi. Zaposlenega vprašamo, kako je zadovoljen z delovnimi razmerami. Mnogi to vprašanje že razumejo kot individualno oceno samega sebe. Zato jim bo težko reči, slabo mi gre, ne morem, izkoriščajo me itd., ker bi to nekdo drug lahko razumel kot neuspeh, kot nesposobnost posameznika, da bi si uredil življenje. Prvi impulz ljudi, ko jih vprašaš, ali so zadovoljni s svojim življenjem, je, da rečejo, da so sposobni živeti polno, srečno in tako, kot so si zasnovali. Posebej v družbi, ki vidi vsak del posameznikovega življenja kot zaseben projekt. Projekt otroci. Projekt partnerstvo. Projekt šport in splošno dobro počutje. Ko me vprašate, ali sem zadovoljna s svojim življenjem, je tako, kot da bi me vprašali, ali sem sposobna živeti. Glede na to si lahko mislimo, da so razmere le še slabše od tega, kar ljudje poročajo.

So nezadovoljni ljudje tudi že jezni?

Jezni so do te mere, da kot volilno telo kaznujejo tiste, za katere mislijo, da so odgovorni za nastalo situacijo. Ni pa še dovolj srda, da bi iz tega nastalo kaj več. Ljudje se sprva ne zavedajo položaja nemoči in podrejenosti, nato ga odkrijejo in se razjezijo, ta jeza pa lahko pelje do kolektivne akcije in spremembe. Možno pa je tudi, da v času popolne in načrtne individualizacije, v času pomirjeval in pospeševalcev aktivnosti, tako rekoč v času androidnosti (ko dele teles lahko popravljamo, nadomeščamo z novimi, boljšimi in/ali nas nadomeščajo stroji), zgodbe iz preteklosti, ki bi peljale do pozitivnih rešitev, ne bodo več delovale. Ne bi bila rada črnogleda, ampak na žalost ni več samoumevno, da bi jeza vodila v pozitivno akcijo.

Mimogrede, kdaj ste nazadnje opazili kak telegram podpore enega sindikata drugemu sindikatu?

Drži, da je trenutna situacija v sindikalnem svetu dokaj klavrna, vendar sem vseeno našla tudi zametke nečesa, kar se mi zdi pozitivno. Na srečanju Slovenskega sociološkega društva so predstavniki Svetovalnice za migrante poročali o podpori, pridobljeni od sindikatov. Predsednica Sindikata mladih pa nam je predstavila sindikat, za katerega bi rekla, da je sam po sebi inovativen. V bistvu je težko razmišljati o tej organizaciji kot o klasičnem sindikatu, vsaj tako, kot smo poznali podobne organizacije v 20. stoletju. V delovanju slednjih zagotovo vidim zavedanje o pomenu solidarnosti, saj gradijo na zavesti o tem, da so močnejši, če delujejo skupaj kot interesna skupnost. Mladi so danes družbena skupina, ki živi delovno prekarno in zunajdelovno prekarno življenje, in se zavedajo vse bolj, da je to vpeto v splošno zgodbo delavstva.

Prekarnost prizadeva predvsem mlade?

Prekarnost je prizadela vse. Težko je trditi, da so mlajši v bolj v prekarnem položaju kot tisti, ki so starejši od petdeset let, če tudi slednji končajo na cesti brez službe. Če primerjamo 55-letnega moškega, izobraženega za delo v industriji, in 35-letno žensko v novinarskem poklicu, ima glede preživetja svojih otrok verjetno več možnosti ženska. Toda mlajša generacija se je rodila na trgu delovne sile, ki je prekariziran. Torej, ko bodo oni stari več kot 55 let, si lahko predstavljamo, da bo njihova situacija še bistveno hujša. Strukturno so se zadeve zelo spremenile. Sedaj je zaradi tovrstne prekarne situacije starejši moški zelo zafrustriran, ampak bo nekako že prišel do konca svoje poklicne poti. Če pa se znajdeš v takšnem prekarnem položaju že, ko si star 25 let, pomeni, da bo tvoja prihodnost ves čas negotova. V tem smislu so ti mladi prekarci v bistveno drugačnem položaju, kot so bili njihovi starši.

Če gledamo na družbo kot celoto, povečevanje negotovosti na enem delu najbrž pomeni tudi povečevanje »gotovosti« na drugem. Če imamo na eni strani poražence, imamo nekje tudi zmagovalce.

Glejmo svet kot celoto. Center je v boljšem položaju kot periferija. Odločitve, ki nas zadevajo, se ne sprejemajo zgolj pri nas. Vse bolj ko je Slovenija periferna, tem manj moči imamo. Ne upam si iskati odgovorov za rešitev prekarne situacije slovenskih delavcev samo znotraj Slovenije. Ne zavedati se, kako je Slovenija umeščena v EU in svetovnem sistemu, je naivno.

Torej povečevanje števila poražencev v Sloveniji ne pomeni nujno, da imamo v Sloveniji tudi večje število zmagovalcev. Zmagovalci so nekje drugje, v središču svetovnega kapitalističnega sistema. Ti zmagovalci, ki so v središču, so na naše periferno dvorišče prinesli poražence.

Kar pa ne pomeni, da ne smemo in ne moremo ukrepati. Moramo se zavedati naše majhnosti. V okviru tega je treba razjasniti, kaj je naloga naših novinarjev, znanstvenikov, sindikalistov, kako naj delujejo tam, kjer obstaja objektivna moč. Po nekem notranjem standardu moramo opredeliti, kaj je spodobna, človeku prijazna družba. Majhnost države ne sme biti razlog za apatičnost. Treba je temeljito analizirati stvari in o njih odprto pisati ter razpravljati.

Stopnja tveganja revščine za samozaposlene je leta 2005 znašala trinajst odstotkov. Danes se bližamo stanju, ko je 30 odstotkov samozaposlenih v območju tveganja revščine.

Vas čudi? Časopisi so polni nasvetov, kako moramo biti samopodjetni. Naše fakultete učijo študente, da morajo prevzeti tveganje in nadaljevati pot, ki smo jo začrtali med tranzicijo. Med tranzicijo smo še nekako verjeli, da bomo izbrali srednjo pot, vendar smo se na koncu odločili za popolno podjetnost.

Ta imperativ podjetnosti je postavila vladajoča elita?

Zagotovo. Hkrati pa smo ta imperativ tudi ponotranjili. Življenje vodimo kot podjetniške projekte. Jaz sem podjetje. Na to smo se navadili. Ko sem začela predavati, sem študente učila o ameriškem modelu, ki je individualiziran in ne temelji na skupnosti, ki nima varnostne mreže za posameznika, ko temu spodleti. To je sedaj vse bolj tudi naš model, naša realnost. V tistih časih smo lahko tudi govorili o nemškem sistemu, renskem oz. kontinentalnem, slovenskem in jugoslovanskem. Od leta 1989 pa tako rekoč na svetovni ravni ni več alternative, ki bi kljubovala ameriškemu modelu.

Kaj se je zgodilo z Nemčijo, Skandinavijo?

Nobena od teh držav ni bila imuna. Ameriški sistem, ki ni utemeljen na solidarnosti, je vplival tudi na druge države, kot sta Nemčija in Švedska, postal je globalni trend. Če primerjamo države, kot so Francija, Nemčija in Danska, glede na prekarnost, seveda najdemo razlike med njimi. Vsekakor je danski delavec in celotni danski delovni razred v bistveno boljšem položaju kot recimo slovenski. Ampak trendi so isti. Nekoč so espeji bili res mali podjetniki, ki so imeli svoje obrti. To so bila družinska podjetja. A ta pojem, pojem podjetnika, je zelo hitro dobil novo vsebino. To se ne dogaja samo pri nas. Tudi na danskem trgu delovne sile, ki je varen, ki spodbuja ustvarjanje novih delovnih mest in je opremljen z dobro socialno mrežo, lahko zaznamo razpoke. Danski delodajalci prav tako zaposlujejo migrantske delavce, da bi si pocenili stroške dela. Relativno hitro se na globalni ravni in tudi v varni Evropi razkrajajo nam znani obrazci 20. stoletja.

Ekonomisti bi rekli, da je za Slovenijo še vedno značilen nizek Ginijev koeficient. Ekonometrično izmerjena neenakost je med najnižjimi v Evropi.

Ker smo majhni in nimamo svoje lastne močne elite. Merjenje Ginijevega koeficienta na ravni Slovenije o njej ne pove zelo veliko.

Torej smo vpeti v neenakost, ki se pojavlja v svetovnem merilu.

Vse bolj in bolj.

Kar pa hkrati pomeni, da se nacionalni kapitalistični razred prav tako tanjša.

Postajamo periferni, razredna struktura v Sloveniji se spreminja, v smislu, da smo tudi mi migrantska država, v kateri ostajajo zelo redki imigranti s terciarno izobrazbo, naša visoko izobražena populacija pa se vse pogosteje seli v center. Zaradi tega bo Ginijev koeficient še manjši, vsi skupaj pa bomo plačani še slabše.

Torej bomo enaki v perifernosti.

Prav to je paradoks. Velik del mojih raziskav je posvečen enakosti spolov na delovnem mestu. Na žalost smo priče temu, da moški in ženske postajamo vedno bolj enakopravni, vendar na feminiziran način. Vse več moških je prišlo v enak položaj, kot so prej bile ženske. Želeli smo si, da bi se spola izenačila v dobrem, vendar sta se izenačila v slabem.

Statistični podatki o plačah spolov res ne kažejo velikih razlik.

Statistični podatki povedo marsikaj.

Zdi se, da je statistična podoba kar dobra.

Prvi vtis je dober. A le, če vzameš osnovno povprečje vseh prebivalcev. Takoj ko se poglobiš v poklice in dejavnosti, prideš do spoznanja, da so razlike zelo velike. Največje so med najbolje plačanimi in najbolj izobraženimi. Argumenti, zakaj obstajajo razlike med plačami moških in žensk, se ponavadi vrtijo okoli tega, da imajo ženske manj delovnih ur. Vendar če to odmislimo, bomo še vedno naleteli na razlike v plačah. Prav zdaj raziskujemo, kako odpraviti to situacijo. Na povprečje bo vplivalo, da postavimo več žensk na višja delovna mesta, drugo pa je zagotavljanje minimalnih standardov, ki nobenega ne bi potisnilo v slabše plačilne razmere. Najpomembneje pa je doseči, da »ženska« dela, poklici niso slabše vrednoteni kot »moški«.

Če znotraj EU primerjamo zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo z delovnimi razmerami, je med moškimi in ženskami v povprečju relativno zelo majhna razlika. Pri nas pa je statistično značilno večje nezadovoljstvo med ženskami.

Ženske v Sloveniji so preobremenjene, to ugotavljamo že leta. Morda imajo ženske v drugih sistemih dejansko celo slabši položaj na trgu delovne sile, ampak so v celoti manj obremenjene. Morate razumeti, da se je v Sloveniji pred tranzicijo, v času socializma, in po tranziciji še bolj intenzivno uveljavila situacija, kjer je od žensk zahtevano, da delajo z enako močjo in z enakimi pričakovanji kot moški, sicer družina ni preživela. Od mladih žensk se zahteva profesionalno udejstvovanje in razvijanje kariere ravno tako kot pri moških, s tem da je sočasno obveljala tudi krščanska vzgoja, ki od ženske veleva, da se po tistem, ko pride domov, iz emancipirane delavke prelevi v vestno gospodinjo, mater in ženo z vsemi dolžnostmi, ki so v večini primerov bistveno bolj obremenjujoče kot dolžnosti očeta in moža.

Pred 99 leti je bila oktobrska revolucija, zato moramo pogovor končati z leninskim vprašanjem: Kaj storiti?

To je vprašanje, ki si ga zastavlja vsak posameznik, ki se resno ukvarja s svojim poklicem. Kaj je vloga znanosti in raziskovanja? Enostavno mislim, da moramo kakovostno nadaljevati to, kar počnemo, in da ne smemo pričakovati hitrih rešitev. Kajti »ideologija« hitrosti in površnosti nas je pripeljale v sedanjo situacijo. Moramo poskušati razumeti ozadje, opraviti zgodovinsko analizo in imeti zaupanje v ljudi, ker mislim, da imamo kot človeštvo v celoti vseeno neki notranji kompas, ki nam pove, kaj je dobra družba in kaj ni. Lažje nam bo na osebni in družbeni ravni, če bomo delovali v smeri, da naredimo nekaj za skupnost.

Paradoksalno pa je, da je danes na voljo več enostavnih tehnoloških orodij, ki bi bila uporabna tudi za kolektivno akcijo, hkrati pa je kolektivnih dejanj zelo malo.

Tehnologija sama po sebi ne prinese ničesar. Ključni so družbeni dejavniki. Ključna je politična odločitev, v kakšen namen bomo uporabljali nove tehnologije. Pred kratkim je na okrogli mizi neki sindikalist odlično izjavil: »Moji študentje trdijo, da če nekaj všečkaš in deliš na družabnih omrežjih, je to že oblika podpore. Razložil sem jim, da to ni nobena oblika podpore, ampak s tem samo potešimo svojo vest.« Ko v svojem toplem in varnem prostoru deliš strahotne informacije in všečkaš ljudi ali institucije, še nisi aktiven. Če zares želiš pomagati, se moraš umakniti iz svojega varnega zavetja in stopiti v realni svet. To sicer ne pomeni, da bi vsi morali hiteti sem ter tja. A ponavljam: pošiljanje všečkov ali srčkov preprosto ni dovolj – do neke mere lahko to razumemo kot pomirjevalo ali poneumljanje.

Vendarle obstaja iluzija, da je dovolj, če pošlješ srček, in si že del kolektivne akcije.

Da. Iluzija, da s tem postaneš del globalnega delavskega razreda. V resnici pa je to, da s srčkom všečkaš hudo stisko, nespoštljivo. To je žaljivo do ljudi, ki so v še slabšem položaju, kot smo mi.

Mislim, da je nova generacija študentov drugačna od prejšnjih, med katerimi so bili mnogi zelo pasivni in vase zazrti. Mladi ljudje se bodo tudi politično odločali, kaj bo prihodnost tega sveta. In tukaj imam nekaj upanja, saj vidim, da se stvari vendar spreminjajo. Hkrati pa opozarjam, da ne smemo naivno upati, da bo zgolj želja po boljši družbi ob pomoči tehnologije spremenila svet. Pomembna je vsebina, pomembne so individualne in kolektivne odločitve.